Wikivir

Krplje ljubezni: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6:
''Božji služabnik misijonar škof Friderik Baraga je vreden vse pozornosti v Cerkvi na Slovenskem in v celotnem našem narodu. V lanskem letu smo obhajali 200. letnico njegovega rojstva. Ob tej priložnosti smo lahko iz knjig, člankov in nekaterih prireditev veliko izvedeli o tem našem svetniškem kandidatu. Zdi se, da je bilo v preteklosti veliko več pozornosti namenjeno Baragovim posebnim darovom in misijonarski zavzetosti. Ljudje so ga bolj poznali. Verniki so se v molitvi obračali na škofa Baraga, da bi jim bil priprošnjik v stiskah. V odgovor so začutili Baragovo duhovniško gorečnost in očetovsko ljubezen, ki sta jih priporočala vsemogočnemu Bogu. Danes mnogi ljudje, posebej mlajši, škofa Friderika Baraga slabo poznajo. Zato je zelo primerno, da bomo tega izjemnega slovenskega duhovnika in apostola ameriških Indijancev spremljali v letošnjih šmarnicah.''
 
''Že pred praznovanjem 200. obletnice Baragovega rojstva so slovenski škofje na pobudo Baragovega odbora ljubljanske naškofijenadškofije sprejeli predlog, da bi šmarnice v letu 1998 govorile o življenju in svetniških krepostih škofa Friderika Baraga. Pred tridesetimi leti, leta 1968, so že bile »Baragove šmarnice.« Od takrat je izšlo že nekaj knjig o njem. Pater Bruno Korošak pripravlja obširno gradivo za proces o svetniških lastnostih Baragovega življenja in dela. Z letošnjimi šmarnicami želimo škofa Friderika Baraga še bolj približati vernim ljudem po vsej Sloveniji in morda še drugod. Želimo ga posnemati v njegovi gorečnosti za božjo slavo ter za razodevanje božje ljubezni do vsakega človeka. Želimo se mu tudi priporočati v molitvi.''
 
''Šmarnice je pripravila Mira Dobravec, ki je tudi urednica Mavrice. Z velikim posluhom za otroke in mlade je pripravila besedilo, ki ga bo gotovo vesel tudi vsak odrasel človek. Ob koncu besedila posameznega dneva je kratka Baragova molitev k Mariji. Te molitve je iz molitvenika »Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu in pozdravljenje Marije, prečiste Device« zbral France Baraga. Za vsak dan je pripravljena naloga za otroke. Naloga je napisana pod besedilom; ista naloga bo napisana tudi na listkih, ki jih bodo lahko otroci dobivali vsak dan pri šmarnicah. Naloge je sestavil mag. Andrej Baligač. Risbice za listke je pripravil Peter Škerl. Listke je izdala založba Salve; pri tej založbi bodo poskrbeli, da bodo duhovniki lahko naročili zadostno število listkov za svojo župnijo. Te bodo otroci lahko pobarvali in si podobo škofa Friderika Baraga še globlje vtisnili v spomin. Poleg te priloge za šmarnice je pripravljena tudi sestavljenka (puzzli) iz tridesetih delčkov. Slika sestaljanke je ista kot na naši naslovnici. To je izdala Slomškova založba iz Maribora; pri založbi bodo poskrbeli, da jih bodo duhovniki lahko dovolj naročili.''
Vrstica 112:
Ko so Napoleonovi vojaki tretjič prišli v Ljubljano in je bila ustanovljena Ilirija, je dobila slovenščina novo veljavo tudi v šolah. Francozov ljudje sicer niso marali zaradi velikih dodatnih davkov, toda dobili so svobodoljubno ustavo pa tudi nove kulturne stike. V osnovnih šolah je bila slovenščina učni jezik, v nižjih srednjih šolah pa so se francoščine, italijanščine, latinščine, matematike in verouka učili v slovenščini. Vendar se niso imeli iz česa učiti, zato je ravnatelj Valentin Vodnik hitel pisati prve slovenske učbenike.
 
Zdaj je Friderik obiskoval gimnazijo in med njegovi¬minjegovimi sošolci je bil tudi Matija Čop, nekaj let za njima pa France Prešeren. Ilirija je trajala le štiri leta in spet so naše dežele zasedli Avstrijci, šola je bila spet po avstrijskem vzorcu in v nemščini. Vse šole pa je Friderik dobro izdeloval in imel poleg tega še čas, da se je ure in ure ukvarjal s slikanjem. Kako rad je ustvarjal podobe s čopičem!
 
V Dolinarjevi hiši je ob njem rasla tudi domača hči, Anica. Nedolžna ljubezen je vzkalila med mladima in kadar je Friderik sanjal o svojem življenju trebanjskega graščaka, je bila v teh sanjah ona grajska gospa. Mila, nežna, pobožna deklica, ki bo znala življenje narediti mirno in svetlo. Ona bo sedela ob oknu, da bo svetloba padala na njeno zlato glavo, on pa jo bo slikal ... Tako je obveljalo, kakor da sta zaročena. Vendar se je moral Friderik, preden bi se vrnil na graščino, še izobraziti, bil pa je tudi še mladoleten, saj so takrat priznali polnoletnost šele pri štiriindvajsetih letih, in ne bi mogel prevzeti dediščine. Ko je uspešno končal gimnazijo, se je po nasvetu botra odločil, da bo na Dunaju študiral pravo.
Tako se je poslovil od svoje krhke neveste, od Ljubljane in od ljube Kranjske in se odpravil na Dunaj - kot toliko naših mladih, ki so iskali učenost!
 
Vrstica 135:
Čedalje bolj ga je vleklo v duhovne globine, začel je paziti nase in se sam vzgajati. Tako je zapisal v svoj dnevnik: »Previdno počakaj s svojo sodbo o ljudeh in rečeh! Ne izreči je takoj po prvih vtisih!« In drugič: »Ta korak je eden najbolj nepremišljenih, kar sem jih kdaj storil. Iz tega moram posneti nepozabni nauk: Kar delaš, delaj po pameti in glej na konec!«
 
Vse se je učil presvetliti z nadnaravno lučjo, bral je Hojo za Kristusom in premišljeval o vsem. Risanje in slikanje se mu je zazdelo samo zabava, zato je vse svoje čopiče zavrgel. Ko je ob tihih urah v prazni uršulinski cerkvi iskal Boga in njegovo voljo, se je srečal s patrom Klemenom Dvoržakom. Pisana in zanimiva je zgodba o tem svetem možu, ki je z vsem svojim življenjem pričal o božji ljubezni in prenavljal družbo tedanjega časa. Razum in slutnja razvoja znanosti sta zbudila človeško domišljavost in ošabnost, s tem pa tudi hladno zavračanje pobožnosti in preprostosti. Izobraženemu človeku tedanjega časa ni dišal rožni venec ali križev pot, niso mu dišale procesi jeprocesije in druge ljudske pobožnosti, mislil je, da bo razum poboljšal svet. Res ga je začel spreminjati, zasmehoval je preprosta ljudska verovanja in pobožnosti, obenem pa je človekovo življenje obdal s hladnostjo in strahom. Ljudje niso več iskali tolažbe v ljubečem naročju Matere Marije ali se priporočali Srcu Jezusovemu, celo duhovniki so postali strogi in ostri. Boga so prikazovali kot hudega sodnika, ki ne pozna usmiljenja. Ljudje pa so bili zbegani ali prepuščeni navideznemu veselju zabav in posvetnosti. Davni klic misleca Voltaira je potegnil za sabo množice, pobožnost je bila prikazana kot zaostala neumnost in vernost je vodenela. Vendar je božja previdnost človeški napihnjenosti postavila nasprotje. V Italiji je začel delovati Alfonz Ligvorij. Evropo je hotel izpeljati iz njenih temnih ur razumarstva, ki je človeku škodovalo. Alfonz se je posvetil zapuščenim ljudem na podeželju, ki so se pod vplivom razumnikov začeli bati Boga kot da je tiran. Hotel je človeka vrniti v naročje božje ljubezni, kjer bi iz zakramentov črpal moč in tolažbo. Po Alfonzovem zgledu je Čeh Klemen Dvoržak začel zbirati okoli sebe mladino najprej v Varšavi in pozneje na Dunaju. V njegov krog je prišel tudi Friderik Baraga, ko je iskal odgovore na vprašanja o svojem življenju.
 
Delati za rešitev duš? Kakšna nova misel, ki bo preobrnila vse dosedanje načrte! Pustiti grad in nevesto, dati sebe vsega na razpolago Bogu? Klemen je vedel, kaj mladi Baraga razmišlja, vendar mu je resno svetoval: Najprej končaj študij, ki si ga začel! Medtem pa lahko preizkusiš svoje srce, koliko je trdno in koliko je to res božji klic ...
Vrstica 189:
Baraga je dobil dekret: imenovan je bil za kaplana v Šmartinu pri Kranju.
 
Njegov prihod je spremenil župnijo. Mladi duhovnik je pridigal tako toplo, prisrčno in s tako pobožnostjo, da so mu ljudje takoj prisluhnili. Od blizu in daleč so hodili poslušat besede, ki so budile upanje vsem grešnikom: Baraga ni govoril o strogem sodniku, ampak o ljubečem Jezusu, ki je trpel za odrešenje vseh ljudi. Prilika o dobrem pastirju, ki pozna svoje ovce in jih pusti devetin-devetdesetdevetindevetdeset, da gre v trnje iskat eno izgubljeno, je navdihovala Baragovo razmerje do duš. Njegov Bog je usmiljeni Bog, ki ne pozabi nobenega človeka, ki grehe odpušča in grešnika čaka v presveti evharistiji, da ga pokrepča in mu da moč za boj proti grehu. Take pridige niso bile v skladu s splošnim duhom tedanjega časa, zato so zastrigli z ušesi tudi predstojniki. Baraga pa je goreče oznanjal božjo ljubezen in njegove besede so pritegnile množice tudi v spovednico. Takrat je bila namreč navada, da je grešnik težko dobil odvezo, moral je dokazati, da se je že popolnoma odpovedal grehu in se tudi spokoril - sveto obhajilo je bilo pravzaprav nagrada za redke skoraj popolne kristjane. Ker pa takih ni, so se ljudje izogibali spovednici in tako je bilo tudi obhajil malo. Vendar ne pri kaplanu Baragu. Usmiljeni Jezus je v njegovi spovednici odpuščal in grešnik je dobil odvezo, smel je tudi pristopiti k obhajilu in si v njem nabrati moč. Baraga se je zavzel tudi za mladino, ni jih strašil z božjo strogostjo, govoril je o ljubečem Bogu. Še posebno pa ni pozabil na otroke, zbiral jih je okoli sebe ne le h krščanskemu nauku - siromašne, ki niso imeli denarja za učitelja, je učil tudi brati in pisati. Ker je bil sam iz srca pobožen, je zbral okoli sebe častilce Srca Jezusovega in po zgledu frančiškanov v Ljubljani tudi v Šmartinu obnovil bratovščino. Vse bratovščine so bile namreč ukinjene in prepovedane, ker so namesto božje strogosti poudarjale božjo ljubezen, o kateri janzenisti niso hoteli govoriti ljudstvu.
 
Baraga ni nič napačnega videl niti v romanjih in češčenju Marije, zato je zbral tudi pobožne žene, »Kronarice Matere božje« in podpiral njihovo češčenje Marije, s slavo in častjo kronane, sestavil jim je celo »Bukvice«, da so jih prepisovale in brale iz njih.
Vrstica 255:
Dunaj, kraj njegovih mladostnih dni, mesto, kjer je srečal svetniškega Klemena Dvoržaka in kjer je v tišini uršulinske cerkve odgovoril na božji klic, mu je bil zdaj domač in ljub. Mnogo prijateljev je bilo tu, tu je bila Leopoldinina ustanova, ki ga je založila z denarjem in potrebščinami - ustanova, ki je nato vseskozi podpirala njegovo delo med Indijanci.
 
Baraga piše: »Doslej sem bil še vedno kakor doma. Zdaj pa bom odšel med same tu jetuje ljudi, potu jempotujem proti deželi, ki v omami svoje svobode vse sveto in božje tepta, ter služabnike vere javno sramoti in preganja. Tega potovanja skozi Francijo se res bojim! Nesrečni ljudje!« V Franciji so namreč po revoluciji, ki je sicer poudarjala svobodo in enakost, metali križe iz šol, jih metali ob tla in hodili po njih, preganjali vse versko, duhovniki pa so bili tudi v smrtni nevarnosti. To žalostno ozračje je Baraga doživel takoj, ko je stopil na francoska tla. Piše: »Neki moški je pristopil k meni in mi pripel na klobuk kokardo (to je tribarvna narodna značka) ter mi zagotavljal, da brez tega znamenja enakosti in svobode ne bom potoval brez nevarnosti. Tako sem moral s to šemarijo na klobuku potovati skozi Francijo. Kako sem bil žalosten v Parizu! Tam ne vidiš in ne slišiš drugega kot zaničevanje vsega svetega in božjega. O, ti ljuba Ljubljana! Kako majhna in čisto neznana si v primeri s Parizom, pa vendar vidiš vsak dan toliko svojih otrok, ki se zahvaljujejo Darovalcu vsega dobrega! O, Francija, Francija! Da preganjaš učitelje, ki so bili k tebi poslani, kako boš odgovarjala na dan sodbe!«
 
Vendar ob pogledu na nesrečno Francijo ne more, da ne bi pisal sestri tudi o sebi: »Zadnjikrat ti pišem v Evropi. Ne morem ti povedati, s kako veselim srcem, s kako neizmerno hvaležnostjo do svojega neskončno dobrega nebeškega Očeta se bom vkrcal na ladjo in odhitel k cilju, ki je največja milost, katero more Bog podeliti duhovniku.« To je bilo zadnje pismo zadnjega dne, ki ga je preživel v Evropi.
Vrstica 283:
Španci, Portugalci, Francozi, Angleži, Irci in skoraj vsi narodi Evrope poznajo različna obdobja, ko so njihovi ljudje množično s culo na hrbtu, s trebuhom za kruhom zapuščali staro celino in se čez veliko lužo odpravili v neznano. Tudi Slovenci so odhajali, nekateri za vedno, nekateri pa so pustili družine doma in šli tja čez morje, v čudežno deželo, samo obogatet, da bi se potem vrnili in srečno živeli v izobilju ameriškega bogastva. Koliko neizpolnjenih upov in koliko žalostnih usod!
 
Vse vidi novi misijonar: Lepo, novo mesto, lepe, ravne ceste, hiteče ljudi, novo civilizacijo. New York je imel takrat 250 000 prebivalcev, od katerih je bilo 30 000 katoličanov, večinoma revnih priseljencev iz katoliških dežel. Imeli so samo štiri cerkve, posvetna omika, hitenje in skrb za časni uspeh pa so cvetele. Pa se nič ne dotakne njegovega miru in po nekajdnevnem počitku hiti naprej . Prvič v življenju se pelje s parnikom, se za nekaj dni ustavi v PhiladelphiaPhiladelphiji in tam pridiga, se v Baltimoru pokloni edinemu nadškofu v Ameriki, se pri mestu Columbus po skoraj čudežnem naključju izogne smrti v kočiji s poblaznelimi konji in utrujen, a srečen končno pride v Cincinnati k novemu predstojniku, škofu Fenwicku.
 
Tu imajo tudi semenišče, več mladih ljudi se pripravlja za duhovniški poklic. Prijetno se zdi Baragu v tej hiši, strog, resen dnevni red in prava goreča vernost. In škof je pobožen in dober nad vse! Večina misijonarjev, ki so prihajali v Ameriko, je videla bedo in duhovno lakoto evropskih naseljencev in ostala med njimi; dela je bilo dovolj. Baraga pa se ni premislil, želel je med Indijance. »Tudi oni imajo dušo,« je blago rekel, kadar so ga prepričevali, naj ostane med priseljenci. Pobožni škof Fenwick je bil Baragove odločitve vesel. Dokler pa ne skopni sneg, se bo novi misijonar tu v Cincinnatiju učil angleščine in otavskega jezika. Tudi mlad Indijanec se šola tu, sin poglavarja iz Krivega drevesa, Viljem Makate Binesi. Njegovo ime pomeni v indijanščini Kos. Božja previdnost je poskrbela za vse; ta mladi Indijanec bo Baraga učil svojega jezika. Prav v mladeničev rojstni kraj, v Krivo drevo na vzhodni obali Michiganskega jezera škof namerava poslati novega misijonarja.
Vrstica 415:
Zdaj je molitvenik natiskan, tisoč izvodov lepo vezane knjižice z lepim papirjem in čistimi črkami čaka, da jih Baraga odnese med Otavce. 207 strani ima, 57 strani je raznih molitev, zadnjih 58 strani je katekizem, 83 strani pa je Baraga napolnil z nabožnimi pesmimi, saj Indijanci tako radi pojejo!
 
Čas je, da se vrne na sever med svoje Indijance, zdaj so gotovo že spet doma. Bogve, kako so potovali tja v Kanado in nazaj, in bogve, ali so jim Angleži dali, kar so jim obljubili. Odkar so se namreč Indijanci borili v vojni med Francozi in Angleži na angleški strani, jim zdaj vlada da jedaje darila: obleke, hrano, orodje in orožje. Vsak Indijanec enkrat na leto dobi tako darilo, in če pripelje s seboj ženo in otroke, dobijo darilo tudi oni. Zato hodijo od blizu in daleč enkrat na leto v Kanado - darila, ki jih dobijo, so vredna več kot vse, kar zaslužijo s pridobivanjem javorovega sladkorja. In ker so Indijanci odšli na sever, je Baraga ta čas lahko porabil za obisk Detroita, da je dal natiskati molitvenik.
 
Tik pred vrnitvijo na sever Baraga zve žalostno novico, da je kolera pobrala tudi dobrega škofa Fenwicka, ki je tako ljubil Indijance! Pred očmi mu vstaja spomin na zadnje srečanje z njim, ko je škof prišel birmovat v Krivo drevo. Praznično oblečeni Indijanci so ga pričakali na obali, srečni, da prihaja Veliki oče. Razvrstili so se v dve vrsti: moški, ženske in otroci. Škof je bil ganjen nad odkritosrčnim veseljem in je vsakemu posebej dal roko. V procesiji so se napotili v cerkev, kjer jim je škof govoril besede, ki so vernim Indijancem segle globoko v srce. Birmal je sto štirideset na birmo pripravljenih vernikov, potem pa sklical poglavarje in vse odličnejše može ter jim razglasil nekaj civilnih zakonov, ki jih je napisal zanje. In zdaj je mrtev! Zdaj ne bo vedel, kako zvesto se verni Indijanci držijo preprostih zakonov, ki jim jih je dal, in tudi Baraga mu zdaj ne bo mogel pokazati novega molitvenika! Dobri škof je svoj boj dobojeval. Zdaj iz onstranstva gleda svoje ljube indijanske otroke. Nikogar ni bilo ob njem, da bi ga obhajal pred smrtjo, najbližji duhovnik je bil oddaljen dobrih deset ur; in tako je umrl sam. In tudi pokopali so ga brez duhovnika! Škof je namreč vedno potoval sam, tako zelo škoda se mu je zdelo odtegniti duhovnika vernikom, ko jih je vendar povsod tako primanjkovalo. Baraga napiše v pismu: »Na grobu nima veličastnega spomenika, ki bi potomcem oznanjal, da tu počivajo dragoceni ostanki apostola države Ohia, sam pa si je postavil tisočero neminljivih spomenikov v srcih vseh tistih, ki jih je s svojo zares občudovanja vredno gorečnostjo in pobožno molitvijo privedel do božjega spoznanja. Solze in blagoslovi tisočev in tisočev gredo za njim v grob!«
Vrstica 470:
S takim čolničkom in z nekaj spremljevalci se je torej Baraga odpravil na pot čez jezero. Indijanci so potovali drugače - vedno blizu obale, saj nikoli nisi mogel vedeti, kakšno bo vreme čez nekaj ur. Baraga pa je moral čez vodo! Toda na poti jih je zajel silen vihar in lahki čoln je premetavalo kot lupinico. Voda se je penila in visoko valovila okoli njih. Spremljevalce je zagrabil strah, Baraga pa piše: »Smem reči, da sem bil prav miren in brez vsakega strahu. Zavedal sem se, da me tja pošilja Dobri pastir iskat izgubljene ovčice in jih vodit k njemu. Po mnogih težavah sem vendarle srečno prišel. Zelo so se razveselili ti preprosti ljudje, ko so videli duhovnika v svojem kraju. Ostal sem pri njih osem dni in sem pri pouku spoznal, da imajo veliko razumnost, dober spomin in - kar je še veliko več vredno - tudi trdno voljo natančno živeti po naukih krščanske vere. 14. maj je bil dan preobilne sreče za te Indijance, pa tudi zame je bil ta dan eden izmed najlepših, kar sem jih doživel, ker sem krstil 22 Indijancev. Obljubil sem jim, da jih bom še to poletje obiskal, in soglasno so mi obljubili, da bodo medtem postavili leseno cerkvico, za katero so takoj poiskali primeren prostor. Posvetiti jo mislim v čast sv. Jožefu, da bo ta veliki svetnik Jezusa prosil, da bi se tamkajšnji Indijanci zvesto in stanovitno držali vere, ki so jo sprejeli.«
 
Tako je delal ta veliki ribič ljudi: odrinil je na globoko, ne glede na viharje in visoke valove. Popolnoma prepričan, da je le orodje v božjih rokah, se ni vznemirjal nad zunanjimi nevšečnostmi; njega je na pot pošiljal Dobri pastir in kaj bi se mu lahko zgodilo! Kakšno glo¬bokogloboko zaupanje izpričuje ta Baragov stavek!
 
V opisu tega potovanja tudi vidimo, kako je Baraga delal: prišel, poučil, krstil, zakoličil cerkev, odšel in obljubil, da se vrne. In že ga je sveta gorečnost nesla drugam, naprej k novim poganom, ali pa na misijonski obisk k spreobrnjencem.
Vrstica 478:
S kakšnim preprostim zadoščenjem se veseli dobrega učinka svojega molitvenika; nič ni ponosen na to, da je Indijance učil brati in jim tako odprl pogled v svet; njemu je pomembno le, da molijo in se učijo krščanski nauk!
 
In že hiti naprej, spet na Bobrov otok, kjer imajo kristjani težave z nasprotniki pokristjanjevanja. Nič ga ne ustavi. Ko so napol nagi Indijanci prišli v njegov šotor in ga prepričevali, da nočejo sprejeti vere in da ne dovolijo zidati cerkve, ali pa jo bodo zažgali, se ne ustraši. Ponudi jim tobaka, pisanih cunj, šivank in majcenih škarjic, sukanca vseh barv in drugih drobnarij, ki jih imajo tako radi, da se jim ne morejo upreti. Tako jih obdari ob drugem in tretjem obisku, potem pa potoži, da ob vsej dobroti, ki jim jo izkazuje, še vedno sovražijo njega in krščene Indijance in jim branijo zidati cerkev, kjer bi lahko slavili Velikega Duha, kakor uči krščanska vera. Tako je preproste ljudi spravil v zadrego, zbrali so se na posvet in dovolili zidati cerkvico, sicer daleč v gozdu, pa vendar. Cerkev v gozdu ga spominja na prve čase krščanstva, ko so se morali kristjani skrivati pred drugimi, obenem pa se že zave praktičnosti, ki jo daje odmaknjenost: tam v gozdu bodo imeli mir, da bodo v tišini in zbranosti molili in jih ne bo motilo divjanje v vasi ... Vsako stvar je znal videti s sončne strani, da je le pridobival nove duše in jih potem lahko utrjeval v veri.
 
----
Vrstica 632:
Včasih je prišel velik zaboj, dva Indijanca sta ga komaj nosila, tako je bil težak. Paket iz domovine! Počasi ga je Baraga odprl in začel zlagati iz njega neprecenljive dragocenosti. Langusove slike, prav take, kakršne je naročil - Jezusa, upodobljenega kot Dobrega pastirja, sveto družino, kjer vsi pridno delajo, Marijo ... In mašne obleke, vse lepo izvezene in okrašene, knjige za maševanje in prelepi svečniki! Križci iz medenine in podobice, ki jih bo delil Indijancem!
 
Sestra Amalija je tam daleč v domovini ves čas zbirala vse, za kar jo je brat prosil. Ni mu pošiljala le denarja, ampak tudi nabožne predmete, ki jih je potreboval za svoje nove cerkve. Tudi Leopoldinina ustanova za podpiranje misijonov je Baraga stalno podpirala z denarjem in darovi, vendar je bolj kot to presenetljivo, koliko so za indijanske misijone zbrali Baragovi rojaki na Kranjskem! Njegovi nekdanji farani v Metliki in SmartinuŠmartinu niso pozabili svojega gorečega kaplana, kadar pa se je prepis kakšnega njegovega pisma iz daljne Amerike bral tudi med njimi, so živo začutili, da mu morajo pomagati. Tako so Slovenci zbirali darove za daljne Indijance! Baraga je naročal Amaliji, naj njegova pisma daje duhovnikom in vsem drugim, da jih bodo brali, da bi z živo besedo o potrebah misijonov zbudil zanimanje med našimi ljudmi.
 
Kako prisrčno se je Baraga zahvaljeval za darove! »Še enkrat se zahvalim vsem svojim ljubim misijonskim dobrotnikom. Nikoli se jim ne bom mogel zahvaliti za vse dragocene in koristne darove, ki so mi jih poslali v zadnjem zaboju in ki so neobhodno potrebni pri ustanovitvi novega indijanskega misijona. Štirje prekrasni svečniki! Čudovita mašna knjiga! Lepi mašni plašči! Stolnica v Detroitu nima tako lepih svečnikov ne tako lepih mašnih knjig in morda komaj kaj lepši plašč, kot jih imam jaz zdaj za svoj novi misijon. O, kako bodo dobri Indijanci, ki so kakor otroci vneti za vse, kar deluje na čute, strmeli in se radovali, ko bodo v svojem božjem hramu videli tako lepe stvari! Kako visoke misli jim bo vse to zbudilo o naši sveti veri, ki se celo na zunaj tako zelo trudi, da bi našemu Gospodu in Bogu izkazovala dolžno čast! In potem lepi veliki križi s Križanim! Kako spodbudno bo za nove spreobrnjene Indijance, ki jih pogled na Križanega zelo gane, ko bodo tako lepe križe s Križanim imeli v svojih hišah! Moji dragi dobrotniki! Novospreobrnjeni Indijanci se vam bodo gotovo še na sodni dan zahvaljevali, da ste k njihovemu spreobrnjenju in zveličanju toliko pripomogli.«
Vrstica 755:
Kako se skromni, delovni misijonar počuti med ljudmi, ki živijo svoje vsakdanje življenje brez hudih pretresov, nevarnosti in tveganj?
 
Odhitel je naprej v Metliko, Šmartin pri Kranju in Kranj. Povsod so množice drle za njim, poslušale njegove pridige in zbirale denar za misijone. V Višnji Gori je obiskal kaplana Sadavina, ki je bil skupaj z njim v službi v Metliki in ki je Baragu pripravil marsikatero grenko uro. 80-letni starček je na kolenih prosil misijonarja odpuščanja, saj so ga krivice, ki jih je delal, vse življenje peklile. Baraga je ganjen dvignil jokaj očegajokajočega starčka, ga objel in poljubil. Vse je bilo vendar že zdavnaj odpuščeno!
 
Hitel je v Rim, kjer ga je papež Pij IX. ljubeznivo sprejel, Baraga pa ga je prosil, naj njegov vikariat povzdigne v redno škofijo. Papežu je poklonil izvod očipvejskega slovarja in izvod slovnice. In že je hitel nazaj v Ljubljano, kjer je obiskal bogoslovje, alojzijevišče in druge šole, v Škofjo Loko, v Celje, v Slovenj Gradec, v Šent Andraž k škofu Slomšku, da se mu zahvali za vso podporo. Časniki so pisali: »Videla in razgovorila sta se dva cerkvena kneza, ki sta si po mišljenju in vnemi za duše tako sorodna!«
Vrstica 807:
== 26. dan <br />Teža škofovstva ==
 
Iz cerkvice je slišati udarce kladiva. Glej: graščakov sin, diplomirani pravnik, duhovnik in škof se je lotil mizarskih del! Kje so že časi, ko je naslikal Dobrega pastirja, potem pa svoje čopiče zavrgel, češ da je za slikanje časa škoda! Zdaj rezbari, riše, slika, barva, mizari! Za svoje cerkve je izdeloval tabernaklje, oltarne stopnice, okvirje za slike; sam je žagal, pribijal, barval. Vse v večjo čast božjo! Baraga piše svojemu duhovniku: »Veseli me, da vam lahko pošljem lep križev pot. Omotal sem ga zelo skrbno, da ga ne bi pokvarili ali poškodovali. Popolnoma je varen, samo če ne pustijo zaboja na dežju. Okvirci še niso popolnoma suhi. Dobite malo črne barve in potegnite prav narahlo čez na onih mestih, kjer je kaj prahu. Jamice žebljev pokrijte s črno barvo ter denite malo barve noter, pazite pa, da z barvo ne pokapljate krasnih podob ...« Biti indijanski škofješkof je pomenilo oprijeti se vsakega dela. Kakšen človek! Kakšni darovi in talenti so mu bili dani in kako vestno in odgovorno jih je uporabil!
 
Ob vsem delu, potovanjih, pisanju dolgo v noč, zgodnjem jutranjem vstajanju za molitev in premišljevanje se je Baraga omejil na najnujnejše. Alkohola že desetletja ni pokusil, jedel pa je nadvse skromno. Dolgo že ni več pokusil mesa in njegovi gostje so le kratek čas zdržali pri njem na hrani, saj je bila do skrajnosti preprosta in skromna. Malo krompirja dvakrat na dan je bilo zanj dovolj.
 
Delo, skrb za duše, molitev, naj skromnejšanajskromnejša hrana, skoraj nič spanja - tak je bil njegov vsakdanjik. In vendar je imel vedno občutek, da naredi premalo. Nekoč je zapisal v dnevnik: »Velika duhovna nesreča to jutro! Namesto ob treh sem vstal šele ob petih; dve uri popolnoma izgubljeni!« Kajti ob vsem delu je Baraga vsako jutro dolgo na kolenih molil in premišljeval, ne glede na to, ali je prej spal samo tri ali štiri ure. Iz molitve je črpal moč za vse napore dneva.
 
Baraga ni zadovoljen s sabo in piše: »Danes je tretja obletnica mojega škofovskega posvečenja. Zelo žalosten dan. Spet so me obšle misli, da bi se odpovedal. Ko bi le vedel, kaj je božja volja!« Pri belokožcih, rudarjih in trgovcih, ki so mu bili zdaj zaupani, je videl mnogo slabosti in hudobij, pri svojih maloštevilnih duhovnikih pa včasih le malo gorečnosti, potrpežljivosti in svetosti. Zato se mu je prihodnost vikariata kazala v vedno bolj temni luči. Očital si je, da je mnogih neuspehov kriv sam, zato je postajal malodušen in obletavali so ga dvomi o lastnem zveličanju.
Vrstica 837:
== 27. dan <br />Ljubezen do Indijancev ==
 
John Smith, Anglež, je na začetku 17. stoletja iz utrjene naselbine odšel v notranjost dežele, da bi jo raziskal. Indijance je takrat že skrbelo za njihovo zemljo, zato so se borili z belci. Tako so napadli tudi odpravo Johna Smitha, nekatere belce pobili, druge pa ujeli. Smitha je ranila indijanska puščica; zagrabil je prvega Indijanca in ga držal pred seboj kot ščit, ko se je umikal v goščavo. Hrabro se je boril, vendar je zašel v močvirje in Indijanci so ga ujeli. Zelo so se čudili njegovi hrabrosti, ko pa jih je hotel premotiti s kompasom in jim s kretnjami razlagal delovanje magnetne igle, so se čudili še bolj. Kakšnega moža so ujeli! Zmagoslavno so ga peljali k poglavarju, Povhatanu. Poglavar je sklical posvet in obsodili so ujetnika na smrt, ker je bil Indijancem nevaren zaradi poguma in sposobnosti. Že je poglavar dvignil roko s težkim kijem, da bi nevarnega nasprotnika ubil, ko s presunljivim krikom skoči predenj njegova mlada in lepa hči Pokahonta, se vrže očetu pred noge in s svojim telesom pokrije ujetnika. Barbarski divjak, ki menda še nikdar ni čutil v svojem srcu plemenitega čustva, je bil tako prevzet, da je povesil roko. Podobna čustva so prevzela tudi druge in tako je bil ujet¬nikujetnik pomiloščen in kmalu izpuščen. Zaradi tega dogodka je prišlo med kolonijo in Indijanci do prijateljstva in miru.
 
Ko je Baraga za belce pisal knjigo o Indijancih, je vanjo vpletel tudi to legendo. In narisal je Pokahonto, ki jo danes zaradi Disneyjevih risank pozna vsak otrok, prvi pa jo je za Slovence upodobil prav Baraga. Z ljubeznijo in posluhom do dediščine Indijancev in do vsake zgodbe, ki o njih pove kaj lepega.
Vrstica 945:
Položili so ga v preprosto krsto iz smrekovega lesa, oblečenega v belo škofovsko obleko, kajti vijoličasti plašč je bil edini, ki so ga imeli, in potrebovali ga bodo še. Na glavo so mu dali edino škofovsko kapo, na roko pa dragocen škofovski prstan, ki mu ga je podarila cesarica Elizabeta na svoj poročni dan. Tudi škofovsko palico so položili k njemu. Ubožna škofija si ni mogla privoščiti, da bi dragocenosti za vedno ostale v grobu, in tako so jih čez šest let vzeli iz krste in jih rabili. Zanesljivo bi tako hotel tudi Baraga - kaj mu bo zlato, kaj dragi kamni, ko je bil vendar vse življenje ubog in do konca skromen!
 
Bil je strašen mraz in dvanajst dni so čakali, da bi sosednji škofje in duhovniki prišli na pogreb, pa zaradi žametovzametov in viharjev nobeden ni mogel priti. Prišlo je samo šest njegovih duhovnikov, toda tam je bila nepregledna množica ljudi, katoličanov in protestantov vseh narodnosti. Tisti dan ni v Marquettu nihče delal! Marquette se je poslavljal od svojega očeta!
 
Krsto so položili v grobnico pod stolnico.
Vrstica 967:
Začeli so voziti prvi vlaki in parniki, bile so revolucije in bila je ameriška državljanska vojna za osvoboditev sužnjev. Preprost trgovec je ustanovil Rdeči križ (mnogo pozneje kot je Baraga z rdečim križem na beli zastavi prihajal k Indijancem), pater Damjan se je vsega daroval gobavcem in pozival svet, naj pomaga tem nesrečnežem, Slovenec Ignacij Knoblehar je misijonaril ob Nilu, Prešeren je izdal svoje Poezije in povzdignil slovenščino med jezike, v katerih lahko izraziš vsako pretanjenost misli in čustev, Slomšek je lavantinsko škofijo prenesel iz Šent Andraža v Maribor in tako za bodočnost naredil slovenskemu narodu neprecenljivo uslugo, obenem pa je vzgajal slovenski narod, ga učil in vodil k Bogu.
 
Silne spremembe so nastajale v času, v katerem je živel Baraga. On pa je živel svoje življenje: življenje vajenca Dobrega pastirja, ki gre v trnje za eno izgubljeno ovco. Vse je videl, kar se je dogajalo, čeprav je živel daleč od civiliziranega sveta. Takoj se je, recimo, odzval na revolucijo leta 1848 - toda z eno samo mislijo: ali bi revolucija morda lahko škodovala Leopoldinini ustanovi na Dunaju in bi tako on ostal brez podpore za svoje delo. Kar bo moglo koristiti njegovim Indijancem in njegovemu delu zanje, je vse upošteval in vse uporabil. Drugače pa se za svet, ki ga je zapustil, ni zanimal. Njemu so bili vse njegovi Indijanci. Pravijo - in tudi fotografije kažejo - da je bil na koncu življenja celo po zunanjosti podoben Indijancem. Dunajski kanonik piše o njem: »Postal je bleščeč biser Kristusove Cerkve v indijanskem misijonu. Božja previdnost ga je postavila vsem misijonarjem za popoln zgled in za pravega apostola poganov. Iz njega odseva velikanska vsestranska izobrazba in apostolska ponižnost, pa tudi nenasitljiva gorečnost za zveličanje njegovih vernikov in velika modrost. Zato ga ljubijo, spoštu jejospoštujejo in častijo ne le katoličani, ampak tudi protestantje in pogani. Njegovi mnogoštevilni spreobrnjenci so očitno najboljši kristjani med Indijanci.«
 
Zakaj se je tako gnal, se podil čez neverjetne daljave, premagoval sneg, mraz, viharje in morsko bolezen, pomanjkanje denarja in sodelavcev, pa tudi nasprotovanja? Kako je prenesel, ko so mu vzeli cerkvico in jo spremenili v hlev? Kako je prenesel, ko so ga obrekovali in sramotili?
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Krplje_ljubezni«