Obsojena: Razlika med redakcijama

| spisano= V Ljubljani: Slovenska Matica, 1906

Če se prav dobro spominjam tistega dne, ko sem nastopil svojo prvo službo v majhnem trgu na Notranjskem. Jesen se je kazala povsod naokoli, se je kazala na polju in travniku, po vinogradih in gozdovih, se je kazala na široki lepi cesti, ki sem se vozil po njej iz svojega rojstnega kraja. Ob cesti so rastle mlade jablane, po njih se je lovila jesenska sapa, in upo-gibaleupogibale so se veje druga proti drugi ter si šepetale nekaj skrivnostnega. Nekaj plahega je ležalo na okolici in videti je bilo, kakor da so to plahost občutile tudi jablane, zakaj strmele so ob svojem šepetanju tja v daljavo, tja čez gore, videti je bilo, kakor da so se hotele oprijeti voza ter ubežati z njim iz tega kraja' na novo solnce, na novo svetlobo. Toda voz je drdral dalje, njih roke ga niso mogle doseči, oblak prahu ga je zakril za ovinkom. Rezek šum, kakor globok vzdih, se je začul za vozom, a preglašalo ga je peketanje konjskih kopit in ropot starih koles. Tam nad gorami pa je viselo solnce, je obsevalo obronke gozdov in velike jase med lesovi, in prelivale so se pred očmi čudovite barve, kakršnih še ni ustvaril čopič največjega umetnika. Prelijale so se in izginjale . . .

Slonel sem .v vozu in sanjal. Podobe izza mladih dni so se mi porajale v duši, slika za sliko je stala pred manoj, lepa in dovršena. In v vseh teh slikah je bila moja ljubezen, moje hrepenenje, je bilo moje živ-Ijenježivljenje. Zame ni bilo bodočnosti.

Zdramil sem se in pogledal okoli sebe. Bili smo na velikem dvorišču, ki je bilo ograjeno z visokim za-črnelimzačrnelim zidom. Ob južni strani je rastlo nekoliko starih orehov, na levici so bili hlevi in golobnjaki, a v kotu za vhodom se je ščeperilo veiiko gnojišče. Prav pred mojimi očmi pa je bil vhod v hišo. Nad njim se je zibalo veliko zeleno znamenje.

Stopi!Stopil sem bliže in tedaj sem zagledal na lesenem naslanjaču za ognjiščem v kotu žensko, ki se oči-vidnoočividno ni brigala za svojo okolico. Sedela je nepremično in roke je imela sklenjene pred seboj v naročju.

Ustavil sem se za hipec in pogledal sem žensko natančneje. Nekaj me je vleklo v njeno bližino. To ni bil navaden obraz, ki sem zrl vanj. Zdelo se mi je, da gledam vrt, poln pestrega cvetja, ki je nekdaj koprnelo nasproti solnčnim žarkom, da bi pilo iz njih ljubezen in življenje, da bi z njimi vsak dan vstajalo k novi radosti in bi se z njimi združilo k novemu hrepenenju. A zazidali so nenadoma ta vrt, solnčni žarki niso našli več pota vanj. Ostalo je cvetje brez solnca, povesilo se je in je začelo počasi odpadati. Po tleh leži, posiplje pota in gredice, a ljudje stopajo po njem in ga ne vidijo. Takšno je bilo cvetje, ki sem ga zrl na tem obrazu . . .

Sedela je nepremično in se ni genila. Roke so še vedno ležale v naročju in oni topi nasmeh je še vedno krožil okoli usten. Obraz je bil videti voščen, rdečica je menjavala na licih, povzročal jo je rdečkasti plamen z ognjišča vselej, kadar je strepetal više.

Kakor bi bila ugenila mojo misel, je povesila pogled in se ni zmenila več zame . . .

Stal sem tako, da sem videl čez njegovo glavo v kuhinjo, prav tja, kjer je sedela ona. Sedela je še vedno' na onem lesenem naslanjaču in se ni genila: Roke so ležale v naročju in na njenih licih je menjavala rdečica, ki jo je povzročal plamen z ognjišča. Ni se zmenila za njegovo klicanje, niti glave ni privzdignila.

Vpil je hripavo in stopal po sobi semtertja, kolikor hitro so ga mogle nositi noge. Sopihal je kakor kovaški meh, čutiti je. bilo, kako se mu tresejo debele ustnice od razburjenja.

Ona, ki je sedela v kotu, se je ob teh besedah krčevito oprijela naslanjača, videti je bilo, kakor bi se hotela dvigniti. Stisnila je ustne, dvignila glavo, toda samo za trenotek. Takoj je bila zopet resignacija na nje obrazu in sedela je mirno kakor prej. Roke so ji padle v naročaj, okoli usten je legel oni topi nasmeh, in oči so zopet zastrmele- nekam v daljavo.