Redakcija: 09:59, 12. januar 2010 uredi 95.176.164.29 (pogovor) Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:08, 12. januar 2010 uredi razveljavi Osolin Sabina (pogovor \| prispevki) 20 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 79: »In kakšne barve so te kraljevske kocine?« »Veliko je črnih …, precej sivih … in nekaj belih je vmes,« se je nasmehnil Urarček. Kralj je prizadeto omahnil na posteljo, se pocukal za brado in s tresočim glasom zamomljal: »Sivih … Belih … Torej je res!« »Seveda je res, veličanstvo! Jaz nikoli ne lažem!« »Tudi moja brada ne laže …« je prizadeto prikimal kralj. »In brada mi govori, da se staram, staram …« Stopil je k oknu, razgrnil zavese in globoko vdihnil poživljajoči nočni zrak, ves prežet z majskimi vonjavami. »Jutri imam rojstni dan, jaz pa sanjam o podivjanih urah! Kakšna mila majska noč!« je s polnimi pljuči okušal vonljiv zrak, ki ga je blag vetrc zanašal v sobo. »Mmm, vse cveti, Urarček! Le moja brada sivi!« »Vsi se staramo, veličanstvo. Čas samo čas je!« je tiho dejal Urarček. A kralja je znova popadla jeza. »Ampak jaz se nočem starati! Kralji smo večni, moramo biti večni!« Skočil je pokonci in udaril po zvoncih budilke, da so oglušujoče zazveneli. »Ure so krive! Vsega so krive ure! Prehitro tečejo. Prehitro žro čas!« Dirjal je po sobi od ure do ure in ihtavo česnal: »Ve … ve časovalke, časotkalke, časoderke, časožerke, časunke, časosledke, časovnice …, ki matirate sredi kraljeve šahovnice!« »Ure, veličanstvo, niso nič krive!« ga je skušal pomiriti Urarček. »Ure so samo časokazi. Mi pa smo časogledi in časosnedi. Sami merimo in jemo svoj čas!« Kralj je kar pozelenel od jeze. »Jaz ga že ne jem! Si znorel, Urarček?!« »Jaz tudi ne!« je pomirljivo zamahnil z roko Urarček. »To se samo tako pravi, veličanstvo! Ker času ni potrebno, da ga merimo! Čas je brezčasen. Le mi smo začasni.« »Ampak jaz nočem, slišiš, nočem biti samo začasen!« je vpil kralj. »Saj sem vendar kralj!« »Oprostite, veličanstvo,« je blago dejal Urarček, »toda tudi kralji so v kraljestvu časa samo začasni, za-časni! Čas teče pred nami, mi lezemo za časom! Čas čaka, da minemo, potem neha teči!« Kot bi poslušala Urarčkove besede, se je pojoče oglasila stara ura kukavica. »Ob pravem času si se oglasila, kukavičasta časoklepka!« se je jezil kralj. Takrat sta se oglasili z globokim dingdongom in bimbamom še dve uri in ubogi kralj je bil prepričan, da se ure poigravajo z njim kot z igračko. »Slišiš? Norčujejo se iz mene! Te tiktakajoče stenske pošasti!« je obupano krilil z rokami. »Nikar se spet ne jezite na ure, veličanstvo! Samo svoje delo opravljajo. Vi kraljujete, one vam merijo čas!« »Jaz jim nisem nič ukazal, naj ga merijo,« se je jezil kralj. »Jaz nisem rekel, da lahko tiktakajo, bijejo in dingdingajo! Jaz si želim brezčasen čas, razumeš, Urarček?! Želim si, da bi bila moja brada spet črna in moja noga poskočna kot srna!« Kralj je utihnil in zamišljeno potrkaval s prsti po budilki. »Urarček,« je nadaljeval čez nekaj trenutkov, »ali imajo povsod po svetu enake ure?!« »Ne, veličanstvo. Imajo na moč različne, kolikor mi je znano.« »Torej je mogoče, da imajo tudi različen čas?« je hlastno vprašal kralj. »Recimo … počasnejši od našega!« Urarček je nejeverno zmajal z glavo. »Ne vem, veličanstvo. Čas je čas.« »Pa vendarle, Urarček,« je z upanjem začel kralj, »kaj če se kje skriva uganka časa, ki je še nismo rešili?!« »Morda, veličanstvo. Svet je velik, čas pa še večji!« Kralj je skočil na noge in začel razburjeno hoditipo sobi gor in dol in na ves glas razpredal svoje misli. »Ah, Urarček, ko bi obstajala dežela … svet …, kjer bi bil čas drugačen! Kraj, kjer se ne bi starali! Kraj, ki bi se skoraj dotikal večnosti!« »Ne vem, veličanstvo,« je odkimaval z glavo Urarček, »ki vsi se na nek način dotikamo večnosti. Tudi tukaj!« »Že, že,« je žalostno povzel kralj, »a dotaknemo se je šele takrat, ko nam smrt zatisne oči. Jaz pa bi rad živ prišel vanjo, se je dotaknil in jo zadržal …, vsaj za nekaj časa!« »Večnost ne more biti samo za nekaj časa, veličanstvo!« se je nasmehnil Urarček in se prijazno zazrl v kralja. »Pa naj bo za zmeraj!« je vzkliknil kralj. »Še bolje. Ah, predstavljaj si, da bi ti vsaka pomlad vrnila cvetje na lica in moč v noge! To bi bila čarovnija! Urarček, ti se spoznaš na ure in čas, ali obstaja taka čarovnija?! Čarovnija časa?!« »Jaz ne vem zanjo,« je žalostno odkimaval Urarček. Potlej se je zamislil in obotavljajoče dodal: »Morda pa ve zanjo čarovnik! Pravijo, da ni boljšega od njega. Da ni čarovnije, ki je ne bi poznal! Povprašajte ga, veličanstvo, pa boste videli!« Kralju Minu se je zjasnilo lice. Urarček je imel prav – o čarovnijah je res najbolje povprašati čarovnike! Poklical je služabnika Alfreda in mu naročil, naj pri priči pripelje Čarovnika. Urarček je komajda utegnil pogledati na uro, ko je v kraljevo sobano neslišno stopil Čarovnik, spotoma uganjajoč svoje drobne čarovnije. »Poslali ste pome, veličanstvo!« se je globoko priklonil. »Si je veličanstvo zaželelo kakšne majhne čarovnije, ker ne more spati?« je poizvedoval. Kralj je nestrpno odmahnil z roko, se približal Čarovniku in se mu zagledal v oči. »Ne, Čarovnik!« je napeto dejal. »Zdajle me ne zanimajo tvoje majhne čarovnije. Nič hokus pokusov, skokus skoktokusov, miš maš magije in šamanamije!« Čarovnik je zmignil z rameni, kralj pa ga je še zmeraj strmo gledal v oči in nadaljeval: »Zdajle me zanima prav posebna, največja čarovnija!« Čarovnik je bil zmeraj bolj presenečen, a pogleda vendarle ni umaknil. »Rad bi,« je tiho dejal kralj, »začaraj, da bo moja brada spet črna!« Čarovnik je presenečeno za korak odstopil, pogledal kralja in sprenevedajoče izustil: »Pobarvajte si jo, veličanstvo! Za to potrebujete brivca, ne mene.« Kralju so v jezi vzplamtele oči. »Ne norčuj se iz mene, Čarovnik! Dobro veš, kaj hočem! Ne maram pobarvane brade! Hočem pravo, mlado črno brado!« Snubeče se je zazrl v Čarovnikove oči in nadaljeval: »Ti si velemojster čarovnije! Ustavi čas! Začaraj čas! Naj lebdi pred menoj kot tvoja kašmirska preproga! Ustavi ga za tako dolgo, da bo moja brada spet črna in mlada!« V sobani je nastala groba tišina, ki jo je motilo le tiktakanje kraljevih ur. Nekaj trenutkov so vsi trije prisluškovali enakomernemu tiktaku neutrudnih predilk časa, potlej pa je Čarovnik komaj slišno spregovoril: »Tega ne morem, veličanstvo! Začarati …, ustaviti časa! Toda morda bi veličanstvu zadostovale kakšne druge čarovnije,« je z upanjem nadaljeval. »Kajti vsaka, tudi najmanjša čarovnija, je trenutek začaranega časa. In mnogo takih trenutkov …« Kralj je nestrpno odmahnil z glavo. »Ne zanima me čarovniška matematika! Samo zavlačuješ z odgovorom!« se je trdo zazrl v Čarovnikove oči. Čarovnik je izmaknil pogled in obotavljaje dejal: »Rekel sem, da je vsaka dobra čarovnija trenutek začaranega časa! Jaz pa vam lahko pričaram veliko takih trenutkov, veličanstvo!« »Pa bo zato moja brada spet črna in moja noga poskočna kot srna?!« je napeto vprašal kralj. Čarovnik je razprostrl pred očmi tenko, svileno rutico in zamrmral, kot da obžaluje svoj odgovor: »Žal ne, veličanstvo! Čarovnik časa je veliko mogočnejši od mene!« Kralju je legla čez lice temna senca obupa. »Pa od drugih?« je vprašal. »Saj na svetu kar črnolazi čarovnic in čarovnikov, coprnic in coprnikov, mistagogov in čarologov … in vseh drugih iz čarovniških logov!« »Lahko jih povprašate, če mi ne verjamete, veličanstvo!« je zamrmral Čarovnik. »Zdajle?!« se je začudil kralj. »Zdajle!« je rekel Čarovnik in se globoko priklonil kralju. »Noč, veličanstvo, je ravno pravšnji čas za skrivnostna vprašanja in odgovore.« Potlej je pričel pripravljati mizo za čarovniško seanso. Kralj in Urarček sta napeto gledala, kaj bo. Čarovnik je pogasil vse luči in pustil goreti samo debelo svečo na mizi. »Sedite, prosim, na tale stol, veličanstvo,« je spoštljivo dejal kralju. »Vi pa semkaj, Urarček! Ste pripravljeni?« je vprašal kralja. »Sem …!« je z zadrgnjenim glasom izdavil kralj. Čarovnikove roke so izzvale zvok nenavadne, skrivnostne piščali in iz vseh kotov sobane se je zaslišalo plahutanje nevidnih kril, pridušenih strmoglavljenih vzkrikov …, bitje globokih gongov … in plamen sveče je vznemirjeno zatrepetal. Čarovnik je, zvit v globokem turškem sedu, zamahnil z rokami in spregovoril nevidnim obiskovalcem: »Čar-ovnija, co-prnija, tajna moč in mimikrija, kabala in okultija, šaman-aman-naš-magija … Tajne sile, tajne tajne, tajnih zvokov domovanje, tajnih zenic lesketanje, tajno tajnih misli glas, kdo močnejši je od nas …?!« Kralj in Urarček sta prisluškovala v temo. Po sobani je mahoma zašumelo toliko kril, da je plamen sveče komajda še brlel in iz vseh kotov so se zaslišali skrivnostni, šepetajoči glasovi. Kralj in Urarček sta bila prepričana, da so glasovi ženski – vprašati pa nista upala. »Poslušaj čaroglednice, čarobesednice, čarovednice, čarosnednic jasni glas – največji je čarovnik čas! Čaass … Čaass … Čaass …« Glasovi so se počasi izgubljali v globokem odmevu, za njimi pa so napolnili prostor nizki moški glasovi. »Poslušaj čarovalce, čarotkalce, čaroznalce, čaromane in šamane, mistagogov misli glas – največji je čarovnik čas! Čaass … Čaass … Čaass …«

Ure kralja Mina: Razlika med redakcijama