Organistov božič: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{slog}} {{wikipedija|Organistov božič}} <!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{naslov|naslov=Organistov božič|avtor=Ivan Malavašič|spisano=Anja Pišek|vir=Ivan Mal... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 932:
»Vem, kako je, saj beremo Družino in zdaj bom naročila tudi Ognjišče. Saj sem prav razumela, da pridete?« je pogledala sina in snaho.
»Odločila sva se! Mislim, da naju je sam Boh navdihnil, da smo se danes podali na to pot!«
SKUŠNJAVA
Bil je lep poletni dan. Tisto popoldne je sonce s tako močjo sijalo na vas in njeno okolico, da je ozračje kar migljalo od vročine. Iz mesta se je vračal. Z dela. Z avtobusom se je pripeljal do postajališča pred vasjo in hitel k napol dograjeni hiši.
Z ženo sta se že prejšnji dan dogovorila, da mu bo prinesla kosilo kar k novogradnji in se tako ne bo mudil s hojo do starega doma in potem nazaj na gradbišče. Toda danes je bil nenavadno razburjen, da se je zavedal, kje hodi in kaj namerava.
Doživel je namreč nekaj, česar ni pričakoval niti v sanjah. Hčerka Marta je bila tista, ki ga je silno razočarala. Pa mu ni sama povedal, kako je z njo. Žena mu je sinoči zaupala in ga tudi poskušala potolažiti in pomiriti. Končno se ji je vsaj delno posrečilo in celo zaspal je za kakšno uro Toda zjutraj, ko se je prebudil in odšel od doma, se je razburjenje v njegovih prsih znova razvnelo. Ves dan je v njem samo še naraščalo, in tedaj, ko je bil sam, doseglo vrhunec.
Še prejšnji dan je premišljeval, kako se bo takoj, ko bo prišel na gradbišče, lotil dela. S skupnimi močmi so gradili hišo: on, žena in otroci. Ob misli nanje ga je spet streslo, kakor bi ga kdo oplazil z bičem, da je zastokal kakor ranjena žival.
»Oh, pa tako sem ji zaupal, tako rad sem jo imel! Zdaj pa seje zgodilo to, da ne bom upal pogledati ljudem v oči. Rekli bodo – in to upravičeno -, naj zdaj pripovedujem kar svojim, kar sem v kakšnem pogovoru tako vneto zagovarjal.
Ne, ne bom se lotil dela, saj ni vredno! Le zakaj? Če je že Marta, ki sem ji tako zaupal, tako naredila, kako bo šele z drugimi, ko odrastejo. Oh ja, komaj dobrih osemnajst let ji je … Le kaj je mislila? Če je sploh kaj! Na svojo mamo prav gotovo ne! Vedno jo je lepo učila, tako kot je učila tudi druge Marta pa je raje poslušala tiste trapaste nasvete, ki jih dandanes tako radodarno delijo po raznih časopisih, televiziji in celo v šolah. Oh le zakaj sva se z ženo lotila novogradnje, če bosta odslej pod to streho imela svoje mesto tui sprevržena miselnost in morala!«
Po novozgrajenih in še ne povsem dokončanih stopnicah je počasi šel v zgornji del hiše, sedel na kup desk, ki so jih zidarji rabili za odre, in se zamislil …
Daleč nazaj so poromale njegove misli. Odhitele so v čase, ko je spoznal svojo ženo. Ure in ure sta se pogovarjala o svoji prihodnosti in upala, da bo vsaj približno taka, kot sta si jo želela. Tudi o gradnji hiše sta se pogovarjala, toda največ misli in besed sta namenila svojim bodočim otrokom. Pogovarjala sta se, kako jih bosta vzgojila v dobre in poštene ljudi, kristjane v najlepšem pomenu besede.
»In zdaj?! Prav ona, najstarejša, gre in pljune na vse tisto, kar sva jo učila Žena je v glavnem skrbela za otroke in bedela nad njimi. Bila je doma in tako vedno z njimi, ker sem jaz hodil vseskozi v službo, ob popoldnevih pa delal tukaj na gradbišču. Zvečer sem se počutil preveč utrujen, da bi se pogovarjal z njimi. Ja, najbrž bi Marta najbolj potrebovala pogovor Tudi ob nedeljah sem s pogovorom odlašal: zjutraj na popoldne, popoldne na večer in potem na naslednjo nedeljo … Tako se nismo nikoli pogovorili in tukaj je moja krivda! Da, jaz sem kriv, da je Marta zašla na poti življenja; zašla med trnje in ostro kamenje in se znašla na robu prepada če bo padla vanj – jaz sem tisti, ki jo bo porinil vanj! Jaz, zaradi svoje neodločnosti, ja, mevža in nevreden, da sem njen oče in tudi oče ostalih! Oh, kolikokrat sem se tolažil, da jo bo pač žena o vsem poučila. Nisem pa pomislil, da bi moral storiti tudi sam. Ali nisem nekoč slišal, kako je rekla: 'Oh, mami, kaj mi pa ata nikoli nič ne reče?!'«
Kar pozabil je na tiste besede … Zdaj pa se je zgodilo in prepozno je, da bi nadoknadil zamujeno.
»Prepozno! In kaj zdaj? O, ja, saj me najbrž tudi Rezika, žena, že zaničuje Ni mi prinesla kosila, kakor je včeraj obljubila! Spoznala je, da sem jaz kriv za vse, kar se je slabega zgodilo! Velika kakor gora je moja krivda in ne vidim izhoda iz labirinta, v katerega sem zašel in vanj nehote potegnil tudi svojo družino! Saj jih imam rad. Toda kaj pomeni ljubezen, če ne vedo zanjo, je ne občutijo in jim ne pomaga, da bi vztrajali na poti dobrote in poštenja! Če je to ljubezen brez dejanj!«
V obupu je vzdihnil in tedaj se mu je nekje iz podzavesti prikradla temna misel, da je sprva zadrgetal od groze Toda misel je postajala vse močnejša in nazadnje se mu je zdela že že kakor edini izhod …
»Proč, skušnjavec!« je kriknil in se zmedeno ozrl okoli sebe. Tam nasproti, na tisti polički, ki jo je naredil zidarjem, da so imeli na njej pijačo, je zagledal steklenico v njej je bilo še nekaj žganja Stopil je tja in nagnil … Ko je ob tem pogledal kvišku, je zagledal tram … in v mislih je razločno slišal glas skušnjavca:
»Marko, kaj čakaš? Vidiš vrv, s katero si vlačil malto, je tam za kupom desk! Zdaj je tako ali tako ne boš več! Le čemu? In tiste težke misli, ki te tako mučijo – le zakaj bi se trpinčil z njimi, ko pa se jih lahko tako hitro rešiš! Še enkrat potegni iz steklenice, da bo lažje …«
Ubogal je glas, niti se ni prav zavedal zakaj, kako … Postalo mu je nekam vseeno, kaj se bo zgodilo. Le to si je želel, da bi bil rešen teže, ki je pritiskala nanj, kakor da se je gora zavalila na njegove prsi.
Vrv je vrgel prek trama in naredil zanko … Stopil je na kup desk in že si jo je mislil natakniti, ko je neki glas, neslišen za uho, pač pa slišen za srce in dušo, zašepetal
»Marko!«
Samo to besedo je zaznal in že so se njegove misli začele počasi bistriti zavedel se je samega sebe in položaja, v katerem se je znašel. Naenkrat ga je postalo sram pred samim seboj. Zanko je spustil iz rok, da se je zazibala kakor v posmeh njegovi slabosti, nato pa počasi in molče topil s kupa desk
Zaslišal je korake in hip za tem zagledal ženo.
»Kosilo sem ti prinesla in prosim, da mi oprostiš, ker sem nekoliko pozna. Sestra iz Melišča mi je prinesla nekaj mesa, da ga bomo imeli za delavce, pa sva se malo zaklepetali. Še to ti lahko povem, da se bo Marta poročila. Saj je obema nerodno in se te bojita … Pogovoriti se boš moral z njo … Vem, da bo težko, toda spomni se, da vsak dan molimo: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …«
»Bom, Rezika, bom! Že kdaj bi se moral! Pa kar je, je! Molimo pa tudi: In ne vpelji nas v skušnjavo …«
Tedaj pa je zagledala zanko in prestrašeno se je zastrmela vanj:
»Oh, Marko, kaj je to?! Prosim te! Nikar …«
»Kaznovati sem se mislil, ker sem bil slab …«
»Ne govori, ker ni res! Kdo bolje skrbi za svojo družino kakor ti? In veš, ne bi kaznoval le sebe, ampak tudi nas! Le pomisli, kaj bi storila Marta, če bi zvedela, da si to storil zaradi nje? In jaz? Mar me nimaš nič več rad in bi me pusti samo z otroki? In – si pomislil na večnost?«
»Oh, rezika, na nič nisem mislil, le skušnjavca sem slišal …«
»Vem, sam si bil, nikogar ni bilo ob tebi, da bi te stresel, potolažil …«
»Ne, Rezika, nisem bil sam. Hvala Bogu in njegovi Materi! Angel varuh je bil ob meni, prav zadnji hip se je oglasil! Zdaj zatrdno vem, da se ne bo nikoli več ponovilo! Le daj sem kosilo, Rezika, in sedi poleg mene, da se bova pogovorila, kaj bova delala to popoldne!«
MAČEHA
Pred dvema letoma je Mlinarjevo družino zadela velika nesreča Mama je zbolela in zdravniki je niso mogli pozdraviti. Ostali so sami – ata tone in trije otroci: Janko, Rezika in Jožica. Prvi se je bližal sedmemu letu in bi jeseni začel hoditi v šolo, Reziki je bilo štiri in Jožici tri leta.
Ker je moral ata Tone hoditi v službo, je ta čas sosedova stara mama varovala otroke. Spoznal pa je, da je temu le s težavo kos, saj so ji revma in leta pobrala moči. Kakorkoli je premišljeval, še najprimerneje se mu je zdelo, da bi se ponovno oženil in tako našel otrokom novo mamo. Toda kje dobiti v teh časih primerno žensko, ko si – vsaj na kmetih – še samski in brez otrok ne morejo najti neveste.
Ko je premišljeval o tem, se je spomnil na ženini sestro Marico Okoli trideset let ji je bilo in še vedno je bila sama Razočaranje je doživela, ko ji ni bilo še niti dvajset let, in od tedaj ni verjela nikomur več. Vedel pa je, da je poštena in verna, kot je bila njegova Milka. Verjel je, da bi bila dobra mama njegovim otrokom Dlje ko je o tem premišljeval, bolj sprejemljiva in primerna se mu je zdela misel. Zato se je že nekajkrat oglasi pri Robarju. Nekoč, ko je naneslo, da sta ostala sama v sobi, ji je povedal, zakaj je prišel. Vzela si je čas za premislek in nekaj dni pred veliko nočjo mu je rekla:
»No, pa pridite vsi štirje po pirhe! Veš, Tone, otroci se mi smilijo, no in ti tudi … Slišala sem, da od usmiljenja do ljubezni niti ni tako dolga pot …«
Na veliki ponedeljek so res šli vsi k Robarju po pirhe Ko so se vračali domov, je Tone otrokom povedal, da bo teta Marica postala njihova nova mama.
»Jaz bi imel rajši našo mamo, ki je umrla!« je dejal Janko, Rezika in Jožica pa sta molčali, saj se mame skoraj nista spominjali
Nista pa molčali naslednji dan, in sta sosedi Matildi povedali, da bodo dobili novo mamo. Toda ta ju je pošteno prestrašila. Še bolj pa Janka.
»A tako? No, potem pa se le pripravite! Mačeha se reče taki mami in že zdaj vam lahko povem, da boste revčki. O, vem, vem, tudi jaz sem jo imela in prav nič me ni maral, le za svoje je skrbela, tako kakor bo vaša.«
Tam sredi maja sta se tone in Marica poročila, in k Mlinarjevim je prišla nova mama. Otroci so jo sprejeli z nezaupanjem in prestrašeno, saj so jim v ušesih še odmevale sosedine besede:
»Boste že videli!«
Že čez nekaj dni je Marica potožila Tonetu:
»Ne vem, zakaj se me otroci tako bojijo, pa se tako trudim, da bi se jim približala in osvojila njihova srca Tudi molim v ta namen …«
»Sem videl. In ker sem želel vedeti, kaj je temu vzrok, sem jih toliko časa spraševal, da so mi končno povedali, kaj jim je rekla soseda Matilda. Govoril sem že z njo in jo mirno prosil, naj nikar ne straši otrok. Saj jo nekako razumem, ona je pač imela slabe izkušnje …«
»Ne boj se, nič ji ne bom rekla Nočem, da bi nastali kakšni nepotrebni prepiri. Upam, da bom z ljubeznijo in dobroto ter božjo pomočjo le osvojila njihova srca.«
In res. Še preden se je pomlad poslovila, sta ji Rezika in Jožica že povsem zaupali, in spoznala je, da jo imata tudi radi. Drugače pa je bilo z Jankom! Ta se kar ni mogel sprijazniti, da bi ji rekel mama, ampak je bila zanj še vedno le teta. Čeprav se ni želel z njo pogovarjati, je upala, da bo nekoč plamen ljubezni le stopil tisti ledeni zid, ki ju je ločeval. Zavedala se je, da so se v njegovo srce najbrž globlje zapičile tiste besede o mačehi in prave mame se je spominjal bolj kot deklici.
Nekega poletnega dne pa se je zgodilo …
Janko se je plazil po grmovju za hišo, nenadoma pa prestrašeno in boleče kriknil Marica je na vrtu plela, ko je zaslišala njegov krik Hitro je stekla k njemu.
»Ojoj, joj! Gad me je pičil! Nisem ga videl in sem stopil nanj. V tistele skale je potem pobegnil!«
Pokazal ji je pičeno mesto in zajokal:
»Zdaj bom najbrž moral umreti, o … Mama, pomagaj, če se da!«
»Samo trenutek, Janko! Ne ne, ne boš umrl, ne bom dovolila!«
Odtrgala je naramnico od predpasnika in mu zavezala nogo nad pičenim mestom. Poklicala je soseda Matevža, ki je imel avto, da sta ga odpeljala k zdravniku in v bolnišnico. Matevževa mama je medtem varovala deklici.
Ko sta naslednji dan ata Tone in Marica obiskala Janka, je ta rekel:
»Veš, ata, mami mi je pomagala, ona mi je zavezala nogo in prosila soseda, da me je pripeljal sem. Tu so mi pomagali, da mi ni bilo treba umreti Nikoli ne bom pozabil tega!«
Zdaj je vedela, da je osvojila tudi njegovo srce!
| |||