Kako se je ženil Kobaležev Matija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 271:
== IV. ==
 
<poem><p align=right>Ker sta se ljubila,
Drug druz'ga sta snubila.
'''Nova pesem.'''</p></poem>
 
Zlatorepka v prvi hip res ni vedela, kaj bi storila. Spomnila se je, da je postarna samica, kar je bila skoro že pozabila. Premišljala je o sebi in Matiji, o svojem stanju in njegovem. Do pol­nočipolnoči ni zatisnila očij. Izprevidela je, da se njej sami ne godi najbolje in tudi Matiji ne. Ako bi pa prišla oba skupaj, v korist bi bilo morda obema. Oprostiti ji moramo, da je gledala več na svoj prid, kakor na njegov. Mislila si je: stanovanja mi ne bode treba vedno iskati in plačevati, na svojem bodem, delala bodem, kar se bode meni zlju­bilozljubilo, voziti mi bode pomagal in še kaj drugega. Vzbudila se ji je tudi ženska ničemernost, češ, kako jo bodo potem ljudje spoštovali, ko bode žena in go­spodinjagospodinja, in kakošno bode šele veselje, če bode tudi mati. Konec vsega tega premišljanja in preudarjanja je bil, da se je drugo predpoldne nekoliko čed­neječedneje oblekla, vzela naročni košek in šla na Kobaleževino.
Nova pesem.
 
Matija jo je pričakoval z veliko skrbjo. ZeŽe zgodaj se je bil vrnil s paše, — ne­kajnekaj mu ni dalo dalje ostati v gori — in v hiši je sedel in ugibal, ali pride Zlatorepka ali ne, ali ga mara vzeti, ali je rajša vse žive dni samica. Zasmeje se mu duša in srce mu od burnega ve­seljaveselja trikrat poskoči, ko se prikaže na veznemvežnem pragu široki obraz Marijane, njegove izvoljene Marijane.
Zlatorepka v prvi hip res ni vedela, kaj bi storila. Spomnila se je, da je postarna samica, kar je bila skoro že pozabila. Premišljala je o sebi in Matiji,
 
o svojem stanju in njegovem. Do pol­noči ni zatisnila očij. Izprevidela je, da se njej sami ne godi najbolje in tudi Matiji ne. Ako bi pa prišla oba skupaj, v korist bi bilo morda obema. Oprostiti ji moramo, da je gledala več na svoj prid, kakor na njegov. Mislila si je: stanovanja mi ne bode treba vedno iskati in plačevati, na svojem bodem, delala bodem, kar se bode meni zlju­bilo, voziti mi bode pomagal in še kaj drugega. Vzbudila se ji je tudi ženska ničemernost, češ, kako jo bodo potem ljudje spoštovali, ko bode žena in go­spodinja, in kakošno bode šele veselje, če bode tudi mati. Konec vsega tega premišljanja in preudarjanja je bil, da se je drugo predpoldne nekoliko čed­neje oblekla, vzela naročni košek in šla na Kobaleževino.
 
Matija jo je pričakoval z veliko skrbjo. Ze zgodaj se je bil vrnil s paše, — ne­kaj mu ni dalo dalje ostati v gori — in v hiši je sedel in ugibal, ali pride Zlatorepka ali ne, ali ga mara vzeti, ali je rajša vse žive dni samica. Zasmeje se mu duša in srce mu od burnega ve­selja trikrat poskoči, ko se prikaže na veznem pragu široki obraz Marijane, njegove izvoljene Marijane.
 
5
 
Podgoričan:
 
»Marijana, le noter, saj sem sam«, nagovori jo Matija.
Vrstica 289 ⟶ 283:
»Kaj počneš?«
 
»E, kaj? Sedim pa premišljam sam sebe. Sedi, no!« Marijana sede na drugi vogel mize, ker jednega je zaslanjal Matija. »No, kje imaš jajca, ker že tako vpi­ješ, koliko so ti jih že kokoši nanesle?«
 
Marijana sede na drugi vogel mize, ker jednega je zaslanjal Matija.
»Beži, beži! kaj se o jajcih meniš, saj ne greš precej. Pomeniva se še kaj!«
 
»No, pakje reciimaš jednojajca, aliker dve;že akotako bodo pametnevpiješ, potemkoliko so ti jih že kajkokoši odgovorim.))nanesle?«
 
»Beži, beži! kaj se o jajcih meniš, saj ne greš precejprécej. Pomeniva se še kaj!«
 
»No, pa reci jedno ali dve; ako bodo pametne, potem ti že kaj odgovorim.«
 
»Kruha bi ti dal, da ga prigrizneš, toda nimam ga grižljeja pri hiši. Pečem ne, ker ne znam, drugi mi nima kdo peči; kupljeni kruh pa ne zaleže nič.«
 
»Nič mi ne strezi, saj kruha imam sama, pa ti malo mojega prigrizni, da bodeš vedel, kakšnega pečem.))«
 
To rekši, poseže Marijana v košek in prinese iz njega v robec zavit lep vogel sorščnega hlebca in ga porine na sredo mize.
 
»Daj, ako imaš kako ostrino pri hiši!« »To pa, to: britev, nož, sekira se dobi, ali kar hočeš.« Iz miznice prinese nož. »Čakaj, Marijanica, še nekaj«, reče nato, vstane hitro, gre v vežo ter se urno vrne.
 
»Na, da ne bodeš rekla, jaz nimam nič in prijateljicam ne postrežem!))« Go­vorečGovoreč postavi na mizo latvico sesede­negasesededega kozjega mleka z rmenkasto sme­tanosmetano po vrhu.
v
 
»Saj ni treba, saj ni treba, saj nisem prišla k tebi jest! O, za pet ran božjih, pa toliko mi prineseš!« brani se Zlato­repkaZlatorepka.
nož. »Cakaj, Marijanica, še nekaj«, reče nato, vstane hitro, gre v vežo ter se urno vrne.
 
»Na, da ne bodeš rekla, jaz nimam nič in prijateljicam ne postrežem!)) Go­voreč postavi na mizo latvico sesede­nega kozjega mleka z rmenkasto sme­tano po vrhu.
 
»Saj ni treba, saj ni treba, saj nisem prišla k tebi jest! O, za pet ran božjih, pa toliko mi prineseš!« brani se Zlato­repka.
 
»Pokusi mojega mleka, jaz pokusim pa tvojega kruha.«
 
»Tako bode najbolje.))«
 
Zlatorepka pograbi kruh in nož, in nareže kruha v mleko.
Vrstica 319 ⟶ 313:
»Daj dve žlici in zajmiva!«
 
Matija si ne da dvakrat veleti. Hitro poišče v miznici dve žlici in položi jedno prednjo, drugo predse.
 
»Pa dajva!«
Vrstica 325 ⟶ 319:
Marijana se prekriža in moli po stari slovenski navadi, a Matija ji odgovarja. In potem jesta prav po domače, kakor brat in sestra.
 
»Lepo bi bilo vedno tako-le, lepo«, izpregovori prvi Matija.
 
»Kako misliš?«
izpregovori prvi Matija. »Kako misliš?« »Da bi bila midva vedno skupaj.« »Ali še vedno misliš na zakon?» »Vedno. Zakaj bi pa ne, in ti, Mari­
 
»Da bi bila midva vedno skupaj.«
janica, daj si tudi kaj dopovedati!« »Ljudje se bodo smejali.« »Naj se! Ko se naveličajo, bodo pa
 
»Ali še vedno misliš na zakon?«
nehali.« In jedla sta ter se pogledovala. »Marijanica, reci, da me vzameš! Lej, '
 
»Vedno. Zakaj bi pa ne, in ti, Marijanica, daj si tudi kaj dopovedati!«
dobro se ti bode godilo. Pomagal ti bodem pri vsakem delu, jajca bodem prešteval, vkladal jih, vozil proti Trstu, in karkoli bodeš še hotela. Veš, rad te imam in godilo se ti bode dobro, žal ti ne bode, ako se omožiš.«
 
»Ljudje se bodo smejali.«
 
»Naj se! Ko se naveličajo, bodo pa nehali.«
 
In jedla sta ter se pogledovala.
 
»Marijanica, reci, da me vzameš! Lej, dobro se ti bode godilo. Pomagal ti bodem pri vsakem delu, jajca bodem prešteval, vkladal jih, vozil proti Trstu, in karkoli bodeš še hotela. Veš, rad te imam in godilo se ti bode dobro, žal ti ne bode, ako se omožiš.«
 
»Kaj premišljaš, odloči se!« povzame Matija, ko ona ne odgovori.
Vrstica 341 ⟶ 343:
»Kaj nisem dober, kaj nisem? Reci, zakaj nisem! Ali sem morda pijanec ali kali?« razburi se Matija.
 
((»Pijanec nisi, tega ne pravim.« »Kaj pa? Kakšen sem?« »Dober. Nič ne vem, da bi bil kaj
 
»Kaj pa? Kakšen sem?«
napačen.« »Torej ne bodi neumna in ne po­
 
»Dober. Nič ne vem, da bi bil kaj napačen.«
mišljaj, ampak reci, da me vzameš!« To rekši, položi žlico na mizo. Marijana še nekolikokrat zajame, po­
 
»Torej ne bodi neumna in ne pomišljaj, ampak reci, da me vzameš!«
tem pa tudi ona položi žlico na mizo,
 
temTo pa tudi onarekši, položi žlico na mizo,.
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
 
Marijana še nekolikokrat zajame, potem pa tudi ona položi žlico na mizo, prekriža se, opreoprè oba komolca na mizo, pa mu odgovori:
 
»Matija, ker je že tako na svetu, da se ljudje ženijo in možemožé, in ker ni no­beneganobenega vzroka, da bi se midva vzeti ne mogla ali ne smela, torej te. vza­memvzamem, da mi ne bodeš očital, češ, trdega srca je. Meni ne koristi možitev nič in le zato, da ustrežem in pomorem tebi, zato te vzamem.« — Gleda ga hinavsko.
 
»Oj, zlata Marijanica!« vzklikne raz­veseljenirazveseljeni Matija. »Bogu bodi hvala, da te je navdihnil s to srečno mislijo.«
 
»Beži, beži! Kaj vpiješ, da kdo sliši!«

»Da si le ti zadovoljna, naj sliši tudi ves svet, da me le hočeš vzeti.«
 
»Hočem. Kar sem dejala, sem dejala. Tvoja bodem in nobenega drugega, in glej, da me kmalu pelješ v cerkev.«
 
»PrecejPrécej, če hočeš!«
 
»Bebec, kako me pa moreš precejprécej peljati? Ali ne veš, da je treba dovo­ljenjadovoljenja in oklica v cerkvi?«
 
»ZeŽe vem! To se bode hitro naredilo. Sedaj pa, Marijanica, povej, kdaj nare­divanarediva svatbo in kako?«
 
In pogovarjata se o svatbi in o vsem, kar je ž njo v zvezi. Razgovorita se toliko, da bodeta jeseni ali predpustom ženitovala. Davno je bilo že poldne, ko se je začela ravnati Zlatorepka na od­hododhod. Predno je šla, prinese ji Matija vsa jajca, kar so jih bile nanesle ko­košikokoši, in jih ji zloži v košek.
 
»Koliko jih je?« vpraša ona in od­piraodpira denarnico. «Ne vem dobro. Mislim, da okoli petdeset.«
 
»Ne vem dobro. Mislim, da okoli petdeset.«
»Plačam ti jih tri po grošu.»
 
»Plačam ti jih tri po grošu.«

»E, ne, ne, ni treba! Saj je vse jed­nakojednako, kdo ima denar, ti ali jaz, sedaj, ko je že tako.«
 
»Saj res, prav praviš, dva človeka, jedna mošnja!« nasmehne se Marijana in spravi denarnico v nedrije.
 
Košek natakne na roko, stopi k vra­tomvratom in prime za kljuko, a predno od­preodpre, pravi:
 
»Kaj ne, tako ostane, kakor sva se domenila?«
 
»O, kajpak, kajpak, tako, tako; jaz ne zbegnem na noben način, verjemi mi, Marijana, tebe, ali pa nobene«, za­trjujezatrjuje ji on.
 
»Pa dobro! Pa zdrav!«
 
To rekši, odide Zlatorepka. Matija pa sede k mizi in pojé ostalo mleko in kruh.
 
sede k mizi in poje ostalo mleko in kruh.
 
== V. ==
 
Oče župan so rekli: <Zeniti se nikar!*