Povest o literatu: Razlika med redakcijama

 

»Stopiva nekoliko po vrtu, laže se da tako kaj pogovoriti.«

 

Zavila sva na stransko pot in izginila med grmovjem.

Pogledal sem ga začudeno. »Mož hoče biti originalen,« sem si mislil, a dejal nisem ničesar.

 

 

Zasmejal se je cinično in si zopet popravil na-nosnik. Pošla mi je sapa, tako sem bil presenečen.

Ko je dokončal svoj roman, se je oddahnil. List za listom je jemal v roke in z veseljem in zadovoljstvom je bral stran za stranjo. Izlil je bil vsa čustva svoja na papir, živelo in kipelo je v črkah, uspeh mora biti velik in časten! In z nekim svetim spoštovanjem je zopet skladal stran na stran, zavil v poseben zavitek in napisal naslov. Smehljaje se je vstal in nesel rokopis lastnoročno v uredništvo.

 

 

Vstal je okrogel možiček izza mize in se mu približal.

»Dovolite, pravi literat ni nikdar prepričan o vrednosti svojega proizvoda, to vem sam po sebi. Skeptičen mora biti in sodbo mora prepustiti drugim, ki so v to poklicani. Sicer pa, gospod Leskovec, rokopisov imam toliko na razpolago, da ne vem kam z njimi. In mnogo je precej dobrih vmes. Vendar sprejmem tudi Vašega v pregled, da Vam pokažem, da nimam predsodkov.«

 

 

 

Ves teden je Leskovec taval semtertja brez vsakega dela. Od dne do dne je postajal nervoznejši. Od sprejetja njegovega dela je bila odvisna njegova bo-

Pušili so dalje in razšli so se molče in tiho kakor sence.

 

 

Luči so že gorele po mestnih ulicah, stopinje večernih izprehajalcev so odmevale v malo podstrešno sobo, in pri sosedovih je bilo nocoj nenavadno tiho. Kakor bi bil kdo tamkaj umrl. Leskovec je ležal na postelji z odprtimi očmi in gledal v strop. Temna je bila soba, samo moten žarek svetiljke na dvorišču se je zmotil, da je pogledal skozi nizko okno. Pri sosedovih so stopali po prstih in so šepetali. Ta nenavadna tišina je plašila Leskovca. Tesne so mu bile prsi in težko je sopel. Nastavil je uho na steno, a umel ni nobene besede, ugeniti ni mogel, čemu hoja po prstih in čemu šepetanje. Obrnil se je zopet in zopet gledal v strop. Vroča mu je bila glava, ustnice so bile suhe in žejne.

 

 

Zamižal je in poizkusil zaspati. Toda spanec ni hotel na njegovo oko, mučne misli so silile v njegove