Moj sin!: Razlika med redakcijama

| avtor= Ivan Tavčar

| opombe=

| Vir: http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-HM37V5OX&id=97f970b2-eed5-4fdb-918b-6d026388a5d3&type=PDF

}}

1880

 

Stari Anton Kimovec je bil ves čas svojega

življenja velik revež na zemlji! Za svojim očetom

na Rebri, da se je moral truditi in truditi, če

si je hotel pridobiti vsakdanjega ovsenjaka.

Ko pa je stopil v sveti zakon, ga je naš

gospod Bog udaril s tako žensko, da me je še

odnesel v kočo ter ji odpuščal — ker je bila

mati njegovemu otroku!

In ko jo je pobrala smrt, in ko smo jo bili

zagrebli v tisto rumeno prst tam gori pri svetem

Lovrencu, je stal Anton Kimovec žalostno pri

strani in po licih so mu rinile debele solze.

Človek se vsega privadi! In če sem zaboje in

predale dobro zaklepal, mi še vzeti kaj ni mogla!

Za njo mu je ostal otrok, sin. Tega svojega

otroka pa je imel Anton Kimovec silno rad.

Necega jutra, ležeč na trdem svojem ležišču, pa

če se stvar natanko pretehta, vendarle težavno!

In tedaj je Anton Kimovec prišel do sklepa, da

gnoja v košu na plečih in da mu ne bode

treba stradati.

V resnici ga je vlekel v Ljubljano! In stopil

je pred patra Kalista, ki je bil tedaj gospodar

pri frančiškanih, in poljubil mu je belo roko

ter izprosil, da je smel sin vsako opoldne prihajati

na tisto slabo, ali vendar dobro kosilo.

Anton pa je potem, kadar je le mogel, lezel

v Ljubljano, »Tončka gledat«. S sabo je jemal

gospodje frančiškani zadovoljni ž njim, in kako

da mu napravlja le veselje in veselje!

In res, otrok je dobro delal! Leto za letom

Z očetom sta prihajala skupno v cerkev. Staremu

pa se je videla velika sreča na obrazu, da smo

mu zavidali vsi, ki smo imeli slabe in razposajene

otročaje.

Ko pa je bilo dokončanih osem šol, je moral

Kimovec prodati svoj laz, in ko je sin dokončal

od svojih rok. A vi si ne morete misliti, koliko

del da je bil učen! Po zimi je pletel koše, po

molitvice. Iz bezgove grče je rezljal pipe, iz

lipovega lesa pa žlice! In če je ravno tako

žir po bukovju. Tako si je napravljal krajcarjev,

katere je potem sinu pošiljal. Ali sam je bil

bos, s sklonjenim truplom in z globoko ležečimi

očmi plazil se okrog, se je moral smiliti vsakemu.

In smilil se je tudi nam vsem!

Leto za letom je preteklo, in leto za letom

je postajal Kimovec večji siromak! Sin pa mu

kaj dati! Potem pa kot ptica na veji odfrči ter

pozabi na domače svoje gnezdo!

Mi pa smo stikali glave in govorili smo,

da je takov sin malovreden, takov sin, ki pusti

je kdo staremu Antonu kaj enacega zinil, tedaj

mu je prikipela kri v lice in raztogotil in razsrdil

Moj Tonček! Boste že videli, kako me bo še

podpiral na stara moja leta! Sedaj, sedaj pa še

Nekega dne je ta sin res prišel v vas. Tako

skrivno je prišel, da ga nihče ni pričakoval.

In nam vsem se je prav, prav zelo grd zdel!

In grd je bil tudi!

Na gosposkem vozu se je bil pripeljal. Pri

županu pa je obstal ter ondi z učiteljem in

drugimi gospodi popival ves dan.

Doma pa je čepel stari in od veselja se je

tresel, ker njegov sin je bil prišel!

Tonček! Ko bi le vi take otroke imeli!«

Pa preteklo je popoldne, in sin se ni

spomnil, da ima v vasi starega očeta. Šele

zvečer, ko je že bila tema, je pritaval k svojemu

očetu ter mu potrkal na duri.

tu, Tonček! Nikar tako ne vprašaj!«

Drugo jutro smo stali pred županom ter

gledali, kako se je odpravljal Kimovčev Tonče.

Pri strani tik voza pa je stal stari oče, praznično

oblečen in z odkrito glavo. A sin, zvalivši se

na voz, ga je komaj pogledal. In prav imenitno

Potem se je odpeljal, in starec je z žarečim

obrazom zrl za vozom, dokler se ni skril za

In solze so mu silile v oko. Potem je stopil

k županu. Ta pa mu je izročil trideset srebrnih

dvajsetic. In te je prinesel k nam ter jih razkazoval

in hvalil svojega sina, da ni bilo konca.

na stare dni! To mi je sin! To mi je hvaležen

sin! A vi ste govorili, da me je pozabil.

Moj sin naj bi mene pozabil!«

mu je bil sicer izročil trideset dvajsetic. A tega

mu ni bil povedal, da mu je sin naročil, naj

In laz in kočo mu je bil snedel s šolo!

Sedaj pa mu je z dvajseticami plačeval skrbno,

ali nespametno ljubezen! Od tedaj pa se je nam

se nismo upali povedati, kako da je bilo, da bi

mu ne kalili veselja. Saj mu je moralo pravo

spoznanje tako ali tako priti!

In to spoznanje je prišlo! Se tisto leto, ko

je bil prejel prvo sinovo podporo, tiste dvajsetice!

cvet po tratinah hipoma posušil! Star je bil, a

tedaj se je v malo dneh še veliko bolj postaral.

Ko pa je prvi sneg padel, je moral leči. In takoj

smo vedeli vsi, da pomladi ne dočaka več. Na

njim. Ali človek, bolan človek in od miloščine

živeč, to vam je uboga stvar! In dejali smo mu:

snedel, naj ti kaj da sedaj!«

In ves bolan in slaboten se je raztogotil

ter nam dajal slabe priimke.

Dolinčevega Tomažka, ki nam je tedaj pisaril

pisma, kadar je bila potreba. In ta je v tistih

postrežbe in ne gorke in mehke postelje; in da

naj torej kaj pošlje, kaj da bolniku!

In čakali smo deset dni, čakali smo dvajset

dni — in ali mislite, da je prišel odgovor? Oni

še odgovoril ni!

»Vidiš, ničesar ti ne pošlje, ničesar ti dati

Tako smo govorili. Pa takoj je bil ves razjarjen:

pisma z denarji izgube, pa bi se tako brez denarja

ne! Pismo se je izgubilo! Da bi mene

moj sin zapustil, tega še misliti ni treba! Tako

vam povem!«

A Dolinčev Tomažek je moral zopet sesti in

zopet je skljuval pismo, in poslali smo ga sinu.

In prišel je tudi odgovor! V nedeljo popoldne

smo sedeli v tisti Gabrčevi podstrešni

pisma prinašal, hipoma pomolil svojo glavo. Ali

v roki je držal pisemce, tanko kot jesenski list.

Bolnik na postelji pa je od veselja vzkliknil:

Dolinčev Tomažek pa je vzel tisto pisemce,

razpečatil pečat in privlekel na dan, kar je bilo

strani ter gledal pod mizo, če ni pri razpečatenju

kaj padlo na tla! Ali denarja ni bilo!

In staremu se je napel obraz. Tomažek pa

je pričel kovati besedo za besedo:

da ste stari in pričakovati Vam je vsak trenutek

smrtne ure! To je že tako na svetu in božja volja!

Kam pa ste tiste dvajsetice dejali? Po mojem

mnenju bi jih morali vsaj polovico še imeti!«

Potem je še nekaj govoril, da mu zdravja

želi in potlej je končal.

je še kdo med vami, ki lahko prebere pisano

vzel je list v umazano svojo roko ter trgal iz

njega besedo za besedo. Ali vse je bilo tako,

kakor je bil Tomažek prebral!

Stari je silno prebledel in globoko je zdihnil:

In kako težko je spravljal besede iz grla!

Potem pa se je obrnil proti steni in ničesar ni

hotel odgovoriti. Šele ko smo odhajali, se je

ne pravite, da sem težko, prav težko umrl!«

Po noči pa je umrl. Prav ubožno smo ga

pokopali. Na grobu ni spominka. Vsako pomlad

grobu nikdo ne povpraša.

Taki so ti naši otroci!