Šmonca: Razlika med redakcijama

 

Bilo je rojstno leto Blasheta in Neshize

Ferdinanda Dobrotljivega na Dunaju,

dvanajsto leto Gregorja XVI. v

vstopila divja deklica med Šmarno in

Šmarjetno goro, da bi Savi pot prekopala.

»Lenka, verjemi ti meni . . . «

 

ledino in se sklonila nad njo in dahnila

vanjo:

»V uho me piši, France!«

Šmonca se zasmeje in dvigne bliže.

Dekle pokaže na Franceta, ki se je pobral

s tal in prihaja bliže. Hipno postoji, kihne.

»Vidiš,« zaraja Lenka. »Že kiha, slišal je.

Kaj sem rekla, France?«

pove sam, če je slišal. Lenka je nejevoljna

na Franceta:

»Pustež, kaj zijaš? Povej, če si slišal.

Saj si kihnil.«

France ne trene z očesom. Mirno pogleda

Lenko in reče:

»Slišal.«

 

se je obenj. Oči ji zevajo od čakanja in

nestrpnosti.

»Da veš, France?«

 

 

»To si rekla, kar vedno. V uho naj te

 

France se obrne in gre malomarno, odkoder

Lenka pa se je našla igraje iz osuplosti

in pove:

»Ta je lepa. Skopljimo si vsak svojo luknjico

pa se pogovarjajmo.«

dopovedujejo. Zanikajo in pritrjujejo.

Lenka je nejevoljna na Šmonco:

»Franceta slišim vse, tebe pa nič.«

Kako bi slišala. Šmonca je nem. »Lenka,

dva, kakor da ga ne vidita. Očitno se

roga Lenka:

»Ta pustež. V nos se dreza s slamico, da

bi murenčka izbezal.«

nazaj in v dir za Oado. Lenka pa stoji

pred Šmonco.

»Zakaj si ga?«

 

izpustila. On je podstavil nogo, da je

padla.

»Rokovnjač, ti!«

Za ramena jo je stisnil k tlom.

Lenko tišči za vrat v zeleno grudo. Dekle

je ugriznilo in praska.

»Ti, mene?«

 

Lenkine oči. Siničje. Stisnil bi strašno,

do smrti . . .

»Šmon . . . ca?«

 

pljunila. Potem je pogledala in rekla

mirno:

»Kri.«

Šmonca je zajokal od strašne žalosti.

Mirno se je obrnila Lenka k njemu:

»Rokovnjač, da veš, nisi, a pasla s teboj

ne bom več.«

In Lenka pljune, pogleda in reče malomarno,

hladno:

»Kri.«

 

Prav gotovo, da jo moram še kot višji

humanitatis skriti pred očetom Ehrenfriedom.

Spass. Ipsissima ejus verba.«

 

Tancredu. In cure d' amor lascive

immerso tonem z Rinaldijem in se kesam:

La prima vita e le mie colpe prime

mira con occhio di pieta elemente

Padre e Signor . . . e in me Tua grazia piovi

Ave, veliki Torkvat! ,Novice' pišejo sicer,

da Ti je - Dante ime!«

lepih knjig ne imel. Zelo manj cenim za

tega del svoje učitelje. Malo, celo malo

der Gang nach dem Eisenhammer, der

Kampf mit dem Drachen in Jungfrau von

se neha stvarjenje. Hitro peza ga mesa

spet pritira dol' na tla . . . Obupal bi. Zares,

cio che piace, e saggio . . . «

 

grazia piovi!«

 

 

Zadnja pomlad leta, posvečenega zvezdi

sem dal srebro.«

 

 

»Zakaj?« je vprašal Jurij.

zato pa jaz malo bolj vsiljiv.«

Simon se je zresnil. Potem je rekel trpko:

»O denarju med nama ne bo govora.

Voli! Ali mi hočeš biti prijatelj ali mi

nebes. Salve, Leopolda!«

 

 

»Novice« različnih in še »narodskih« reči

herojstva. Slovenskemu herojstvu je ime

»beseda«. Nekateri menijo, da tudi —

 

Simon iz Praš je bil takrat sedemindvajsetleten

Poldka. Z manjšo ničemurnostjo kot pred

desetimi leti je pisal o njej:

»Poldka se je omožila. Čuditi se moram,

da me je ta novica tako prijela. Bog jej

»Nikdar nikoli, gospa. Seveda . . . «

 

heraus, Herr Simon.«

 

je zagorelo trpko lice. Povesil je oči.

Potem je rekel z drhtečimi ustnami:

»Gospa Lotte! Tolikega življenjskega ugodja

kot v Vaši hiši še nisem skusil. Nisem

se jaz utapljam . . .«

 

Njene oči gledajo sočutno in dobro mlademu

človeku v bledo, visoko čelo. On

vidi, čuti, ve:

»Lepa si, dobra si. Lenka si in Lavoslava.

In še Janezova Neža s svojimi ustnami

 

Iz slasti pa se budi vase in prosi nemo:

»Tonem. Ali ne vidiš, da tonem? Pusti

me že, naj grem.«

 

Lotte. Učitelj se zdrzne, vstane in se

vzravna. Prečudna slika se je obudila

vanj. Življenje iz neskončne pesmi.

»Vsi so se že vrnili domov in le eden

toguje na samotnem otoku in se ozira

zopet na stol.

Lenka, Poldka in Janezova Neža.

»Bin ich Ihnen zuwider?«

 

pandekte pred seboj na mizi. Potem je

zastrmel predse in zamrmral mrtvo:

 

<center>* * *</center>

lieben. Moj Mahomet je iz Tomanije, kakor

zdaj tu nazivajo, ne vem čemu, Kranjsko.

nicht war? Pa je tudi tak človek kakor

ime. Dolgo, resno in trpko obličje — plemiško.

pa izšolan pravdnik in — pesnik celo in

— kolika žalošalnost — moj hišni učitelj.

Spoznala sem, da me ljubi. A strašno se

kroti. Ne vem, ali ker je tako plašen, ali

pridržim. Pridi in me obišči. Videla ga

boš. Apropos! Zadnjič pri Šperlu mi je

kaj je hotel reči? Pridi, draga! Tvoja

Lotte!«

 

Simon je blaznil sam zase:

»Govoriš mi in ti odgovarjam. To mi povej,

ljubljena, zakaj si me zastrupila s

sem prijatelje in svojce, pozabil domovino,

gomile in svoje polje in svoje

izpusti!«

 

knjiga pesmi, ki si mi jo dala. Pa me

glava boli iz tvoje knjige. Daj, da grem

Mene kliče polje. V polju je zdravje. Pri

tebi, Kalypso, sem bolan.«

»Odgovarjam: Veselje je v dolžnosti. Mene

kliče dolžnost! Gospa Lotte, tudi Vas kliče

 

<center>* * *</center>

 

je beležil Simon vsakdanje:

»Nespamet je kaj nemogočega želeti. Nepošteno

pa gostoljubje zlorabiti. Kjer

je pisal v bogoslovnico po knjige

in skripta. Strbenc je pisal:

»Vso pravdoznansko ropotijo moje učenosti

dobiš, kadarkoli hočeš. Če boš potreboval,

za spomin. Šele po letih je odkril med

listi drobno posvetilo:

Lenka, Poldka, Lotte . . . tri pomladi. In

le jeseni in sadu ni bilo nič. V nobeni

staroverski povesti ni tako . . .

 

== IV. MEGLENICA. ==