Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 288:
budé naše meso, Štefan Deska!}}
In Štefan Deska ga zvesto posluša. {{pg|Ino taka je podoba svetega Boštjana, k drevesu privezanega; ti nagi udje, te gole prsi, koga bi vse to ne pohujševalo ino kateremu katoliškemu umetniku bi ne polnilo z žalostjo srca! Slikar, Štefan Deska, je služabnik božji, kakor župnik, prečastiti gospod duhovni oče. Slikar pridiguje z bojami, ino gorjé mu, ako daje pohujšanje!}}
In Lavrencij Žolna konča navdušeno svoj govor: {{pg|Ino sveta Magdalena ino sveta Lucija, kdo bi ne tožil, da vise po naših cerkvah. Proč torej ž njimi, proč podobe stranskih bobovških oltarjev!}}
Ne vemo, ali je govoril Lavrencij besede o stranskih oltarjih iz dobičkarije ali iz čiste ljubezni, katera mu je gorela v srcu za vse, kar je dobro, lepo in umetno. Veseli nas pa, da je gojil naš Lavrencij Žolna že tedaj ideje, katere je razvijal mnoga leta pozneje cerkvenega
lista Aristotel vsem slovenskim dušam v pouk in veselje!▼
{{pg|Saj ni že več varno pošiljati otrok in devic v božje hrame; tako ne sme ostati, vsaj▼
In navdihnjeni umetnik nagne glavo k učitelju ter mu pošepeta na uho: {{pg|Vidiš, Štefan, mislil sem že mnogo ino premnogo, ino že sem tudi nekaj začel. Pa saj vidiš sam.}}
▲lista Aristotel vsem slovenskim dušam v
▲devic v božje hrame; tako ne sme ostati, vsaj
▲v naši fari ne!»
In utihne ponosno.
Tiho stopata potem po vasi. Žolna se veseli▼
▲Tiho stopata potem po vasi. Žolna se veseli v svoji duši slave, katero je upal doživeti; učitelj
Deska pa tolstega gorenjskega sira, katerega se je vedno nadejal v Žolnovem umetnišču; upal
se ga je enkrat do sitega najesti .
Skoraj na koncu Bobovca je stala umetniška koča, ponižna in ubožna. Bližnji sosed ji
je bil Slavelj in revščina njegova.
Prišla sta do lesenih stopnic, katere vodijo v vežo. Pod koraki gospodarjevimi in učiteljevimi se tresejo in šibé kaj nevarno, tako da s strahom vpraša Deska: {{pg|Prijatelj Žolna, ali jih ne misliš še popraviti?}}
▲«Čemu?» mu odvrne hladnokrvno, «mene
In stopita v zakajeno vežo.
{{pg|Leksa!}} zarjove Žolna, {{pg|Leksa, kje tičiš, ti vrtoglavka potepena, Leksa, pravim!
In na desni strani zaškripljejo vrata, in bled deček, kakih štirinajst let star, se približa
strahoma.
»Kaj hočem, Leksa?» se zarezi Žolna srdito.▼
sonce zunaj na nebu in mene popotnega! Ali naj grem lačen spat, vrtoglava sraka ti?
In predno obudi ubogi Leksa kesanje o svoji pregrehi, čuti že težko umetnikovo roko; solze se mu vlijό po licih.
{{pg|Tole!}} in deček vstane ihté in prinese oglajeno desko, na katero je bil naredil vstajenje
Zveličarjevo. Žolna ostrmi nad temi nežnimi potezami; ujezi se ter reče togotno: {{pg|S teboj,
Leksa, ne bode nič, čisto nič ino nič!}} Tako je govoril učenik, srdeč se nad spretnejšim učencem.▼
▲govoril učenik, srdeč se nad spretnejšim učencem.
▲«Zakuri!»
Vzame malo slikarijo pod pazduho, odklene
vrata na levi strani veže ter stopi z Desko v
|