Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.046:
<b>5. Dela v Savi se dodelajo.</b>
Leta
naprave v Savi takrat še niso bile dodelane, a naslednica njegova, Marija Terezija jih ni mogla nadaljevati, ker se je oborožila proti njej skoraj vsa Evropa, precej ko je prevzela vladarstvo. Ko pa je čez osem let vojsko srečno končala, lotila se je uravnavanja Save z vso odločnostjo. Največ je k temu pripomogla neka nesreča. Leta 1749. se je namreč utrgala pri Zagorju nad Prusnikom gora ter skoraj zajezila Savo. Deželna vlada (Repraesentation und Kammer) je odposlala na ogled
barona Reiggersfelda pa grofa Karola Hohenwarta.
Nju poročilo je spravilo dela, ki so bila nekaj let
ustavljena, zopet v tek. Najimenitnejše je bilo, da so
dodelali prekopa pri Prusniku in Belem Slapu. Prusnik
Vrstica 1.064 ⟶ 1.056:
na tem kraju cesarsko poslopje, v katerem so ostajali
in prenočevali brodniki in tovorniki. Stanoval je v
njem tudi Cesarski uradnik,
ki je nadzoroval vožnjo po Savi in skrbel za
Marija Terezija je dokončala tudi prekop pri
Belem Slapu, ki so se ga lotili leta 1736
sežnjev dolg. A delo je bilo težavnejše kakor pri
Prusniku, ker je bilo treba tukaj iztrebiti skalovje v
vsej širjavi Save in novi prekop obzidati z velikanskimi kameni. Slapu nasproti so zidali poslopje, dve nadstropji visoko. Danes vidiš le še njega razvaline.
Dne 8. februarija l. 1749. je uvedla Marija Terezija
col za blago, ki so ga vozili po Savi. Pobirali so ga
v Litiji,
moral oglasiti vsak brodnik, povedati, odkod je in kam
je namenjen s svojo ladijo, ter plačati col. Kdor bi se temu upiral, zapretili so mu, da mu vzamejo ladijo.
Primeren col se je moral plačevati tudi od plavov. Za
pristanišče plavov so bile Rateče določene. Plavi so
tudi plačevali col od blaga, naloženega na njih.
Pozneje, in sicer leta 1754. se je temu davku
pridružil še drug davek: mitnina (Wag- u. Schrankengeld). Ta mitnina je bila namenjena za vzdrževanje brodarskih naprav, obsavskih potov in cesta, po katerih so voli vlačili ladije po Savi gori. Plačevali so jo brodniki; plačevali so jo pa tudi kmetje, če so gonili živino po obsavskih cestah. Ta mitnina je bila precejšnja. Po tem, kako so bile ladije obložene, ločili so polne ladije, pol ladije in četrt ladije. Polna ladija je plačala od Rateč do Kašlja ali Kleč 2 gold. mitnine, od Rateč do Litije 1 gold. 20 kr., od Litije do Zaloga 40 kr., od Rateč, Loke ali Kompolj do Sevnice 30 kr., do Rajhenburga ali Krškega 1 gold., do Brežic 1 gold.,
od Brežic, Krškega, Rajhenburga ali Sevnice pa gori
do Zaloga 1 gold. 30 kr., od Brežic do Litije 2 gold.,
od Kašlja do Sevnice, Rajhenburga, Krškega in Brežic
2 gld. itd.
<b>6. Brodarska zadruga ustanovljena.</b>
Leta 1766. se je posebno deželna gosposka
kranjska zavzela za brodarstvo po Savi. Osnovali
so — tudi cesarska vlada je pomagala pri tem — pri
Prusniku poseben brodarski urad in brodarsko zadrugo,
Vrstica 1.116 ⟶ 1.091:
in zanesljivim brodnikom proti določenemu plačilu v
najem. Svoj sedež je imela zadruga pri Prusniku.
Odslej so smeli po Savi brodariti samo v zadrugo zapisani brodniki, in sicer jedino le s takimi ladijami, kakršne so bile tiste, ki jih je dal napraviti brodarski urad. Imele so svoje številke, kakor na pr. sedaj fljakarji, in so po vrsti odhajale iz svojega pristanišča. Če ga je zadela vrsta, moral je brodnik brez obotavljanja vzprejeti vsako blago, bodisi katero koli, ter ni smel zahtevati večje vozarine, kakor tisto, ki jo je določeval tarif. Če je bil na vrsti, moral se je odpeljati,
naj mu je bilo to prav ali ne. Kdor se je postavljal
po robu kakor koli, bacnili so ga iz zadruge.
Seveda je s tem izgubil pravico do brodarjenja. Odpravili so se vsi priboljški brodnikov, bodisi v jedi, pijači, denarjih ali kakršni koli obliki. Če so koga zasačili, da se je v tem držal še stare razvade, vzeli so mu ladijo. Brodniki so morali imeti na ladijah samo izkušene in brodarstva vajene brodarske hlapce. Tudi ti so bili zapisani v zadrugo; pri vstopu vánjo je plačal vsak pol goldinarja vstopnine. Le če je brodniku potoma obolel brodarski hlapec, nadomestiti ga je smel z drugim kakršnim koli človekom, toda samo za tisto vožnjo, potem pa ga ni smel imeti več najetega. Bolnika pa je moral takoj naznaniti; naznanjati so se morali tudi vsi po ladijah potujoči ljudje.
Potoma ni smel brodarski hlapec ladije zapustiti;
svojo službo je moral svojemu brodniku 14 dni poprej
odpovedati. Ta odpoved se je pri uradu natanko zabeležila zato, da so imeli vedno ves pregled o brodnikih in njih hlapcih. V ta namen je brodarski urad pri Prusniku imel dva zapiska brodnikov ter vsako
četrt leta jednega poslal deželni gosposki, drugega pa
guberniju. Sicer ni smel prusniški uradnik vzprejeti
Vrstica 1.151 ⟶ 1.104:
bilo za brodarjenje res potreba, na drugo stran pa je
cesarska gosposka vabila ljudi k brodarskemu poslu s
tem, da je obljubila oproščenje od vojaštva vsem tistim, ki so že deset let brodarili na Savi.
Če je prilika nanesla, nakupovali so brodniki tega
in onega blaga ter ga nalagali z drugim blagom vred
na ladije. To se jim je sedaj prepovedalo in zažugalo:
če zasačijo koga pri takem ravnanju, vzeli mu bodo
Sleparjev in tatov se seveda tudi takrat ni manjkalo.
V jednomer so prihajale tožbe, da je zmanjkalo
sedaj tega sedaj onega blaga, posebno vina, katero so
dolivali z vodo. Tudi so pogostokrat škropili blago z
vodo, da je bilo potem na tehtnici težje. Take sleparje so obsodili na tri do šest tednov težkega dela pri ladijah; vlačiti so morali ta čas ladije in sicer v železju. Če je poškropljeno blago trpelo škodo, povrniti jo je moral brodnik do zadnjega krajcarja: V ta namen je imela zadruga svojo posebno blagajno, zaklenjeno z dvema ključema, jednega je imel brodarski urad, drugega pa najstarejša dva brodnika. Koncem vsakega leta se je moral natančen račun o zadružnem imetju pošiljati deželni gosposki.<ref>Mestni arhiv, f. 250.Pis.</ref>
Skladati in nakladati so morali brodniki ladije
brezplačno. Če se je blago preložilo z jedne na drugo,
A promet po Savi se je kaj hitro tako povzdignil,
da ga niso več zmagovale zadružne ladije. Zato so
morale gosposke od
odjenjati ter dovoliti, da so za plačilo in zaslužek
vzprejemali blago na ladije tudi zasebni brodniki, to
se pravi, taki, ki so na svojih ladijah vozili sicer samo svoje blago. Gosposka jim je dovolila to, ker je primanjkovalo ladij, vendar so take ladije prišle še le tedaj na vrsto, ko že ni bilo nobene zadružne ladije več na razpolaganje. Da pa ti zasebni brodniki ne bi z boljšo plačo vabili zadružnih brodarskih hlapcev na svoje ladije, prepovedalo se je zadružnikom brodariti na zasebnih ladijah. Če to store, izgube zadružno pravico.
Tistim brodnikom pa, ki so služili na zasebnih
ladijah, so priporočali, naj se v šestih tednih oglasijo pri zadrugi, sicer jih pozneje ne bodo več vzprejeli v zadrugo.
<b>7. Gruberjeve ladije.</b>
Nove savske ladije so bile jako velike, prav
morskim ladijam podobne; imele so krov kakor morske
ladije in dvojno dno. Načrte
jezuit Gabrijel Gruber, človek, kateremu se menda ni
posrečila nobena stvar, naj se je lotil katere koli. Bil je vodja vsega brodarstva po Savi (Navigationsdirector). Hacquet je izrekel o njem kaj pikro sodbo. »Komaj so se bile gosposke lotile, Savo napraviti plovno ter popraviti porušena in deloma ponesrečena dela prednikov, zahtevalo se je (zahteval je to namreč Gruber) najprej jeden del za to namenjenega denarja za ladije, o katerih bi človek mislil, da so bolj pripravne za vožnjo po morju, kakor pa za brodarjenje po reki, napolnjeni
s skalami in klečeti. Vse te res prav otročje
brodarske priprave so bile na jedno stran prevelike,
na drugo pa premajhne. Kako bi li moglo priti pametnemu človeku na um, v deroči in zelo zviti reki, ob kateri rasto vrhu tega še debeli gozdje, napraviti
ladije z jadri! Jaz sam sem se peljal že po vsej
Savi s takimi nepripravnimi ladijami, a jader nismo
mogli rabiti nikoli in nikjer. Ta človek (Gruber) nikakor ni bil sposoben, izvršiti tega, kar se je po pravici lehko zahtevalo od njega. Nespametno je bilo, tega človeka odtegniti njegovemu poklicu, ki je bil oltar, ne pa navtika. Kmalu je ves svet spoznal, kako ponesrečena je bila misel, izročiti zboljšanje savskega brodarstva takim rokam. Z otročjimi bedarijami je potratil velike velike svote. Če bi hotel kdo, ki ima čas in veselje za to, popisati vse njegove budalosti (Abderitenstreiche), napolnil bi ž njimi lehko debele knjige in razkril svetu
za tisto (XVIII.) stoletje neverjetne stvari. »Ko se
je pozneje jeden del njegovih opravkov izročil drugim
rokam, zasvetilo se je ljudem, koliko denarja se je
potratilo po nepotrebnem. Pri vsem tem pa je bil še
njegov brat<ref>Tobija Gruber je bil ob Hacquetovem času c. kr. stavbni in brodarstveni (navigacijski) vodja v Banatu. Tudi on je bil prej
za blagor drugih ljudi prepozno izumrle družbe,
tako predrzen in nesramen, zagovarjati ga v svoji
knjigi: Briefe,
Inhalts aus Krain.
Hacquetova sodba, pravim, je gotovo ostra, morebiti
celo preostra (Hacquet je bil namreč Gruberjev
osebni sovražnik in sicer po pravici), vendar je pa
precej resnice v njej; zakaj po Gruberju izumljene ladije so že ob Hacquetovem času izginile s Save ter se nadomestile z drugimi priličnejšimi.
Kako velike pa so bile te nove, priličnejše ladije,
tega ne vem povedati. Iz nekega cesarskega ukaza od
leta 1768. bi se dalo posneti, da niso bile velike. Ukazalo se je namreč: Ker se ne da naložiti na ladijo
več kakor 13 sodov, skrbi naj se, da se napravijo sodi, ki bodo držali najmanj po 13 centov. Po tem takem bi nosile te ladije povprek samo kakih 200 centov; toda to ne kaže misliti, že zato ne, ker brodarske gosposke pač vendar niso zašle iz jedne skrajnosti v drugo. Ladijo, ki je nosila samo 200 centov, imenovati je pač majhno ladijo.
Razven blaga so vzprejemali brodniki tudi popotne
ljudi
tovornim blagom, zato ni bilo potovanje po Savi prijetno, vendar so prepeljale te ladije tisoče in tisoče popotnih ljudi tudi iz najvišjih stanov. Neprijetno je bilo, da niso imele ne krova, ne streh, najneprijetnejši pa so bili brodniki sami. Costa je dejal, da je človeku treba precejšnje mere potrpežljivosti, predno se brodnikom zljubi, da zapuste gostilne v Zalogu ter
odrinejo.<ref>Costa, Reiseerinnerungen.Pis.</ref>
Brodniki so si ga pa tudi lehko privoščili kak
kozarček, zakaj njih zaslužek je bil nenavadno dober.
Samo plačila so imeli na dan, kakor najboljše plačani
zidar, tesar ali kovač — 17 kr. namreč — vrhu tega
pa so jim dajali njih gospodarji še hrano in pijačo, ali pa namesto tega 21 kr. na dan, skupaj torej 38 kr.
Vožnja po Savi navzgor je bila jako počasna. Od
Siska do Krškega ali Rajhenburga se je vozilo osem
dni; še bolj zamudna je bila vožnja od Krškega ali
Rajhenburga do Zaloga ali Kleč;
potrebovalo celih šest dni, od Sevnice do Zaloga pet,
od Rateč štiri, od Prusnika
dan.<ref>Fasc. 250.Pis.</ref>
<b>8. Vozarina.</b>
Kolika pa je bila vozarina? Tudi za, to stvar je
vlada leta 1766. izdala natančen tarif. Plačevalo se je
| |||