|
»Veste, da mi ga kmalu spišete! Dovoljenje mora biti. Pojdi, Marijana!« pravi jezno Matija in gre.
Nekaj časa gresta molčé proti Zagorici, a potem začne Matija rentačiti, Zlatorepka pa zabavljati čez župana. Zagoričani so se smejali, ko so zvedeli, daKobaleževda Kobaležev Matija ni dobil dovoljenja; strahovito so se norčevali, ter mu privoščiliprivoščili to nezgodo. Matija je bil ves obupan. Koze je pasel in molčemolčé pod hruško ležal. SelŠel ni nikamor in govoril ni z nikomer. — Ako zadene dva čločloveka jednaka nesreča, združi ju tesneje. Tudi Matija in Zlatorepka sta bila sedaj še trdnejše volje, da se ne popustita, ampak vzameta, naj velja, kar hoče.
»Se prosil naju bode, da se vzemiva, ta godrnjač županski«, tako se je naposlednaposled potolažil Matija, zakaj navade ni imel, da bi jezo dolgo kuhal. <p align=right>(Konec.) </p>▼veka jednaka nesreča, združi ju tesneje. Tudi Matija in Zlatorepka sta bila sedaj še trdnejše volje, da se ne popustita, ampak vzameta, naj velja, kar hoče.
== VI. ==
▲»Se prosil naju bode, da se vzemiva, ta godrnjač županski«, tako se je naposled potolažil Matija, zakaj navade ni imel, da bi jezo dolgo kuhal. (Konec.)
<poem><p align=right>Okrog sta se vodila,
VI. Okrog sta se vodila, Po semnju sta hodila. ▼'''Šaljiva pesem. '''</p></poem>▼
Kobaležev Matija sploh ni bil tak ((Zakaj bi se jaz ne smel ženiti? mož, da bi se do sile poganjal za kako Zakaj ne?« zagodrnjal je tedaj predse in stvar; tudi ni nikjer zapisano, da mu naštel si je, kaj ima, kaj je njegovega. ženitev nikakor ni smela izpodleteti. Kaj pa nevesta, Zlatorepka? Hodila Vendar — ženitev je ženitev; marsije okoli ljudij, jezila se in zabavljala komumarsikomu zmeša glavo, kaj bijebi je ne Matiji! čez župana in vpila: Na paši je imel dovolj časa, da je pre»Vzela se pa bodeva, če se prav žumišljalpremišljal svoje želje, kakor tudi Adamopan sedemkrat na glavo postavi. DovovegaAdamovega očeta trde besede. liti nama mora.«▼Voditelja kmetov.
Normal 0 21 false false false MicrosoftInternetExplorer4 »Zakaj bi se jaz ne smel ženiti? Zakaj ne?« zagodrnjal je tedaj predse in naštel si je, kaj ima, kaj je njegovega.
(Črtica iz časa kmetovskih uporov. — Spisal M. S.)
Kaj pa nevesta, Zlatorepka? Hodila je okoli ljudij, jezila se in zabavljala čez župana in vpila:
III.
»Vzela se pa bodeva, če se prav župan sedemkrat na glavo postavi. Dovoliti nama mora.«
Med časom, ko se godi naša povest, poslali so ubogi stiskani kmetje dolenjski in štajerski poslance v mesto Augsburg, da bi ondi izprosili pomoči od cesarja Maksimiljana I. Cesar pa je bil takrat sam v velikih stiskah, zato ni mogel ustreči ubogim kmetom; pač pa jih je tolažil, da hoče po potu pravice poravnati njihove pritožbe, ako se mirno vrnejo domov.
Bratje Matijevi niso bili nič kaj zadovoljnizadovoljni, da bi se oženil. Morda so mu bili nevoščljivi. Domov so hodili kregat Matijo in mu prepovedovat ženiti se. Matija je bil pa gluh za take prepovedi in opomine. Delal je svoj pot, kar je imel, in hodil župana prosit in priganjatpriganjat za dovoljenje toliko časa, da je naposled na rožnivenško nedeljo dobil res ženitbeno dovoljenje. Strašno je bil vesel. Smejal se je sam sebi in brž tekel Zlatorepki povedat, da ni nobene ovire več za svatbo. ▼To pa je bilo le še hujše netilo za upornike. Ne le da so odslej še bolj besneli, temveč delali so zaroto malo da ne očito. Gospoda po gradovih in mestih je to kmalu zvedela in jela se je bati za življenje. Prizadevala se je, da bi o pravem času uničila naklepe nezadovoljnežev.
»O, hvala Bogu in sveti Marijani!« vzklikne Zlatorepka, ko zvezvé to preveselopreveselo in zaželeno novico. »Sedaj pa vidimvidim, da nisem zastonj molila in nisem.« ▼Hipoma pa udari upor očitno na dan. Najprvi so bili Kočevci, ki so zapalili mesto in ubili svojega gospodarja Jurija Thurna. Za njimi se vzdignejo druga mesta in trgi, poženo iz gradov gospodo in se neusmiljeno zmaščujejo nad vsakim, ki se jim je postavil v bran.
Ne boj, — mesarsko klanje.
Prešeren.
Tudi za Savo je jelo kmalu vreti.-Ilovar in njegovi meščanski somišljeniki so ščuvali meščane in bližnje okoličane, Vrtnik pa je hujskal kmete po svoji okolici; tako so delali tudi drugi. »Maščujmo se!« to je bilo geslo vsem vstašem; gospodo so namerjali potolči, zase pa pridobiti »staro pravdo«.
Ali tudi gospoda ni držala križem rok. V Ljubljani in v Celju so se bile zbrale glavne čete brambovcev in kmalu pomaknile proti jugu za Savo. Pri Brežicah se je imel vršiti boj z uporniki, tukaj je bila njihova moč.
Vrtnika v tem času ni bilo skoro nikoli doma, vedno se je vozaril okrog. Odhajal je večinoma po noči in tako tudi prihajal. Bal se je namreč, da ga sicer ne opazi gospoda in ne prepreči lepih načrtov. Postal pa je Vrtnik med tem tudi precej osoren in zbadljiv z domačimi ljudmi. Žena mu ni mogla nikoli prav storiti, in ravno tako ne družina. Kadar se je po noči odkodi pripeljal, razjezil se je nad hlapcem, ako ga ni
11OPodgoričan:
je, pa bode minulo. Saj nismo za ta svet. Tukaj je trpljenje kratko, tam bode pa večno veselje. Ce sva prav reveža, tega svetega upanja pa ne dam za cesarski grad!« In vselej je pristavil: »Ulmerjeva gospa so mi to upanje živo vtisnili v srce; večna jim hvala!« V bolezni, ko je še hujša revščina obiskala našo družinico, tolažil se je vedno s tem in blagroval vašo rajno mamo. Nikdar ga niso potlačile ne bolečine, ne stradanje, ne negotova prihodnost najinih otročičev; zaupanje na Boga ga je osrčevalo do zadnjega trenutka; tako je umrl, udan v božjo voljo. Danes, ko njega ni več, prišli ste vi, Ulmerjeve gospe angeljska hčerka, tolažit ubogo vdovo.«
Lepšega plačila ni mogel dati celi svet Pavlini dobrotljivosti, nego te preproste besede. Kakor zamaknjena je sklenila roki in vzdihnila polglasno: »Oj mama, izprosi še očetu vere in upanja!«
Precej časa sta se še pogovarjali bogatega tovarnarja hči in uboga vdova. Bili sta jednakega mišljenja in jednakih src, ker sta bili jednake vere. Tolažbo in živo radost je pustila Pavla za seboj v mračni kleti, ko je odhajala. — Blaženstva in sreče se je tudi njej topilo srce.
Med tem so pa razjarjeni delavci kričali v Idini gostilni: Karr in dr. Gliick sta bila med njimi. V vseh delavcev imenu je prisegal Kosem maščevanje trinogom. Proglasili so sebe za gospodarje sveta, obljubili so si, da ostanejo v najtesnejši zvezi, za katero hočejo delati z vsemi močmi. Duhovski in posvetni oblasti so klicali pogin in strasti pijani so med bogokletstvi in veleizdajnimi vzkliki proglasili svoj vstop med
— socijalne demokrate. Dr. Gliick jim je pojasnil namen te zveze in jih zapisal. Brez tolažbe so se pozno v noč vračali v svoja stanovanja; le želja maščevanja jih je oživljala! (Dalje.)
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
(Vesela povest. — Spisal Podgoričan.)
(Konec.)
▲VI. Okrog sta se vodila, Po semnju sta hodila.
▲Kobaležev Matija sploh ni bil tak ((Zakaj bi se jaz ne smel ženiti? mož, da bi se do sile poganjal za kako Zakaj ne?« zagodrnjal je tedaj predse in stvar; tudi ni nikjer zapisano, da mu naštel si je, kaj ima, kaj je njegovega. ženitev nikakor ni smela izpodleteti. Kaj pa nevesta, Zlatorepka? Hodila Vendar — ženitev je ženitev; marsije okoli ljudij, jezila se in zabavljala komu zmeša glavo, kaj bije ne Matiji! čez župana in vpila: Na paši je imel dovolj časa, da je pre»Vzela se pa bodeva, če se prav žumišljal svoje želje, kakor tudi Adamopan sedemkrat na glavo postavi. Dovovega očeta trde besede. liti nama mora.«
Kako se je ženil Kobaležev Matija?
▲Bratje Matijevi niso bili nič kaj zadovoljni, da bi se oženil. Morda so mu bili nevoščljivi. Domov so hodili kregat Matijo in mu prepovedovat ženiti se. Matija je bil pa gluh za take prepovedi in opomine. Delal je svoj pot, kar je imel, in hodil župana prosit in priganjat za dovoljenje toliko časa, da je naposled na rožnivenško nedeljo dobil res ženitbeno dovoljenje. Strašno je bil vesel. Smejal se je sam sebi in brž tekel Zlatorepki povedat, da ni nobene ovire več za svatbo.
▲»O, hvala Bogu in sveti Marijani!« vzklikne Zlatorepka, ko zve to preveselo in zaželeno novico. »Sedaj pa vidim, da nisem zastonj molila in nisem.«
»Kaj si tudi ti molila, Marijana, in si? Jaz sem tudi molil in na božjo pot k Svetemu Antonu sem se obljubil, ako se vse dobro zvrši.«
V sredo, na semanji dan, se pražnje oblečeta in gresta skupaj na semenj, kakor bi bila že mož in žena. Bala se nista več zlobnih in opravljivih jezikov, češ, ako nista še poročena, bodeta pa skoro skoro, in s tem zavežeta jezike vsem ljudem.
Malokje v naši deželi je semenj tak, kakor pri Svetem Antonu na Rebri. Kako prijazen kraj je tukaj! Lepa cerkev je postavljena na položnem, gladkem brdu, okoli nje pa raste deset večstoletnih košatih lip. Blizu cerkve sta še dve hiši, namreč cerkovnikova hiša —nekdanje— nekdanje župnišče, in jedna kmečka hiša. Pač nihče, kdor se mudi nekaj ur v Dobrepoljah, ne zamudi iti k SvetemuSvetemu Antonu. Od tam pregleda oko vse lepo, ravno polje. Najlepše je tedaj, kadar zori žito. Vsa ravnina je kakor velikanska preproga, prebarvana z najlepšiminajlepšimi barvami zelenih in cvetočih rastlin, pa rmenih, zorečih žit. Med njivami so velike vasi med zelenim drevjem s ponosnimi, belimi cerkvami, ki pričajo, da biva tu verno, slovensko ljudstvo. Po gorah pa raste zeleno bukovjebukovje in košato dobje. In še dalje, dalje na zahod vsplava pogled na divne griče pod silno Mokrico, do Svetega PrimožaPrimoža, Osolnika, Kureščeka in drugih vrhov, na katerih so kakor venec bele cerkve. Med cvetočimi lipami pa šumi rahla sapica in raznaša vonjavo na vse strani. Ob semanjih dneh so pod lipami gostilne. Odri so narejeni iz hrastovih hlodov in počez so položene močne deske. Pod milim nebom in v senci lip tešetešé tu sejmarji lakot in gasegasé žejo. Prodajalci imajo svoje blago v šotorih, ki so razstavljeni v dveh velikih vsporednihvsporednih polkrogih okoli cerkve. RibničanjeRibničanje razstavijo lončeno robo kar po zeleni trati in sedesedé poleg nje. Živina je pa v veliki ograji med mladim nasadom lip, ki obetajo za bodočnost lepo senco. ▼
Malokje v naši deželi je semenj tak, kakor pri Svetem Antonu na Rebri. Kako prijazen kraj je tukaj! Lepa cerkev je postavljena na položnem, gladkem brdu, okoli nje pa raste deset večstoletnih košatih lip. Blizu cerkve
▲sta še dve hiši, namreč cerkovnikova hiša —nekdanje župnišče, in jedna kmečka hiša. Pač nihče, kdor se mudi nekaj ur v Dobrepoljah, ne zamudi iti k Svetemu Antonu. Od tam pregleda oko vse lepo, ravno polje. Najlepše je tedaj, kadar zori žito. Vsa ravnina je kakor velikanska preproga, prebarvana z najlepšimi barvami zelenih in cvetočih rastlin, pa rmenih, zorečih žit. Med njivami so velike vasi med zelenim drevjem s ponosnimi, belimi cerkvami, ki pričajo, da biva tu verno, slovensko ljudstvo. Po gorah pa raste zeleno bukovje in košato dobje. In še dalje, dalje na zahod vsplava pogled na divne griče pod silno Mokrico, do Svetega Primoža, Osolnika, Kureščeka in drugih vrhov, na katerih so kakor venec bele cerkve. Med cvetočimi lipami pa šumi rahla sapica in raznaša vonjavo na vse strani. Ob semanjih dneh so pod lipami gostilne. Odri so narejeni iz hrastovih hlodov in počez so položene močne deske. Pod milim nebom in v senci lip teše tu sejmarji lakot in gase žejo. Prodajalci imajo svoje blago v šotorih, ki so razstavljeni v dveh velikih vsporednih polkrogih okoli cerkve. Ribničanje razstavijo lončeno robo kar po zeleni trati in sede poleg nje. Živina je pa v veliki ograji med mladim nasadom lip, ki obetajo za bodočnost lepo senco.
Pri drugi maši ob jednajstih opravita Matija in Zlatorepka obljubo, katero je bil Matija storil v sili. Kar je res, je res: pobožno sta molila, prav pobožno in dolgo. Ko opravita svojo pobožnost, gresta med gnečo okoli šotorov ter ogledujeta, kar je bilo na prodaj. Treba je bilo kupiti marsikaj. Ona si je kupila lepo rdečo ruto, blaga za krilo in predpasnik, rdeče volnene nogavice in še nekaj drugih manjših rečij. Matija si
| 