Dve ljubici (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Med pivci zagledam prav lično opravljenega žandarja, čigar obraz se mi je zazdeval znan. Zraven njega je sedel meščan, ki mu je nazdravil po nemški: "Herr Omajc soll leben!" Žandar se zasmeje: "Pasja dlaka, kolikokrat sem vam že povedal, da jaz nisem Omajc, nego Omejc, svojega imena si ne dam pačiti!" Orožnika sem zdaj spoznal: bil je najstarejši prijatelj, ki sem ga imal v svojem življenju. Krščena sva bila pri istem kamenu v Mengšu. v šolo sva hodila hkratu in sedela več let v isti klopi, drug zraven drugega. Družila sva se i zunaj šole že v otročjih letih. Francelj Omejec se je pridno učil, bil je dečko vzornega vedeja, ali ne posebno dobre glave. Le z veliko težavo je zdelal glavno šolo v Ljubljani. Še huje ga je pestila gimnazija, zato ji je dal slovo in šel k nekemu trgovcu ali obrtniku. Odslej sva se videla jako poredkoma, zadnjikrat leta 1848. Dve leti pozneje so ga potrdili v vojake, ali je prestopil kmalu k žandarmeriji. Radi svojega izredno lepega ponašanja, radi redovitosti in vsestranske sposobnosti svoje je v službi brzo napredoval. Takrat, ko sva se našla v Kandiji, ni nosil več orožja. Prost vseh drugih poslov je delal samo v pisarnici.

 

(Tole samo prva stran, pretipkaj še ostale. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] 14:15, 5. julij 2010 (UTC))