Povest o literatu: Razlika med redakcijama

V onih ozkih ulicah z malimi starimi hišami, ki se tiščijo druga druge kakor bi se bale izgubiti, je stanoval Leskovec. Gori pod streho je stanoval. Soba je bila ozka in črna, komaj je stala v njej postelj in mala miza. Imela je eno samo okno, a še tisto je bilo majhno in ako je hotel pogledati na črno umazano dvorišče, je moral stopiti na prste in iztegniti vrat. Zraven njegove sobe so prebivali ljudje nečedni in nemirni. Po ves dan je odmevalo hripavo vpitje od njih in tolkli so po stenah in tleh kakor bi vedno sekali drva. Tudi pretepali so se. Od polunoči naprej pa so smrčali, da Leskovec ni mogel spati. Ako je hotel zjutraj vun, je moral previdno prekoračiti nakopičene smeti, ki so mu jih bili porinili prav pred vrata. Toda Leskovec se je privadil in nazadnje bi se mu ne bilo zdelo prav, ako bi potihnilo vpitje, pritrkavanje in smrčanje. Tudi smeti se je privadil, noga se mu je nazadnje kar sama ob sebi dvignila na onem kraju. Samo včasih, ko je hotel pogledati skozi okno na nebo, a je namesto njega ugledal začrnelo streho nasprotne hiše, se je za hipec spomnil z bridkostjo besed, ki jih je nekdaj govoril Meli.

 

 

Utrujen je ob takšnem spominu omahnil na stol, a domišljija mu je pričarala pred oči zelene travnike in šumeča polja, senčnate loge in temne gozdove. In bilo mu je še huje in neznosneje.

 

 

»Imaš kaj, Leskovec?«

»Vstani, duša! Glej, vrnili so se časi egiptovskih loncev!«

 

 

Leskovec je pisal dolg roman. Imel je mnogo izkušenj in domišljal si je, da ve sedaj, kako je treba pisati, da bode ustregel urednikom in bralcem. Ta roman mu mora toliko donesti, da poplača svoje dolgove pri gospodinji in da si še ohrani kredit pri njej vsaj do konca leta. Potem se mu tako obeta dobro mesto v uredništvu nekega dnevnika. Konec bo bede in nevrednega življenja!

 

Vstal je okrogel možiček izza mize in se mu približal.

 

»Česa želite, mladi gospod?«

 

Urednik je vstal, bil je rdeč v obraz in vrgel je rokopis pred Leskovca.

 

»Tu imate! Svetujem Vam pa, da ne bodite preveč domišljavi in učite se skromnosti, potem se morda še kedaj srečava!«

Leskovec je pograbil rokopis in ga stisnil pod pazduho. Nasmejal se je glasno in nespodobno.

 

 

Hitel je iz uredništva na ulice, hitel je dalje iz mesta. Vroče mu je bilo, a njegov obraz je bil bled, skoro rumen. V drevoredu je sedel na klop in se zamislil. Tedaj se je pa spomnil literata, ki se je bil sešel z njim tistikrat na veselici. Bil je sedaj ocenjevalec in korektor pri neki knjigotržnici. Ako je on zadovoljen z delom, ki se ponudi knjigotržcu v nakup, tedaj se delo sprejme in plača. Do njega se je hotel obrniti. Hitel je domov, zapečatil rokopis in ga poslal na njegov naslov.

 

»So že tu«, je dejal Leskovec, »prav prihajajo«.

 

In vstopili so drug za drugim, oni mladi ljudje s starimi obrazi in z velikimi izkušnjami. Posedli so po postelji in po tleh. Pobirali so zadnje ostanke iz tobačnih škatelj in so začeli pušiti. Napolnila se je soba z dimom, ki se je vlačil po njej kakor žalost.