Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

Pri oknu stranske sobice je slonela Brigita

in gledala v prijazno popoldne.

oko. Solnce se je veselo vozilo po nebu,

žarki zlatokipečega njegovega voza so kakor

zemlje. — Dobrodejna zapadnja sapica je

mehko vela in z ljubkim svojim dihom

topila sneg. — Kuretina se je šetala po

dvoru. Koder je dremal na pragu. Mucka

se je solnčila na vogalu.

V ostrešju je urna kapnica glasno žuboreč

bežala po žlebičku v vodnjak.

Po poti je curljala čista vodica snežnica

in izpodjedala mrvico za mrvico še ne raztopljene

snežne plasti.

Videč, da je vesoljni svet prešinil duh

sproščenja, si je tudi vrtno drevje začelo

otresati neljubo snežno težo.

Toplejše in toplejše je dihala sapa. Jačje

in jačje so se vsipali na zemljo solnčni trakovi

obdajala zemljo. In začeli so se že kazati

poedini rjavi kopni koščki zemlje.

Vsa priroda je vstajala in se premlajala

ter se tega premlajanja radovala s sladkim

nasmehom.

Deklica se pa ni smehljala. Otožno, kakor

v jeseni v venečo prirodo, je gledala zdaj

v prerajajoče se stvarstvo.

Da, zopet se vrača zelena pomlad.

Še malo, pa bo vse v cvetju in zelenju

in v življenju in v veselju.

Zlatopolto solnce se bo vozilo kakor

mlad junak zmagovavec po sijajnem nebu

krepkih ptičjih spevov in po njem se bodo

točile pesemce veselih Zemljanov.

Toda njena pesem se ne bo glasila in

točila po zraku. Ona ni vesela, kakor so

nič nad — prav kakor si je govorila

in napovedovala v jeseni.

Pač je Janko Brigiti večkrat med zimo

pisal, pisal prav ljubezniva pisemca. Prepričala

kako bi bila srečna na njegovi strani, srečna

neizrazno, neizmerno!

Ali kaj, ko je Jankov oče tak! On ne

bo nikdar pustil, da bi prišla v njegovo

je bila dozdaj. Vendar ne bo nikomur tožila

svojega gorja in svojih srčnih bolečin.

Mirno bo prenašala zapuščenost in osamelost,

dokler ne pride po njo s svojo koso

božja dekla, bela smrt, ter jo presadi v novo,

večno, zatrdno srečnejše življenje ...

V tem svojem premišljevanju in sanjarjenju

Brigita ni opazila, da so se bila vrata

tiho odprla, da je vstopila Maruška, sedla

na stolček in jo opazovala.

„Brigita, kaj si tako otožna?" jo je vprašala

naposled sočutno.

Deklica se je ozrla in očividno nevoljno

odvrnila: „Prenehala sem malo s šivanjem

in gledala vun v lepo popoldne." Hitro je

vzela šivanje zopet v roke.

„Dan je v resnici lep, a kakor se ti bere

na obrazu, ga ti nisi vesela. Povej mi, Brigita,

pričakuje novega življenja in cvetja in sadov

in veselja in uživanja!"

„In česa naj bi jaz pričakovala, kakšnega

cvetja, kakšnega sadu, kakšnega uživanja?

upajo v srečo. Prav. Zame pa, vem, nikjer

ne cvete sreča."

„Brigita, Brigita, kako si ti vendar čudna!

Tako mlado dekle — pa take brezupne

misli! Živeti brez upanja — ali se pravi to

živeti? Ne, življenje brez upanja ni življenje.

misli! Glej, kakor je pusta s snegom

zasuta dolina, dokler je solnce ne izpremeni

v zeleno, cvetočo livado. Tako je pusto, enolično,

žalostno življenje, dokler ga ne obsije

in žalostjo, Brigita! Tudi tebi bo vzšlo solnce

sreče."

„Odkod neki?" je vprašala Brigita s prisiljenim

smehom.

V tem trenutku je zalajal pes. Maruška

in Brigita sta se hkrati ozrli skozi okno. In

Jankota!

dejala Maruška in prišlecu zaklicala

skozi okno: „Dobro došli, gospod Janko!

Kar v to sobico stopite!"

„Pomislite, gospod Janko", je precej

začela Maruška govoriti, ko je Janko vstopil,

ono popoldne, ko ste prvikrat prišli k nama

pod lipo!"

„Torej je otožnost njena neozdravljiva

bolezen, mislite? Za vse bolezni je dobiti

Brigita?" je govoril mladenič in jo nagajivo

pogledal.

Brigita je povzdignila k njem od veselja

iskreče se oči, pa jih je sramežljivo hitro

zopet povesila.

Janko je začel pripovedovati, da je prišel

za nekaj dni na velikonočne počitnice obiskat

očeta, ki so nekaj bolehni, poleti pa

da pride za stalno domov.

„In veste, kaj sva se z očetom ravno

prej pogovarjala?" je končal mladenič pripovedovanje.

zadovoljen, da imam nevesto že

izbrano."

„Katero pa imate, če smem vprašati?"

mu je ponagajala Maruška. „Kako Dunajčanko,

kaj?"

„Moja nevesta je Brigita", je odgovoril

Janko odločno in obenem veselo. „To sem

povedal tudi očetu."

„In kaj so rekli?"

„Lahko si mislite! Kakor lani! Da ne

dovolijo pa ne dovolijo, da bi njo vzel. A

nobena druga kakor Brigita. Kaj ne, Brigita,

ti boš moja ženka?"

„Proti očetovi volji nikdar", je odgovorila

Brigita odločno in se obrnila vstran, da bi

zakrila solze veselja in žalosti.

Mladenič jo je pogledal žalostno, potem

pa kljubovalno pristavil: „Če mi oče še

tako branijo, boš ti moja!"

„Nikdar proti očetovi volji!" je tiho zaihtela

Brigita.

Maruška ju je nekaj časa gledala z vidnim

dopadajenjem, potem pa je izpregovorila:

Dunaja. Ko pridete nazaj, bo vaš oče sam

prišel z vami snubit Brigito. To vama obema

pravim jaz. Le še kaj se pomenita in vesela

bodita!" In Maruška je odhitela vun.

== Petnajsto poglavje. Zmaga. ==

il je krasen dan, kakršnega more