Plebanus Joannes: razlika med redakcijama

dodanih 389 zlogov ,  pred 10 leti
 
»Za siroto Katarino!« . . .
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Prenočil je na stopnicah neke cerkve kakor
v davnih dneh nekdaj v Florenci tisto noč po smrti
brata Džerolama . . . V prvem svitu je šel v cerkev
in je maševal in ker ni bilo ne cerkvenika ne klerika,
je sam prižgal sveče, se oblekel in pristopil,.
In duša se mu je odpočila, odtajala, kakor v južni
noči zemlja po zmrzali in zimi. In sredi med sveto
daritvijo ga je obšla misel:
 
»Kako je vendar vse to čudno! Prav na najglobljem
dnu srca leži Sveto in je skrito. Nikoli, nikoli
močniku; veselo, ker je vsaj v dnu živo, vedno,
noč in dan še v tesnobi sosedstva hudičevega,
žalostnega duha,. Omne humanum! A v dnu je Bog,
nezatajen, živ in svet. Nikoli, morda še nikoli niso
ne moji ne jaz grešili iz volje proti Bogu! Cepali
smo, a smo iz volje mesa: vikar Jevane Potrebujež,
sorodnik moj Peter, devica Katarina in morilec
,,"degradatus" Peter ,,. . . ,«
In ko se je zahvaljeval za prejeto dobroto, je
molil in čuvstvoval:
 
»In če boš dal preizkušnjo, še enkrat zahvaljen,
Gospod, in če boš telo dal tvorom in gnoju v
in če boš v smrtni uri plašil dušo, da bo tem veselejša
pogledala v Tvoj obraz po boju, zahvaljen
vekomaj!« ,. ,. . ,
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Prešel je mimo dvorišča, kjer je prejšnji dan
videl kugavega človeka, in ni vedel, kdaj. Prešel
kakor da je že doma. Šel je mimo turščinega polja.
Prav tako kakor prejšnji dan je ležalo v solncu
in. le .popotnik ga je gledal od druge strani in ga
je komaj prepoznal, V prvi koči je vstopil, da bi
poprosil za požirek včdevode in skorjo kruha, če bfbi
ga dali. Vstopil je v sajasto vzdušje in pozdravil;
dvoje strašno izpremenjenih lic mu je zaječalo nasproti:
kakor da mu lastno dete umira na Tolminskem,
je zastokal:
 
»Katrica, otrok! Kuga, kuga!« —
Bila je že noč, ko je šel po dolini navzdol
k starcu. Starec je pravtako molče segel v žerjavico,
izvlekel smojko in jo ponudil potnemu:
 
»Če se ti ne graja!«
Vikar je vzel in je jedel in kakor v zahvalo
je rekel:
 
»Grem v Tolmin, pa sem pozan,«
»Grem v Tolmin, pa sem pozan.«
»Tam-le lahko spiš,« je odvrnil ovčar, »Eden
 
»Tam-le lahko spiš,« je odvrnil ovčar. »Eden
je že legel notri,« je nadaljeval in držal roko stegnjeno
proti seniku,. »Mimo je prišel, še s pol očesom
je gledal. Pa je tam v leso otrnil neroda negoda
in se mu je oko polilo po licu kakor gnojen
polž,.«
 
»Ali je umrl?« je vprašal vikar,
»MordaAli še ni vesje mrzel,umrl?« je odvrnilvprašal ovčar,vikar.
 
»Morda še ni ves mrzel,« je odvrnil ovčar.
 
»Pa za kugo ni umrl, poznam bolezni. Škoda človeka,
ki tako zgnije pri živem telesu iz bab in
da bi bil mogel s kretnjo pritrditi ali z besedo
odgovoriti. Ovčar pa je golčal, kakor sam zase:
 
»Devetdeset let sem star, pa trideset let sem
vdovec. Takrat še nismo poznali te kuge, ki gre
po mladih ljudeh. Pravijo, da jo je zasejal hudič.«
 
»Kako?« je zaječal vikar.
 
»Kako neki! Sparil se je z lepo babo, pa je
nalezla tam, kjer je najbolj nečedna.«
Vikar je oživel in dejal nevoljno:
 
»To so čenče. Če je bil hudič, bi jaz vedel,
ker sem duhovnik.«
Ovčar je mirno prikimal in je mrmral uverjen
in trdovraten:
 
»Čenče niso! Saj vsi vedo, da ni grd in risast.
Gladek je in lep. Samo požvižgal jim bo, pa jih
bo imel devet. Take so babe!«
 
»V nas samih je hudič,« je odvrnil resno vikar
in od trudnosti, ki mu je legla na oči, že ni več
vedel, kaj govori.
 
»Bog in hudič, reci, če si res duhovni človek,«
je rezko dejal ovčar in ponudil vikarju drugo
smojko. In ko je vikar vzel in jedel, je ovčar nadaljeval
prav vedro in živahno:
 
»Zato se pa tepeta, kadar se duša loči, angel
in rogelj. Saj sem sam slišal, ko mi je žena umrla,
kakor bič sem slišal in je udarjalo kakor po irhovini.
Ali ne veruješ?«
 
»Verujem,« je odvrnil vikar vljudno.
 
»Lej,« je oživel ovčar. »Saj sem vedel, da mi
je Bog povedal, ko si šel mimo: daj mu repo, da
ostane pri tebi! Pa si ostal. Pa še duhovnik si
Gotovo boš vedel, če te bom vprašal. Ali boš?«
 
»Prašaj,« je odgovoril vikar,
»Prašaj,« je odgovoril vikar.
 
»Sedlani in Ložani smo v pravdah,« je rekel
ovčar,. »Že šestdeset let se prerekamo zaradi paše
na Miji,. Lej, pa je bil rajni Čeboklijev Tone,. Rada
sva se imela, ti rečem. Pa pri tistih pašah je, kakor
da niso od Boga, Sam prepir,.«
Odkašljal se je in dejal oprezujoče:
»Za pašnik smo se stepli. Pa prav Čeboklijev
Tone je dobil po glavi,.«
Vikar je vzkliknil:
 
»Ali si ga ubil?«
 
»Ne,« je zasopel globoko ovčar. »Še dvajset
let je živel po tistem. Samo hudič je potem prste
vmes vtaknil. Ali spiš?«
 
»Ne spim.«
 
»Hudič, sem rekel,« je govoril ovčar in glas
mu je sahnil, »pa ti molčiš! Ne veš nič. Ali si gluh?
v ovčarja. In ovčar je strmel v vikarja, jezno, s
podplutimi očmi. Težko je zahropel vikar:
 
»Saj nisi hotel!«
 
»Ne!« se je oddahnil ovčar.
 
»Jaz tudi ne!« je vzdihnil vikar in vstal sunkoma.
Ovčar je kimal z glavo.
 
»V Tolmin greš, si rekel?« je vprašal s čudnim
nasmehom. »Lahko še posediš.«
 
»Zbogom!« je dejal vikar in se obrnil na pot.
 
»Čakaj,« je zaklical ovčar za njim, »oni, ki je
tam poginil, mi je dal pisanje,. V Tolmin greš. Boš
že prebral, komu velja, kadar boš zjutraj pri svitu
prišel. Stori mu to, kakor sem mu jaz, da je mogel
rutico, in je spravil. Potem je segel po drobiž,
ki ga je imel, in ga nasul pred ovčarja:
 
»Za smojko!«
 
»Kamor si vrgel, bo ležalo,« je zamrmral ovčar.
Vikar se mu je nasmehnil, prikimal in šel.
Ovčar se je sklonil po novce in je govoril:
 
»Zares je duhovnik, še smojke ne mara zastonj,
»Zares je duhovnik, še smojke ne mara zastonj.«
«
In čez hip je pogledal žalostno po cesti za odhajajočim
in je rekel:
 
»Šestdeset let strahu sem užil. Prvi si mi prav
povedal. Bog ti daj srečo, ker si rešil mojo dušo,.«
Stari ovčar je začel polglasno moliti ob pojemajočem
ognju in glava mu je nihala trudna, vedno
bolj počasi in se je končno umirila na trudnih dlaneh,.
Takrat se je zbudilo visoko pod čermi in v
mejah pod kolovratskim grebenom, seglo niže in
niže in razpihalo žerjavico. Ovčar se je premražen
zavedel in odšel v senik, da počije v zatišju v
družbi človeka, ki je bil tam umrl in ga ni poznal . . .
, , ,
Veter je suval vse odločneje in gnal poznega
potnika vikarja Janeza proti Volčam in Tolminu,
odkoder je rastel prvi, daljni dan,.
 
<center>* * *</center>
 
Vikar je prišel v Tolmin in stopil v svoj dom.
Našel je vrata odprta, dasi je bilo še zelo zgodaj,
krilo za njim in se je ozrl in se odmaknil za
korak:
 
»Katrica?«
 
»Sem,« je odgovorila mehko, kakor v zadregi,
»Sem,« je odgovorila mehko, kakor v zadregi.
»Magdalena je umrla, pa sem jaz prišla,«
 
»Na kugi?« je vprašal,
»Magdalena je umrla, pa sem jaz prišla.«
»Ne vem,« je rekla,
 
»Na kugi?« je vprašal.
 
»Ne vem,« je rekla.
 
»In si prišla?«
 
»Če smem ostati in streči!«
 
»Smeš, smeš, smeš,« je klical vikar živo. In
vsa trudnost ga je minila in se je razživil, kakor
naj gre in maševal bom. Hiti, teci, reci, da sem
doma!«
 
»Gospod stric,« je odvrnila žalostna in kakor
da ji je hudo, ker ne more biti poslušna, »Matevžek
je tudi umrl,.«
 
»Revež!« je vzdihnil vikar.
 
»On je bil prvi mrlič v Tolminu,« je pripomnila.
In sramežljivo je dodala:
»Pa je umrl lahko in sem mu stregla.«
Vikar je zastrmel vanjo in zašepetal vneto:
 
»Sancta!«
Potem je šel in je sam odprl cerkev sv,. Urha,
sam zvonil, se sam oblekel, sam prižgal luči, sam
pristopil, sam prenašal knjigo, molil in odgovarjal,.
In vse je bila ena sama zahvalna molitev za čudež,
za Katrico, ki se je vrnila in je videla, videla,
videla ,,. . .
Ko pa se je vračal v Tolmin, je otipal tujčevo
pisanje pri sebi in je razgrnil svileno ruto in je bral
v znanih pismenih svoje lastno ime:
 
»Vikar Janez Potrebujež,«
»Vikar Janez Potrebujež.«
S tresočo roko je razgrnil ovoj in je bral. In
ko je dobral, je list zganil, zavil v svileno ruto in
ga spravil. Nato je govoril sam pri sebi, žalostno,
toplo:
 
»S poločesom je prišel mimo. Pa je otrnil v
leso in se mu je oko polilo po licu kakor gnojen
polž,.«
Dvignil je pest proti zapadu,.
Nato pa je dejal mirno: »Prekleta zemlja Cepolijev!
Jaz sem ti ušel. Zato si mi Petra ubila!«
»Pa saj zdaj je prestal, prestal, prestal . . . «
V vežo pred vikarja je nenadoma omahnil
človek z neumnosmešnim licem pijanca. Vikar se
je zagledal osupel v to lice, katero je trenutno
komaj spoznal.
 
»Dijakon Peter!« je rekel začuden, iznenajen,
»Dijakon Peter!« je rekel začuden, iznenajen.
Pijani je razširil roke kakor v objem in klical:
 
»Prijatelj Janez! Duša moje duše, še te vidim.
Daj, da te poljubim, duša moja, daj prijatelju! . . . «
Vikar je odstopil, da bi se ubranil objemu pijanega,
in je rekel resno:
 
»Dijakon Peter, kakor muha si pijan,«
»Dijakon Peter, kakor muha si pijan.«
 
»Kaj deš?« je zategnil oni užaljeno; »kakor
muha? To si grdo rekel, prijatelj, strašno grdo,
Pijani je stopil okorno za korak bliže in je
vprašal zahrbtno, zabavljivo, oblastno:
 
»Ali si moj prijatelj ali nisi? Naravnost govori!
Ali me spoštuješ ali me zametuješ?«
 
»Kadar se naspiš, pridi in vprašaj!« je odvrnil
vikar in mu okrenil hrbet,.
Nato je začutil, da mu je pijani od zadaj položil
roke na rame in mu zagrebel prste v suknjo,.
Vikar se je ljuto obrnil. Vonj pijače mu je puhnil
v lice, da ga je v oči zaščemelo in se mu je zagnusilo,.
Z desnico je zgrabil pijanemu v nedra in
ga sunil od sebe. Pijanec se je lovil in padel nerodno
je pobiral raz kameniti tlak in stal trdnejši ko
prej in govoril s spremenjenim, piskajočim glasom:
 
»Ti me suješ! Ti, moj prijatelj! Suješ, suješ . . .«
»Ti me suješ! Ti, moj prijatelj! Suješ, suješ . . . «
 
»Norčavi človek,« je vzkipel vikar. »Ven iz
moje hiše. Pa pri priči!«
 
»Počakaj, prijatelj, počakaj,« je jecljal pijani
in mežikal grozotno. Ustnice so se mu bile stisnile,
Desnico je nerodno tiščal zadaj zase. Vikar je bil
prekrižal roke in zagrizel zobe v ustnice. Ko je
oni planil, se je umaknil na stran, zgrabil jeklen,ojekleno
pijanca za roke od zadaj, ga dvignil za ped s tlaka
in ga treščil predse, da je votlo jeknila vsa veža.
k tlaku in mu vjel roke v pas in zadrgnil.
Nato je vstal.
 
»Pre—kleti,« se je penil oni. Ostudnejšega
lica vikar še ni videl. Nevede, kako in kdaj, se je
po ušesih. Pijanec je hlastal kakor pes po roki, ki
ga je tepla.
 
»Tako, tako, še tako,« je vzklikal vikar. »Ti
obrusim gobec, izbijem zobe, okrešem uha, žival
mu potisnil krpo med zobe. Nato ga je prijel odločno
za tilnik in ga vlekel po tlaku in ga vrgel
v »sobo sveta«,.
Potan in tresoč se je šel v kuhinjo in je videl,
da je prazna, in se je oddahnil. Nato je šel gori
pred vrata Katričine sobe in je slišal njen mehki,
tožeči glas. Pela je z besedo, ki je ni razumela:
 
»Meum est propositum in taberna mori.«
<small>»Meum est propositum in taberna mori.«</small>
 
Vikar je rahlo odprl vrata in je videl: Tam je
sedela sama vase zleknjena ob oknu. Njeno lice
Vikar je prav tako tiho zaprl vrata, kakor
jih je bil odprl, in odšel. Šepetal je vesel:
 
»Nič ni videla, nič ni slišala.«
Stopil je nazaj v vežo in ostrmel. Tu, kjer je
smrtni sragi in vonj, ki je vel od človeka, je bil
vonj smrti, kuge in trohnobe. Vikar je prepoznal
človeka in zaklicalizaklical:
 
»Gospod Tomaž!«
Tomaž Skočir, vikarjev obhodhik in kaplan
pri cerkvi svetega Mavra nad Mostom, je zlezel
kakor voščena podoba sam vase in je zaječal:
 
»Moje ure so štete!«
Vikar ga je prestregel v roke in ga nesel kakor
otroka in ga položil na svojo lastno posteljo in
mu začel streči kakor je vedel in znal . . .
 
* * *
 
<center>* * *</center>
 
»Gnusna, umazana bolezen,« je tožil kaplan
Tomaž,.
»Ali hudo boli?« je vprašal vikar,.
 
»Iz telesa lije brez konca,« je zatarnal bolnik
in obraz se mu je spačil; mlaskal je z žejnimi ustnicami,.
Vikar je segel po zadnjo posodo vina, ki
jo je bil našel v svoji kleti, zmešal vino z vodo
otroku, ki vidi nekaj groznega.
Že šest dni mrjejo; nekateri trpijo strašno,
drugi umirajo hitro, začudeni kako in kdaj., Mrjo
najmočnejši, zdravi se zgrudijo v hipu, ležijo, tulijo,
podivjajo. Slabotni kljubujejo, vidijo mrtve in
božja nad ljudmi in je prizanešeno nedolžnim.
Motno je jeknila v vikarjevi duši žalostna
pesem. Trpkotrudno se je -oglasilo v njem kakor
razodetje iz neznano daleč:
 
»Nikarte, nikarte, riba,
<poem>
<small>»Nikarte, nikarte, riba,
riba faronika,
zavoljo otrok nedolžnih,
zavoljo porodnih žena.«</small>
</poem>
 
Bolnik pa je pripovedoval, da so bogati tolminski
plemiči bežali v baške in bohinjske hribe,
bi vstopil in pil. Nato je začel Tomaž bloditi in
je kakor štel:
 
»Dolje, Zatomin, Žabce, Ravne, Ljubinj, Poljubinj,
Prapetno, Modrejce, Most, Modrej . . . «
In zopet čez nekaj hipov je potožil:
»Pa kje so še Kozaršče, Čiginj, Ušnik, Sela,
Volče. O moj Bog, saj nisem ptič!«
Ko se je rahlo ovedel, je vprašal vikar:
 
»Kako je z Volčami? Ali je Josephus bežal?«
Kaplan se je bridko nasmehnil in je rekel:
 
»Do Tolmina . . . Tu se je zgrudil in Formentiniji
so se ognili z vozom in ga pustili sredi ceste,.«
 
»Ali je umrl?« je prašal s trepetajočim glasom
vikar.
 
»Pokopal sem ga pri Svetem Urhu,« je odvrnil
kaplan in utihnil.
Vikar se je zagledal krčevito predse in je
mrmral:
mrmral: »Torej je Bog tako odločil in se ne bom
 
poniževal po ukazu,« Bilo mu je težko in lahko
»Torej je Bog tako odločil in se ne bom
poniževal po ukazu.« Bilo mu je težko in lahko
obenem pri srcu in je doumel čudno naglo in drugače
ko dozdajrdozdaj: »Josephus de Menezeis! Sin meljušnik
iz očeta meljušnika na Dvoru! Ti si me
zares sovražil. Ti si se me bal. Slutil si, da vem,
Ti pa si sovražil in tepel, da ne bi udaril jaz. Bog
ti odpusti! Bog ti daj mir, ki ga nisi imel, ker je
bil hudič tvoj svetovalec in si hodil v žalosti . . . «
Nato se je vnel vikar v prečudni bojazni za
njo, ki jo je bil zatajil pokojnemu, in je molil:
 
»Prizanesi ji, Gospod, z gnusno boleznijo.
Nima človeka, ki bi ji stregel. In jaz sem trpel
pil. Vikar pa je bil premislil: Glej, rekel je Tomaž,
da je odprta Formentinijeva klet. Šel bom in bom
natočil,.
Kaplan je blodil in govoril, kakor da se hvali
in hvali še enega: »Dvanajst vasi, pa samo dva
 
»Dvanajst vasi, pa samo dva
človeka; ali so to mačje solze? Pa sva moža midva,
kaj, prijatelj! Ne prisodil bi ti. Tvoje roke so
Kaj? Tudi zdraviti znaš, signor Pietro?«
Vikar je posluhnil in je vprašal:
 
»Gospod Tomaž, o kom govoriš?«
 
»Našel sem ga na Modrejcih, na Ravneh, v
Doljah, v Čiginju, povsod,« je odgovarjal bolnik
»Pere kakor dekla, teše krste, grob skoplje
v uri, ogenj zaneti, dojenca previje, še podojil bi
ga — «
Vikar je vprašal in priznal:
 
»O dijakonu Petru govoriš!«
 
»O dijakonu? Ali je dijakon?« je vprašal kaplan
in vikar ni odgovoril. Zavrelo mu je vroče
ali je v vse telo tak? In pride in je vhod v Formentinijevo
klet odprt in omahne vanjo. In vidi,
da je vino tam, in čuti, da je žejen in da bo zdai «zdaj
zdaj legel, ker se je do smrti utrudil; pa leže pod
sod, da bi pil in hlastne preveč; vstane in ga sam
hudič vrže v mojo vežo moji neprijazni besedi naproti.
Pa je lahko vzrastla hudoba v njegovi krvi
in sem ga po krivici stepel in zvezal in leži doli.,
kakor da ni človek, in spi in hvala Bogu, vsaj nič
vedel ne bo, kaj je bilo in kako!
vikar popkar z rdečim držajem; tedaj je ugasnil
v njem strahotni vtis od prej in je mrmral:
 
»S tem le, amice Petre? Še ušes bi ti ne mogel
načeti. A igrati znaš dobro, prismojeni meljušnik,
Vikar še je vrnil k svojemu kaplanu in je našel
Katrico pri njem. Stopil je k njej in dejal tiho:
 
»Katrica, tu ni tvoj opravek,«
»Katrica, tu ni tvoj opravek.«
 
»Ali mu ne smem streči?« je vprašala boječe.
 
»Smeš že,« je odvrnil hripavo vikar; nekaj mu
je bilo stisnilo grlo,.
»Ali pa ne veš tega, da gre bolezen tudi po
strežnikih?«
Katrica se je veselo nasmehnila in rekla
otroško* uverjena:
 
»Jaz ne bom zbolela,«
»Jaz ne bom zbolela.«
 
»Kako to veš?« je vprašal začuden vikar.
 
»Vem!« je odvrnila otroškoverno.
Vikar se je vznemiril in se obrnil vstran.
 
»Še je zmedena, še je kalna! Bog meni greh
odpusti!« —
in je držala zrcalce pred seboj in je šepetala kakor
otroci:
 
»Še se bom kamenčkala, dokler bo čisto
svetlo zrcalce . . . «
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Prvi človek, katerega je srečal vikar tisto
jutro potem, je bil dijakon Peter. Težek kotel vode
je bil nalovil pri koritu sredi trga in je šel v bližnjo
hišo. Ko je ugledal vikarja, je zaklical:
 
»Štirje otroci so v hiši sami. Moram jim skuhati,
pa hitim, da mi kateri v ogenj ne pade.«
 
»Gospodinjiš,« se je nasmehnil vikar in pristavil;
»Potem bi te jaz rabil. Gospodu Tomažu je
treba groba,.«
 
»Takoj,« je odvrnil dijakon. Vikar je stopil v
hišo za njim in je videl, da je spreten in da ljubi,.
Videl je, kako je hkrati umival, kurfal, česal in
oblačil; in otroci so bili zdravi in so se gnetli okoli
videti nevoljen in je stikal po koteh in iskal. Potem
je stopil odločno pred skrbnika in rekel:
 
»Stric, popkar nazaj! Ti si ga vzel,«
»Stric, popkar nazaj! Ti si ga vzel.«
»Zares,« je odvrnil dijakon in iskal in ni našel,
 
»Zares,« je odvrnil dijakon in iskal in ni našel.
Vikar je izvlekel nož in je vprašal:
 
»Morda je ta!«
 
»Popkar,« je zapel otrok,
»Popkar,« je zapel otrok.
Dijakon Peter je osupnil in sklonil glavo. Kotel
je prekipel in ga oparil,.
 
»Nerodni človek,« je vzkipel vikar, »zgorel
boš,.« Oni drugi se je trpko nasmehnil in dejal latinsko:
 
»V tvoji hiši sem spal. Reci, ali.sem sanjal ali
»V tvoji hiši sem spal. Reci, ali sem sanjal ali
je bilo res. Strahovito si me okrcal po licu in
ušesih,.«
 
»Sanjal si,« je odgovoril vikar, »Toda pijan
»Sanjal si,« je odgovoril vikar. »Toda pijan
si bil kot muha,« In je pristavil:
si bil kot muha.« In je pristavil:
»Maševat grem, pojdi in mi strezi!«
Dijakon je vstal in je šel; ko se je vrnil, je bil
opravičen pred Bogom in človekom, katerega je
bil pijan napadel z nožem . ,. ,.
Jedla sta iz enega lonca in kakor težaka sta
gledala, da zajmeta vsak čim več, in sta se zabavala:
 
»Kakor volk zreš!«
 
»Nimaš dna,«
»Nimaš dna.«
 
»Z lopato ješ!«
 
»Dve žlici bi rad, kaj ne?« —
Nato sta se dvignila s hloda na cesti,. V Volčah
sta bila. Pogledala sta za gospodinjo, ki jima
je kuhala in nosila kosilo iz Tolmina. Ni je bilo
videti.
 
»Tam je menda vstopila,« je pokazal dijakon
z roko proti nizki bajti. Šla sta tja. Dijakon je pristopil
je dojila tuje matere dete in je sladko tipala po
mlečnem licu in pela svetlo uspavanko:
 
»Meum est propositum in taberna mori, , .«
<small>»Meum est propositum in taberna mori. . .«</small>
 
»Sancta!« je vzdihnil vikar in oči so se mu
zameglile.
kri, smrt in obup in stoteri smrad. A njiju srce je
pelo kakor v psalmu:
 
<poem>
»Nič ni bolj svetega, kakor žena, ki je rodila!«
»Nič večjega ni, kakor je njena ljubezen.«
»Po materah ena družina!«
»Videl sem mater dojiti tuje dete!«
»Videl sem in sem jokal.«
»Videl sem skrb očetov. Kje je?«
»Ljubezen mater je presegla pravico moža.«
»Zakaj jo ponižujejo?«
»Otroci, ki gledajo Gospoda, ljubijo mater.«
»Najsvetejši ljubijo najčistejšo)
»Mati, Tvoje ime je sveto — «
»Tvoje ime je sladko v veke — — — «
</poem>
Dijakon je zlezel iz groba, ki ga je bil dokopal,
 
<center>* * *</center>
 
Dijakon je zlezel iz groba, ki ga je bil dokopal
in se je zleknil truden na prst ob jami. Srebrna
slana je pokrila zemljo, medel dan je gledal izza
Jalovnika,. Tiha, žalostna meglica je rastla iz razvodja
nad Dvor, črna jata se je gnala čez Tolmin
na volčansko polje. Trudni grobar je mrmral:
 
»Izkopal sem grob! Legel bom vanj in spal. ,.«
»Izkopal sem grob! Legel bom vanj in spal. . . «
Vikar Janez je hitel od Tolmina doli, da bi
zvonil, pristopil, maševal in daroval Gospodu za
besede in je bolezen sahnila, kakor voda ob povodnji.
In zdaj je vikar dospel in je videl grobarja
ležati ob grobu in je zaklicalizaklical:
 
»Peter, ali živiš?«
 
»Še malo,« je odvrnil oni trudno.
 
»Vstani,« je rekel vikar, »in če je tvoja ura
prišla, z molitvijo jo bom zadržal, dokler ne zakličem:
pojdi, maša je končana!« ,
Grobar se je dvignil in duhovnik mu je segel
z desnico pod pazduho in ga podpiral. Vstopila
dal strežniku. Obrnil se je nazaj proti oltarju in
je slišal prositi:
 
»Daj mi, daj! Samo enkrat naj pijem kelih
Gospodov.«
 
»Zapravil si ga,« je odvrnil vikar.
 
»Samo enkrat —,« je ponovil bolnik,
»Samo enkrat —,« je ponovil bolnik.
Tedaj je vikarju zadrhtela duša in je videl:
Žena je nad tuje matere dete zgrnila prsi! Ali
trudnost. Bolečina se mu je oglasila v udih in je
molil veliko besedo o besedi, ki je meso postala
in je čutil: »Oči imam in ne vidim, ušesa imam in
 
»Oči imam in ne vidim, ušesa imam in
ne slišim, stojim in ne vem, kako. Gospod, moj
Jezus, zadnjikrat sem ti daroval! Gospod moj,
Jezus, hlapca nevrednega ne zavrzi v veke!« ., ,. .
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Vzbudil se je iz bolečine in sence in je videl,
da leži na svoji postelji in da je mrak in tiho v
da govori in da se sliši, in je slišal, kakor da govori
nekdo drugi, ko je sam prosil:
 
»Mleka, mleka!« —
Zopet je tonil v škrlatni megli, trepetal iz
sebe, moč iz nemoči: ni ga bilo, bila je le
še beseda, ki jo je čutil, videl, hotel, ljubil:
 
»Mleka!« —
Nekak truden in žalosten glas mu je odgovoril:
 
»Ni mleka, stric, ni mleka,«
»Ni mleka, stric, ni mleka.«
Videl je iz svoje dalje nekako sladko bitje s
plašnimi in od nespanja vnetimi očmi, in videl je
sklanjalo iz neskončnosti k njemu. In zdaj je slišal
jasno, vsakdanje:
 
»A če bi smela! O moj Bog, saj sem malo dojila,
stric!«
moška in trpka narava je jeknila v brezmočnem
uporu:
 
»Svinja!«
Nato je slika ugasnila, a vstala nenadoma
znova, sijajna, večna. Tam je klečala žena, skrivnostna
razumu in srcu,. Z obema rokama in krčevito
je bila raztrgala obleko na svojih deviških
prsih. Njene oči so prosile k Sinu, njena usta so
govorila Sodniku, ki je prihajal:
 
»Poglej, moj ljubi sin, telo, ki te je nosilo, in
prsi, ki so te dojile! Bodi usmiljen, kakor si obljubil!«
 
«
»To je zadnje in je sodba,« je umoval vikar
in zaprl oči kakor v sen. Ko je zopet pogledal, je
veroval, da je onstran sodbe in smrti v brezglasju
in brezbolesti.
 
»Gospod Jezus,« je zaklical vedro, »Tvoj hlapec
»Gospod Jezus,« je zaklical vedro. »Tvoj hlapec
Jevane je prišel, pa ne ve, kako bo odslej ž
njim. Ali sem obhodnik ali vikar?«
v pravo spoznanje in je videl, da ni umrl,
da se je prebudil v človeško življenje; da je soba,
kakor je* bila, in postelja, kakor je bila, da je ženska
v sobi in se igra z zrcalcem in je veselo zaklicala,
ko je spregovoril. Vse osrčje se mu je
vnelo v dotedaj nepoznani slasti in je rekel:
 
»Katrica, moja ljuba hčerka!«
 
»Stric!« je odvrnila tiho in se sramovala.
 
»Katrica,« je ponovil in jo prijel za roko.
 
»Živim!«
 
»Živite!« je odvrnila,
»Živite!« je odvrnila.
 
»In ti mi boš stregla in boš ostala pri meni?«
 
»Do smrti, stric!«
 
»Do moje ali pa tvoje!« —
Vikar je dvignil rosno oko skozi okno, kjer
besedo zahvalil svojemu Bogu, da ga je bil ozdravil
od hudiča, ki mu je ležal v krvi in mu jo
blodil . . .
 
* * *
<center>* * *</center>
 
Potem je še doživel prvo pravdno poravnavo
med glavarjem Eckghom in naddijakonom Falcidijem.
Sklenila sta jo pred številno komisijo goriškega
podglavarja Jeronima pl. Attimisa, Konrada
pl,. Orzona, Gašperja de Lantierisa, Bernardo de
Rabatta, Otomarja Neunhauserja, Franca d'Eckha
in Antona Papeža v šestem letu po »veliki bolezni«
dne 8, aprila 1538,. Pogodili so se:
 
»Agentes singulis annis teneantur demittere
jJladaBlada eorum minuta ex Decimis et aliter quomodo
libet esigenda usque ad diem Ss,. Hilarii et Tatiani
ut si eo interim Subditi Capitanatus illius
Bladis illis indiguerint, eam mediante debita mercede
sive potius pretio de die in diem currenti ea
consecjuiconsequi valeant et debeant, quo festo pacto mox
dieti agentes abducere valeant et abducant dietadicta
Blada minuta quoque malint. De Bladis autem
grossioribus similiter coneordaruntconcordarunt, quod agentes
pro dietodicto Capitulo possint illa ad libitum et quoque
tempore volunt abducere, cum hoc tamen,
quodsi Capitanus illa, vel de illis habere voluerit
pro intertentione Castri Tulmini, eidem agentes
teneantur dare.«
 
»Dokler bo držalo!« je tedaj menil vikar Janez
in je res doživel v letu 1541 nov spor zaradi večjega
mernika, ki so ga hoteli uvesti čedajski »agentes«.
«. Glavar pa je odločno zahteval:
 
»Ut pisinale et pallota reducantur in pristinum
modum!«
smrt, v čedajskih zapiskih o kaznovanih tolminskih
vikarjih opazko Falcidijeve roke:
 
»Joannes, plebanus Tulmini. Svoj človek, uporen
in ponižen, zvest in svojeglav. Ne vem, ali je
hotel služiti dvema gospodoma ali nobenemu.«
Novi naddijakon je pripisal pravičneje:
 
»Služil je svojemu!
1.470

urejanj