Ure kralja Mina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 575:
Tam, kjer je ježo spremljala senca dreves, je še šlo, ko pa so prijezdili na čistino, v visoko valujočo travo, so konji zmeraj bolj utrujeno preskakovali jarke in podrta debla na poti.
Tako pregretega jutra ni pomnil nihče, pa so bili med gonjači trije častitljivo stari lovci! Tudi ptice so se poskrile v globoke krošnje dreves in med goste veje grmovja ter pozabile cvrkutati. Do Škrlatnega gozda pa je bilo še najmanj pol ure ježe …!
Ob kraljevo stran je upehano prijezdil vodja lova. Spoštljivo je naravnal svojega vranca v korak kraljevega rdečedlakca in zaklical:
»Veličanstvo, konji se spotikajo! Tudi psi ne morejo več! Komaj še sledijo tempu! Moramo se spočiti, veličanstvo!«
»Prekleto, res se moramo! V hodu naprej!« se je upehano strinjal kralj in pridržal Jupitrove vajeti v lagoden tek.
Vodja lova je zdirjal nazaj, zatrobil v rog in sporočil kraljevo odločitev lovcem. Olajšano so pritegnili vajeti utrujenih konj in zdelani od dolge ježe z vročino, obviseli v sedlih kot prazne vreče, bolj malo podobni kraljevim lovcem.
Vodja lova je pojezdil do kralja. Jasno kot beli dan je namreč bilo, da z lovom ta dan ne bo nič.
»Veličanstvo, bojim se, da z lovom ne bo nič!« je spoštljivo dejal kralju.
»Sonce je previsoko! Niti sledu rose ni več na travi! Psi so utrujeni in ne bodo več mogli iskati sledi! Čudno, ob taki uri! Kaj takega res ne pomnim, veličanstvo!«
»Tudi jaz ne!« je jezno prhnil kralj.
Urarček pa je porogljivo zaklical: »Nič čudnega, veličanstvo!«
»Kakšno jutro!« se je spet pridušal kralj.
»Kakšen dan, veličanstvo!« mu je porogljivo odvrnil Urarček.
»Ja, res, jutro kot dan! Še list se ne zgane! Še ptice so umolknile! Najbolje, da odjahamo nazaj!« je sklenil kralj.
Toda bili so predaleč, da bi v naraščajoči vročini še lahko pojezdili v grad. Konji so bili žejni in preutrujeni. Morali so se spočiti. Zato je vodja lova predlagal, naj bi šli naprej do Srnje jase. Tja bi lahko v lahnem drncu prijezdili brez večjih naporov, saj ni bilo več daleč.
Vročina je naraščala in brez oklevanja so se takoj odločili za Srnjo jaso.
Pričakala jih je s senco, ljubo, osvežujočo senco. Zdaj so bili na varnem pred pripeko in lahko so se odpočili in odžejali po mili volji.
»Kakšna ježa! Kot bi jezdil skupaj z vročinskim valom!« je kralj upehano ustavljal svojega konja.
»Saj ste jezdili, veličanstvo!« mu je zaklical Urarček, pritezaje vajeti.
Razjahali so konje, jim sneli sedla ter jim obrisali potne hrbte. Psi so z visečimi jeziki polegli v senc dreves in kdaj pa kdaj utrujeno zacvilili.
»Ne pustite konjev k vodi, dokler se ne ohladijo!« je naročal konjar.
Kralj je ljubeče brisal hrbet svojega upehanega ljubljenca in mu prijazno šepetal v ušesa.
»Hooo, hooo, le počasi, prijatelj!« je miril nervozno žival. »Ah, ubogi moj Jupiter, kar kaplja od tebe!« mu je nežno brisal od vročine premočena pleča.
»Človek bi skoraj pomislil, da smo odšli na lov za vročino!« se je obrnil k Urarčku. »Merjasca! Namesto na srni, sem pristal tukajle na Srnji jasi!« se je pridušal.
»Lahko bi rekli, da je skoraj … takooo, veličanstvo!« je utrujeno zazehal Urarček in si v senci drevesa odločno potegnil čepico čez oči.
Kralju se je zdelo Urarčkovo zehanje v danih okoliščinah naravnost imenitna ideja, zato ga je sklenil nemudoma posnemati. Predal je konja konjarju, se počil pod mogočen hrast in naročil vodji lova, naj ga zbudi, ko bo čas za odhod proti domu.
Tako so kralj, Urarček in lovci prespali utrujajočo vročino. Potlej so se, sicer osveženi, a še zmeraj strašno nejevoljni zaradi zamujenega lova, v pospešenem galopu vrnili v grad.
Kralj je tokrat prepustil oskrbo Jupitra konjarju, sam pa je skupaj z Urarčkom jezno in razočarano zakoračil naravnost v svojo sobano. Vihravo je odvrgel bič in sezul škornje s tako ihto, da so odleteli naravnost v budilko ter jo prevrnili, da so ji zvonci grozeče zazveneli.
»Kakšen zacopran dan … večer …!« je robantil kralj. »Res zacopran dan! Urarček, kaj pravzaprav sploh imamo – dan ali večer ali nekaj med večerom in nočjo?!«
Urarček se je zvonko zasmejal ter porogljivo pogledal kralja.
»Kakor pač vzamete, veličanstvo! Po urah sodeč, je dan, po času sodeč, pa večer …! Spet ste pozabili na upočasnjene ure, veličanstvo!«
»K vragu, upočasnjene časoklepke!« je jezno zapihal kralj. Pri vratih se je oglasilo trkanje in vstopil je služabnik Alfred.
»Veličanstvo, dovolite, zdi se mi, da je čas za avdience!« se je spoštljivo priklonil pred kraljem.
Kralj je skočil pokonci in se zastrmel v služabnika, kot bi se mu ravnokar prikazal duh.
»Pri bogu, Alfred, za kakšne avdience neki!? Jaz bi prej rekel, da je zdajle čas za večerjo!«
Toda Alfred je vztrajal, da so zdaj neusmiljeno in nepreklicno na vrsti avdience. Ubogi kralj! Kaj pa je hotel. Klicale so ga vladarske dolžnosti in moral se je vdati, čeprav bi se mu veliko bolj prilegla kakšna sočna avdienca s pečenimi kurami. Utrujenost in lakota gor ali dol, čakali so ga tuji diplomati.
»Naj veličanstvo oprosti,« je v zadregi dejal Alfred, »toda tuji diplomati so danes, kako bi se izrazil, zelooo … nepotrpežljivo nestrpni … Rekli so celo, da bodo v bodoče svoje avdience odpovedali, če bo veličanstvo …« se je muzajoče zagledal v Urarčka. »Če bo veličanstvo še naprej goljufalo z urami …!«
»O čem vendar trobentaš, Alfred!?« je planil kralj.
»Zdi se, veličanstvo, da so vsega krive vaše … naše ure. Kajti vsi so nenehno pogledovali nanje, potlej na svoje, pa spet na vaše … Naj mi veličanstvo oprosti, a zdi se mi, da so prepričani, kako jih na debelo goljufate z urami!«
»Pri vseh merjascih! Si slišal?! Spet me je čas z nihalom po glavi!«
Urarček ni imel časa za odgovor, kajti Alfred je že najavil turškega generala.
Vzravnan, da so mu odlikovanja visela ravno kot na steni, je prikorakal v sobo, se togo priklonil kralju in ne da bi počakal dovoljenje, po vojaško raportiral:
»Globoko užaljen, v imenu svojega sultana izjavljam, da strategija goljufivih ur ne more priti v poštev kot sredstvo za častna pogajanja z našim veličanstvom!« Potlej se je suho priklonil in odkorakal, preden je kralj od osuplosti zaprl usta.
»Kakšna strategija goljufivih ur?! O čem neki pa trobenta, Urarček?!« se je zmedeno zastrmel v Urarčka.
A že je, tokrat hitreje od Alfredove najave, privršala v sobano prelepa indokinska princesa, ovita v oblake svilenih tančic in dišav.
»Spoštovano veličanstvo, če je goljufija z urami edina osvajalska taktika, s katero kanite osvojiti žensko, potlej vam povem, da je to sila otročja taktika! Še posebej …,« je premerila kralja s črnimi očmi, »če gre za kralja …, ki bi rad osvojil princeso …!«
Kralj je ves iz sebe, malce od princesine lepote, malce od presenečenja nad njenimi besedami, zamrmral: »Kakšna osvajalska taktika?! Princesa, saj vas komaj poznam …!«
Toda princesa se ni niti najmanj potrudila, da bi ga sploh poslušala. V oblaku dišav in svile je z globokim priklonom odvršala iz kraljeve sobane ter pustila zmedenega kralja nesrečno zijati v vrata.
»Urarček, o čem vendar prepeličijo?!« je golčal kralj ter nepremično zrl v vrata, skozi katera je izginila indokinska princesa. »Mar so danes vsi znoreli?!«
Alfred pa je pravkar najavljal zadnjo avdienco – častitljivega angleškega lorda Mclocka. Lord Mclock se je dostojanstveno priklonil in vljudno počakal, da mu je kralj primaknil stol. ubogi kralj si je na skrivaj oddahnil, saj ni bilo videti, da bi mu tudi od lorda grozilo kaj neprijetnega, čemur ne bi mogel biti kos.
»Če dovolite, veličanstvo,« je zelo obetavno začel lord. »Za vsakega pravega lorda je točna ura stvar časti! Netočnost, četudi kraljeva, je torej največja žalitev, ki zadeva srž slehernega pravega lordskega bistva!« Po teh besedah je hladnokrvno vstal, brez nadaljnjih pojasnil pogledal na uro, potlej še na kraljeve ure, se priklonil in jo mirno ubral iz sobane.
»Kakšna netočnost neki, saj je vendar zdajle ura za avdience?!« se je kralj nemočno zagledal v ure in se utrujeno zrušil v kanape.
Kar je preveč, je preveč! Kralju je bilo čez glavo upočasnjenih ur, katastrofe z zajtrkom, zamujenega lova, prismuknjenih avdienc in sklenil je, da se kar brez večerje odpravi spat. Saj bi zagotovo spet šlo kaj narobe! Vse rabi svoj čas, kot je rekel Urarček. Tudi nove, upočasnjene ure!
»Jutri bo morda vse bolje teklo!« se je tolažil kralj in kar na kanapeju utonil v spanec.
Naslednji dan je bil zajtrk za spoznanje manj užiten, lov ne najboljši in tudi druge reči niso kaj prida uspevale po novih, prepolovljenih urah. Čez nekaj dni še zmeraj ni bilo nič drugače in kralj je bil zmeraj slabše volje. Kaj ne bi bil, ko pa so ga upočasnjene ure naprej in naprej spravljale v zagate. Kot bi se mu rogale! Še najbolj varno se mu je zdelo, če je igral pikado z Urarčkom. Vsaj na pikado ure niso imele nobenega vpliva in kralj je znova in znova s puščicami zadeval v središče ter si dajal duška za moreče tiktakaste težave.
Med eno takih posebej uspešnih iger, ko se je bližal res kraljevskemu rezultatu, ga je presenetil služabnik Alfred s pravo goro pisem, ki so prispela tistega dne. Bilo jih je toliko, da je bilo Alfreda komaj videti izza grmade na vozičku, ki ga je pririnil v sobo. Kralj je od presenečenja odvrgel pikado in zabrundal: »Lej no, toliko pisem pa že dolgo nisem dobil! Si jih že pregledal, Alfred?!«
Alfred je za trenutek okleval, potlej pa počasi zategnil: »Seem veličanstvo …«
Kralj je sedel za mizo in mu pomignil, naj mu prinese pisma.
»Najprej tista, ki me bodo spravila v dobro voljo!« je rekel in zdelo se je, da je kar zaživel. Alfred pa se ni premaknil. Stal je, mencal ter pogledoval Urarčka.
»No, bo kaj, Alfred?!« ga je nestrpno priganjal kralj.
Alfred je v obupu povesil glavo.
»Bojim se, veličanstvo, da ni nobenega pisma, ki bi vas lahko spravilo v dobro voljo!« je nesrečno dejal.
Kralj se je nejeverno zastrmel vanj, kazaje z roko na grmado pisem na vozičku.
»Hočeš reči, da med vso to pisemsko kramo ni niti enega pisemca, ki bi zvišalo živo srebro moje dobre volje?!«
Alfred je zmajal z glavo in poklapano dejal: »Bojim se, da ne. Razen, če so veličanstvo nenadoma začele veseliti pritožbe!«
Kralj je razdraženo stopil k vozičku ter začel srdito prekopavati grmado pisem.
»Hočeš reči, da je vsa tale pisemska predstava samo navadna pritožbena burleska?! Cmeravzarsko jadikovalstvo in nič drugega …!?« je ogorčeno zagolčal in se zatopil v eno od pisem, ki mu je po naključju ostalo v roki.
Dlje kot je bral, bolj se mu je obraz mračil in čez nekaj časa se je nesrečno sesedel v naslanjač.
»Vidim, vidim, Alfred! Res so same pritožbe!« je zaječal in polglasno žebral pismo, čudeč se tistemu, kar je prebiral.
»Spoštovano veličanstvo, zaradi … žbdbžbdbž … vam z vsem spoštovanjem sporočamo, da je življenje po novih urah postalo popolnoma neobvladljivo, zato ne moremo več odgovarjati za posledice. Vaše, po novem uglašene ure …«
Kralj je jezno zmečkal pismo in se zagledal v Alfreda.
»Hudiča, Alfred! Mar me tudi v pismih čas z nihalom po glavi?!«
Alfred je žalostno prikimal, se sklonil ter začel pobirati pisma, ki so bila raztresena po tleh.
»Same ljube – oprostite, neljube – pritožbe čez vaše prepolovljene in upočasnjene ure, veličanstvo!« je žalostno mrmral.
A zdelo se je, da tega dne za kralja še ne bo konec težav. Kot da ni že vse zadosti iz tira tiktakalo, se je za vrati kraljeve sobane zaslišal neznanski hrup. Slišati je bilo razburjene glasove, ki so prihajali vedno bliže. Alfred je brž stekel pogledat, kaj se dogaja, a ni mogel več kaj prida usmerjati dogajanja. Če je čas iz tira, je pač iz tira. Le toliko je še utegnil, da je kralju napovedal sila neprijetne po-avdience s »podaniki njegovega veličanstva«, kot se je izrazil. Potlej je šlo vse po novem tiktaku po zlu.
Tokrat je bil kralj res prepričan, da jih dobiva z nihalom po glavi.
Najprej je planila nadenj pekovka, ki je pekla tudi rogljičke za kraljevi dvor.
Jezno je razsula po kraljevi komodi celo košaro štručk, prest in žemelj in zajadikovala kot ovdovela princesa.
»Kar je preveč, je pa preveč, veličanstvo!
Zaradi vaših prepolovljenih ur sem danes izgubila vso peko! Poglejte, poglejte, veličanstvo, moje preste, štručke, rogljičke, piškote, žemlje, kruh – vse prevzhajano in prepečeno! Kot iz betona narejeno! Prosim vas, veličanstvo,« je smrkala, »je tole kaj podobno mojim rahlim, puhastim rogljičkom, štručkam, piškotom, žemljicam, kruhkooom …, ki jih je samo veličanstvo tako rado hrustljalo pri zajtrku in na kraljevih zakuskah!
Oooo, vsa moja peka je šla z novim tiktakom po zlu! Vprašujem vaše veličanstvo, mar po novem tiktaku podložniki nimajo več pravice do … do najbolj vsakdanjega ljubega
kruhkaaa …?« se je skoraj zadušila v solzah.
Kralj se je v zadregi prestopal z noge na nogo, pobiral štručke v košaro in momljal: »Draga pekovka …«
»Kaj draga pekovka!« mu ta ni dala do besede. »Draagi, ljubi kruhek, veličanstvo …!«
Tedaj je planil v sobano kraljevi vrtnar, obupano kažoč na košaro, polno ovenelih rož, ki jo je nosil v roki.
»Drage, mile, ljube rožce, ki so mi danes zvenele! Najlepša gredica kraljevskih rožnatih vodenk! Kakšna žalost, ah, veličanstvo!
Pa gardenije in felicije, ki so, zalite po novih urah, žalostno ovenele na soncu! Nihala upočasnjenih ur vašega veličanstva so jim odbila zadnji gong … ooo …!« Kralj je hotel nekaj reči, a ni prišel do besede, kajti v sobo je pritarnal ribič, zavijajoč se v prazno ribiško mrežo.
»Oh, moja ladja!« je tožil. »Morala bi pluti s plimo, pa je nasedla na čereh, kjer jo je prehitela oseka! Oseka vaših upočasnjenih in presušenih ur! Zbogom, moja ladja, zbogom ribice in rakci, vse je presahnilo v oseki ur!«
Kralj je v zadregi stopal od pekovke do ribiča, od ribiča, do vrtnarja in nerazumljivo momljal nekaj kot: »Dragi ribič, draga pekovka …, dragi vrtnar …, vse se bo uredilo, obljubim! Dajem vam častno kraljevo besedo, da se bo do jutri zjutraj vse uredilo! Urarček, reci vendar kaj!« se je v obupu obrnil na Urarčka.
»Mislim, da ste vi na potezi, veličanstvo!« je ta skomignil z rameni.
»Saj vem, saj vem, že premišljujem!« je godrnjal kralj, držeč se za glavo.
»Nič ne premišljajte, veličanstvo! Raje storite!« je ogorčeno zajezikala pekovka in pobirala v košaro svoje preste, štručke in rogljičke. »Vse ima svoj čas – tudi kruh, veličanstvo!« jo je ihtavo ubrala iz kraljeve sobane.
»Tudi plima in oseka imata svoj čas, veličanstvo!« je razstiral svojo prazno mrežo ribič, se počasi priklonil in odšel za pekovko.
»Tudi rožce, rožce imajo svoj čas!« je tarnal vrtnar, obupano pogledoval svoje zvenele rože ter jih ljubeče polagal nazaj v košaro. Priklonil se je kralju in ves solzen zapustil sobano, kjer je kralj, ne vedoč, kaj bi, razočarano pogledoval ure.
»Luciferske časotulje!« se je hrupno sesedel v naslanjač.
»Zdi se mi, da bom znorel, Urarček – kot da sem se znašel v časovnem stroju! Ničesar več ne razumem!«
»Saj je vendar tako preprosto, veličanstvo!« se je muzal Urarček. »Hoteli ste upočasniti čas, da bi bila vaša brada spet črna, če se ne motim?!«
Kralj je, potopljen globoko v naslanjač, utrujeno prikimaval.
»Res je, Urarček.«
»Zato ste zahtevali, naj vam upočasnim ure …«
»Ja, kaj pa bi drugega …?« je nesrečno zamrmral kralj.
»Mislili ste, da boste tako ujeli čas! Da ste iznašli nadvse učinkovito past za čas,« je neusmiljeno nadaljeval Urarček, da je bila kralju vsaka beseda kot udarec z nihalom po utrujeni glavi.
»Misli, Urarček! Misli …« je trpeče zamrmral kralj.
»Pa še zmeraj mislite, da ste lahko vi lovec, čas pa divjad, veličanstvo?!« je nenadoma dobrovoljno vprašal Urarček.
Kralj se je utrujeno, bledo nasmehnil: »Ne znam več misliti, to je tisto, Urarček … Poglej, najprej je bilo narobe, ker so ure tekle prehitro, zdaj, ko tečejo počasi, je pa spet vse narobe! Še bolj kot prej …«
»Skrivnost je preprosta, veličanstvo … Sila preprosta! Prej ni bilo nič narobe! Le vam se je zdelo narobe! – Samo zdeeelo … V resnici pa so ure tekle vštric s časom in čas vštric z urami in mi vštric s časom in urami!« je nagajivo pogledal kralja in se namuznil. »Le vi ste hoteli zaostajati, veličanstvo! In ker se čas ne zmeni za ukročene ure, je tekel naprej! Zato ste ostali brez užitnega zajtrka, pa brez kosila, brez ulova, brez avdienc …, pa pekovka brez peke, ribič brez ulova in vrtnar brez rož!«
Kralj je malodušno sklonil glavo in trpko dejal:
»Ves čas sem samo tekel za časom! V resnici pa sem ga hotel ustaviti … Uloviti v pest – past!«
»Čas je bumerang, ki te udari v glavo, veličanstvo. Ste pozabili?«
Kralj se je grenko nasmehnil in se zamišljeno pocukal za brado.
»Nisem, Urarček! Čas je lovec, ki ustreli naravnost v srce!«
V kraljevi sobani so začele biti in dingdongati upočasnjene ure. Kralj se je zdrznil, prisluškoval prepolovljenemu bimbamu in žalostno nakremžil obraz.
»Bi-im, ba-am, Urarček! Ampak moja brada ni nič bolj črna! Morda le za nitko bolj
srebrna …«
»Naj jih uglasim po starem, veličanstvo? – Ure?« je tiho, tolažeče vprašal Urarček.
»Kar odvij jim pljuča! Naj s polnimi pljuči zajamejo zrak, Urarček,« je utrujeno pokimal kralj. »Pravzaprav se mi kar malce toži po starem tiktaku. Nekam bolj ubrano, prijazno zveni …« je kralj utihnil ter prisluškoval prepolovljenemu tiktaku, »kot tale novi ti-ik, ta-ak …! Spusti jih, spusti, Urarček! Naj si dajo duška, urce! Jaz pa bom medtem času iztrgal nekaj minutic brezčasnega pozabljenja v spanju!« je kralj odmaknil naslanjač in si začel sezuvati škornje.
»Kar tukajle, na kanapeju prespim … Veliko bolj prijazno je kot v preveliki kraljevi postelji …«
Kralj se je zvil na kanape, zazehal in skoraj v trenutku zaspal.
Ubogi kralj! Tako ga je utrudil lov na čas, da se niti pokriti ni utegnil. Urarček ga je nežno pokril s plaščem, zmajal z glavo in se lotil svojega urarskega posla.
Druga za drugo je odpiral vratca ur, jim pobiral nihala in uravnaval mehanizme po starem dobrem tiktaku. Delal je hitro in previdno, da ne bi prebudil spečega kralja, ali da si ta ne bi morda še premislil.
»Ah, urce moje! Odvijem vam pljuča, kot bi mignil! Le nič strahu, urice moje!« se je pogovarjal s svojimi urami Urarček. »Je že dobro, je že dobro, časotice moje! Glavno je, da spet tiktakate s polnimi pljuči! – Ubrano in točno – kot se spodobi za predilke časa!«
Kralj pa je medtem iskal pozabljenja v spanju. A celo v sanjah ni našel miru. Nemirno se je premetaval sem in tja in bil z rokami okrog sebe, kot bi se nečesa branil.
Sanjal je, da je pred gradom semanji dan … Ah, lahko si kupil, kar si hotel – od kure do sladolednega vozička, od lectovih src do mesarskih nožev, od tovornjaka do raglje!
Prav pred grajskimi vrati pa je stal na kričeče pobarvanih hoduljah zares čuden patron, ki je na vse grlo kričal, da prodaja čas.
»Prodajam čas! Prodajam čaaas … Poceni čas … Vsakršen čas … Kupite vsaj nekaj hektolitrov časa … Čaaas! Poceni čaaas!« je nesramno navijal ragljo, da je šlo skozi bobniče. »Čaas za vaaas!«
Kralj si ni mogel kaj, da ga ne bi ogovoril: »Pravite, da prodajate čas?!«
»Je mar prepovedano, veličanstvo?!« je nesramno dejal patron na hoduljah.
»Prepovedano je goljufati, ne prodajati!« je napeto dejal kralj.
»Kdo neki pa goljufa, veličanstvo?!« je sladko dejal čuden patron in zaklical med brenčečo množico na trgu. »Veličanstvo bi rado vedelo, kdo goljufa!«
Do kraljevih ušes se je dvignil dolg, mrmrajoč krik množice:
»Nihče, veličanstvo! Na semnjuuu … neee … prodajamooo … goljufijeee …!«
»Tebe! Tebe sprašujem, capin hoduljasti! Nisem še slišal, da bi na semnju prodajali čas!«
Goljuf je priliznjeno prihajal bliže. »Pa zdaj slišite, veličanstvo! In lahko mi verjamete, da je res, kot tule stojim pred vami!« se je ošabno izprsil. »Verjemite, veličanstvo, res nimam časa, da bi prodajal prazne marnje po semnju! Pa prepričeval nejeverneže v obstoj časa!«
»Kje pa ga imate … čas?« je nejeverno zategnil kralj.
»Tamle, v tistih velikih cisternah, če že hočete vedeti!« je nesramno odgovarjal neznani capin.
Kralju se je zavrtelo v glavi in vznemirjen je komajda izustil: »Po čem pa ga prodajate?!«
Hoduljasti capin se je predrzno zagledal v kralja in se zarežal:
»Čas je zlato, veličanstvo! Prodajam ga – za zlato! Ali pa – za kraljeve draguljeee … Diamanteee! Rubineee! Smaragdeee! Bisereee! Cekineee! Hahahaha! Čas je zlato – zlato za čas …, veličanstvo!«
Kralju se je zameglilo pred očmi.
»Koliko ga prodaš?!« je hlastno poizvedoval.
»Kolikor hočete, veličanstvo! – Nekaj minut …, ur …, dni …, let …, desetletij …! Kolikor potrebujete!«
Kralj je globoko zajel sapo: »Napolnite mi celo zakladnico časa!«
»Celo zakladnico?!« je zvito dejal capin in se s pogledom zavrtal v kralja. »Veličanstvu pa, kot kaže, pohajajo zaloge časa … Hitreje kot zakladi … bi rekel! Zakladnico, pravitee? To, veličanstvo, pa ne bo ravno poceni,« je zategnil, kot da si premišlja.
Kralj je v strahu, da bi si goljuf premislil, brž zaklical: »Saj ne pričakujem, da bo poceni! Torej …?! No … koliko …?!«
Capin je raztegnil usta v uslužen nasmešek in zahreščal:
»Nooo … Pa naj bo! Zakladnico za zakladnico! Vi meni zakladnico kraljevih draguljev, jaz vam zakladnico časa …!«
Kralju je ušel globok vzdih olajšanja. »Velja!« je hitro rekel.
»Velja!« se je pohlepno zarežal capin in porogljivo pogledal kralja.
Kralj je dal brž izprazniti celo Vzhodno zakladnico kraljevih draguljev in zlata in jih presul v capinove cisterne.
O, kako so se kotalili; drobni, težki, kot malo večji pesek veliki diamanti, rubini, smaragdi, biseri …, žvenketali so cekini, krone in zlati kelihi … Goljuf jih je pohlepno pretakal med rokami, jih presipal, presipal … in požrešno mrmral:
»Ah, kako so žitki, iskreči … aaah …! Kako drsijo, cingljajo …!«
Potlej je s treskom zaprl cisterno in se obrnil h kralju.
»Tako! Zdaj pa vaš čas, veličanstvo! Napolnim vam celo zakladnico časa!« je mrmral in začel nalivati kralju čas.
Kralju se je zdelo, da sliši drobencljati sekunde …, kapljati minute, curljati ure …, žuboreti dneve, pritekati mesece …!
»In zdaj leta in leta časa za vas, veličanstvo …« je hlastno mrmral capin in nalival čas iz cevi. »Pa še desetletja! Natočim vam desetletja in desetletja časa, veličanstvo! In nikar ga prehitro ne porabite, veličanstvo!«
A kralj je komajda slišal, kaj govori capin. Prisluškoval je težkemu, bobnečemu šumu cele reke časa, ki je pritekala v njegovo zakladnico … Zakladnica draguljev za celo zakladnico časa …, to je bila kupčija življenja!
Po capinovem odhodu je kralj hlastno odprl vrata zakladnice, da bi si v miru ogledal kupljeni zaklad.
Oh, kako je bil razočaran in ponižan, ko je odkril, da ni v njej niti litra, niti kapljice, niti rosice časa! Šele tedaj ga je spreletelo spoznanje, kako nesramno je bil ogoljufan od navadnega hoduljastega capina!
Ves obupan je zadrlesknil vrata zakladnice ter na pol v joku, na pol v jezi zakričal: »Goljuf! Goljuuuf …!«
Sanje so bile tako strašne, da se je kralj s krikom na ustnicah prebudil in se prepadeno zagledal v Urarčka. »Kje sem?! Seveda – sanjalo se mi je …« si je olajšano oddahnil. »Kakšne sanje, Urarček! Kakšne sanje …«
Takrat so ure v kraljevi sobani udarile polnoč. Zadingdongale so, zabimbamale in zakukale v starem, ljubem ritmu in kralj se je začudeno zagledal v Urarčka. »Kaj slišim?! Si jih že uglasil po starem, Urarček …?« je rekel in tiho poslušal ubrane glasove ur. »Pravzaprav čisto prijazen tiktak,« je zavzdihnil. »Res so čisto prijazne, tiktakaste časoklepkice … Prijaznejše od mojih sanj! Kakšne sanje, Urarček …!«
»Videti so bile precej neprijetne, veličanstvo!« je previdno rekel Urarček.
»Kaj neprijetne!« je zgroženo zavzdihnil kralj. »Naravnost grozne so bile!«
»Poslušaj!« je rekel in od začetka do konca, do vseh nadrobnosti natančno razložil Urarčku strašne sanje o goljufu, ki je prodajal čas.
»Ogoljufan sem bil od navadnega hoduljastega capina!« je pobito pripovedoval kralj.
»Nihče vas ni ogoljufal, veličanstvo! Sami ste se!« je tiho dejal Urarček. »Nihče ne more ogoljufati časa, ne da bi bil sam ogoljufan! Čas teče, teče in uteče – tudi iz kraljeve zakladnice!«
Kralj se je obupano zastrmel v Urarčka.
»Oh, Urarček, Urarček! Kaj naj storim? Kako naj čas ustavim in zadržim?!
Saj vem, da se mi je to z goljufom le sanjalo. Vse drugo, pa je žal res … Res je, da sem hotel upočasniti, ukrotiti, ustaviti čas! Res je, da sem iz kraljevega lovca postal divjad! Da je čas lovec, ki me preganja …! Da je moja brada vsak dan manj črna in moja noga nič več poskočna kot srna!«
V kraljevi sobani je nastala tišina. Le ure, po starem tiktakajoče ure, so prijazno tekle večni tiktak, kot bi hotele potolažiti žalostnega kralja.
»Preveč razmišljate o času, veličanstvo!« je čez nekaj časa spregovoril Urarček.
»Ko boste pozabili nanj, vas ne bo več preganjal! Poglejte mene, veličanstvo! Ukvarjam se s časom, za kaj drugega nimam časa!«
Kralj se je potrto zastrmel v Urarčka.
Le kako naj pozabi na čas, ko ga je vsak trenutek manj. Kako naj ne vzdihuje za zlatimi časi, ko je bila njegova brada še črna in njegova noga poskočna kot srna!
»Nikar ne vzdihujte za zlatimi časi, veličanstvo!« se je nasmehnil Urarček, kot bi znal brati kraljeve misli. »Zlati časi so zlato, ki še ni presejano. Nesrečni pa tisti, ki jih še nismo
utegnili osrečiti! Osrečite jih torej!«
»Kako naj jih osrečim?« je zmajal z glavo.
»Boste pa osrečili koga drugega!« je pomenljivo dejal Urarček.
Kralj je vstal in se začel zamišljeno sprehajati po veliki sobani, spotoma mrmrajoč si v brado nerazumljive besede. Premišljeval je o svojih upočasnjenih urah, o goljufu, ki je prodajal čas, o pekovki, ki je izgubila peko, o ribiču, ki je izgubil ladjo, o vrtnarju, ki so mu zvenele rože …
Nenadoma je razumel Urarčkove besede o času, ki ga je treba osrečiti! – Čeprav za koga drugega! Ne da bi še kaj dosti okleval, je sklenil podariti po tri rdeče dragulje iz Vzhodne zakladnice ribiču, pekovki, vrtnarju in vsem, ki so jih onesrečile ter oškodovale njegove upočasnjene ure.
In čudno! Ko se je takole odločil, mu je v prsih nekaj odleglo in se zalesketalo kot biser srečnega časa. »Kako nenavadno,« se je obrnil k Urarčku, »saj gre samo za nekaj rdečih draguljev! Meni pa je tukajle pri srcu odleglo, kot če bi bil odvrgel tono zlata! Kot bi samemu sebi podaril darilo za rojstni dan!«
»Saj ste si ga, veličanstvo!« je nežno dejal Urarček in smehljaje pogledal kralja.
»Zdaj ste pravo vrločanstvo …! In priznati moram, da vam vloga vrločanstva mnogo bolj pristaja kot vloga divječanstva!« se je nasmehnil.
»Veš kaj, zdi se mi, da sem kar malce pozabil razmišljati o tistih časih, ko je bila moja brada še črna in moja noga poskočna kot srna! Ali ni čudno?« je veseleje povzel kralj.
»Kot bi pokopavali izgubljeni čas, veličanstvo! – Za to imamo grobarje!
Osrečimo raje čas, ki nam je na voljo!« se je smejal Urarček.
»So te mar ure učile modrosti, Urarček? Ali pa si morda v urarja preoblečeni modrec?« se je čudil kralj in hvaležno pogledoval Urarčka.
»Kakor vzamete, veličanstvo! Kakor čas: enkrat pravimo, da je hud, drugič zlat, begoten, izgubljen, lep, nov, podarjen, umazan, nor, zaprašen, ukraden, železen, prekoračen, zamujen – nikoli ni samo čas! Zmeraj mu prisojamo tak ali drugačen obraz. Čeprav mu je vseeno. Čas tako hitro teče, da se ne utegne pogledati v zrcalo!« je mirno pojasnjeval Urarček.
Kralj se je grenko zasmejal: »Jaz pa tega kmalu ne bom več hotel.«
»Boste pa gledali kaj drugega, veličanstvo,« se je tolažeče nasmehnil Urarček.
»Ste že sploh slišali za koga, ki bi mu lasten odsev v zrcalu ugajal?« je tolažil kralja. »Razen nesrečnega Narcisa seveda. Zanj pa bi bilo sploh veliko bolj zdravo, če bi si malo manj ugajal!«
Kralj je veselo pogledal Urarčka, se pocukal za brado in olajšano zavzdihnil: »Še malo, pa ti bom verjel, Urarček! Kar malce pobotal sem se s časom, čeprav še zmeraj prehitro teče, da bi mu lahko segel v roko.«
Kralj je stopil h oknu, razgrnil zavese in se zagledal v dehtljivo majsko noč.
Zvezde so sijale na nebu trepetave in zlate. So zvezde večne? Kralj se je zavedel, da je včerajšnje jutro enako nedosežno , kot bo jutri današnja noč, zato je hotel čim dlje zadržati ta zvezdni pogled. »Steši si ladjo trenutka, pritrdi ji jambor stoletij, obdaj jo z vonjem tisočletij … in zaplul boš po reki časa …,« je sam pri sebi mrmral kralj ter upiral oči v zvezdnato majsko nebo. Potlej je počasi zagrnil zavese in zamišljeno dejal Urarčku: »Čudno! Minevam, a z vsakim dnem me je več …!«
»Naj vam povem pravljico, veličanstvo?! Pravljico … o času?!« je tiho vprašal Urarček.
»Povej, povej, Urarček!« se je kralj zleknil na kanape. »Tako dobro dene, če se dan konča s pravljico!« je vzdihnil.
Urarček je primaknil stol bližje h kralju in začel pripovedovati:
»Nekoč je iz večnosti pritekla reka časa in potegnila v svoj tok vse, kar je živelo … Mravlje in trave, ljudi in metulje, drevesa in kite … Tako je reka odnašala s seboj gnezda, ki so jih spletale ptice, brloge, ki so jih dolbli medvedi in palače, ki so jih zidali kralji. Razen pravljic. Kajti pravljice …, pravljice, veličanstvo, so doma v večnočasju …,« je Urarček smehljaje pogledal kralja.
»in tako je, v neki s soncem obsijani deželi živel kralj Min, ki se ni hotel starati …«
Je bil Čas premogočen kralj,
v dvoboju z njim Min brez medalj,
Čas lovec, ki lovi divjad,
Min jelen, ki drvi v prepad.
Je sklonil glavo Min vladar
pred njim, ki bil je carjev car,
od tod do večnosti obal,
Čas je edini pravi Kralj.
Vsi jadramo z njegovo plimo,
za hipec tu, in že smo mimo,
le sredi pravljičnih sipin
je večnost pravljic za spomin.
| |||