Redakcija: 08:38, 12. maj 2010 uredi Tjaša Bobnar (pogovor \| prispevki) 39 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 09:14, 12. maj 2010 uredi razveljavi Tjaša Bobnar (pogovor \| prispevki) 39 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 341: In že so se odvrtinčile proti goščavju. Veter pa je naraščal, začel je žvižgati, ječati, tuliti. Zdaj so kosovirji uvideli, da postaja stvar resna. Glal in Glili sta se vsak z ene strani oprijela male Gi, z zadnjimi šapami so se na vso moč oklepali žlic, usmerjati pa jih niso več mogli. Veter jih je v velikem loku dvignil nad visoke smreke, jih surovo premetaval gor in dol in sem in tja, zraven pa tulil, zavijal, vrščal in hrumel. Kosovirji so se drli na vse grlo, a v bučanju silnega vetra niti svojih lastnih glasov niso slišali. V resnici to sploh ni bil več veter, ampak grozovit vihar, ki jih je nosil neznano kam. Leteli so nad hribi in dolinami, nad rekami in jezeri - sami niso vedeli, kako dolgo -, dokler se ni divjanje nekoliko uneslo. Trdno so mižali, da ne bi videli vse te strahote. Šele ko so njihove žlice počasneje in bolj umirjeno zaplule, so odprli oči in pogledali navzdol. Pod njimi je valovilo brezmejno morje. Visoki sivi valovi so se penili pod njimi in vse naokrog ni bilo videti nič drugega kot morje, morje, morje. Bili so na smrt utrujeni, premraženi in obupani. Žlice so zdaj letele čisto počasi, vse počasneje, vse niže... Dolgo dolgo so tako molče leteli. Potem pa je Glili, ki so ji že debele solze tekle čez smrček, s tihim, hripavim glaskom začela peti — ampak to pravzaprav ni bilo pravo petje, temveč bolj stokanje: »Kaj bo z nami, kaj bo z nami, kaj, kaj, kaj? Huje sploh ne more biti, kot je zdaj. Vse koščice nas bolijo, pa še mraz in razpenjeni valovi segajo po nas. Sploh ne vemo ne naprej ne nazaj; le zakaj se to dogaja, le zakaj? Huje pač ne more biti, kot je zdaj; kaj bo z nami, kaj bo z nami, kaj, kaj, kaj?« Tedaj pa je mala Gi zacvilila: »Glejta! Tamle! Nekaj! Tam! Nekaj! Glejta! Tam!« V daljavi so zagledali obris ladje. Ladja je bila precej stara, s tremi visokimi jambori, glasno je škripala in plula prav počasi, toda bila je prava ladja in za tri izmučene kosovirje je pomenila rešitev - vsaj za zdaj. Z zadnjimi močmi so prisilili svoje žlice, da so poletele proti ladji in pristale na srednjem jamboru. Seveda so vedeli, da na ladjah žive človekarji, in teh so se grozno bali, kajti vsaka žival že ve, da srečanje z njimi zmeraj prinese težave ali pa celo smrt. Vendar so bili za zdaj na jamboru za silo dobro skriti. Vsaj oddahnili so si lahko. Iz ladijske kuhinje se je kadila sopara, dišeča po topljenem maslu. Ladijski kuhar je namreč nameraval za kapitanov rojstni dan speči maslene kolačke, zato je stopil velik pisker masla in ga postavil na klop pred kuhinjskimi vrati, da se ohladi. Kosovirji so bili čisto prestradani, saj jim je bil vihar z ročajev žlic potrgal vse paradižnike, novi pa še niso utegnili zrasti. In ko je kuhar zaprl vrata za seboj, so se kosovirji previdno ~~spu¬stili~~spustili z jambora, se pritihotapili k loncu in začeli ovohavati in lizati dišeče rumeno maslo. Ker je bilo silno mraz, se je maslo hitro hladilo in postajalo vse okusnejše. Ko je bilo že samo mlačno, se je neučakana mala Gi nagnila tako daleč nad lonec, da je zdrsnila v maslo s svojo žlico vred in ji je iz njega štrlela samo njena drobna glavica. Ko pa se je hotela skobacati ven in sta jo Glal in Glili vlekla iz lonca, se je izkazalo, da se je bilo maslo medtem že povsem strdilo! In kot nalašč - človekarski kuhar je vtem skozi lino pomolil svoj strašni brkati obraz in zarjovel: »Kaj pa je to, porkaduš pa tristo morskih kumar hudičevih!!!« ~~»Kaj pa je to, porkaduš pa tristo morskih kumar hudičevih!!!«~~ Gi je zavreščala od strahu, oba kosovirja sta jo vlekla in vlekla in jo poskušala izpuliti iz masla - pa ni šlo. In že so se odprla kuhinjska vrata, že je rjoveči in preklinjajoči človekar ~~ste¬goval~~stegoval kosmato roko po loncu! Ni šlo drugače - Glili je zagrabila en ročaj lon¬ca, Glal drugega - in že so leteli daleč daleč stran nad razburkanim morjem. Brkati človekar je z odprtimi usti strmel za njimi in je bil prepričan, da si je bil pri zajtrku privoščil preveč ruma.▼ ▲Ni šlo drugače - Glili je zagrabila en ročaj ~~lon¬ca~~lonca, Glal drugega - in že so leteli daleč daleč stran nad razburkanim morjem. Brkati človekar je z odprtimi usti strmel za njimi in je bil prepričan, da si je bil pri zajtrku privoščil preveč ruma. Žlice so bile spočite, letele so visoko in hitro. Ampak bilo je mraz, joj, kako je kosovirje zeblo. Malo Gi sicer nekoliko manj, ker je bila zakrpana v maslo, a njena glavica je imela visoko kapo iz ivja. Glal in Glili pa sta bila z ivjem pokrita od smrčka do repa. Zdaj so se sicer počutili pogumnejše, to že. Tudi ko so pod seboj zagledali v morju plavajoče ledene plošče, se niso preveč ustrašili. Ko pa so zapluli nad ledenimi gorami, so se odločili, da bodo počivali na eni od njih. Spustili so se nad lesketajoče se pobočje največje gore in se začeli razgledovati naokrog. Kosovir bi ne bil kosovir, če ne bi takoj ugotovil, kako bi se dalo noreti in se zabavati. Gladke ledene strmine so bile kot nalašč, da si se zadrsal po njih, in Glal je moral to takoj posku¬siti, Glili pa tudi. Slo je imenitno, šlo je hitro kot blisk. Ampak mala Gi, zakopana v loncu masla, je začela vreščati in se kisati. Zato sta jo Glal in Glili zanesla na vrh strmega pobočja in spustila lonec po ledu navzdol, da je Gi kar vriskala od navdušenja. Tako so divjali pod prelepim sever¬nim sijem, ki je valoval nad njimi, dokler se niso pošteno ogreli. Pa peli so tudi, zakaj pa ne bi?▼ ▲Kosovir bi ne bil kosovir, če ne bi takoj ugotovil, kako bi se dalo noreti in se zabavati. Gladke ledene strmine so bile kot nalašč, da si se zadrsal po njih, in Glal je moral to takoj ~~posku¬siti~~poskusiti, Glili pa tudi. Slo je imenitno, šlo je hitro kot blisk. Ampak mala Gi, zakopana v loncu masla, je začela vreščati in se kisati. Zato sta jo Glal in Glili zanesla na vrh strmega pobočja in spustila lonec po ledu navzdol, da je Gi kar vriskala od navdušenja. Tako so divjali pod prelepim ~~sever¬nim~~severnim sijem, ki je valoval nad njimi, dokler se niso pošteno ogreli. Pa peli so tudi, zakaj pa ne bi? »Huš huš, kako mrzlo, pa vendar lepo, do tu smo zdržali, kar bo, pa še bo. Že spet smo korajžni, nekako že gre, mogoče bo huje, mogoče pa ne. Najboljša lastnost te dežele je ta, da se po strminah vsaj drsati da. Drsimo, drvimo veselo navzdol — au, moja tazadnja! Zdaj bo pa dovolj!« Ko pa so se še zadnjič spustili po najdaljši strmini, so spodaj pristali pred nenavadno črno odprtino v ledenem pobočju. Luknja je bila pravi zevajoči ledeni gobec, ki je čisto počasi odpiral in pripiral ledene čeljusti z zobmi, dolgimi in ostrimi kot igle. Ledeni gobec je bil videti nevaren, ledeni gobec je bil videti grozeč in tudi dihal je. Kosovirji so zgroženo strmeli vanj. Tedaj je na vsem lepem na široko odprl čeljusti in zazehal — in ko je potegnil vase sapo, je z njo vred potegnil vase tudi kosovirje, preden so utegnili kosovikniti. In potem ... Potem je bila tema. Kosovirji so čutili, da drsijo nekam strmo navzdol, navzdol po nekakšnem črnem, ledeno mrzlem rovu, polnem vdrtin in izboklin, tako da jih je neusmiljeno ~~premetava¬lo~~premetavalo, in to je trajalo dolgo, neskončno dolgo, in potem je bilo vse skupaj samo črno in vsi trije kosovirji so izgubili zavest. Se dobro. Kajti kadar je kdo nezavesten, ničesar ne vidi, ničesar ne sliši in ničesar ne čuti, in tudi čisto vseeno mu je, kaj se z njim godi, zato ga tudi ni prav nič strah. Prav počasi so se prebujali. Prvo, kar so občutili, je bila blagodejna toplota. Čutili so tudi, da ležijo na mehkem. In slišali so nekakšno tiho, prijetno brnenje. Potlej so odprli oči in ugibali, ali se jim sanja ali pa res ležijo na blazinah v beli okrogli dvoranici z obokanim stropom, s katerega so visele lučke iz belih kristalov. Ob stenah so stale steklene poličke, prekrite s svilenimi blazinami, in tudi po tleh so ležale mehke blazine. Ampak tisto, kar je bilo najlepše, je bilo dvanajst belih puhastih mačic, ki so predle in brnele, se valjale in se igrale, umivale druga drugo in se od časa do časa s sijočimi očmi zagledale v začudene kosovirje.

Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama