Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

 

»Za siroto Katarino!« . . .

Prenočil je na stopnicah neke cerkve kakor

v davnih dneh nekdaj v Florenci tisto noč po smrti

brata Džerolama . . . V prvem svitu je šel v cerkev

in je maševal in ker ni bilo ne cerkvenika ne klerika,

In duša se mu je odpočila, odtajala, kakor v južni

noči zemlja po zmrzali in zimi. In sredi med sveto

daritvijo ga je obšla misel:

»Kako je vendar vse to čudno! Prav na najglobljem

dnu srca leži Sveto in je skrito. Nikoli, nikoli

močniku; veselo, ker je vsaj v dnu živo, vedno,

noč in dan še v tesnobi sosedstva hudičevega,

nezatajen, živ in svet. Nikoli, morda še nikoli niso

ne moji ne jaz grešili iz volje proti Bogu! Cepali

smo, a smo iz volje mesa: vikar Jevane Potrebujež,

sorodnik moj Peter, devica Katarina in morilec

In ko se je zahvaljeval za prejeto dobroto, je

molil in čuvstvoval:

»In če boš dal preizkušnjo, še enkrat zahvaljen,

Gospod, in če boš telo dal tvorom in gnoju v

in če boš v smrtni uri plašil dušo, da bo tem veselejša

pogledala v Tvoj obraz po boju, zahvaljen

Prešel je mimo dvorišča, kjer je prejšnji dan

videl kugavega človeka, in ni vedel, kdaj. Prešel

kakor da je že doma. Šel je mimo turščinega polja.

Prav tako kakor prejšnji dan je ležalo v solncu

je komaj prepoznal, V prvi koči je vstopil, da bi

ga dali. Vstopil je v sajasto vzdušje in pozdravil;

dvoje strašno izpremenjenih lic mu je zaječalo nasproti:

kakor da mu lastno dete umira na Tolminskem,

je zastokal:

»Katrica, otrok! Kuga, kuga!« —

Bila je že noč, ko je šel po dolini navzdol

k starcu. Starec je pravtako molče segel v žerjavico,

izvlekel smojko in jo ponudil potnemu:

»Če se ti ne graja!«

Vikar je vzel in je jedel in kakor v zahvalo

je rekel:

je že legel notri,« je nadaljeval in držal roko stegnjeno

je gledal. Pa je tam v leso otrnil neroda negoda

in se mu je oko polilo po licu kakor gnojen

»Pa za kugo ni umrl, poznam bolezni. Škoda človeka,

ki tako zgnije pri živem telesu iz bab in

da bi bil mogel s kretnjo pritrditi ali z besedo

odgovoriti. Ovčar pa je golčal, kakor sam zase:

»Devetdeset let sem star, pa trideset let sem

vdovec. Takrat še nismo poznali te kuge, ki gre

po mladih ljudeh. Pravijo, da jo je zasejal hudič.«

»Kako?« je zaječal vikar.

»Kako neki! Sparil se je z lepo babo, pa je

nalezla tam, kjer je najbolj nečedna.«

Vikar je oživel in dejal nevoljno:

»To so čenče. Če je bil hudič, bi jaz vedel,

ker sem duhovnik.«

Ovčar je mirno prikimal in je mrmral uverjen

in trdovraten:

»Čenče niso! Saj vsi vedo, da ni grd in risast.

Gladek je in lep. Samo požvižgal jim bo, pa jih

bo imel devet. Take so babe!«

»V nas samih je hudič,« je odvrnil resno vikar

in od trudnosti, ki mu je legla na oči, že ni več

vedel, kaj govori.

»Bog in hudič, reci, če si res duhovni človek,«

je rezko dejal ovčar in ponudil vikarju drugo

smojko. In ko je vikar vzel in jedel, je ovčar nadaljeval

prav vedro in živahno:

»Zato se pa tepeta, kadar se duša loči, angel

in rogelj. Saj sem sam slišal, ko mi je žena umrla,

kakor bič sem slišal in je udarjalo kakor po irhovini.

Ali ne veruješ?«

»Verujem,« je odvrnil vikar vljudno.

»Lej,« je oživel ovčar. »Saj sem vedel, da mi

je Bog povedal, ko si šel mimo: daj mu repo, da

ostane pri tebi! Pa si ostal. Pa še duhovnik si

Gotovo boš vedel, če te bom vprašal. Ali boš?«

»Sedlani in Ložani smo v pravdah,« je rekel

sva se imela, ti rečem. Pa pri tistih pašah je, kakor

Odkašljal se je in dejal oprezujoče:

»Za pašnik smo se stepli. Pa prav Čeboklijev

Vikar je vzkliknil:

»Ali si ga ubil?«

»Ne,« je zasopel globoko ovčar. »Še dvajset

let je živel po tistem. Samo hudič je potem prste

vmes vtaknil. Ali spiš?«

»Ne spim.«

»Hudič, sem rekel,« je govoril ovčar in glas

mu je sahnil, »pa ti molčiš! Ne veš nič. Ali si gluh?

v ovčarja. In ovčar je strmel v vikarja, jezno, s

podplutimi očmi. Težko je zahropel vikar:

»Saj nisi hotel!«

»Ne!« se je oddahnil ovčar.

»Jaz tudi ne!« je vzdihnil vikar in vstal sunkoma.

Ovčar je kimal z glavo.

»V Tolmin greš, si rekel?« je vprašal s čudnim

nasmehom. »Lahko še posediš.«

»Zbogom!« je dejal vikar in se obrnil na pot.

»Čakaj,« je zaklical ovčar za njim, »oni, ki je

že prebral, komu velja, kadar boš zjutraj pri svitu

prišel. Stori mu to, kakor sem mu jaz, da je mogel

rutico, in je spravil. Potem je segel po drobiž,

ki ga je imel, in ga nasul pred ovčarja:

»Za smojko!«

»Kamor si vrgel, bo ležalo,« je zamrmral ovčar.

Vikar se mu je nasmehnil, prikimal in šel.

Ovčar se je sklonil po novce in je govoril:

In čez hip je pogledal žalostno po cesti za odhajajočim

in je rekel:

»Šestdeset let strahu sem užil. Prvi si mi prav

Stari ovčar je začel polglasno moliti ob pojemajočem

ognju in glava mu je nihala trudna, vedno

Takrat se je zbudilo visoko pod čermi in v

mejah pod kolovratskim grebenom, seglo niže in

niže in razpihalo žerjavico. Ovčar se je premražen

zavedel in odšel v senik, da počije v zatišju v

Veter je suval vse odločneje in gnal poznega

potnika vikarja Janeza proti Volčam in Tolminu,

Vikar je prišel v Tolmin in stopil v svoj dom.

Našel je vrata odprta, dasi je bilo še zelo zgodaj,

krilo za njim in se je ozrl in se odmaknil za

korak:

»Katrica?«

»In si prišla?«

»Če smem ostati in streči!«

»Smeš, smeš, smeš,« je klical vikar živo. In

vsa trudnost ga je minila in se je razživil, kakor

naj gre in maševal bom. Hiti, teci, reci, da sem

doma!«

»Gospod stric,« je odvrnila žalostna in kakor

da ji je hudo, ker ne more biti poslušna, »Matevžek

»Revež!« je vzdihnil vikar.

»On je bil prvi mrlič v Tolminu,« je pripomnila.

In sramežljivo je dodala:

»Pa je umrl lahko in sem mu stregla.«

Vikar je zastrmel vanjo in zašepetal vneto:

»Sancta!«

sam zvonil, se sam oblekel, sam prižgal luči, sam

In vse je bila ena sama zahvalna molitev za čudež,

za Katrico, ki se je vrnila in je videla, videla,

Ko pa se je vračal v Tolmin, je otipal tujčevo

pisanje pri sebi in je razgrnil svileno ruto in je bral

v znanih pismenih svoje lastno ime:

S tresočo roko je razgrnil ovoj in je bral. In

ko je dobral, je list zganil, zavil v svileno ruto in

ga spravil. Nato je govoril sam pri sebi, žalostno,

toplo:

»S poločesom je prišel mimo. Pa je otrnil v

leso in se mu je oko polilo po licu kakor gnojen

Nato pa je dejal mirno: »Prekleta zemlja Cepolijev!

Jaz sem ti ušel. Zato si mi Petra ubila!«

V vežo pred vikarja je nenadoma omahnil

človek z neumnosmešnim licem pijanca. Vikar se

je zagledal osupel v to lice, katero je trenutno

komaj spoznal.

Pijani je razširil roke kakor v objem in klical:

»Prijatelj Janez! Duša moje duše, še te vidim.

Vikar je odstopil, da bi se ubranil objemu pijanega,

in je rekel resno:

»Kaj deš?« je zategnil oni užaljeno; »kakor

muha? To si grdo rekel, prijatelj, strašno grdo,

Pijani je stopil okorno za korak bliže in je

vprašal zahrbtno, zabavljivo, oblastno:

»Ali si moj prijatelj ali nisi? Naravnost govori!

Ali me spoštuješ ali me zametuješ?«

»Kadar se naspiš, pridi in vprašaj!« je odvrnil

Nato je začutil, da mu je pijani od zadaj položil

Vikar se je ljuto obrnil. Vonj pijače mu je puhnil

Z desnico je zgrabil pijanemu v nedra in

ga sunil od sebe. Pijanec se je lovil in padel nerodno

je pobiral raz kameniti tlak in stal trdnejši ko

prej in govoril s spremenjenim, piskajočim glasom:

»Norčavi človek,« je vzkipel vikar. »Ven iz

moje hiše. Pa pri priči!«

»Počakaj, prijatelj, počakaj,« je jecljal pijani

in mežikal grozotno. Ustnice so se mu bile stisnile,

Desnico je nerodno tiščal zadaj zase. Vikar je bil

prekrižal roke in zagrizel zobe v ustnice. Ko je

pijanca za roke od zadaj, ga dvignil za ped s tlaka

in ga treščil predse, da je votlo jeknila vsa veža.

k tlaku in mu vjel roke v pas in zadrgnil.

Nato je vstal.

»Pre—kleti,« se je penil oni. Ostudnejšega

lica vikar še ni videl. Nevede, kako in kdaj, se je

po ušesih. Pijanec je hlastal kakor pes po roki, ki

ga je tepla.

»Tako, tako, še tako,« je vzklikal vikar. »Ti

obrusim gobec, izbijem zobe, okrešem uha, žival

mu potisnil krpo med zobe. Nato ga je prijel odločno

za tilnik in ga vlekel po tlaku in ga vrgel

Potan in tresoč se je šel v kuhinjo in je videl,

da je prazna, in se je oddahnil. Nato je šel gori

pred vrata Katričine sobe in je slišal njen mehki,

tožeči glas. Pela je z besedo, ki je ni razumela:

Vikar je rahlo odprl vrata in je videl: Tam je

sedela sama vase zleknjena ob oknu. Njeno lice

Vikar je prav tako tiho zaprl vrata, kakor

jih je bil odprl, in odšel. Šepetal je vesel:

»Nič ni videla, nič ni slišala.«

Stopil je nazaj v vežo in ostrmel. Tu, kjer je

smrtni sragi in vonj, ki je vel od človeka, je bil

vonj smrti, kuge in trohnobe. Vikar je prepoznal

»Gospod Tomaž!«

Tomaž Skočir, vikarjev obhodhik in kaplan

pri cerkvi svetega Mavra nad Mostom, je zlezel

kakor voščena podoba sam vase in je zaječal:

»Moje ure so štete!«

Vikar ga je prestregel v roke in ga nesel kakor

otroka in ga položil na svojo lastno posteljo in

»Gnusna, umazana bolezen,« je tožil kaplan

»Iz telesa lije brez konca,« je zatarnal bolnik

Vikar je segel po zadnjo posodo vina, ki

jo je bil našel v svoji kleti, zmešal vino z vodo

otroku, ki vidi nekaj groznega.

Že šest dni mrjejo; nekateri trpijo strašno,

najmočnejši, zdravi se zgrudijo v hipu, ležijo, tulijo,

podivjajo. Slabotni kljubujejo, vidijo mrtve in

božja nad ljudmi in je prizanešeno nedolžnim.

Motno je jeknila v vikarjevi duši žalostna

razodetje iz neznano daleč:

riba faronika,

zavoljo otrok nedolžnih,

Bolnik pa je pripovedoval, da so bogati tolminski

plemiči bežali v baške in bohinjske hribe,

bi vstopil in pil. Nato je začel Tomaž bloditi in

je kakor štel:

»Dolje, Zatomin, Žabce, Ravne, Ljubinj, Poljubinj,

In zopet čez nekaj hipov je potožil:

»Pa kje so še Kozaršče, Čiginj, Ušnik, Sela,

Volče. O moj Bog, saj nisem ptič!«

Ko se je rahlo ovedel, je vprašal vikar:

»Kako je z Volčami? Ali je Josephus bežal?«

Kaplan se je bridko nasmehnil in je rekel:

»Do Tolmina . . . Tu se je zgrudil in Formentiniji

»Ali je umrl?« je prašal s trepetajočim glasom

vikar.

»Pokopal sem ga pri Svetem Urhu,« je odvrnil

kaplan in utihnil.

Vikar se je zagledal krčevito predse in je

obenem pri srcu in je doumel čudno naglo in drugače

iz očeta meljušnika na Dvoru! Ti si me

zares sovražil. Ti si se me bal. Slutil si, da vem,

Ti pa si sovražil in tepel, da ne bi udaril jaz. Bog

ti odpusti! Bog ti daj mir, ki ga nisi imel, ker je

Nato se je vnel vikar v prečudni bojazni za

njo, ki jo je bil zatajil pokojnemu, in je molil:

»Prizanesi ji, Gospod, z gnusno boleznijo.

Nima človeka, ki bi ji stregel. In jaz sem trpel

pil. Vikar pa je bil premislil: Glej, rekel je Tomaž,

da je odprta Formentinijeva klet. Šel bom in bom

Kaplan je blodil in govoril, kakor da se hvali

človeka; ali so to mačje solze? Pa sva moža midva,

kaj, prijatelj! Ne prisodil bi ti. Tvoje roke so

Kaj? Tudi zdraviti znaš, signor Pietro?«

Vikar je posluhnil in je vprašal:

»Gospod Tomaž, o kom govoriš?«

»Našel sem ga na Modrejcih, na Ravneh, v

Doljah, v Čiginju, povsod,« je odgovarjal bolnik

»Pere kakor dekla, teše krste, grob skoplje

v uri, ogenj zaneti, dojenca previje, še podojil bi

Vikar je vprašal in priznal:

»O dijakonu Petru govoriš!«

»O dijakonu? Ali je dijakon?« je vprašal kaplan

in vikar ni odgovoril. Zavrelo mu je vroče

ali je v vse telo tak? In pride in je vhod v Formentinijevo

klet odprt in omahne vanjo. In vidi,

zdaj legel, ker se je do smrti utrudil; pa leže pod

sod, da bi pil in hlastne preveč; vstane in ga sam

hudič vrže v mojo vežo moji neprijazni besedi naproti.

Pa je lahko vzrastla hudoba v njegovi krvi

kakor da ni človek, in spi in hvala Bogu, vsaj nič

vedel ne bo, kaj je bilo in kako!

vikar popkar z rdečim držajem; tedaj je ugasnil

v njem strahotni vtis od prej in je mrmral:

»S tem le, amice Petre? Še ušes bi ti ne mogel

načeti. A igrati znaš dobro, prismojeni meljušnik,

Vikar še je vrnil k svojemu kaplanu in je našel

Katrico pri njem. Stopil je k njej in dejal tiho:

»Ali mu ne smem streči?« je vprašala boječe.

»Smeš že,« je odvrnil hripavo vikar; nekaj mu

»Ali pa ne veš tega, da gre bolezen tudi po

strežnikih?«

Katrica se je veselo nasmehnila in rekla

»Kako to veš?« je vprašal začuden vikar.

»Vem!« je odvrnila otroškoverno.

Vikar se je vznemiril in se obrnil vstran.

»Še je zmedena, še je kalna! Bog meni greh

odpusti!« —

in je držala zrcalce pred seboj in je šepetala kakor

otroci:

»Še se bom kamenčkala, dokler bo čisto

Prvi človek, katerega je srečal vikar tisto

jutro potem, je bil dijakon Peter. Težek kotel vode

je bil nalovil pri koritu sredi trga in je šel v bližnjo

hišo. Ko je ugledal vikarja, je zaklical:

»Štirje otroci so v hiši sami. Moram jim skuhati,

pa hitim, da mi kateri v ogenj ne pade.«

»Gospodinjiš,« se je nasmehnil vikar in pristavil;

»Potem bi te jaz rabil. Gospodu Tomažu je

»Takoj,« je odvrnil dijakon. Vikar je stopil v

Videl je, kako je hkrati umival, kurfal, česal in

oblačil; in otroci so bili zdravi in so se gnetli okoli

videti nevoljen in je stikal po koteh in iskal. Potem

je stopil odločno pred skrbnika in rekel:

Vikar je izvlekel nož in je vprašal:

»Morda je ta!«

Dijakon Peter je osupnil in sklonil glavo. Kotel

»Nerodni človek,« je vzkipel vikar, »zgorel

je bilo res. Strahovito si me okrcal po licu in

»Maševat grem, pojdi in mi strezi!«

Dijakon je vstal in je šel; ko se je vrnil, je bil

opravičen pred Bogom in človekom, katerega je

Jedla sta iz enega lonca in kakor težaka sta

gledala, da zajmeta vsak čim več, in sta se zabavala:

»Kakor volk zreš!«

»Z lopato ješ!«

»Dve žlici bi rad, kaj ne?« —

sta bila. Pogledala sta za gospodinjo, ki jima

je kuhala in nosila kosilo iz Tolmina. Ni je bilo

videti.

»Tam je menda vstopila,« je pokazal dijakon

z roko proti nizki bajti. Šla sta tja. Dijakon je pristopil

je dojila tuje matere dete in je sladko tipala po

mlečnem licu in pela svetlo uspavanko:

»Sancta!« je vzdihnil vikar in oči so se mu

zameglile.

kri, smrt in obup in stoteri smrad. A njiju srce je

pelo kakor v psalmu:

»Nič ni bolj svetega, kakor žena, ki je rodila!«

»Nič večjega ni, kakor je njena ljubezen.«

»Po materah ena družina!«

»Videl sem mater dojiti tuje dete!«

»Videl sem skrb očetov. Kje je?«

»Ljubezen mater je presegla pravico moža.«

»Zakaj jo ponižujejo?«

»Otroci, ki gledajo Gospoda, ljubijo mater.«

in se je zleknil truden na prst ob jami. Srebrna

slana je pokrila zemljo, medel dan je gledal izza

nad Dvor, črna jata se je gnala čez Tolmin

na volčansko polje. Trudni grobar je mrmral:

Vikar Janez je hitel od Tolmina doli, da bi

zvonil, pristopil, maševal in daroval Gospodu za

besede in je bolezen sahnila, kakor voda ob povodnji.

In zdaj je vikar dospel in je videl grobarja

»Peter, ali živiš?«

»Še malo,« je odvrnil oni trudno.

»Vstani,« je rekel vikar, »in če je tvoja ura

prišla, z molitvijo jo bom zadržal, dokler ne zakličem:

Grobar se je dvignil in duhovnik mu je segel

z desnico pod pazduho in ga podpiral. Vstopila

dal strežniku. Obrnil se je nazaj proti oltarju in

je slišal prositi:

»Daj mi, daj! Samo enkrat naj pijem kelih

Gospodov.«

»Zapravil si ga,« je odvrnil vikar.

Tedaj je vikarju zadrhtela duša in je videl:

Žena je nad tuje matere dete zgrnila prsi! Ali

trudnost. Bolečina se mu je oglasila v udih in je

molil veliko besedo o besedi, ki je meso postala

ne slišim, stojim in ne vem, kako. Gospod, moj

Jezus, zadnjikrat sem ti daroval! Gospod moj,

Vzbudil se je iz bolečine in sence in je videl,

da leži na svoji postelji in da je mrak in tiho v

da govori in da se sliši, in je slišal, kakor da govori

nekdo drugi, ko je sam prosil:

»Mleka, mleka!« —

Zopet je tonil v škrlatni megli, trepetal iz

sebe, moč iz nemoči: ni ga bilo, bila je le

še beseda, ki jo je čutil, videl, hotel, ljubil:

»Mleka!« —

Nekak truden in žalosten glas mu je odgovoril:

Videl je iz svoje dalje nekako sladko bitje s

plašnimi in od nespanja vnetimi očmi, in videl je

sklanjalo iz neskončnosti k njemu. In zdaj je slišal

jasno, vsakdanje:

»A če bi smela! O moj Bog, saj sem malo dojila,

stric!«

moška in trpka narava je jeknila v brezmočnem

uporu:

»Svinja!«

Nato je slika ugasnila, a vstala nenadoma

znova, sijajna, večna. Tam je klečala žena, skrivnostna

je bila raztrgala obleko na svojih deviških

prsih. Njene oči so prosile k Sinu, njena usta so

govorila Sodniku, ki je prihajal:

»Poglej, moj ljubi sin, telo, ki te je nosilo, in

»To je zadnje in je sodba,« je umoval vikar

in zaprl oči kakor v sen. Ko je zopet pogledal, je

veroval, da je onstran sodbe in smrti v brezglasju

in brezbolesti.

Jevane je prišel, pa ne ve, kako bo odslej ž

njim. Ali sem obhodnik ali vikar?«

v pravo spoznanje in je videl, da ni umrl,

da se je prebudil v človeško življenje; da je soba,

v sobi in se igra z zrcalcem in je veselo zaklicala,

ko je spregovoril. Vse osrčje se mu je

vnelo v dotedaj nepoznani slasti in je rekel:

»Katrica, moja ljuba hčerka!«

»Stric!« je odvrnila tiho in se sramovala.

»Katrica,« je ponovil in jo prijel za roko.

»Živim!«

»In ti mi boš stregla in boš ostala pri meni?«

»Do smrti, stric!«

»Do moje ali pa tvoje!« —

Vikar je dvignil rosno oko skozi okno, kjer

besedo zahvalil svojemu Bogu, da ga je bil ozdravil

od hudiča, ki mu je ležal v krvi in mu jo

Potem je še doživel prvo pravdno poravnavo

med glavarjem Eckghom in naddijakonom Falcidijem.

Sklenila sta jo pred številno komisijo goriškega

podglavarja Jeronima pl. Attimisa, Konrada

Rabatta, Otomarja Neunhauserja, Franca d'Eckha

in Antona Papeža v šestem letu po »veliki bolezni«

»Agentes singulis annis teneantur demittere

ut si eo interim Subditi Capitanatus illius

Bladis illis indiguerint, eam mediante debita mercede

sive potius pretio de die in diem currenti ea

Blada minuta quoque malint. De Bladis autem

tempore volunt abducere, cum hoc tamen,

quodsi Capitanus illa, vel de illis habere voluerit

pro intertentione Castri Tulmini, eidem agentes

teneantur dare.«

»Dokler bo držalo!« je tedaj menil vikar Janez

in je res doživel v letu 1541 nov spor zaradi večjega

»Ut pisinale et pallota reducantur in pristinum

modum!«

smrt, v čedajskih zapiskih o kaznovanih tolminskih

vikarjih opazko Falcidijeve roke:

»Joannes, plebanus Tulmini. Svoj človek, uporen

in ponižen, zvest in svojeglav. Ne vem, ali je

hotel služiti dvema gospodoma ali nobenemu.«

Novi naddijakon je pripisal pravičneje:

»Služil je svojemu!