Redakcija: 00:06, 24. marec 2010 uredi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 00:14, 24. marec 2010 uredi razveljavi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj →‎II. Novejše urejanje →
Vrstica 54: == II. == Pred šolskim poslopjem v Cerovcih je sedel šolski voditelj Nikolaj Leskovec in je kadil iz dolge pipe. Kostanj nad njegovo glavo je vprav poganjal svoje prvo zelenje,, nanj so se usipali; mladi solnčni žarki, po vejah so . poletavali vrabci in se pripravljali na svatbo. Okoli vogla je priletel, rumen metulj, se je dvignil kvišku in. je .izginil v vrhu med~~-Jistjem~~ listjem, Iziz dolge pipe se. je vil tja gori temnikast dim; in tudi on je izginil za metuljem. V prvem nadstropju so bila odprta šolska okna na stežaj, gledala so tja doli po vasi in še dalje čez njo po tihi, zapuščeni okolici. »Lep je danes zrak in posušile se bodo gobe, ki so se prikazale po zadnjem deževju iz šolskih kotov,« je pomislil" Leskovec in gledal za dimom. »Posušile se bodo, ker se morajo posušiti, prav tako, kakor sem se moral posušiti jaz, Nikolaj Leskovec, učitelj cerovški.«▼ 7 ~~on je izginil za metuljem. V prvem nadstropju so bila odprta šolska okna na stežaj, gledala so tja doli po vasi in še dalje čez njo po tihi, zapuščeni okolici.~~ ▲»Lep je danes zrak in posušile se bodo gobe, ki so se prikazale po zadnjem deževju iz šolskih kotov,« je pomislil" Leskovec in gledal za dimom. »Posušile se bodo, ker se morajo posušiti, prav tako, kakor sem se moral posušiti jaz, Nikolaj Leskovec, učitelj cerovški.« Nasmejal se je bridko učitelj cerovški in stresla se mu je dolga siva brada pod pipino cevjo. Njegove oči pa so mislile dalje in so gledale za dimom. Vrstica 68 ⟶ 64: In zopet se je bridko nasmejal Leskovec in stresla se mu je dolga siva brada pod pipino cevjo. »Pusti druge v miru, kaj te brigajo, Nikolaj? Pusti jih in bodi zadovoljen s tem, kar ti je dal Bog.. Zadovoljnost je polovica srečnega življenja, je rekel nekdo; ki ni bil učitelj. Ne obiraj ljudi niti v mislih, Nikolaj, to se ne spodobi vzgojitelju ljudskemu, ki naj ga diči pred vsem skromnost, ki je mati najlepše pasje lastnosti. Ne spodobi se mu, zlasti tedaj ne, kedar se mu porajajo v srcu grešne želje po posvetnem blagu, ki je — gola nečimernost. O vanitas vanitatum!« In zopet se je nasmejal Nikolaj Leskovec in stresla se mu je dolga siva brada pod pipino cevjo. Njegove oči pa so še vedno mislile dalje in so gledale za dimom. A tedaj mu je hipoma. padla pipa iz ust in roke so mu obvisele ob životu. Oči pa so strmele v njega, ki je stal sedaj pred njim, kakor bi bil zrastel iz tal.▼ 8 ▲A tedaj mu je hipoma.padla pipa iz ust in roke so mu obvisele ob životu. Oči pa so strmele v njega, ki je stal sedaj pred njim, kakor bi bil zrastel iz tal. »Kaj? Ti si, Ivan?« Vrstica 104 ⟶ 98: »To Ti verujem na besedo, sin. Toda kaj si odgovoril?« »Ničesar, oče! Beseda mi je zastala,, povesil sem oči. In tudi pozneje nisem odgovoril. Upal sem, da se oglasi storilec sam, da se morda izkaže vse kot neumestna šala. Toda zastonj! Vsi so molčali in tako se je zgodilo, da sem sedaj tukaj.«▼ 9 ▲»Ničesar, oče! Beseda mi je zastala,, povesil sem oči. In tudi pozneje nisem odgovoril. Upal sem, da se oglasi storilec sam, da se morda izkaže vse kot neumestna šala. Toda zastonj! Vsi so molčali in tako se je zgodilo, da sem sedaj tukaj.« »In tega Ti ne odpuste nikdar, sin, ta »ura« Te bo preganjala vse Tvoje življenje. Toda jaz Te ne obsojam, jaz vidim v Tvojo dušo. Povedati Ti pa moram, da ni dobro, ako ima človek srce v prsih.« Vrstica 122 ⟶ 114: Tedaj je prihajal proti šoli vaški župnik. Leskovec ga je zagledal šele, ko je stal pred njim. »Kaj pa Vaš sin doma, gospod učitelj? Videl sem ga, ko je govoril z Vami. Saj nima še počitnic.« »Ima jih, gospod župnik, ima jih menda za vedno. Spodili so ga, ker je bil prepošten., In zdaj hoče po svetu, da si poišče primerne službe.« »Hm, hm, to ni prijetno, gospod voditelj. ~~Po-milujem~~Pomilujem Vas, vsa bodočnost mu je pokvarjena in Vam so se podvojile skrbi.« »Gospod župnik, Vi pozabljate, da je bil že v osmi šoli in vedno dober dijak. Pomagati si bode znal in —« 10 »Vse prav, ali gospod voditelj, jaz sem mu večkrat gledal v oči in jaz se spoznam na oči. Njegove oči so vedno lačne, gospod voditelj, to so oči — ponesrečenega literata.« Vrstica 136 ⟶ 126: Smehljal se je gospod župnik in vesel je bil, da je uganil nekaj tako novega. »K Dorniku moram, vino pretaka in prosil me je, da bi mu povedal nekaj, kar je treba vedeti pri tem. Premalo prakse še ima. Z Bogom, gospod ~~Les-kovec~~Leskovec!« Leskovec se je poklonil in ni dejal ničesar. A stopil je za sinom v kuhinjo in mu pogledal v oči. Vrstica 146 ⟶ 136: »In to so moje oči, oči Nikolaja Leskovca, ki sem jih posodil svojemu sinu.« — Dva dni potem. se je poslavljal Ivan od domačih. »Ker moraš iti, pojdi, in Bog s taboj, Ivan!« Vrstica 156 ⟶ 146: Tedaj je pa dejal Ivanu: »Ako me vse ne vara, pridejo tudi tile za Taboj. Morda se izogne kteri — ne, nihče se ne izogne, vsi pridejo za Taboj, Ivan! Poglej jih, da jih spoznaš, ako se kje srečate nenadoma in čez dolgo, in da jih boš ločil od drugih.« 11 ~~se kje srečate nenadoma in čez dolgo, in da jih boš ločil od drugih.«~~ Ozrla se je tedaj tudi mati, a njene oči se niso upale odpreti popolnoma. Skozi napol odprte trepalnice pa je bliščala srebrna vlaga in silila na dan. Vrstica 178 ⟶ 164: Ivan je stopil na prag. Ni se več ozrl, naglo je stopal po vasi navzdol. Na pragu sta stala oče in mati, za njima so se gnetle orglice. Strmeli so za Ivanom, a Leskovcu se je zopet "urinila misel: »Kdo stopa tja doli? Ali nisem to jaz? Ali ne beži pred manoj moja mladost?« Položil je dlan na oči.. . za njim je zahlipalo . .. Ivan je izginil v dolini. —▼ ▲Položil je dlan na oči .. . za njim je zahlipalo . .. Ivan je izginil v dolini. — 12 == III. == ~~lIl.~~ Tam doli je postal in se je ozrl nazaj proti vasi v rebri. Tiho je bilo, daleč naokoli se ni slišal človeški glas. Visoka trava je šumela ob potu rahlo, komaj slišno. Po njej se je igral lehak veter in jo je božal nagajivo, da je bežala pred njegovimi poljubi. Košat hrast je nizko upogibal svoje veje sredi pisanega travnika. Njegov višek se je svetil v solncu, da se je videl daleč tja po dolini. V. ozadju so črneli temni lesovi na zapadnih hribih.

Povest o literatu: Razlika med redakcijama