Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 42:
Pobožna in pri štiridesetih letih še neomožena samotarka Meta, ki je morala biti pri tacih
rojstvih, pritrdila je očetu, rekoč: {{pg|Glejte, na malih bodete čudeže videli, kakor je zapisano
v evangeljskih bukvah.}}
Slavlju se odpro usta od samega začudenja o toliki vednosti in odgovori ji ponižno: {{pg|Prav
praviš, Meta, ali jaz ne pričenjam z evangeljem, takrat se zbiram šele za pridigo in za to, kar
pride iz gospodovih ust.}}
{{pg|To pa že ni prav}}, odgovori Meta, {{pg|čemu moči zbirati? Zakaj kar je božjega, gre po ravni cesti v srce, kar pa je peklenskega, se skuša po ovinkih vtepsti v vrt naših duš.»}}
{{pg|Prav praviš, Meta}}, in oče Slavelj si izgladi s čela temne lase. Meta umiva ročno malega
Slaveljka v mlačni vodi, kar ji zastavi za nekaj časa tok gibčnega jezika.
Mi pa se ognemo vsaki zmešnjavi, porabimo to priliko ter navedemo nekoliko krstnih imen.
Očetu Slavlju so dali ime svetega Antona, egipčanskega puščavnika. Ugenili so jo. Naš Anton je skušal na vso moč posnemati sveti svoj vzgled. Nikdar ni popival, ob največih praznikih je užil zmerno in pametno kupo vina in samo o Veliki noči se je najel mesa in belega kruha. V nedeljo popoldne ni zahajal na vas, ostajal je po »nauku« pri domu, dejal raz sebe praznično obleko ter se napravil v delavniško; potem pa je letal z veliko pazljivostjo in potrpežljivostjo za staro Mavro, edinim živinčetom svojega hleva, da mu ne uide z vrta ali v zelnik ali pa v žito, in da mu ne objé mladih drevesec, katera je bil zasadil pomladi. S svojo ženo je živel složno in če je dejala ona tako, gotovo ni dejal on drugače. Nikdar ni godrnjal, če ni bilo zjutraj kosila ali če je hodilo devet dni zaporedoma eno in isto na mizo: v oblicah krompir ali pa kislo zelje. Saj je imel v miznici ovsenjaka; tega je jedel še z isto slastjo, kakor nekdaj, ko je še vaško drobnico gonil na pašo. V kratkem: oče Anton Slavelj je bil dober mož, pošten hišni gospodar, kateri je družil z varčnostjo tudi potrebno pobožnost. Zakaj vsak advent in vsako Veliko noč se je razodel duhovnemu
pastirju svojemu ter prosil odpuščanja grehov. In kadar mu je storilo živinče, vrgel je v cerkveno pušico desetico ali pa postavil na oltar voščenega volička.
Ko je bil dopolnil petintrideset let, se je oženil s svojo ženo. In tudi tu mu je bila sreča
mila. Barba mu je postala dobrodušna družica na poti življenja.
Prenašala je s potrpežljivostjo težave nove domačije in z enako radostjo, kakor je rezala poprej bogata grajska žita, žela je zdaj nizko klasovje po suhih rebrih, katere so bile prišle
v last Slavljevim prednikom. Pobožna je bila še bolj kakor njen mož; po maši je ostajala
vedno še pol ure v cerkvi, da je odmolila brezmašne molitve, kakor so za hišo in polje, za
srečo pri živini in otrocih, vzdihljaji do svoje patrone in do mnogih svetnikov in svetnic.
S posebnim veseljem se je spominjala svojega očeta, ki je že davno počival v grobu, v življenju
pa samotaril po bobovški vasi ter se redno živil z delom svojih rok. Njegova pobožnost je slula po vsem okraju. Vedel je vsakdo, da se je pobožni Muha (tako so mu dejali) vselej, kadar mu je ušla pri mali nezgodi kaka po sedanjih pojmih čisto nedolžna kletvica, s strahom okrog ozrl in z globokim kesanjem vzdihnil: »Za božjo voljo, zaklel sem!« In potem v nedeljo gotovo ni pozabil izpovednice in pozemeljskega očiščenja. Ime mu je bilo Janez, zatorej so krstili na materino posebno željo tudi malega Slavlja za Janeza, Zveličarjevega krstnika, da bi bil vsaj malo podoben očetu Muhi, kateri je tedaj že ležal v zemlji.
== Pripoveduje se, kako srečo je Ivan Slavelj doživel krstnega dné ==
Ko je bila Meta malega Slavlja povila v
plenice, položi ga v novo zibel in naredi mu
| |||