Hudi časi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 552:
svetovalcev treba! Kaj se je menil za policaja
Korenčka, ki je tako pridno širil njegovo slavo!
pobiti Francoze
„1 kdo pa!" zatrjeval je skrivnostno Korenček.▼
„Sam sem ga slišal, ko sem stal poleg njega.▼
Ampak to se ne sme govoriti."▼
„To se razumeje. In komisarja ste dobro▼
speljali."▼
„Bogme! A GregoriČ je mož", in to je šlo▼
od ust do ust, da se je najedenkrat govorilo
po vsem mestu, da je
uporne liste po vratih, in da ga je bil spazil
Korenček, ki pa ne sme o tem govoriti.
doma, ko je zagledal na hodniku po vrsti
obešene štiri vojaške puške nad tornistri in slišal,
kako se
sobi ptuji vojaki. Mirila ga je mlada žena z
detetom na roki, ki je stegovalo ročice po hudem
očetu. A ta se je obrnil proč, zakaj moral se
je znositi nad čimer si bodi. Kdo pa premišljuje
vedno v jezi! In kaj nas razjezi huje nego
da se ne moremo znositi nad krivcem! Tedaj
stresemo moško svojo strast nad popolnoma
nedolžnimi osebami ali stvarmi. Uradnik se
znosi,
učitelj nad deco, namesto nad krajnim šolskim
svetom; lovec pretepe svojega psa; jezdec muči
konja.
ob steno ali pobije kaj drugega, tako da smo
veseli drugi dan, če
»Taka gneča! Še razprostreti se človek ne
more. Tega ne prenesem, ne prenesem
se je
kot, prevrnil stol in zaprl okno, da je polovica
šip prižvenketala na ulico. Jezno je vzdignil
Vrstica 595 ⟶ 600:
roka, da se je vsedel v onemogli jezi in si podprl
glavo s komolcema.
stanovanje
„Ne še", dejala je žena. „Rekla sem jim,▼
da je danes zadnji dan in da potrebujemo sami
prostora. A mislim, da še ne vedo, kam bi šli
stanovat.
»In smilijo se mi tudi. Kaj, če bi jih pustili še gori? Mi se stisnemo skupaj, in tebe tako ni
mnogo doma.
tukaj
proti steni.
stran, da jih ne bom slišal; in Birki morajo
ven, ven!
da ide po stopnicah gor. Žena ga je zadrževala,
naj še počaka, samo jeden dan še. Zaman.
Pod streho je bila majhna, borno opravljena
sobica, stanovanje Martina Birka, poprej kresijskega
Vrstica 622 ⟶ 633:
Martin Birk pa je hodil s povešeno glavo, roki
na hrbtu, zamišljen po sobi.
▲„Vse zaman, vse zaman!" vzdihne in obstane
▲pred ženo. „Bil sem pri županu, prosil svetovalce,
▲naj mi dado kakoršno koli službo, samo
▲da se preživim. A nikjer nic!"
▲„Morebiti bi bilo vendar boljše", omenila
▲je tiho žena, „Če bi bil vstopil v francosko
▲službo."
▲„ A kako sem mogel, kako sem mogel! Komaj
sem bil prisegel jednemu cesarju, prisežem naj
drugemu! Kako je to možno poštenjaku!
uklonili.
„Kaj pa!" dejal je Birk pikro, „in sedaj se▼
vedejo, kakor bi bili služili Napoleonu vse žive
dni. Sram jih bodi!
sami ptujci, in to bi bilo še hujše. Koliko
dobrega stori gospod okrožni glavar, ki zagovarja
Vrstica 650 ⟶ 663:
Francozje, jutri vstopijo ti uradniki zopet v stare
službe."
„Da, da", kimal je Birk, „kakor bi se ne
bilo nič zgodilo, in še hvala se jim bo dala,
|