Zgodbe: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 340:
Po listu papirja sem potegnila prvo črto. Ni bila ravna, pač pa polna raznih vijug, ki so se nadaljevale v neskončnost. Drugo sem malce bolj poudarila. Trdno sem prijela svinčnik in zaslišal se je zvok, ko je ta grobo drsel po papirju. V ozadju se je vrtela glasba, ki me je pomirjala in ob kateri sem se lahko popolnoma sprostila.
»Kaj delaš?« se je zaslišal zvok izza mojega hrbta.
Zavila sem z očmi in zagledala njega. Točno sem vedela, koga bom zagledala, saj je bil on edini, ki si je drznil prekiniti moje delo, kakršnokoli je pač že bilo.
»Rišem,« sem mirno odgovorila.
Zazrl se je v list, ki je ležal pred mano in ga natančno preučeval. Nato se je namrdnil ter se znova zasukal v mojo smer.
»Greš v park?«
»Ja.«
Minuto kasneje sva že hodila po poti in okoli naju so se razprostirala majhna drevesa, ki so bila ravno v času razcveta. Z zanimanjem sem se ozirala naokoli in trenutek kasneje, sem se pogreznila v svoj svet. Tako čudovito je bilo. Prijazna melodija ptic, sinje modro nebo, ki se razprostira okoli naju in pa sončni žarki, kateri naju grejejo. Popolno.
Sedla sva na klop in priprla sem oči. Postala sem malce živčna in nisem vedela, kaj je vzrok temu. Nekako se nisem mogla čisto sprostiti in po nekaj zmedenih mislih sem ugotovila, da mi pogled uhaja k njemu. Zdel se mi je zanimiv in tiho sem se spraševala, o čem razmišlja. A ni bilo samo to. Bitje srca v mojem telesu se je pospešilo in ugotovila sem, da so me preplavili neznani občutki. Nisem jih poznala, zato me je bilo strah. Ko bi le vedela, ali so dobri ali slabi. A pojavili so se prvič, zatorej nisem vedela na čem sem in kaj naj si mislim. Najbrž bi jim posvetila še več pozornosti, če me ne bi nenadoma prijel za roko in rekel, naj grem z njim. Skupaj sva tekala po travniku, medtem ko se je moja roka trdno oklepala njegove. Nikoli ga nisem hotela spustiti. Zdelo se mi je, da se je med nama tedaj spletla neka vez, ki se je ne da prekiniti. Če bi se spustila, bi bilo tako, kot da bi prekinila stik z življenjem. Nisem vedela, kaj počnem. V tistem trenutku sva obstajala samo jaz in on. Tekla sva dokler nisva od izmučenosti popadala na tla. Zasoplo sva dihala in obrnil se je k meni, da sem lahko začutila bližino njegovega telesa ob meni. Znova sem začutila svoje srce, ki se je začelo čudno obnašati, zato sem se prevalila stran od njega. Hudomušno me je pogledal in odtrgal marjetico ter jo položil v mojo dlan. Sprejela sem jo ter se nasmehnila. To je bil eden izmed najlepših dni v mojem življenju. In vse to samo zaradi njega.
Bilo je sredi pogovora z njim, ko se nama je približalo svetlolaso dekle, ki sem jo poznala iz šole. Stopila je poleg in opazovala zdaj enega, zdaj drugega. Nisem imela druge možnosti, kot da ju predstavim.
»To je Veronika,« sem rekla.
Tudi on se ji je predstavil in nekaj trenutkov sta bojazljivo gledala eden v drugega, nato pa se počasi zatopila v pogovor. Zdelo se mi je, da ne spadam tja, zato sem brez slovesa odšla. Namenila sem se proti enemu izmed skritih kotičkov, kjer navadno ni bilo ljudi. Naslonila sem se na steno in pogled upirala skozi okno. Vrtinec ljudi, ki neslišno hiti drug mimo drugega ter si včasih ne nameni niti bežnega pogleda. Vsak je popolnoma drugačen, a v nekem pogledu so si najbrž tudi podobni. Od majhne deklice, ki se je spotaknila in sedeč na tleh žalostno pretaka solze, do resnega moškega srednjih let, ki se v svoji odvetniški opravi odpravlja v službo. Včasih se mi zdi zanimivo opazovati ljudi. Včasih sem si celo izmišljevala zgodbe o njih.
Pogledala sem na uro in ugotovila sem, da je preteklo že kar nekaj časa, odkar sem tu. Nenavadno se mi je zdelo to, da se mi moj prijatelj še vedno ni pridružil. Ponavadi je vedno odhitel za mano, saj mu je moja družba ugajala. Spraševala sem se, kam je odtaval.
Zgodilo se je sredi ure matematike. Ob misli, ki je vdrla v mojo zavest sem presenečeno poskočila in svinčnik mi je spolzel med prsti. Sošolci me nenavadno pogledali, a mi niso posvečali večje pozornosti. Zakaj te nekatere stvari presenetijo ravno ob napačnih trenutkih, in to takrat ko najmanj pričakuješ? No, še vedno vam nisem povedala, kaj je bila tista misel. Kar naenkrat, ravno ko sem hotela napisati rešitev enačbe, me je doletelo spoznanje, ki se je navezovalo nanj. Tisti čudni občutki in hitro utripanje srca. Ugotovila sem, kaj so. Bili so znaki zaljubljenosti. Zaljubljena sem bila v svojega najboljšega prijatelja. Le kdo bi si mislil? To dejstvo me ne bi smelo presenetiti, kajti res je, da je bil on človek, ki mi je bil pravzaprav od vseh najbliže. Odločila sem se, da mu povem resnico.
Stopala sem proti njemu. Odločilni trenutek bo končno napočil.
»Nekaj ti moram povedati,« sem skoraj zašepetala.
Zdi se, kot da me ne bi zares poslušal. Pomahal je nekomu in na njegovem obrazu se je pojavil nasmešek.
»Jaz,« sem začela.
»Oprosti, me je ponovno prekinil. Kaj si hotela reči?«
Iz trenutka v trenutek je bilo vse teže. Glas se mi je tresel kot še nikoli. Ko pa sem hotela končno izdahniti usodne besede, pa je te kot ponavadi ponovno nekaj zaustavilo. Nisem mu povedala. Čakala sem na naslednji pravi trenutek. A kaj, ko ta ni napočil.
Naslednji dan mi je povedal šokantno novico.
»Veroniko sem povabil ven,« je rekel.
Srce se mi je ustavilo. Kako se je lahko to zgodilo? Nemogoče. Saj se še poznata ne.
»No, privolila je,« je še dodal. Konec sveta zame. »Upam, da te ne moti. Konec koncev je tvoja prijateljica.«
To je bilo še najmanj kar me je motilo. Najbolj me je žrlo to, da sem bila na skrivaj zaljubljena vanj, kar mu še vedno nisem uspela povedati. Mogoče je bilo usojeno, da nikoli ne izve. In še celo jaz sem bila tista zaradi katere sta se sploh spoznala. Torej sem bila praktično glavni krivec.
Ko sem ju prvič videla skupaj, sem zbežala stran. Nisem ju bila sposobna videti, kajti bilo je preveč boleče. Obeh sem se izogibala na vsakem koraku, ki sem ga naredila. In tudi nisem hotela biti več njegova prijateljica. Ne samo prijateljica. Nisem bila sposobna biti le to. A on očitno ni hotel, da se oddaljiva, zato se je vedno znova vračal k meni. Ko je bil žalosten, sem ga tolažila, ko je bil srečen, sem se veselila skupaj z njim. O svojih težavah z njim nikoli več nisem mogla govoriti. Enostavno ne.
»Vzamem,« je rekla Veronika in se zazrla v njegove zelenkaste oči.
Kot nevidna postava sem stala zraven njega. Bila sem njegova poročna priča in vsako sekundo bi se ga lahko dotaknila. Še vedno mi je toliko pomenil.
Na vprašanje »Ali ima kdorkoli kakršenkoli razlog, zakaj se te dva ne bi smela poročiti, naj sedaj spregovori, ali molči za vekomaj,« sem le tiho gledala v tla. Izbrala sem drugo možnost. Molči za vedno. Sicer pa kot da sploh kdo ugovarja. In to ženinova poročna priča? Samo v sanjah.
Na lastne oči sem videla, kako sta potrdila svojo zakonsko zvezo v poljubu. Bila sem izgubljena. Želela sem si, da bi stala na njenem mestu, da bi bila jaz tista, ki bi jo tako čarobno gledal. Slep je, da ni opazil mene, ko sem s solznimi očmi stopala iz poročne dvorane.
Tokrat je bilo sredi noči. Na nebu je sijal mesec in midva sva sedela na kamnitem kamnu ter strmela nekam daleč stran. Znova sem ga opazovala in tokrat je to opazil. Tudi on se je obrnil proti meni in najine oči so se srečale. Ne vem, kaj mi je bilo, a približala sem se mu. Začutila sem njegove vlažne ustnice in v naslednjem trenutku sem ga poljubila. Tvegana in nepremišljena poteza. Vedno sem vedela, da je prepozno. Ima ženo in ni možnosti več za naju. Nikoli je ni bilo.
Presenečeno se je umaknil in vstal. Odmikal se je od mene kot prestrašeno bitje, ki se oddaljuje od roba sveta. Zatresel se je in skozi njegovo telo je planil mrzel tok.
Nekje na oddaljenem kraju je na kamnu stalo dekle, ki je zrlo v morje, katero se ji je v tem trenutku zdelo tako mrzlo in globoko. Spomnila se je svojih misli, za katere se je zdelo, da so že skoraj pozabljene. Prekiniti vez med njima, pomeni prekiniti stik z življenjem. Sedaj se ji je to motalo po njeni glavi. Vzdihnila je in še zadnjič je pomislila nanj, nato pa skočila v globino.
Vrstica 352 ⟶ 413:
Tečem. Čutim veter, ki močno piha, a to me sploh ne moti, saj mi misli švigajo naokoli in sem tako zatopljena vanje, da ne vidim več dogajanja okoli sebe. Solze kapljajo na hladno cesto, kjer v hipu izginejo. Ko bi le tudi moja bolečina izginila tako nevidno in hitro, da bi izginila vsakršna sled za njo. Zakaj se to dogaja ravno meni? Zakaj se vedno znova vse tako konča, ko že mislim, da bom končno bila srečna. Zakaj?
Ko sem ga prvič videla, se je v meni nekaj zganilo. Nekaj kar mi je bilo do zdaj neznano, a se je sedaj prebilo na plan. Ali je bila to ljubezen na prvi pogled? Ne verjamem. Te ne obstajajo. A kaj sem sedaj potem jaz čutila v tem trenutku? Bilo je nekaj globljega kot ponavadi, to vem. Čutila sem, da nisem samo jaz ta, ki tako čuti. Da je obojestransko. Čutila sem tvoj pogled, ki je počival na meni. Tudi sama sem te pogledala in za nekaj trenutkov se je za naju čas ustavil. Zrla sem v tvoje oči, ki jim ni bilo konca. Zdi se, da so vodili v nekaj skritega in neznanega zunanjemu svetu. V neskončnost.
Kmalu sem se zbudila iz transa, saj me je prijateljica stresla in šele takrat sem ugotovila, kaj se je zgodilo in oblila me je rdečica. Zopet sem pogledala proti tebi in videla, da sedaj tudi ti zreš v drugo smer. Poskusila sem se skoncentrirati, a to mi ni uspelo, saj mi je pogled vedno znova uhajal drugam.
Komaj sem dočakala konec pouka in hitro sem pospravila svoje stvari in oddrvela ven iz učilnice. Pohitela sem domov, brez da bi se od kogarkoli sploh poslovila. Preveč misli se mi je napletlo v glavi, da bi lahko trezno razmišljala. Vedela sem samo to, da bi pomeniš več kot kdorkoli. Čeprav se zdi to le kratka zatrapanost, temu še zdaleč ni bilo tako. Ne morete me razumeti, če niste v moji koži. Sanjarila sem, kaj vse se bo zgodilo in nihče me ni mogel ustaviti.
Naslednji dan je bilo kot v sanjah. Osamljeno sem stala, ko si se kar od nikoder pojavil in me prijel za roko. Ni se mi bilo treba ozreti, saj sem vedela, da si to lahko samo ti. Čutila sem tvojo bližino in ti ponižno sledila. Ostali svet se ni zmenil za naju in vse se mi je zdelo samo začarano. Bila sva v svojem svetu, v katerega ni imel vstopa nihče razen naju.
Končno sva se ustavila in stopil si proti meni. Čutila sem vsak tvoj dih in tvoje telo, ki se je stalo tik ob mojem. Ljubim te, je misel švignila vame. Ti si razlog za moje življenje in vsak vdih je bil zate. Vedela sem, da si ti tisti, na katerega sem čakala že vse svoje življenje. Svojo usodo sva zapečatila s poljubom večnosti.
Kdo si? Kaj se je zgodilo? Nisem več razumela. Bilo je enostavno preveč. Segala sem proti tebi, a bil si predaleč, da bi te dosegla. Klicala sem te k sebi, a nisi se odzval na moje klice, čeprav bi se moral. In tako sem te za večno izgubila.
Zopet sem tekla brez prestanka. Ulica se je spremenila v gozd in cesta v tla polna listja. Prišla sem do razpotja. Pred mano se je mogočno širil prepad. Počasi sem stopala proti njemu in se ustavila točno pred njegovim robom. Le še majcen korak me je ločil do tega, da bi zgrmela vanj. Bila sem odločna, da nadaljujem pot, ko sem ugotovila, da ravnam napak. Hitro sem se poskusila obrniti in steči nazaj na varno. A gozdna tla so bila spolzka in prehitro sem naredila korak, ki me je stal življenja. Sedaj sem padala in čakala, da bom dosegla tla. Padanje je bilo vse kar mi je ostalo od življenja. In padala bom do konca…
Vrstica 365 ⟶ 433:
Stala sem sredi učilnice in lahko sem samo gledala, kako so se moje sanje v hipu zrušile, da od njih ni ostal niti košček, ki bi dokazoval, kaj je včasih bilo. Ali je sploh kaj bilo med nama? Ali je mogoče, da neka tako močna stvar tako hitro izgine? Kaj pa če to pomeni, da je bila vse to le bežna vez med nama, ki niti približno ni bila tako močna, kot sem si mislila?
Odločno sem stopala po hodniku, za katerega se mi je zdelo, da se je stopnjeval v neskončnost. Kmalu sem v daljavi zagledala dve postavi, ki sta se mi toliko približali, da sem lahko končno prepoznala njuna obraza. Smejajoč se, sta oba nadaljevala pot in vse kar sta mi namenila, je bil le bežen pogled. Ona se je s svojo roko trdno oprijemala njegove in dajala močan vtis, kako srečna je. Njeni dolgi plavi lasje so ji padali preko ramen, medtem ko so na njem najbolj izstopale njegove iskrive oči, ki so svetile modro. A nekako me to, kar sem videla, ni prizadelo in še sama ne vem zakaj. Vem le, da ko sem ju prvič videla me je prevzelo popolnoma nasprotno čustvo, kot bi me moralo. Namesto da bi vsa objokana stekla stran, kakor bi me nesle noge, sem se nasmehnila in bila srečna zanju. Na nek način mi je celo odleglo; kot da bi odložila težko breme, ki sem ga morala še malo prej nositi.
Dnevi so minevali in nekega jutra me je ustavil in me tako ujel popolnoma nepripravljeno. Ne vem več, čemu me je zadržal, vem le to, da so moje oči kakor žarek šinile proti njegovim in nisem si mogla pomagati, da mi ne bi pogled ostal na njem. Ustrašila sem se, oh, kako močna je bila v tistem hipu tista želja, ki si je želela njegove bližine. Prišla je od nikoder in šele takrat sem se zavedla, da mogoče ta divja sla, ki je hrepenela po njegovih dotikih in bližini, sploh nikoli ni odšla, ampak sem bila jaz tista, ki jo je potlačila, sedaj pa je ob napačnem trenutku zopet prišla na dan.
Vedela sem, da moram storiti prav vse, da bi ga pozabila. Ni bilo važno kako, le da ga. Začela sem se ga izogibati, umikati svoj pogled pred njegovim in storiti prav vse kar je v moji moči, da bi prekinila stike. Nisem bila prepričana, da njemu najino prijateljstvo sploh kaj pomeni, zato sem bila trdno prepričana v uspeh. Saj bi izbrala kako drugo pot, a kaj ko je bila ta edina pa še ta ni zagotavljala popolnega uspeha. Lahko sem le upala, da bo delovalo, kajti zadnja stvar, ki sem si jo želela je ta, da bi si pokvarila še naslednje mesece, kdo ve, mogoče celo leta?
Tokrat je bil on tisti, ki me je presenetil. Šel je mimo mene in me pozdravil, a jaz sem samo obrnila glavo stran in mu nisem vrnila pozdrava, češ da ga nisem ne videla, ne slišala. Že sem hotela oditi naprej, ko je okoli mojega zapestja ovil svojo roko. Ustavila sem se in ga pogledala s svojim, od bolečine spačenim obrazom; slednja se je pojavila zaradi nenehnega boja, ki sem ga bila v sebi pa še ujel me je v napačnem trenutku.
»Zakaj to počneš?« me je z glasno vprašal.
»Počnem kaj?« sem se sprenevedala.
»Izogibaš se me, ne odzdraviš mi, zdi se kot da me ne želiš več poznati.«
V meni je odzvanjalo in potrebovala sem nekaj trenutkov, da se mi je bitje srca zopet upočasnilo. In tako mi je še ena laž zdrsnila po jeziku.
»O čem vendar govoriš? Nič kaj takega ne počnem. Oprosti ker te zdaj nisem pozdravila, a res te nisem videla.«
Njegove oči so bile polne nezaupanja in zdelo se je, da mi ne verjame niti besedice.
»Ne izgovarjaj se, toliko sem že prepričan v to, kar sem ti povedal, drugače bi te pustil pri miru.«
»Prosim, pojdi …Pusti me pri miru… Samo pojdi,« je odmeval šepet iz mojih ust, za katerega nisem bila prepričana, ali ga je uspel prestreči.
»Valentina,« je tiho rekel.
»Jaka,« sem mu odvrnila.
Grdo me je pogledal in videlo se je, da se mu res ne ljubi pregovarjati še dolgo. Ampak saj sploh nisem hotela, da bi se. Popolnoma bi mi zadoščalo že, če bi samo odšel.
»Povej mi prosim. Veš, res hočem da še naprej ostaneva prijatelja.«
»A kaj ko meni to ni dosti,« sem rekla in vzelo mi je naslednji trenutek, da sem se sploh zavedla, da sem besede izgovorila na glas, zato sem pogled uprla v tla.
Val presenečenja je preplavil njegov obraz in šele takrat je stopil korak bližje resnici. Meni pa je prekipelo, ni se mi več dalo pregovarjati. Če že hoče vedeti, mu bom povedala. Naj ve kar je hotel.
»Veš, zakaj se te izogibam?« sem tiho rekla. »Ali res hočeš vedeti? Zaljubljena sem vate že od prvega trenutka, ko sem te zagledala. Pa še ti si bil tisti, ki mi je dajal upanje, da se bo moja želja uresničila. Ampak zdi se kot da ti nikoli ni prav. Ti si bil tisti, ki se je oddaljil od mene. Našel si si njo in tako name popolnoma pozabil, postala sem le še temen spomin v tvoji glavi. A sprejela sem tvojo odločitev, spoštovala sem jo, zato sem privolila in se do tebe začela obnašati tako, kot si se ti do mene. In sedaj stojiš tu poleg mene in govoriš, da ti ni prav.«
V tem času sem že močno povzdignila svoj glas in bila sem na robu histerije. V tistem trenutku me je skoraj zajel smeh, ko sem zagledala njegov presenečen obraz in oči, ki so kot okamnele strmele vame. Kot da bi mu povedala nekaj groznega. No, saj če priznam, je bilo res malce strašljivo, a vseeno bi lahko kaj rekel. Nato pa kot, da bi slišal, kaj sem si mislila, je odprl usta.
»Žal mi je, nisem vedel.«
A kaj ko mi to ni pomagalo, prav nič mi ni povedalo. Stekla sem stran in tekla toliko časa, dokler nisem našla kotička, kjer sem bila lahko sama, pa čeprav ne za dolgo. Kmalu sem zaslišala korake, ki so odmevali, ko se mi je nekdo približeval. Upala sem, da ni namenjen proti meni, a kot vsakič do sedaj, sem se motila tudi v tem trenutku.
»Ali si v redu?«
Obrnila sem se stran od stene in nerodno mi je bilo, ko sem svoje objokane oči in spačen obraz obrnila proti Timu. To ni bilo stanje, v katerem bi si želela, da me kdorkoli vidi, a zdelo se je, da njega ne moti. Približal se mi je in sedel poleg mene. Poiskal je mojo roko in s svojimi poljubi brisal moje solze. Dal mi je občutek varnosti in vsaj za en trenutek sem pozabila na Jako. Tako hvaležna sem bila Timu v tistem trenutku in zahvaljujoč svoji ljubezni in pozornosti, ki mi jo je namenil, sem mu ju tudi sama vračala z isto močjo in zanosom.
Tim je svojo roko položil čez moje rame in me ljubeče pogledal. Pogledala sem proti njemu, a kaj ko sem za njegovim hrbtom zagledala njega. Še vedno mi je bilo tesno pri srcu, kljub temu da sem bila že nekaj časa s Timom. Jaka je bil s svojo punco, a opazila sem, da je tudi on na skrivaj pogledal proti meni, kot da mu je žal za vse, kar se je zgodilo med nama in bi si želel, da se ne bi tako oddaljila. A sedaj je bilo prepozno.
Bil je lep, ne lep, popoln sončen dan in s Timom sva stala sredi ničesar. Zavrtel me je in me tesno privil k sebi.
»Ljubim te,« mi je zašepetal in me poljubil.
Želela sem mu vrniti iste besede, mislim da si jih je tudi on želel slišati, a takrat sem se zavedla, da mu jih ne morem. Opazovala sem ga, a moje misli so mi ušle k Jaki. Ves ta čas sem v Timu videla njega. Njegovi poljubi, dotiki, njegova bližina. Želela sem si, da bi bil Jaka. Tim je bil veliko predober zame, več kot si zaslužim in pošteno bi bilo, da bi mu njegovo ljubezen vračala. Nisem ga bila vredna in kljub vsemu kar sva imela, je v mojem srcu še vedno ostal zasidran Jaka.
Tim je opazil nenadno spremembo v meni in se odmaknil. Nekako je uganil kaj razmišljam in se odmaknil od mene in pustil, da sem ostala sama.
»Iti moram,« je tiho rekel in me še poslednjič poljubil na lice, preden je za vedno odšel iz mojega življenja…
Vrstica 373 ⟶ 499:
Izstopila sem iz avtomobila rdeče barve in glasno zaprla njegova vrata. Pred mano se je razprostirala modra površina, ki se je vlekla v neskončnost. Sončni žarki so segli prav do morske gladine in se od nje odbijali, medtem ko je razgled pred mano z vsako sekundo postajal popolnejši.
Čez nekaj minut sem še vedno očarano strmela v razprostirajočo se pokrajino in tako sem preslišala prav vse besede, ki mi jih je namenila prijateljica, katera je hotela na vsak način govoriti z mano. Divje je poskakovala okoli in se trudila, da bi mi kaj povedala, a kaj ko ji to ni najbolje uspevalo. Ampak podobnih situacij je bila že navajena, zato se ni pretirano jezila, pač pa mirno počakala.
Kmalu pa je moja odmaknjenost minila in spet sva sedeli na travi in se smejali. Za razliko od mene, se ji kljub strašanski vročini in soncu ki je pripekalo, ni ljubilo kopati. Sama pa sem se kar pognala v valove, katere je divje vrtinčil veter. Čez nekaj trenutkov se je ta umiril in spustila sem se v nižjo vodo; ta me je obdajala in mi v višino segala natanko do pasu. Zazrla sem se v vodno gladino in zagledala svoj odsev, ki ga je izbrisala kaplja, katere izvor je bil neznan.
Ko je površina končno zopet obmirovala, sem zagledala dve podobi. Kmalu sem lahko razločila moške poteze, ki so bile last nekega visokega temnolasca. Začutila sem njegovo bližino in njegova vroča sapa na mojem vratu, je povzročila da mi je srce iz sekunde v sekundo vedno bolj razbijalo. Spraševala sem se, kdo je skrivnostna postava za mano. To sem nameravala tudi odkriti, zato sem se sunkovito obrnila, a lahko sem videla le prazen zrak, v katerem je plavala le sled, ki je pričala o tem, da je pred kratkim nekdo stal tukaj. Prestrašeno sem obračala oči, a kaj ko ga ni bilo več, zato nisem bila prepričana, če sploh obstaja, ali pa je le plod moje domišljije.
Prijateljica me je z zanimanjem opazovala, ko sem se priplazila iz vode. Opazila je zmedo, ki je divjala v meni, vendar o tem nisem želela govoriti. Tako ni rinila vame in me pustila na miru; dala mi je čas, da sem jaz tista, ki ji bom zaupala, kaj je bilo. A vseeno mi je vsake toliko časa podarila skrivnosten nasmešek, ki me je spominjal nanj, na skrivnostnega moškega, ki mogoče sploh ni resničen.
Prispeli sva v najin apartma, ki je bil veliko lepši kot sem sprva pričakovala. Imel je štiri sobe in pa majhen balkon, ki nama je ponujal razgled na morje.
Dan je nadomestil večer, tega pa kmalu noč. Hitro sem končala nekaj stvari, ki jih je bilo potrebno storiti. Ko sem končala pa sem hitro, kot bi s prstom mignil, legla v posteljo, kajti le še stežka, sem držala oči odprte, saj sem bila uničena od utrujajoče vožnje ta dan.
Prisluhnila sem urinemu kazalcu, ki me je uspaval, a nekako mi kljub temu ni in ni uspelo zaspati. Tako sem ponovno vstala ter se odpravila na balkon. In tako se je pred mano prikazala noč polna zvezd, ki so krasile temo.
Opazila sem, da se je spodaj nekaj premikalo, a kaj ko nisem uspela razločiti, kaj. Zato sem se kmalu zatem odločila, da pojdem pogledat. In res. Čez minuto sem stala zunaj in gledala naokoli, kaj je povzročalo hrup, ki je skozi zrak prihajal do mojih ušes.
Ustrašila sem se sence, ki se je kar iznenada prikazala, pa čeprav sem pričakovala nekoga. Tokrat sem se v hipu obrnila, in se zazrla v oči moškemu, ki se mi je tisti dan vtisnil v spomin. Takoj sem ga prepoznala, ni bilo dvoma o tem, ali je to res on.
Bil je oddaljen le nekaj centimetrov, a čakal je, da sem sama naredila prvi korak.
Ko sem to tudi storila, je ovil svoje roke okoli mojih bokov in me poljubil. Znašla sva se v vrtincu mojih sanjarjenj in moje misli so razburkano krožile.
Odpravila sva se stran od tu. Prijel me je za roko in tesno sem mu sledila. Sredi noči sem sledila neznancu. Še sama sebi si nisem uspela razložiti svojih dejanj, zakaj bi jih torej razumeli drugi?
Čas je kar polzel in tako sva kmalu prispela do klifa, kjer sva obmirovala in sedla na skrajni rob. Ob misli, da me tako malo loči od tega, da bi strmela v globino, me je prevzel občutek strahu. A v vedenju, da je sam v enakem položaju, mi je postalo laže. Takrat mi je dal največji občutek varnosti, ki mi ga je lahko nudil v tistem trenutku.
Govorila sva o raznih stvareh, a občutek, da se sploh ne poznava in to da mi ni povedal nič preveč osebnega o sebi, me je navdajalo s skrivnostjo, ki je bdela nad nama. Če sem ga povprašala, kaj o čimer ni želel govoriti, je molčal in ni bilo sile, ki bi takrat kaj izvlekla iz njega. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem obupala in zamenjala temo. Govoril mi je o stvareh, katere sem poslušala z odprtimi usti in vsaka njegova beseda me je navdala z radostjo. Presenetil me je, ker je bil prvi tak človek, ki sem ga kdajkoli poznala, drugačen in čudovit.
Tesno sem se ga oprijela in ležala v objemu njegovih rok. Bila sem na robu norosti, saj niti približno nisem vedela, kaj počnem. Norost me je pripeljala do njega in prvič v življenju nisem stvari načrtovala vnaprej, pač pa se prepustila toku, da me nese. A bilo mi je vseeno, zame je bila pomembna je bila le sedanjost.
»Poglej, utrinek,« je dvignil roko in prst usmeril proti nebu.
Ta je kazal nekam tja v nebo in ko sem mu sledila, sem ga tudi sama zagledala.
»Želim si, da bi ta trenutek trajal večno,« sem neslišno zašepetala.
»Ali sanjam?« sem ga vprašala ter ga pogledala.
»Mogoče. Tudi meni se včasih to zazdi, a kaj ko vsakič, ko se te dotaknem, vem da je prelepo, da bi bilo neresnično.«
»Ali si res tak tudi v resnici?«
Znova me je pogledal in me pogledoval s svojimi vprašujočimi modrimi očmi. Zdelo se je, da ne ve, kaj bi odgovoril, kajti misli so mu burno krožile, a kaj ko ni izustil ničesar.
»Nisem prepričan. Všeč si mi, ker me s tabo ni strah pokazati, kaj sem in kaj čutim, medtem ko me realnost ne sprejema. Čutim to, zato se bojim pokazati svoj pravi jaz.«
Ne boj se. Besede niso bile potrebne, zato sem se mu le približala in to je bilo dosti, da je vedel. Nasmehnil se je in šel s svojo roko skozi moje svilene lase. Na uho mi je šepetal sladke besede, ki so razburkale moje misli in bila sem na vrhu svojega življenja. A kaj ko je vsega nekoč konec. Nobena stvar ni večna.
Odprla sem oči in se zazrla v temen in prašen strop. Čeprav je bilo prijetno toplo in zelo udobno, je bil to zadnji kraj, kjer sem se hotela znajti. Moje misli so preplavili dogodki te noči, ampak kmalu me je zajel dvom, ki se je spraševal, ali je bilo vse sploh resnično.
...Ne skrbi, s tabo sem. Rad te imam in nikoli te ne bom zapustil. Nikoli, nikoli...
Ne! Kričala bi, če bi lahko, a v tistem trenutku nisem mogla.
...S tabo postanem resničen. Ti si tista, ki me je naredila resničnega. Pridi z mano...
Vse to je bilo preveč zame, kam je izginilo tisto prej? Nikoli ne bom pozabila, nikoli.
Ponovno sem sedela v smrdljivem starem avtu, katerega bi bilo treba popraviti, saj je bil že mnogokrat rabljen in dobro bi bilo, če bi si ga kak mehanik ogledal in popravil tistih nekaj stvari. Ah, poskušala sem vse, da bi odvrnila misli od njega. Na morju sem bila za tem še nekaj dni, a kaj, ko ga nisem nikoli več videla. V glavo sem si vbila, da ni bil resničen, a tisto noč iz sanj sem imela za zmeraj naslikano v glavi, kot bi ravnokar minila.
Čas mi je polzel med prsti in bila sem na poti v svojo novo službo. Ni mi bilo do dela, izgubila sem voljo do vsega; takrat sem se morala prisilila v dejanja, ki jih v resnici nisem bila sposobna.
Moje stopinje so glasno odmevale in bala sem se trenutka, ko bom videla svojo pisarno. Gradila sem si življenje za katero nisem vedela v katero smer me pelje. Ženska me je ustavila pri pultu in rekla, da me bo sprejel šef ter naj ga počakam tu. Že od daleč sem zagledala poslovneža, ki mi je bil iz trenutka v trenutek bliže. Prvo kar sem spoznala so bile njegove oči, potem njegove roke. Bil je on.
»Pozdravljena! Jaz sem Matej,« mi je podal roko in se nasmehnil na način, kot se zna le on...
== '''LAŽ''' ==
Vrstica 381 ⟶ 571:
Stopila sem v prostor poln ljudi, a kljub temu se je moj pogled ustavil le na eni osebi. Oči so mi šinile k fantu mojih let, ki se je samozavestno smehljal in se pogovarjal. Tudi on je opazil moj prihod, saj se je na hitro ozrl k meni.
Pridružila sem se svojim znancem, s katerimi smo obujali spomine in pri tem neznansko uživali. A kaj, ko se nekako nisem uspela čisto vključiti, saj mi je pogled uhajal proti njemu. Prvič v življenju sem ga videla, a nekaj je bilo na njem, kar me je privlačilo in sem ga hotela na vsak način spoznati. Ampak zanj sem bila nevidna, zdi se, kot da me ni opazil in sem se mu zdela popolnoma nezanimiva.
Malce slabše volje sem odšla do mize s pijačo in tam sem zagrabila prvi kozarec. Hitro sem stopala skozi množico, medtem ko so bile moje oči ponovno prikovane na njem, zato nisem opazila postave, ki se je nenadoma pojavila pred mano. Trčila sem vanjo in vsa vsebina kozarca, ki je bila prej v njem, se je kar naenkrat zlila po njej. Vsi v sobi so nekako uspeli videti, kaj se je zgodilo in vsi obrazi so pogledali proti nama.
»Oprosti,« sem skesano rekla, »Ni bilo nalašč.«
Divje me je premerila z očmi in rekla.
»Uničila si mi obleko.«
Povedala sem ji, da mi je zelo žal, a ni se menila za moje besede in tako besno zapustila prostor. Še nekaj sekund je trajalo, da so ljudje odvrnili pozornost od mene in se vrnili nazaj k pogovorom. A en pogled se je na meni obdržal malo dalj časa.
Hotela sem se izgubiti v množico, se pomešati z njo, saj mi je bilo malce nerodno zaradi pripetljaja, ki se je dogodil malo prej.
»Živjo,« sem zaslišala glas, ki je prihajal izza mojega hrbta.
Sunkovito sem se obrnila in zagledala njega. Bil je dokaj visok in imel je sijoče zelene oči ter temne, skoraj črne, razmršene lase.
Potrebovala sem trenutek, da sem si opomogla od šoka, kdo je stal pred mano. Šele potem sem mu odzdravila. Nekako sva se zatopila v pogovor in ugotovila, da imava veliko skupnega. Govorila sva lahko prav o vseh stvareh, ki so nama prišle na misel.
''Bila sem zaslepljena, a tega takrat še nisem vedela. Včasih si zaželim, da bi ga takoj spregledala, a kaj ko mi to v tem trenutku ni uspelo.''
»Kaj ko bi se malo umaknila?« me je vprašal s sladkim glasom.
Nisem mu ugovarjala, in tako sva odšla do parka in sedla na najbližjo klop. Opazovala sva nebo in se še naprej pogovarjala.
Čez nekaj trenutkov sem na sebi začutila njegove močne roke, ki so me objele. Nisem se mu upirala, in prvič v življenju si nisem želela biti nikjer drugje, kot tam.
»Rad te imam,« je zašepetal in še tesneje ovil svoje roke okoli mene ter me poljubil.
Svet se je vrtel okoli mene in šele sedaj vem, kako se lahko tvoje življenje v enem dnevu popolnoma zasuka.
''Ko bi vedela, da so bili njegove besede zlagane, da poljubi niso bili posledica čustev. Vse je bila le laž, vse. Kako lahko sploh kdorkoli reče kaj takega, pa v resnici misli kaj drugega. Kako lahko namerno prizadene nekoga? Ne morem več…''
Dnevi so minevali in z vsakič znova, me je presenetil, mi dal tisto, kar mi ni dal do sedaj še nihče. Bila sem vedno bolj zaljubljena vanj in po vsem tem času, je bil še vedno brez vsakršnih napak.
Potem pa sem ga nekega dne videla v objemu druge. To je bilo več, kot sem lahko prenesla in nisem več mogla tako naprej. Moje sanje so se zrušile, podrle in umrle.
»Nikoli te zares nisem imel rad,« mi je rekel preden je odšel.
To je bolelo veliko bolj, kot kaj drugega, kajti že sama misel, da ni nič čutil do mene, je izničila vse tisto, kar sva nekoč imela. Nikoli več, nikoli več, sem šepetala in solze so mi polzele po licu navzdol in se utapljale v temi…
Vrstica 396 ⟶ 619:
Trenutek, ki sem si ga v življenju najbolj zapomnila, je še vedno skrit v meni in se ga spominjam, kot bi bil še včeraj. Ta pa je drugačen od tistih, ki so jih imeli drugi ljudje okoli mene. A ravno to je tisto, kar me vedno znova razveseljuje; da je lahko ta trenutek popolnoma drugačen od drugih, hkrati pa samo moj.
Ležim na mehki travnati površini in nad mano se razprostira mogočen odtenek modre, ki mu pravim nebo. Moje oči so zasanjano usmerjene tja gor in v glavi se mi porajajo številna vprašanja, na katera skušam odgovoriti, a mi to iz neznanega razloga nikakor ne uspe. Medtem mimo mene hodijo ljudje in prisluhnem njihovemu pogovoru o stvareh, ki se mi zdijo brez smiselne in nepomembne, zato svojo pozornost raje usmerim drugam.
Iznenada me prekrije tema in to je zadnja stvar, ki se je spominjam. Ko zopet odprem oči, nad sabo zagledam obraz, ki me nežno opazuje in me toplo pozdravi.
»Kaj počneš tukaj?« ostro vprašam Uroša.
»Nameraval sem te presenetiti. Upam, da ni s tem kaj narobe.«
Izbral si je napačen trenutek, si mislim in to mu kasneje tudi povem. A obnaša se, kot da ne bi rekla ničesar in besede še kar naprej prihajajo iz njegovih ust.
Drugače pa je Uroš moj prijatelj. Ne vem, zakaj ga sploh tako imenujem, kajti po resnici povedano, bi lahko tudi brez njega živela normalno življenje in četudi ga ne bi poznala, mi ne bi prav nič manjkalo. A po drugi strani je eden redkih, ki mi stojijo ob strani in se dejansko družijo z mano. Zdim se mu zanimiva in drugačna, kar tudi sem. Razlika je le v tem, da me drugi zavračajo, medtem ko me on popolnoma sprejema.
Nad nama je počivala tišina, ki je počasi mirila ozračje. Ni minilo dolgo časa, ko sem pograbila svoje stvari in brez slovesa odšla.
Prišla sem v sivo in temno zgradbo in kmalu se je zaslišal odmev mojih korakov. Odrinila sem težka železna vrata in prišla v prostor, ki je bil sedež podjetja, kjer sem delala že nekaj mesecev.
Naletela sem na hladne odzive sodelavcev, ki so brez kakršnegakoli pozdrava hodili mimo mene. A to me ni motilo, saj sem bila vsega tega že dodobra navajena. Že od nekdaj sem se od drugih močno razlikovala v mišljenju. Svet se mi je zdel ujetništvo, v katerem si moral živeti po zakonih, ki so ti jih narekovali drugi. In najbolj čudno od vsega se mi je zdelo prav to, da so jih kljub temu vsi upoštevali. Sama pa jih nisem hotela. Jaz sem bila tista, ki sem si postavljala svoja pravila ne glede na posledice. Medtem, ko so nekateri bežali stran, so me spet drugi ravno zaradi tega občudovali. A slednjih je bilo bolj malo.
Iz zamaknjenosti me je zbudil glasen pogovor. Šef je zopet kričal na nekoga. Poskusila sem preslišati vse, a kaj ko so besede kar letele skozi moja ušesa. Nisem dosti razmišljala, pač pa le vstala in odšla proti njima.
Kmalu sem lahko slišala, za kaj se gre. Neka ženska ni opravila svojega dela v danem roku in sedaj ji je šef grozil celo, da jo bo odpustil.
»Pa bi ga ti naredil namesto nje,« sem se vmešala.
Mislim da nikoli v življenju ne bom pozabila pogleda, ki mi ga je namenil. Oči so se mu divje zabliskale, njegov obraz pa je postal popolnoma resen.
»Prosim?« je strogo rekel.
»Slišali ste me,« sem zdolgočaseno rekla, »Ne vem, zakaj krivite njo, ko pa bi zlahka vi opravili delo, če ste že postavili rok, v katerem naj bi bilo delo opravljeno.«
Šef je čisto podivjal in nikoli ga še nisem videla takega. Hitro je vstal in zavpil.
»Ven! Odpuščena si!«
Prav, saj mi je bilo vseeno. Tako sem mirno zapustila pisarno in odšla iz zgradbe, ki sem jo sovražila že od prvega koraka, ko sem stopila vanjo.
Čim sem bila na prostosti, pa me je že prvi hip zmotil mobilni telefon, ki je glasno zvonil.
»Prosim?« sem se oglasila.
»Pozdravljeni! Ali slučajno poznate Uroša Zelnika?«
»Da, zakaj?«
»Žal mi je, da vam to sporočam, a doživel je prometno nesrečo. Sedaj je v kliničnem centru v Ljubljani.«
»Aha. Hvala, ker ste sporočili. Nasvidenje!«
Nadaljevala sem svojo pot in nisem razmišljala o telefonskem klicu. Sporočili mi niso nič pomembnega, zakaj bi se torej obremenjevala?
Opazovala sem mestni vrvež in spraznila svojo glavo, ki je bila maloprej še polna raznih misli. Nisem vedela, kaj naj počnem in tako sem se po tehtnem premisleku odločila, da pojdem v klinični center pogledat Uroša. Vseeno mi je bilo zanj, a nisem imela boljšega dela, zato sem se počasi odpravila.
Vstopila sem in ni minilo dosti časa, ko sem končno izvedela, kje leži Uroš.
Ko pa sem prišla do prave sobe, sem skozi šipo videla, kako poškodovan leži priključen na aparate. Srce se mi je skorajda ustavilo in moje dihanje se je hipoma pospešilo.
»Nee!« sem glasno vzkliknila in pohitela skozi vrata k Urošu.
Njegove oči so bile zaprte in še nikoli ga nisem videla, da bi tako mirno ležal. Ne vem, kaj mi je bilo, a kar naenkrat me je postalo strah. Zavedla sem se, da mi pomeni vse, da je edini, ki me na tem svetu sploh sprejema. V glavo so mi šinile misli o tem, kakšen bi bil svet brez njega. Sesedla sem se na najbližji stol in ga opazovala.
»Ne zapusti me,« sem tiho zašepetala.
Celo noč sem ostala ob njem in še dlje časa bi, a zdravnica je rekla, da mora biti sam in naj si grem domov odpočit.
Nisem zatisnila očesa in pred očmi se mi je odvrtelo celo življenje. Vprašala sem se, ali bi morala živeti drugače kot sem. Ali sem sama kriva? Nočem biti več drugačna, nočem se vedno truditi, da bi bila nasprotje drugih in odrivati svojih čustev. Ne morem več tako naprej…
Minili so dnevi in nekega jutra me je presenetil zvonec pri vhodnih vratih. Le kdo bi lahko bil?
Odšla sem odpret in kmalu je vame planila Uroševa podoba. Nasmehnil se je ter svoje roke ovil okoli mojega pasu in me zavrtel.
»Vesela sem, da si nazaj,« sem tiho rekla in ga ljubeče pogledala…
| |||