Šmonca: Razlika med redakcijama

je živel, a molčal. Sedem ur je delal

pri doktorju Crobathu, da je mogel zvečer

Bilo je »večidel« mrzlo leto, vrabcev odveč,

žganje škodljivo, na Češkem običajne

Lovrencu v Temenici, umrli pa so samo

trije: ekscelencija baron Ehrberg v Dolu,

V prvem letu Blasheta ino Neshize, v sedmem

Ferdinanda Dobrotljivega

Smledniku mimo plateltofa v učenost

dvanajstletnih. Potem je doživel svojo

Sv. Krištof na cerkvenem zidu v Drulovki:

oči. Ali so rekle: »Ne vidim!«, ali

prvem visokem solncu, po zadnji rosi in

zadnjem zvonu. Večerna paša: zadnje

daleč pod samotno brezo na trebuhu in

uživa z očmi po čredi. Dober je in zvest

otrok umrlo v vasi tiste mesece pred

pašnjo: dva Toneta, dva Janeza, Jurče,

Pokopala sta mrličke, pela na gomilah in

obrisala solze. Lenka de je:

»Sami križi so z otroki, pa je le hudo, če

jih ni.«

»Hudo je, hudo,« veruje Šmonca.

»To bo zdaj pusto pri nas.«

»Pa pri nas, verjemite, mati.«

Toda Lenka ne čuje več. Že ji igrajo

vesele, rjave oči. Šmonca se je ves zagledal

takrat, ko je držal prvo siničico v roci,

strmel v plaho utripajoče očesce, stisnil

Mlada blaznost ugasne. Lenka ni sinica

in kaj modra je. Pravkar je povedala o

vstopila divja deklica med Šmarno in

Šmarjetno goro, da bi Savi pot prekopala.

Šmonca bi za vse na svetu rad zaupal

družici, kako zelo ji je hvaležen za njeno

»Poglej ga, pusteža! Ali se ne dreza z

bilko v nos, kakor bi hotel izšegetati murenčka.«

Njen glas zapoje:

»France, ne bezaj! Čuri-murija ni notri.«

»Kaaj?« je čuti leno Franceta.

»Ali boš kihnil, sem rekla,« kliče Lenka.

»Se mi ne da,« odgovori zavaljeno France

in ne gane.

»Povedala ti bom jaz, kako,« kliče razigrano

Lenka. »Uho prisloni na zemljo,

»V uho me piši, France!«

Šmonca se zasmeje in dvigne bliže.

»Pa da bo tako slišal?« dvomi Šmonca.

»Verjemi ti meni, da je.«

Dekle pokaže na Franceta, ki se je pobral

s tal in prihaja bliže. Hipno postoji, kihne.

»Vidiš,« zaraja Lenka. »Že kiha, slišal je.

Kaj sem rekla, France?«

France se ozre po Šmonci, ki je stisnil

ustnice. Čudna trpkost mu je zrastla v

»Pustež, kaj zijaš? Povej, če si slišal.

Saj si kihnil.«

France prikima molče. Šmonci je všeč:

»Slišal pa nič.«

France ne trene z očesom. Mirno pogleda

Lenko in reče:

»Slišal.«

Lenka je trenotno ob njem. Kar privila

se je obenj. Oči ji zevajo od čakanja in

nestrpnosti.

»Da veš, France?«

»Kaj ne bi vedel!«

Molči. Lenka išče nazaj k Šmonci:

»Saj se le laže. Nič ne ve.«

»Pa vem.«

»No, pa povej!«

»To si rekla, kar vedno. V uho naj te

pišem —«

France se obrne in gre malomarno, odkoder

je prišel. Leže zopet na trebuh in

»Ta je lepa. Skopljimo si vsak svojo luknjico

pa se pogovarjajmo.«

Ležijo vsak nad svojim »ušesom« in si

dopovedujejo. Zanikajo in pritrjujejo.

»Franceta slišim vse, tebe pa nič.«

Kako bi slišala. Šmonca je nem. »Lenka,

potem je šel bolno za Francetovo besedo.

Tedaj je vzrastel nejevoljen:

»Ti mene slišiš, jaz pa tebe nič.«

»Pustež si,« vzklikne Lenka in se preseli

bliže k Francetu.

»Čada je v detelji.«

»Zato ima trak za vratom kakor Šmončeve

ovce.«

»Ti bo že dal, če ga boš pikal.«

»A kaj. Saj nič ne sliši.«

A Šmonca je slišal in vstal s tal. Pobral

»Ta pustež. V nos se dreza s slamico, da

bi murenčka izbezal.«

»Nak. Kihnil bo, pa ne zna.«

Za trenotje se zagleda Šmonca za vpitjem

nad poljem. Ptice gonijo sovo. Vse

pred Šmonco.

»Zakaj si ga?«

»Kaj tebi mar.«

»Pa mi je mar, ti, grdi rokovnjač.«

Naglo je zgrabila dečka za lase in stresla.

Ko je ovil roke okoli njenega pasu, je

»Rokovnjač, ti!«

Za ramena jo je stisnil k tlom.

»Pusti me.«

»Nočem!«

»France, pomagaj!«

Strašna žalost se je vnela v Šmonci.

Lenko tišči za vrat v zeleno grudo. Dekle

je ugriznilo in praska.

»Ti, mene?«

»France!«

V Šmonci je bolna blaznost. Stiska za

grlo, strmi. Plahe, zevajoče vprašujejo

Lenkine oči. Siničje. Stisnil bi strašno,

Izpustil je in se stresel po vsem telesu.

Lenka se je mirno dvignila, zakašljala in

»Rokovnjač, da veš, nisi, a pasla s teboj

ne bom več.«

Gre vstran, išče za Francetom in začne

zganjati živino proti vasi. France se je

Samotno žene daleč za njima Šmonca.

Lenka očita Francetu:

»Ti se ga pa bojiš.«

»Koga? Šmonce?«

»Dobro ti je dal s krepelcem. Pa mu nisi

vrnil.«

»Za čado sem moral.«

»A kaj. Bojiš se ga.«

Pred vasjo, preden se razideta, France

spregovori.

»Jutri mu pa vrnem, da boš vedela.«

»Bomo videli.«

»Pa saj vem, da mu še nocoj poveš.«

»Mu pa.«

In Lenka pljune, pogleda in reče malomarno,

hladno:

»Kri.«

Potem se ozre za Šmonco in čaka, da

Dva dni pozneje sta se Šmonca in France

spopadla. Nad Jureževim mlinom sta se

težka padla na rame. Otrok je zarjul od

bolečine in zbledel. Našli so, da si je

A dvajset let pozneje sta se Lenka in

 

Bilo je leto »vinorodcem prijazne zvezde

patriarha v letu 1453., da bo v štiristo

letih konec turškemu bivanju v mestu

in Slovencem osvedočil profesor Melzer.

Oče Bleiweis so imeli svojo posebno skrb:

bali so se za jelove in smrekove gozdove,

ko so culi, da so na Sleškem znašli papir

Nemci so imeli takrat Griinovo »Mlado

Bredo«, Slovenci so brali pesmi nemškega

drugi humanistični Novega mesta Andrej

Petek iz Ribnice. Andrej Petek je bil

Šimen iz Praš je doživel v tistem čudnem

 

»Sošolec Andrej, v. Ribničan deklamira

pensier gia non arresta, che non ben

pago di bellezza esterna, negli occulti segreti

manto osa il pensiero si penetrar ne la

Ali niste bili že davno slepi! Kako da ste

mi dali Tassovo pesem v roke? Ta zgodba

kakor v labirintu cvetja in petja.

Srce se stiska in širi v neznanih željah

Zdaj sem Odoardo, zdaj Argante. Ljubim

Armido. Še bolj zavidam rane in Erminijo

La prima vita e le mie colpe prime

mira con occhio di pieta elemente

si che '1 mio vecchio Adam purghi e rinnovi!

Ave, veliki Torkvat! ,Novice' pišejo sicer,

slaba. Bila je hudo bolna. Otroška pa ni

več tako. Smilila se mi je. Zložil sem pesem:

bi kaj več občutja v pesmi bilo. Pa ga

ni. Menim, da take pesmi niso dobre.«

svojimi ptičnicami. Velikokrat menim, da

ga čujem, kako si žvižga svojo pesem: Za

 

»Kaj bolj hladnega me je pustilo velikonočno

dolge smotke sem popušil. Prekleta herba

nicotiana! Zares se je bom navadil.«

»Večkrat premišljam svoj značaj in moram

reči, da se ne razumem. V najbolj žalostni

»Duh previhra na perotih do neba, kjer

se neha stvarjenje. Hitro peza ga mesa

ena sama je modrost: Šolo chi segue

 

»Bral sem Boccaccijev Decamerone. Un

»Mecen! Kakšna škoda, da sem tvoj prijatelj,

« je menil pikro Šimen.

»Zakaj?« je vprašal Jurij.

»Prijatelj vendar prijatelja ne izkorišča.«

 

Tisti trenotek si nista bila prijatelja. Pozneje

šele, ko je Simon Juriju vrnil, da

Ustnice svetega Krištofa na cerkvenem

zidu v Drulovki. Kaj so rekle? »Nimam!«

Zadnje, kar je zapisal Šimen iz Praš tisto

leto v svoj dnevnik, pa je slovo Novemu

mestu. Tiha, hladna akvarelna slika, a

o sebi in svojem:

»Vale dico! Čast sem rešil. Stric Miklavž

ne bo žalosten. Petek je praemifer, a jaz

«. Že so peli Ipavčev »Kdo je mar?«,

še vedno so deklamovali Dragutinove

herojstva. Slovenskemu herojstvu je ime

»beseda«. Nekateri menijo, da tudi —

laž ...

Simon iz Praš je bil takrat sedemindvajsetleten

in je zapel svojo besedo:

bi jo videl, morebiti pa tudi ne. Prva,

dasi otroška ljubezen je več vredna nego

Drugo gorje si je bil Simon sam. Bridko

se je obtožil:

»Pametnemu in pridnemu biti kakor so

sploh ljudje, mi ni bilo prirojeno; zato

Bila je Šimnova zadnja pomlad. Takrat

je doživel iz tretjega gorja svojo prvo —

 

 

»Sie wollen also wirklich fort von uns,

Herr Simon? Was zieht Sie denn so

stark nach Tomanien? Seien Sie aufrichtig!«

Jedrovita in živahna gospa Lotte se je

udobno zleknila po naslonjaču. Mladi domači

»Dolžnost, gospa,« je dejal, »sama gola

dolžnost. Izpitov nimam. Treba bo resnega

»Ali se pri nas ne morete učiti? Nadejam

se, da Vas posel z mojimi otroki ne ubija

offen, Herr Simon.«

 

 

»Ein aber immerhin. Schon. Nur offen

»Ne, ne,« se brani učitelj. »Tako me

umejte, kakor sem rekel. V tem ugodju

 

» Armer Schiffbriichiger!«

In še Janezova Neža s svojimi ustnami

in smehi.«

Iz slasti pa se budi vase in prosi nemo:

»Tonem. Ali ne vidiš, da tonem? Pusti

me že, naj grem.«

Lotte. Učitelj se zdrzne, vstane in se

vzravna. Prečudna slika se je obudila

domačem hramu. Sam sedi na obrežju

rajske zemlje Ogvgije. Domov, prosi, a

Ali je žena videla bolest, ali je brala iz

oči, ki so oči svetega Krištofa na cerkvenem

»Herr Simon. Vsaj do jeseni bodite še

naš. Lepo, lepo prosim.«

Lenka, Poldka in še Janezova Neža.

»Do jeseni, pet mesecev. Tomanija Vam

sama. Povedali boste, da ste se premislili,

da ostanete do jeseni.«

Ujela je s svojimi njegovo roko, stisnila

jo materinsko na svoje nedrije in ga pritisnila

zopet na stol.

Lenka, Poldka in Janezova Neža.

 

»Gospa, kaj govorite!«

»Kalvpso!«

 

 

Kalypso je pisala prijateljici:

pa izšolan pravdnik in — pesnik celo in

— kolika žalošalnost — moj hišni učitelj.

Spoznala sem, da me ljubi. A strašno se

kroti. Ne vem, ali ker je tako plašen, ali

tvojih »Buch der Lieder«, sanja o tebi ob

tvoji luči in ti piše pesmi v svoji čudni

proč, a nadejam se, da ga do jeseni

pridržim. Pridi in me obišči. Videla ga

Lotte!«

 

 

Simon je blaznil sam zase:

in pozabim! Izpusti, Kalvpso, izpusti.

Mene kliče polje. V polju je zdravje. Pri

 

»Govoriš: Tujec v cesarskem mestu ob

dolžnost. Kalvpso, izpusti!«

 

 

Kalvpso je izpustila. Petnajstega marca

za spomin. Šele po letih je odkril med

listi drobno posvetilo:

le jeseni in sadu ni bilo nič. V nobeni

 

 

in oči mu žare --

</poem>

 

== IV. MEGLENICA. ==