Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

dodanih 26 zlogov ,  pred 12 leti
 
Pobožna in pri štiridesetih letih še neomožena samotarka Meta, ki je morala biti pri tacih
rojstvih, pritrdila je očetu, rekoč: {{pg|Glejte, na malih bodete čudeže videli, kakor je zapisano
malih bodete čudeže videli, kakor je zapisano
v evangeljskih bukvah.}}
 
Slavlju se odpro usta od samega začudenja o toliki vednosti in odgovori ji ponižno: {{pg|Prav
praviš, Meta, ali jaz ne pričenjam z evangeljem, takrat se zbiram šele za pridigo in za to, kar
o toliki vednosti in odgovori ji ponižno: «Prav
pride iz gospodovih ust.}}
praviš, Meta, ali jaz ne pričenjam z evangeljem,
 
takrat se zbiram šele za pridigo in za to, kar
{{pg|To pa že ni prav}}, odgovori Meta, {{pg|čemu moči zbirati? Zakaj kar je božjega, gre po ravni cesti v srce, kar pa je peklenskega, se skuša po ovinkih vtepsti v vrt naših duš.»}}
pride iz gospodovih ust.»
 
«To pa že ni prav», odgovori Meta, «čemu
{{pg|Prav praviš, Meta}}, in oče Slavelj si izgladi s čela temne lase. Meta umiva ročno malega
moči zbirati? Zakaj kar je božjega, gre po ravni
Slaveljka v mlačni vodi, kar ji zastavi za nekaj časa tok gibčnega jezika.
cesti v srce, kar pa je peklenskega, se skuša
 
po ovinkih vtepsti v vrt naših duš.»
Mi pa se ognemo vsaki zmešnjavi, porabimo to priliko ter navedemo nekoliko krstnih imen.
«Prav praviš, Meta», in oče Slavelj si izgladi
 
s čela temne lase. Meta umiva ročno malega
Očetu Slavlju so dali ime svetega Antona, egipčanskega puščavnika. Ugenili so jo. Naš Anton je skušal na vso moč posnemati sveti svoj vzgled. Nikdar ni popival, ob največih praznikih je užil zmerno in pametno kupo vina in samo o Veliki noči se je najel mesa in belega kruha. V nedeljo popoldne ni zahajal na vas, ostajal je po »nauku« pri domu, dejal raz sebe praznično obleko ter se napravil v delavniško; potem pa je letal z veliko pazljivostjo in potrpežljivostjo za staro Mavro, edinim živinčetom svojega hleva, da mu ne uide z vrta ali v zelnik ali pa v žito, in da mu ne objé mladih drevesec, katera je bil zasadil pomladi. S svojo ženo je živel složno in če je dejala ona tako, gotovo ni dejal on drugače. Nikdar ni godrnjal, če ni bilo zjutraj kosila ali če je hodilo devet dni zaporedoma eno in isto na mizo: v oblicah krompir ali pa kislo zelje. Saj je imel v miznici ovsenjaka; tega je jedel še z isto slastjo, kakor nekdaj, ko je še vaško drobnico gonil na pašo. V kratkem: oče Anton Slavelj je bil dober mož, pošten hišni gospodar, kateri je družil z varčnostjo tudi potrebno pobožnost. Zakaj vsak advent in vsako Veliko noč se je razodel duhovnemu
Slaveljka v mlačni vodi, kar j i zastavi za nekaj
pastirju svojemu ter prosil odpuščanja grehov. In kadar mu je storilo živinče, vrgel je v cerkveno pušico desetico ali pa postavil na oltar voščenega volička.
časa tok gibčnega jezika.
 
Mi pa se ognemo vsaki zmešnjavi, porabimo
Ko je bil dopolnil petintrideset let, se je oženil s svojo ženo. In tudi tu mu je bila sreča
to priliko ter navedemo nekoliko krstnih imen.
mila. Barba mu je postala dobrodušna družica na poti življenja.
Očetu Slavlju so dali ime svetega Antona,
 
egipčanskega puščavnika. Ugenili so jo. Naš
Prenašala je s potrpežljivostjo težave nove domačije in z enako radostjo, kakor je rezala poprej bogata grajska žita, žela je zdaj nizko klasovje po suhih rebrih, katere so bile prišle
Anton je skušal na vso moč posnemati sveti
v last Slavljevim prednikom. Pobožna je bila še bolj kakor njen mož; po maši je ostajala
svoj vzgled. Nikdar ni popival, ob največih
vedno še pol ure v cerkvi, da je odmolila brezmašne molitve, kakor so za hišo in polje, za
praznikih je užil zmerno in pametno kupo vina
srečo pri živini in otrocih, vzdihljaji do svoje patrone in do mnogih svetnikov in svetnic.
in samo o Veliki noči se je najel mesa in belega
 
kruha. V nedeljo popoldne ni zahajal na vas,
S posebnim veseljem se je spominjala svojega očeta, ki je že davno počival v grobu, v življenju
ostajal je po <-nauku => pri domu, dejal raz sebe
pa samotaril po bobovški vasi ter se redno živil z delom svojih rok. Njegova pobožnost je slula po vsem okraju. Vedel je vsakdo, da se je pobožni Muha (tako so mu dejali) vselej, kadar mu je ušla pri mali nezgodi kaka po sedanjih pojmih čisto nedolžna kletvica, s strahom okrog ozrl in z globokim kesanjem vzdihnil: »Za božjo voljo, zaklel sem!« In potem v nedeljo gotovo ni pozabil izpovednice in pozemeljskega očiščenja. Ime mu je bilo Janez, zatorej so krstili na materino posebno željo tudi malega Slavlja za Janeza, Zveličarjevega krstnika, da bi bil vsaj malo podoben očetu Muhi, kateri je tedaj že ležal v zemlji.
praznično obleko ter se napravil v delavniško;
 
potem pa je letal z veliko pazljivostjo in potrpežljivostjo
 
za staro Mavro, edinim živinčetom
== Pripoveduje se, kako srečo je Ivan Slavelj doživel krstnega dné ==
svojega hleva, da mu ne uide z vrta ali v
 
zelnik ali pa v žito, in da mu ne obje mladih
drevesec, katera je bil zasadil pomladi. S svojo
ženo je živel složno in če je dejala ona tako,
gotovo ni dejal on drugače. Nikdar ni godrnjal,
če ni bilo zjutraj kosila ali če je hodilo devet
dni zaporedoma eno in isto na mizo: v oblicah
krompir ali pa kislo zelje. Saj je imel v miznici
ovsenjaka; tega je jedel še z isto slastjo, kakor
nekdaj, ko je še vaško drobnico gonil na pašo.
V kratkem: oče Anton Slavelj je bil dober mož,
pošten hišni gospodar, kateri je družil z varčnostjo
tudi potrebno pobožnost. Zakaj vsak
advent in vsako Veliko noč se je razodel duhovnemu
pastirju svojemu ter prosil odpuščanja
grehov. In kadar mu je storilo živinče, vrgel
je v cerkveno pušico desetico ali pa postavil
na oltar voščenega volička.
Ko je bil dopolnil petintrideset let, se je
oženil s svojo ženo. In tudi tu mu je bila sreča
mila. Barba mu je postala dobrodušna družica
na poti življenja.
Prenašala je s potrpežljivostjo težave nove
domačije in z enako radostjo, kakor je rezala
poprej bogata grajska žita, žela je zdaj nizko
klasovje po suhih rebrih, katere so bile prišle
v last Slavljevim prednikom. Pobožna je bila
še bolj kakor njen mož; po maši je ostajala
vedno še pol ure v cerkvi, da je odmolila brezmašne
molitve, kakor so za hišo in polje, za
srečo pri živini in otrocih, vzdihljaji do svoje
patrone in do mnogih svetnikov in svetnic.
S posebnim veseljem se je spominjala svojega
očeta, ki je že davno počival v grobu, v življenju
pa samotaril po bobovški vasi ter se redno
živil z delom svojih rok. Njegova pobožnost je
slula po vsem okraju. Vedel je vsakdo, da se
je pobožni Muha (tako so mu dejali) vselej,
kadar mu je ušla pri mali nezgodi kaka po
sedanjih pojmih čisto nedolžna kletvica, s strahom
okrog ozrl in z globokim kesanjem vzdihnil:
«Za božjo voljo, zaklel sem!» In potem v nedeljo
gotovo ni pozabil izpovednice in pozemeljskega
očiščenja. Ime mu je bilo Janez, zatorej so krstili
na materino posebno željo tudi malega Slavlja
za Janeza, Zveličarjevega krstnika, da bi bil vsaj
malo podoben očetu Muhi, kateri je tedaj že
ležal v zemlji.
II.
Pripoveduje se, kako srečo je Ivan Slavelj
doživel krstnega dne\
Ko je bila Meta malega Slavlja povila v
plenice, položi ga v novo zibel in naredi mu
231

urejanj