Ure kralja Mina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 266:
Čaass … Čaass … Čaass …«
Potlej so izpuhteli v neznano tudi moški glasovi, sobo je preplavilo bitjeskrivnostnih gongov in šumenje odhajajočih prhutajočih kril.
Kralj je živčno planil pokonci, prižgal luči in hlastno zavpil: »Počakajte! Kaj se vam tako mudi? Ne odhajajte še! Kam se vam tako mudiii!«
A v odgovor je dobil le odmev lastnega glasu.
»Odšli so, veličanstvo!« je tiho dejal Čarovnik in se dotaknil kraljeve rame. »Kar so imeli povedati, so vam povedali!«
Kralj se je razočarano sesedel na kanape. »Pričakoval sem drugačen odgovor!« je vzdihnil. »Saj čarovniki so vendar zato, da naredijo tisto, česar drugi ne morejo, da pričarajo tisto, česar ni … in začarajo tisto, kar je …«
»Ne zmeraj, veličanstvo! S časom … ne moreš zobati čarovnij!« je tiho rekel Čarovnik in v hipu pričaral možiclja, ki je imel zdaj črno, zdaj sivo in belo brado.
»Moreš ali ne moreš, jaz bi jih rad!« je zavzdihnil kralj in se potopil v molk. Potlej je nenadoma zavpil, da je šlo skozi ušesa: »Urarčeeek!«
Urarčka je kar vrglo pokonci.
»Saj sem tukaj, veličanstvo!« je presenečeno izdavil in prisluškoval, če je spet kaj narobe z urami. Nič. Tekle so, kot je treba.
»Pa saj ni nič narobe z urami, veličanstvo, »je veselo dejal. »Tiktakajo kot urce!«
Kralj je jezno udaril z nogo ob tla.
»O tem, ali je kaj narobe s kraljevimi urami, odločam jaz!« se je potrkal po prsih. »A zdaj ne gre za to! Pravkar se mi je porodila genialna ideja,« je dejal in pomignil Čarovniku, da lahko odide. »Hvala, Čarovnik, ne potrebujem te več! Lahko greš!«
Čarovnik se je molče priklonil in neslišno zapustil kraljevo sobano.
Kralj se je nestrpno obrnil k Urarčku in mu pomignil, naj sede k njemu na kanape.
»Poslušaj, Urarček! Ker čarovnik ni nič opravil s časom, ker pravi, da z njim ne moreš zobati čarovnij, se bom pač s pošastjo spopadel sam!« se je potrkal po prsih. »Jaz – kralj, sem od tegale trenutka dalje – ves, kar me je – na lovu za časom! Ti, Urarček, pa mi boš pri tem pomagal!«
Urarčku je zaprlo sapo, potlej pa mu je šlo kar malce na smeh, ko je rekel:
»Urarji imamo res časa na pretek, kot bi se reklo … A še zdaleč ne toliko, da bi ga razsipali za kralje na lovu za časom, veličanstvo! Saj ne mislite resno?«
»Mislim čisto zares. – Mmmm … Mmmm!« je z užitkom dejal kralj. »Jaz bom kraljevski lovec in čas bo moja divjad!«
»Bojim se, veličanstvo, da je čas lovec, ne divjad. Lovec, ki ustreli naravnost v srce!« je previdno pripomnil Urarček.
»Hahaha, hahaha! Se ti pa že na jeziku vidi, da si Urarček. In sto let za časom, kar se lova tiče! Divjad še nikoli ni ustrelila lovca! Lovca …! Hahaha!«
»Saj to je ravno tisto,« se je previdno odkašljal Urarček, »khm, kdo je kdo! Kdo lovec in kdo divjad!«
»So ti ure sedle na ušesa, da nič ne slišiš?!« je skočil kvišku kralj in s prsti tlesknil Urarčku pred nosom. »Jaz se kralj lovec! In čas je moja divjad! Nalovil si ga bom za mlado črno brado in še več …!«
»Zdi se mi, da ste si zbrali,« je Urarček globoko zajel sapo, »najbolj divjo in neukrotljivo divjad na svetu, veličanstvo!«
»Ravno taka … najbolj divja …« je kralj glasno počil dlan ob dlan, »najbolj neukrotljiva, je edino vredna kraljevega ulova! Lovil jo bom od zore do mraka, od mraka do belega dne …, dokler … dokler moja brada ne bo spet črna in moja noga poskočna kot srna!«
Urarček je porogljivo nagnil glavo na stran ter pomenljivo zakašljal.
»Kako pa mislite ujeti to neukrotljivo divjad, veličanstvo? Čas …, oprostite, hotel sem reči … ta divja divjad je popolnoma neobčutljiva za svinec, veličanstvo! Tudi zlata krogla ji ne pride do živega! Zlat trnek ji še luske ne vzame!«
Kralj se je samozavestno počil po stegnih.
»Urarček, Urarček!« se je divje zasmejal. »Kraljevski lovec bo lovil svojo divjad na zvijačo! Nastavil ji bom … past! Past za čas …! Hahaha! Urarček, si slišal! Divjad se bo ujela v kraljevo past za čas!«
Urarček je od presenečenja začel navijati svojo uro, čeprav je bila že zdavnaj navita, in ponavljal kraljeve besede, kot da ne more verjeti temu, kar je slišal.
»Kraljeva … past … za čas …?« je na dolgo zategnil. Potlej se je nasmehnil sam vase, zmignil z rameni in dodal: »Ni slab izraz, veličanstvo! Dvomim pa, da se bo obnesla … v praksi, khmm, v praksi!«
»Seveda se bo!« je samozavestno dejal kralj. »Najboljše pri pasteh je namreč to, da se obnesejo! Z majhno pomočjo tvoje urarske spretnosti in s kančkom kraljevske miselne okretnosti … škljoc!« je zarjovel kralj, da je Urarčka kar streslo. »Škljoc, pa te imam! V kraljevi pasti, jegulja časa!«
»In kakšen naj bi bil moj prispevek k pasti za čas, veličanstvo?«
»Upočasnil boš ure, Urarček!«
»Uuppočasnil ureee …?!«
»Kajpada, Urarček, ure, uree! Tvoje urce! Malce jim boš privil pljuča, pa bodo tekle z malo manj sape! Tvoje tiktakajoče …, bimbambijoče … stvarce! Časoklepke, ki mi klepljejo čas! Časožerke, s polnimi golti časa!«
»Pa kaj vam bodo upočasnjene ure, veličanstvo?!«
»Kaaaj! Navit si v eno stran, kot kolesca tvojih uric! Manjka ti kolesce za okretnost v vseh smereh! Poslušaj …!« je kralj pomignil proti uram na steni. »Nooo …? Kaj slišiš, a …?!«
»Ure, veličanstvo!«
»Ure, ure …! Mislim, kaaj slišiš?! Kakšen glaas slišiš? Kakoo … pojejo tvoje urce …?!«
»Tik tak …, veličanstvo!«
Kralj se je od smeha udaril po kolenih.
»Lej ga no, se je le spomnil, kako mu klepljejo urce! Tik tak … tik tak …, to je tisto!«
»Tik tak, tik tak …! Saj ne more biti drugače,« se je smejal Urarček.
»Od-slej bo drugače, Urarček! Od-slej bodo klepale po moje! Upočasnil bom njihov tik
tak …! Polenil jim bom bim bam …! Pre-polovil jim bom din dong …! Da mi bodo požrešnice, časožerkice nevede podarile svoj čaas!« je pohlepno dejal kralj. »To bo moj podarjeni čas! – Kaj praviš na to, Urarček?!«
»Podarjeni čas je darilo, ki ni nikoli podarjeno, veličanstvo!«
»Res si navit v eno stran, kot kolesca tvojih urc! Potrudi se malo! Razmigaj kolesca v glavi! Kaj sva že rekla, kako pojejo urce …!? Nooo?! Tiiik …«
»Taaak …« je smeje dodal Urarček.
»No, si videl,« je zmagoslavno vzkliknil kralj. »Tik tak pojejo zdaj! Od-slej pa bodo tiktakale po moje! Drug-ače! U-po-čas-nje-no …! Pre-pol-ovljeno …! Recimo … ti-ik, ta-ak, ti-ik, ta-ak, ti-ik, ta-ak …« je začel z nogo udarjati takt. »No, ti je že kaj bolj jasno, kje tiči past!? Past za čas!?«
Urarček je kot uročen ponavljal za kraljem:
»Ti-ik, ta-ak, ti-ik, ta-ak …!« Niti najmanj ubrano mu ni zvenelo v ušesih.
A kralj je naprej in naprej frenetično udarjal z nogo novi tiktak in privoščljivo pogledoval ure na steni, ki so ubrano, nič hudega sluteč, še zmeraj tekle po starem.
»Le klepljite …! Časoklepkice …!« se je hudobno posmejal kralj in jim požugal. »Ššššt,
ššššt …! So vam urce štete!« se je od veselja zavrtel in zapel, da so Urarčka zaboleli ušesni bobniči.
»Ti-ik … kraljevi tri-ik,
ta-ak … je dolg kot vla-ak,
ti-ik … kraljev zapi-ik,
ta-ak … je čas krota-ak …!«
»Čas je bumerang, ki te udari v glavo, veličanstvo! Ne zdi se mi niti malo krotak!« je zmajeval z glavo Urarček.
Kralj pa se ni zmenil za njegove dvome, še naprej je poplesaval po sobani in se gromoglasno veselil.
»Zagotavljam ti, da je lahko čisto krotak! Če mu znaš nadeti uzdo! Če ga znaš u-dom-ačiti! U-po-čas-niti! V past u-lov-iti! A najprej je treba obrzdati njegove male, dirjajoče pošasti! Časofrene časofurije! Časofurijaste časofrenke! Na delo, Urarček! Privij jim pljuča, da bodo tekle z manj sape in nasople več časa zame! Od zdaj naprej bodo tiktakale po moje! No, kaj praviš na mojo čarovnijo?« se je kralj izprsil pred Urarčkom.
»Ne vem, če se bo obnesla,« je dvomeče rekel Urarček. »A lahko poskusiva, veličanstvo! Kar se mene tiče, bodo zjutraj vse ure tekle po novem, upočasnjenem voznem redu!«
| |||