Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

dodanih 19 zlogov ,  pred 12 leti
budé naše meso, Štefan Deska!}}
 
In Štefan Deska ga zvesto posluša. {{pg|Ino taka je podoba svetega Boštjana, k drevesu privezanega; ti nagi udje, te gole prsi, koga bi vse to ne pohujševalo ino kateremu katoliškemu umetniku bi ne polnilo z žalostjo srca! Slikar, Štefan Deska, je služabnik božji, kakor župnik, prečastiti gospod duhovni oče. Slikar pridiguje z bojami, ino gorjé mu, ako daje pohujšanje!}}
In Štefan Deska ga zvesto posluša. «Ino
 
taka je podoba svetega Boštjana, k drevesu
In Lavrencij Žolna konča navdušeno svoj govor: {{pg|Ino sveta Magdalena ino sveta Lucija, kdo bi ne tožil, da vise po naših cerkvah. Proč torej ž njimi, proč podobe stranskih bobovških oltarjev!}}
privezanega; ti nagi udje, te gole prsi, koga
 
bi vse to ne pohujševalo ino kateremu katoliškemu
Ne vemo, ali je govoril Lavrencij besede o stranskih oltarjih iz dobičkarije ali iz čiste ljubezni, katera mu je gorela v srcu za vse, kar je dobro, lepo in umetno. Veseli nas pa, da je gojil naš Lavrencij Žolna že tedaj ideje, katere je razvijal mnoga leta pozneje cerkvenega
umetniku bi ne polnilo z žalostjo srca!
lista Aristotel vsem slovenskim dušam v pouk in veselje!
Slikar, Štefan Deska, je služabnik božji, kakor
 
župnik, prečastiti gospod duhovni oče. Slikar
{{pg|Saj ni že več varno pošiljati otrok in devic v božje hrame; tako ne sme ostati, vsaj
pridiguje z bojami, ino gorje mu, ako daje pohujšanje
v naši fari ne!»}}
 
In Lavrencij Žolna konča navdušeno svoj
In navdihnjeni umetnik nagne glavo k učitelju ter mu pošepeta na uho: {{pg|Vidiš, Štefan, mislil sem že mnogo ino premnogo, ino že sem tudi nekaj začel. Pa saj vidiš sam.}}
govor: »Ino sveta Magdalena ino sveta Lucija,
 
kdo bi ne tožil, da vise po naših cerkvah. Proč
torej ž njimi, proč podobe stranskih bobovških
oltarjev!*
T a v č a r - j e v e povesti. J.
— iS —
Ne vemo, ali je govoril Lavrencij besede
o stranskih oltarjih iz dobičkarije ali iz čiste
ljubezni, katera mu je gorela v srcu za vse,
kar je dobro, lepo in umetno. Veseli nas pa,
da je gojil naš Lavrencij Žolna že tedaj ideje,
katere je razvijal mnoga leta pozneje cerkvenega
lista Aristotel vsem slovenskim dušam v
pouk in veselje!
«Saj ni že več varno pošiljati otrok in
devic v božje hrame; tako ne sme ostati, vsaj
v naši fari ne!»
In navdihnjeni umetnik nagne glavo k učitelju
ter mu pošepeta na uho: »Vidiš, Štefan,
mislil sem že mnogo ino premnogo, ino že sem
tudi nekaj začel. Pa saj vidiš sam.»
In utihne ponosno.
 
»{{pg|Vidim sam»}}, reče učitelj radostno.
Tiho stopata potem po vasi. Žolna se veseli
 
v svoji duši slave, katero je upal doživeti; učitelj
Tiho stopata potem po vasi. Žolna se veseli v svoji duši slave, katero je upal doživeti; učitelj
Deska pa tolstega gorenjskega sira, katerega
Deska pa tolstega gorenjskega sira, katerega se je vedno nadejal v Žolnovem umetnišču; upal
se ga je enkrat do sitega najesti . . .
 
Skoraj na koncu Bobovca je stala umetniška
Skoraj na koncu Bobovca je stala umetniška koča, ponižna in ubožna. Bližnji sosed ji
je bil Slavelj in revščina njegova.
 
Prišla sta do lesenih stopnic, katere vodijo
Prišla sta do lesenih stopnic, katere vodijo v vežo. Pod koraki gospodarjevimi in učiteljevimi se tresejo in šibé kaj nevarno, tako da s strahom vpraša Deska: {{pg|Prijatelj Žolna, ali jih ne misliš še popraviti?}}
 
se tresejo in šibe kaj nevarno, tako da s strahom
«{{pg|Čemu?»}} mu odvrne hladnokrvno, «{{pg|mene že še pretrpe.}}
vpraša Deska: «Prijatelj Žolna, ali jih ne misliš
 
še popraviti?«
— T9 —
«Čemu?» mu odvrne hladnokrvno, «mene
že še pretrpe.»
In stopita v zakajeno vežo.
 
«Leksa!» zarjove Žolna, »Leksa, kje tičiš,
{{pg|Leksa!}} zarjove Žolna, {{pg|Leksa, kje tičiš, ti vrtoglavka potepena, Leksa, pravim!»}}
 
In na desni strani zaškripljejo vrata, in
In na desni strani zaškripljejo vrata, in bled deček, kakih štirinajst let star, se približa
strahoma.
 
«{{pg|Kaj pa hočete?*}} pravi.
»Kaj hočem, Leksa?» se zarezi Žolna srdito.
 
»Poglej, Leksa, te keble in to ognjišče ino
»{{pg|Kaj hočem, Leksa?»}} se zarezi Žolna srdito. {{pg|Poglej, Leksa, te keble in to ognjišče ino
sonce zunaj na nebu in mene popotnega! Ali
sonce zunaj na nebu in mene popotnega! Ali naj grem lačen spat, vrtoglava sraka ti?»}}
 
In predno obudi ubogi Leksa kesanje o
In predno obudi ubogi Leksa kesanje o svoji pregrehi, čuti že težko umetnikovo roko; solze se mu vlijό po licih.
 
solze se mu vlijo po licih.
«{{pg|Kaj si delal ta čas?»}}
 
«Tole!» in deček vstane ihte in prinese
{{pg|Tole!}} in deček vstane ihté in prinese oglajeno desko, na katero je bil naredil vstajenje
Zveličarjevo. Žolna ostrmi nad temi nežnimi potezami; ujezi se ter reče togotno: {{pg|S teboj,
Leksa, ne bode nič, čisto nič ino nič!}} Tako je govoril učenik, srdeč se nad spretnejšim učencem.
potezami; ujezi se ter reče togotno: «S teboj,
 
Leksa, ne bode nič, čisto nič ino nič!» Tako je
«{{pg|Zakuri!»}}
govoril učenik, srdeč se nad spretnejšim učencem.
 
«Zakuri!»
Vzame malo slikarijo pod pazduho, odklene
vrata na levi strani veže ter stopi z Desko v
Brezimni uporabnik