Detektiv Zdravc: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 620:
==Spremna beseda==
Po nekaj letih se - mirno lahko rečemo - prekaljeni slovenski literarni avtor, to je pisatelj, dramatik, pesnik, urednik, širši bralni javnosti predstavlja s kriminalno zgodbo. No, tokrat resda otroškemu občinstvu in s svojim pravim imenom ter priimkom. Torej Goran Gluvić, katerega literarni opus na tem mestu ni treba posebej predstavljati, se je v zadnjih literarnih stvaritvah vse bolj zapisal in predal najmlajšemu občinstvu. Po knjigi Popoldanski ritem, s katero se je priklonil zlasti najstniški populaciji, se v pričujočem delu, ki nosi naslov detektiv Zdravc, poigrava z žanrom kriminalke za najmlajše. Za otroke. V vlogi Sherlocka Holmesa nastopa kar osmošolec Zdravc. Zasebni detektiv Zdravc, ki si za svojega Watsona izbere sošolko Floro, ki se mu pravzaprav kar sama ponudi. Saj veste, v zraku je določena doza ljubezni, prikritega občudovanja in predvsem radovednost. In ravno radovednost je tista, ki poganja zgodbo vse od prve do zadnje strani.
Kot pravi detektiv je tudi Zdravc predvsem radoveden mlajši najstnik, ki za razliko od svojih sošolcev ne živi v svetu nogometa, malih in nedolžnih neumnosti ter glasbe, živi v svetu kriminalnih romanov, detektivk, napetih zgodb ... To pa Floro nezaustavljivo privlači. zdravc tako rešuje primer za primerom, vse od zadeve s plišastim medvedkom do ukradene radirke, vse od problemov v košarkarski ekipi, ki so resda bolj psihološke narave kot pa kriminalnih dejstev, do najbolj zapletenga primera, ki mu ga nastavi kar njegova teta Barbara (mimogrede, teta Brabara je uspešna mladinska pisateljica, ki pa še ni napisala kriminalne zgodbe) sama in v katerem se izkaže tako zelo, da mu taista teta obljubi, dab o v bližnji prihodnosti spisala kriminalni roman, v katerem bo v glavni vlogi detektiva nastopal Zdravc osebno.
Gluvićeva zgodba oziroma zgodbe se naslanjajo na tradicionalna žanrska pravila kriminalne in detektivke, ki narekujejo hiter ritem, močan suspenz, napetost od začetka do konca in hitro ter nepredvidljivo rešitev z zasukom, ki bralca takorekoč podre. Osebe so okarakterizirane, psihološko dodelane le kolikor je nujno potrebno, v opaznejših vlogah nastopa le pet do šest oseb in ravno v okviru the se dogajajo, zapletajo in razpletajo zgodbe. Vsi drugi liki so zgolj statisti. So zgolj mimoidoči nastopajoči, ki so ali nepomembni ali postanejo zgolj zaradi lažjega razpleta zgodbe in končne rešitve primera po sili razmer kolikor tolikor pomembni. Gluvić je s to zgodbo oziroma zgodbami o detektivu Zdravcu še enkrat dokazal, da je močan žanrski avtor, dag a žanr ne obremenjuje, da si ne dovoli (kar je zelo pogost pojav tudi in zlasti v slovenski literature), da bi tudi v lahkem žanru dokazoval in izkazoval nesporne literarne kvalitete, da bi ga žanr omejeval. In to je bistvena kvaliteta njegovih zgodb. Žanru kriminalke in detektivke ostaja zavezan do konca, ne spušča se v literarne eksperimente, ne dovoli si, da bi skozi mladinske zgidbe manifestiral svoj literarni jaz ali – bognedaj – zadovoljeval svoj literarni ego. Otroškemu bralcu je navsezadnje prav malo mar za to, kdo je podpisan pod zanimivo in napeto zgodbo. In prav je tako.
Tadej Čater
| |||