Redakcija: 15:01, 20. junij 2010 uredi MZaplotnik (pogovor \| prispevki) Administratorji 1.582 urejanj m X. ← Starejše urejanje		Redakcija: 20:35, 20. junij 2010 uredi razveljavi Petin30 (pogovor \| prispevki) 2.266 urejanj →‎X. Novejše urejanje →
Vrstica 2.992: in jima požugala s prstom ter se nasmehnila in jima pomežiknila. Janez in Ančka sta obstala na dvorišču, Mokar se je na ovinku, ko je segel po biču, okrenil in ju pogledal, nato sunil s komolcem ženo in rekel važno: »Prilika! Skoro napek se mi zdi takole.« »M, ne skrbi,. Saj Janez ni Miha.« »Ni, seveda ni,« je zamrmral Mokar in nato sta oba molčala ter se hitro vozila skoz vas. Med desetim opravilom je bila Ančka sama v kuhinji, prvič, odkar je služila. Dekli in hlapca Vrstica 3.007 ⟶ 3.011: so se ob zvonjenju prekrižale in krotile nagajive otročaje, ki še niso razumeli zvona. Ančki je šlo na smeh, tako se ji je zdelo zalo, ko je sama gospodinjila. Bele rokave si je visoko Vrstica 3.015 ⟶ 3.020: poslov rekel, češ, skoparila je in nas cedila, da bi se priliznila gospodinji, hinavka. Ko je odzvonilo povzdigovanje, je vstopil Janez. Golorok je bil, polikani rokavi so se svetili, Vrstica 3.020 ⟶ 3.026: telovniku mu je bingljala težka veriga in srebrn konjiček se je zibal na njej. »No, gospodinja, ali boš kaj presolila?« »Če mi boš ti dosti gledal na prste, nič ne rečem, da bi ne.« Ančka je prestavljala težek lonec in se ni takoj ozrla. Ko je pa pogledala Janeza, je tlesknila z rokami in se zasmejala. »Oj, kakor ženin!« Nato je vprla roke v boke in ga pomerila. »No, kaj mar nisem ženin?« Ančka ga je gledala in še nikoli se ji ni zdel tako zal. Janez je stopil k njej in ji položil roko krog vrata. »Pozdravljena, nevesta!« Ančka je sklonila glavo na rožasti telovnik, ali samo za hip. Hitro je odvila njegovo roko z vrata in ga hvaležno stisnila za roko, kjer se je svetil njen prstan. »Če bova tako kuhala, potem ne bo samo presoljeno, ampak bo tudi prismojeno,.« Zvonko se je nasmejala in stopila k ognjišču, Janez je pa sedel na stolec in gledal njene kretnje, ~~- 322 —~~ njene drobne roke, ki so neprenehoma begale od lončka do lončka. »Ančka,« je začel počasi, ko je ves vznemirjen prekinil molk. »Danes ti razodenem nekaj, česar ne uganeš.« Ančka se je ozrla čez rame in ni nič rekla. Le hitreje je mešala prežiganje v ~~kožici,~~kozici. »Vem, da ne uganeš.« Spet je premolknil in se začel igrati s konjičkom pri verižici. »Povej!« je izpregovorila Ančka in v glasu je bila slutnja in hrepenenje. »Z očetom sem govoril.« »Z našim ?« »Z Vašim in vse sva se domenila.« Ančka je zardela, žlica, s katero je mešala, ji je padla iz rok. Hitro se je sklonila ponjo, še hitreje je priskočil Janez in razkrilil roke, jo objel in šepetal: »Si že moja, vsa moja, samo moja?« Ančki je žlica spet zdrsnila na tla, oči so ji zažarele in se vlažile, rdeče rože na Janezovem telovniku so ji zamigotale pred očmi in samo jecljala je: »Saj veš, saj veš.« Od fare se je oglasil zvon, Ančka si je popravila ruto, Janez je zažvižgal po preddverju, kakor majev kos v vrbi. Pri obedu je bila vsa družina izborne volje. Dekli sta pripovedovali, kako je stari cerkvenec Vrstica 3.078 ⟶ 3.109: da ga niso dobili sovražniki. Ko je Ančka postavila na mizo tretjo — vtihotapljeno jed — so se vsi še bolj razveselili in hvalo dajali ,»novi*« gospodinji. Te pohvale je bil Janez tako srečen, da je poklical Lukca, mu stisnil goldinar in ga poslal v krčmo. »Boljšega naj da! Hitro teci — in ne ubij!« Trčili so, Janez in Ančka prva, z Mihom nazadnje. In še tedaj ga Ančka ni pogledala in je zadela, kakor nalašč, tako nerodno s kozarcem, da se je polilo. Miha je zazeblo do srca, postavil je na mizo in ni pil. »Janez, v Retje gredo nekateri, ali smem popoldne z njimi?« »Kamor hočete, vsi smete iti! Nisem siten gospodar.« Janez je pogledal Ančko, pogled je ujel tudi Miha in ga je razumel. Takrat mu je šinila hudobna misel v glavo. Kaj hitro je družina opravila v hlevu in kuhinji. Potem so storili, kakor jim je dovolil Janez: Špela je šla k omoženi sestri, Reza k materi, Lukec se je napotil v hrib nastavljat jerebom zanke, Miha pa v gostilno. Edino Ančka je šla k nauku, Janez je varoval. Dobro temačno je že bilo, ko se je vrnila Špela, za njo Reza in zadnji Lukec z raztrgano hlačnico. Janez ni rekel nikomur žal besede. Sam je vrdeval, napajal in pokladal ter žvižgal ~~zidane~~židane volje. Ko so odmolili po večerji rožni venec, je stopil Janez sred hiše, iztegnil levo, iztegnil desno roko, zazehal in si pokril kastorec. »Veste kaj, ves dan sem bil kakor privezan, vi ste se veselili. Sedaj stopim h krčmarju med može, da zvem, kaj so sklenili v srenji. Vi pojdite počivat in zaklenite mi.« Ob zadnji besedi je pogledal Ančko, ki je povelje in pogled razumela, in je odšel. Dekli sta posedeli v kuhinji pri Ančki, ki je pospravljala in potem krpala Lukcu raztrgano Vrstica 3.120 ⟶ 3.164: kakor redkokdaj, in sta na dolgo pripovedovali, koliko merijo v pas praščki pri sestri in kako je plenjala pšenica na Rezinem domu,. Ančka je skrivaj pogledavala na uro in se bala, da ni vedela, zakaj. Ko je ~~prisila~~prišila krpo, se ji je začelo zdehati, da je Špela skoro huda vstala in ji zamerila: »U, zaspanka! Pojdiva, Reza!« Ančka je šla za njima z lučjo v vežo, zaklenila velika vrata, jima voščila lahko noč in se Vrstica 3.131 ⟶ 3.177: vrata pogledal Janez s tistim pogledom, ki je naročal: Zaklenite, tako se ji je zdelo in roka je obtičala na zapahu in zapah se ni premaknil,. V njej se je dvignilo nepoznano hrepenenje, luč v roki se ji je tresla, desnica je popustila zapah in vsa plašna je Ančka zbežala v kamrico. Tamkaj je postavila luč na mizo in sedla na skrinjo,. »Moj Bog, kaj je to!« Roko je pritisnila na srce, ki je burno kljuvalo. Začela je moliti. Ali besede so tekle vse hladne in prazne, da je je bilo sram take molitve in je nehala moliti ter naslonila laket ob končnico postelje, si podprla glavo in ~~zdela~~ždela trudna in zbegana,. Kakor motoroge pri mlinskem kolesu, po katerih se poceja pršanje vode, so se vrtele zabrisane slike pred njo: Janez ženin — z blestečimi Vrstica 3.151 ⟶ 3.199: za linico siva župnikova glava in višnjeva ruta, izza katere se čuje šepetanje: »Beži, beži, otrok ~~— 324 —~~ moj nedolžni!« in Mokarica na vozu, ki se ji smehlja, in ko ji žuga, ji pomežikuje in Mihove Vrstica 3.158 ⟶ 3.205: stiskala, kakor bi otrok prijel v strahu za materino krilo, ter jo je vpraševala: »Kajne, Janez je tako dober, Janez ni tak ? Ah, tako ga imam rada, da se mi blede . . .« Tedaj je v veži nekaj zadrsalo in zašumelo, Ančka je vztrepetala na skrinji. Nato je počila

Dekla Ančka: Razlika med redakcijama