Mi, kosovirji: Razlika med redakcijama

Mirno in varno sta leteli kosovirski žlici nad zasneženim gozdom. Ivje na vejah se je lesketalo v soncu in kosovirja sta si veselo prepevala najbolj neumne kosovirske pesmice. Ena je bila takšna:

 

 

jaz butelj sem in ti bedak,

oba smrdiva kakor kak,

 

 

In sta se režala in hihitala in se prekopicevala kot zmešana. Tako sta se zabavala, da sploh nista opazila, kako sončni sij bledi in kako se med drevje začenja plaziti megla. Šele ko ju je pošteno zazeblo, sta utihnila in se spogledala.

Glal je temno zardel v smrček, tako ga je postalo sram. Molče sta jo ubrala z vso hitrostjo za malo Gi, ki si je v svoji lahki, majhni žlički brezskrbno popevala:

 

 

sonce greje mi trebušček.

Jaz potujem, jaz letim,

 

 

»Kaj ne znaš nobene pametnejše pesmi?« je nataknjeno pripomnila Glili, ko sta jo dohitela.

Dolgo dolgo so tako molče leteli. Potem pa je Glili, ki so ji že debele solze tekle čez smrček, s tihim, hripavim glaskom začela peti — ampak to pravzaprav ni bilo pravo petje, temveč bolj stokanje:

 

 

kaj, kaj, kaj?

 

kaj, kaj, kaj?«

Tedaj pa je mala Gi zacvilila:

 

Kosovir bi ne bil kosovir, če ne bi takoj ugotovil, kako bi se dalo noreti in se zabavati. Gladke ledene strmine so bile kot nalašč, da si se zadrsal po njih, in Glal je moral to takoj poskusiti, Glili pa tudi. Slo je imenitno, šlo je hitro kot blisk. Ampak mala Gi, zakopana v loncu masla, je začela vreščati in se kisati. Zato sta jo Glal in Glili zanesla na vrh strmega pobočja in spustila lonec po ledu navzdol, da je Gi kar vriskala od navdušenja. Tako so divjali pod prelepim severnim sijem, ki je valoval nad njimi, dokler se niso pošteno ogreli. Pa peli so tudi, zakaj pa ne bi?

 

 

pa vendar lepo,

au, moja tazadnja!

 

 

Ko pa so se še zadnjič spustili po najdaljši strmini, so spodaj pristali pred nenavadno črno odprtino v ledenem pobočju. Luknja je bila pravi zevajoči ledeni gobec, ki je čisto počasi odpiral in pripiral ledene čeljusti z zobmi, dolgimi in ostrimi kot igle. Ledeni gobec je bil videti nevaren, ledeni gobec je bil videti grozeč in tudi dihal je. Kosovirji so zgroženo strmeli vanj. Tedaj je na vsem lepem na široko odprl čeljusti in zazehal — in ko je potegnil vase sapo, je z njo vred potegnil vase tudi kosovirje, preden so utegnili kosovikniti. In potem ...

Muce so se razvrstile v krog in v zboru zapredle. Kmalu so izpod njihovih šapic in repov začele izletavati puhaste snežinke, ki so v gostih rojih plavale pod strop in izginjale v zvezdasti stropni odprtini. Tiho, mijavkajoče so si popevale:

 

 

bele muce, pridne muce,

ni bolj rahlega snega,

 

 

Ko so muce odpele in odpredle, ko je zadnji snežni kosmič izginil skozi luknjo v stropu, je rekla največja muca:

Globoko si je oddahnila, da je njena smrdljiva sapa osmodila vse rože daleč naokrog, in hreščeče zapela:

 

 

zdaj bo pa hudo,

najbolj se razveselim,

 

 

Takole grdo si je popevala in lomastila čez travnik, pa proti vrbovju, kjer so se skrivali kosovirji. Na srečo je zavila mimo in naprej po uhojeni stezi. Prišla je k jezercu, obdanem z vencem ločja.

Kosovirji so se stisnili k Mrvici in jo poskušali vsaj malo ogreti. A deklica je še zmeraj drgetala, šklepetala z zobmi in topo strmela predse. Najbrž niti ni slišala tihe uspavanke, ki so jo šumele prastare smreke nad njo:

 

 

nič ne skrbite pa si odpočijte,

sanje o dolgem, brezskrbnem poletju

 

 

Kosovirji so že zdavnaj trdno spali, preden je potihnilo šumenje smrek. Mrvica pa je pričakala jutro z odprtimi očmi.

Nehati mora biti žalostna, so zašušljali štramfeljni. Silen nemir je zavladal med njimi. Švigali so iz lukenj in spet vanje in nosili na kup vrečice, zavitke, lončke, koške, vrčke in kozarčke, napolnjene z različnimi posušenimi zelišči, jagodami in travami. Potlej so vse skupaj stresli v srebrn škafek, ki sta ga Šket in Šot privlekla izpod mahovnate skale. Z dolgimi prsti, nosovi in repi so gnetli zelišča in mešali po škafu, dokler ni mešanica zavrela - pa kar brez ognja in vode. Iz škafa se je začela vzdigovati sinjkasta meglica. Istočasno se je zaslišal tih, nežen zvok, ki je počasi naraščal - in iz meglice se je začel prikazovati motno lesketajoč se obris violine in tenkega loka, ki je sam od sebe drsel po njenih strunah. Zvok se je prelil v prelepo otožno melodijo. Štramfeljni so kot začarani poslušali, potem pa so jim besede pesmi kar same privrele iz grl:

 

 

težek kamen, črn kamen,

 

naj se deklica izjoče.«

Mrvičino telo je stresel krčevit drget, začela je loviti sapo, potem pa je iz njenih oči pritekla prva bleščeča solza. In za njo še druga. Potlej so se solze kot vroč potok ulile po njenih licih, deklica je glasno zahlipala - z njo vred pa še kosovirji, štramfeljni in oba škrata. Končno so vsi skupaj tako od srca jokali, da so njihove solze skoraj preplavile deželo Visokih mahov. Še sreča, da je njihov jok počasi vendarle pojenjal. Mrvica si je obrisala objokani obraz s prgiščem mehkega mahu in se olajšano ozrla okrog sebe. Tedaj je iz violine privrela nova pesem, čisto drugačna:

 

 

Ne joči za tistim, ki tega ni vreden!

Nič nisi imela, dobila boš vse –

 

 

In zdaj je glasba iz violine kar zavriskala, se v zmeraj hitrejšem ritmu zavihtela čez vso pokrajino mahov, priprhutale so cele jate vsakovrstnih ptic — Mrvica, kosovirji, škrata in štramfeljni so se oklenili drug drugega in se zavrteli v razposajenem plesu, divje so poskakovali, se zvirali in se objestno podili sem in tja, dokler niso čisto upehani popadali v mehki mah, ko je glasba potihnila. In ko so si oddihovali, je čarobna violina v lahkotnem loku zaplula v krogu nad njimi, potlej pa se je čisto počasi in nežno spustila v Mrvičine roke.