Organistov božič: Razlika med redakcijama

<poem>

 

Mračilo se je in posamezne snežinke so plesale v zraku ter se poigravale v vetru, ki je pihal od vzhodne strani.

Andrej se je z avtobusom pripeljal iz Ljubljane in izstopil v manjšem mestecu. Od tam se je kar peš podal proti domači dolini.

 

 

Bilo je še v stari državi in Slavko se je potem, ko je odslužil vojaško dolžnost, zaposlil v tovarni v mestu. Kakšnih pet let je minilo od tedaj.

V začetku je pogosto hodil domov, da se je pogovoril s starši, zadnje čase pa so bili obiski vse redkejši. Privadil se je mestu, tudi družbe mu ni manjkalo, in ta ga je večkrat zapeljala, da ni šel na obisk. Pa ne le to. Tudi v cerkev tako rekoč ni več hodil, čeprav ga je zaradi tega večkrat zapekla vest, posebno še, kadar se je spomnil na mamo.

 

 

Bilo je dan pred božičem in v vaškem zvoniku je ura odbila tri popoldne.

»Šele tri je ura. Kako se vleče dan, če je človek sam!« je zamomljala Neža.

 

 

Burja se je podila po deželi in snežinke so tiho padale na zmrznjeno zemljo. Marko je svoj hrbet pritiskal k topli kmečki peči, ki jo je že navsezgodaj zakurila žena Ančka.

Sama sta živela v stari hišici blizu cerkve. Štiri otroke sta vzredila, toda nihče od njih ni ostal doma. Predaleč se jim je zdelo, da bi se vozili na delo v mesto iz te zakotne vasi, kakor so imeli navado reči. V bližnjem mestecu so že trije imeli svoje hiše, le najmlajši je še stanoval v bloku.

 

 

Meglo, ki se je že nekaj dni vlačila po dolini, je tisti dan razpihal veter.

Zazvonilo je avemarijo in po vasi je zadišalo po vrbovih šibah in kadilu.

 

 

»V ponedeljek je božič in letos, prvič po dolgem času, to ne bo več delovni dan. Ker imamo tudi prosto soboto, se nam obeta kar majhen dopust. Morda bom to izkoristil in šel domov, da obiščem starše. Že dolgo nisem bil tam!« je rekel Jože sodelavcu, ko sta v petek popoldne končala z delom in se preoblačila v garderobi.

»Le stori tako in bodi vesel, da sta še živa! Glej, jaz grem domov vsak dan, saj stanujem tu blizu, a se vseeno vsako popoldne z veseljem vračam med svoje; posebno še ob koncu tedna, ker vem, da bomo lahko nekaj več časa preživeli skupaj. V nedeljo …«

 

 

Bregarjev Janko, Jelšarjev Tinče in Potočnikov Jure so bili neločljivi prijatelji. Enako so bili stari in pozimi so hodili v isti šesti razred in ga tudi uspešno dokončali.

Ko so bile počitnice in je vladala poletna vročina, so se skoraj sleherni dan kopali v potoku, ki je tekel skozi vas. Malo pred vasjo so ga nekoliko zajezili, da so lahko tudi zaplavali. Čeprav je bila voda precej mrzla, jih to ni motilo. Ko so včasih tako sedeli na bregu, da bi se pogreli na soncu, so se večkrat pogovarjali, kaj si bodo privoščili za denar, ki so si ga že in ga še bodo zaslužili med počitnicami. Čeprav so bili tako rekoč stalno ob svojem tolmunu, so ob dopoldnevih, ko sonce še ni sijalo s polno močjo, zahajali v gozd. Nekaj časa so nabirali borovnice, in ko jih ni bilo več, so začeli poganjati jurčki. Pa obojega niso nabrali le za domačo porabo, temveč so marsikateri liter borovnic ali košarico jurčkov tudi prodali. Denarja niso kar tako zapravili, kakor bi človek pričakoval od fantov njihove starosti, temveč so ga hranili. Sanjali so, da si bodo z njim kupili nekaj posebnega, nenavadnega, nekaj, kar jih bo razvedrilo in razveselilo. Njihove mame so bile drugačnega mnenja in so jim že večkrat predlagale, naj si kupijo kaj koristnega: morda majico, copate, karkoli. Toda junaki so bili prepričani, da jim bodo vse potrebno kupili starši in zato …

 

 

Sive megle so prekrivale dolino in rahlo je rosilo. Jesen je kraljevala nad pokrajino, pa ne lepa in sončna, kakršna je včasih v septembru in oktobru, ko drevje žari v prelepih pisanih barvah ter zorijo pozna jabolka in šelesti zoreča koruza. Nad pokrajino je lebdela otožna jesen, ki pride za vso lepoto, kot pride za mladostjo starost in za veseljem žalost.

Oktober se je že poslavljal in bližala sta se praznika vseh svetih in vernih duš. Tisti dan je bil tak, kakor bi tudi narava žalovala za vsemi pokojnimi, ki so počivali ob vaški cerkvici.

 

 

Bilo je v tistih dneh, ko sta si pomlad in poletje podala roki. Omamno je dehtelo po veneči travi, ki se je sušila pod žarki junijskega sonca. Na vrtu pred hišo so zorele češnje, na oknih in gredicah so se pozibavale rože.

Robi in njegova mama Tinca sta sedela pri kosilu. Skoraj tri je kazala stara stenska ura. Ker je Robi hodil v tovarno in se vračal šele po drugi uri, je mama vsak dan skuhala kosilo šele ob takem času, da sta lahko skupaj jedla.

 

 

Pomlad se je odela v svoja najlepša oblačila. Vsepovsod je klilo življenje, na tisoče cvetov je krasilo polja, vrtove in sadovnjake. Po gozdovih, ki so obkrožali vas in dolino, so pele kukavice, slavčki, se oglašale sinice in drugi krilati pevci.

V cerkvi sredi vasi so Marijini častilci prepevali majniške pesmi in z njimi slavili Kraljico Slovencev in vseh dobrih ljudi. Vsak večer so jih zvonovi povabili v cerkev in pred njen oltar. Lepi in nežni so bili napevi zvonov, kot je lepa molitev, ki vre iz iskrenih src. Ob sobotah, pred prazniki, pred nedeljskimi mašami in šmarnicami pa se je iz zvonika oglasilo veselo pritrkavanje, da je bila vsa dolina naenkrat praznično razpoložena. In ko je v veselem napevu v srcih zatrepetal odmev majniških zvonov, se je marsikatero že zakrknjeno srce odprlo za milost, ki jo je v majniških dneh delila Odrešenikova Mati.

 

 

Tisto soboto zjutraj je deževalo. Tako je bilo oblačno in megleno, da se nikakor ni moglo povsem zdaniti. Bregarjev Mihev je nejevoljno gledal skozi okno in jezno godrnjal: »In ravno danes mora biti tako vreme, ko nam ni treba v šolo in bi lahko opravili tisto, kar načrtujemo že od novega leta.«

»Kaj pa godrnjaš tako nerazločno, da te niti razumeti ne morem. Zdi se mi, da to ni jutranja molitev, na kateri si najbrž pozabil. Le misli o nekakšnih zakladih ti zadnje čase rojijo po glavi, celo sanja se ti o njih! Slišala sem, kako si še v spanju govoril o njih.«

 

 

Tisti dan je bil ves lep in blag, tak, kakršen je lahko le sredi pomladi, če je nebo jasno in južni veter pohleven in blag. Beti se je vsa srečna in zadovoljna vračala z izleta. Na deželi sta bila z možem, da sta se na neki turistični kmetiji najedla domače hrane in naužila svežega zraka.

Sama sta bila na poti. Nikogar ni bilo, ki bi ju s kakšnimi nepotrebnimi vprašanji motil v avtu. Nekoliko starejša sta že bila in včasih sta pomislila, da bi bilo morda le lepo, če bi imela otroka. Enega, seveda. Saj bi bilo dovolj. Toda v mladih letih sta se jih branila, pozneje pa …

 

 

Marjanu je bila zadnje čase všeč Tatjana. Saj jo je poznal že nekaj časa, toda nikoli ji ni namenjal posebne pozornosti. Zadnjič pa …

Lepo poletno nedeljsko je bilo in mladi so pripravilo dobrodelno prireditev. Tudi Tatjana je bila med nastopajočimi. Sprva niti ni nameraval iti na cerkveno dvorišče, toda dan prej sta se srečala in povabila ga je. Kakor bi najbrž vsakogar. Tako se je znašel tam. Že tisto popoldne sta se po prireditvi veliko pogovarjala in pozneje še večkrat. In vsakokrat o čisto vsakdanjih stvareh. V začetku jeseni je že bilo, ko ji je povedal, da mu je všeč in da jo ima rad.

 

 

V stranski dolini je ždela domačija, kakor da se je želela umakniti vse bolj prometni cesti, ki se je po podhraški dolini vila proti bližnjemu mestu. Po tej cesti so za vedno odšli v svet že premnogi. Mesto jih je obdržalo v svojem objemu, veliko pa jih je odšlo tudi daleč v tujino, čez morje.

O vsem tem je premišljevala mama Rozk, ko se je tudi sama odpravljala od doma.

 

 

Prejšnji večer se je Boštjan vrnil iz mesta, kjer je preživel skoraj deset let. Vrnil se je v prazno hišo in prvo noč se je počutil precej osamljeno, saj je bil vajen druščine. V samskem bloku je živel in od tam hodil v službo v bližnjo tovarno. Pred tedni so mu povedali, da ga ne potrebujejo več, ker bodo posodobili proizvodnjo in tako rabili manj ljudi. Sprva ni vedel, kaj naj stori, potem pa …

Komaj je jutranja zarja obarvala nebo tam nad polhograjskimi hribi in je bila ura še zgodnja, saj je bilo sredi poletja, je vstal. Naslonil se je na podboj pri vežnih vratih in se zamislil.

 

 

Oče Jurij je sedel v bregu za hišo in njegov pogled je begal po sončni pokrajini.

Rahel vetrič je pihljal od morja, da so se narahlo pozibavali listi na vinskih trtah za njegovim hrbtom.

 

 

Sobota je bila, zato so bili vsi doma. Petrčku ni bilo treba v šolo, deklici pa sta bili za šolo še premajhni, saj je bilo Nini pet let, Nežiki pa komaj tri. Odkar je Anka izgubila delo, ni imela več skrbi , če bo za otroke našla mesto v vrtcu, vsaj za tisti čas, ko ni bilo nikogar doma. Peter je sicer še imel delo, toda tudi v njegovem podjetju je zaškripalo in zdaj se je bal…

Anka se je spomnila, kako sta si prizadevala, da sta lahko delala v različnih izmenah, da je bil tako vsaj eden doma pri otrocih. Komaj pa se jima je to posrečilo, je izgubila delo in zdaj je vseeno.

 

 

Bil je lep poletni dan. Tisto popoldne je sonce s tako močjo sijalo na vas in njeno okolico, da je ozračje kar migljalo od vročine. Iz mesta se je vračal. Z dela. Z avtobusom se je pripeljal do postajališča pred vasjo in hitel k napol dograjeni hiši.

Z ženo sta se že prejšnji dan dogovorila, da mu bo prinesla kosilo kar k novogradnji in se tako ne bo mudil s hojo do starega doma in potem nazaj na gradbišče. Toda danes je bil nenavadno razburjen, da se je zavedal, kje hodi in kaj namerava.

 

 

Pred dvema letoma je Mlinarjevo družino zadela velika nesreča Mama je zbolela in zdravniki je niso mogli pozdraviti. Ostali so sami – ata tone in trije otroci: Janko, Rezika in Jožica. Prvi se je bližal sedmemu letu in bi jeseni začel hoditi v šolo, Reziki je bilo štiri in Jožici tri leta.

Ker je moral ata Tone hoditi v službo, je ta čas sosedova stara mama varovala otroke. Spoznal pa je, da je temu le s težavo kos, saj so ji revma in leta pobrala moči. Kakorkoli je premišljeval, še najprimerneje se mu je zdelo, da bi se ponovno oženil in tako našel otrokom novo mamo. Toda kje dobiti v teh časih primerno žensko, ko si – vsaj na kmetih – še samski in brez otrok ne morejo najti neveste.

 

 

Zalka je preplašeno strmela skozi okno v večerni mrak. Redke svetilke so le slabotno razsvetljevale predmestno ulico. Zelo je snežilo, in komaj se je videlo do sosednjih hiš.

Sama je bila doma in vse bolj strah jo je bilo. Mamica bi se morala že zdavnaj vrniti, a je še vedno ni bilo od nikoder.