Naprej v preteklost: Razlika med redakcijama

»Še trenutek in lahko bomo izstopili...« Ko so previdno odprli vrata kabine, so pred seboj zagledali utrjene zidove srednjeveškega gradu. Na visokih stolpih so plapo¬laleplapolale barvite zastavice in bandera. Izza grajskega griča se je zaslišalo kopitljanje in v oblaku prahu je prednje pri-galopiralprigalopiral konjenik v sijajni viteški opravi. Oborožen je bil s sulico, mečem in ščitom, na vrhu čelade se mu je pozibaval mavrični pramen iz pavjega perja. Razjahal je in dvignil vizir.<br />

»Heja, junaki, Bog z vami!« jih je prijazno nagovoril, po¬tempotem pa - začudeno jih ogle¬dujoč -ogledujoč zakoračil okrog njih, da so žvenketale ostroge.<br />

Lambergar je bil malce užaljen: »Se mi zdi, da niste. Sem Gaš¬perGašper Lambergar z gradu Kamen. Iz slovite rodbine. Poslušajta tole ljudsko pesem, ki govori o meni!« Snel si je čelado, da so mu dolgi svetli lasje padli na ramena, se razkoračil in zapel:<br />

Otroci so navdušeno zaploskali, kajti bilo je očitno, da Lamber-garLambergar prav tako dobro poje kot suče meč. Vitezu je bilo to všeč.<br />

»Hvala, častiti vitez.« Mojca je bila polas-kanapolaskana.<br />

Ni še dodobra končal svojega stavka, ko so otroci zaslišali topot konjskih kopit in zagledali nov oblak prahu. Pred njimi, oziroma bolje, nad njimi, je stal Pegam! Bil je prav tako mogočen kot nje¬govnjegov viteški kolega, morda - kolikor se je dalo presoditi po oklepu - malce bolj zavaljen.<br />

Pegam ni kazal nikakrš-nihnikakršnih znakov besa ali užalje-nostiužaljenosti. Nasprotno, radost¬noradostno je sprejel ta - zaenkrat besedni - dvoboj, v ka-teremkaterem ni manjkalo nena-vadnihnenavadnih žaljivk in vzdevkov.<br />

»Kaj, trdobučnik! Ali ti veš, da sem bil jaz vojsko-vodjavojskovodja, ko si se ti še z ropo-tuljicoropotuljico v zibelki zabaval?«<br />

»Vojskovodja!« se je zakrohotal Lambergar, da mu je v grlu kar klokotalo.<br /> »Vojskovodja! Mene bo kap. Uboge kruljave kme¬tekmete si ropal in jim praseta na kolce natikal. Kurji tat!«<br />

Zdajci pa Pegam ni bil več tako zidane volje kot prej, poškrlatel je v obraz kot prepozno obra¬naobrana koleraba. »To je pa so¬dusodu izbilo dno!« je zakričal, od srca zarjovel. »S Češ¬kegaČeškega sem prišel, zato mi spodnješvabske šale nikoli niso bile pogodu. Bori se, mesar jerharski!«<br />

Že sta si nataknila če-ladi, že spustila vizirja, že zajahala konja, ju obrnila in v drncu odpeketala vsaksebi. Ko sta se znašla na primerni razdalji za boj, sta znova obrnila ko¬njakonja. Nekaj trenutkov sta stala skoraj nepremično, le konja sta nestrpno hr-zalahrzala in s kopiti teptala po prahu.<br />

Tudi Lambergar je že drvel proti nasprotniku. Na primerni razdalji sta spustila kopji in dvignila ščita. Razen zamolklega topotanja konjskih kopit ni bilo slišati ničesar. Pri¬zorPrizor je bil zelo napet, še posebej v trenutku, ko sta se dvobojevalca srečala in je bilo slišati RESSSK! Oblak prahu, ki se je dvignil pred očmi otrok, se tokrat zlepa ni razkadil. Ko pa se je, so zagledali konja, ki sta se - brez jezdecev - mirno pasla v bližini. Lambergar in Pegam - ozi¬romaoziroma kup železja, ki je ostal od njiju - sta nepremično ležala drug ob drugem. Od njunih kopij prav tako ni ostalo kaj več kot kupček treščic.<br />

»Hojla, Lambi,« je s jtrehlajenimprehlajenim glasom rekel Pegam. »Ce te je kaj v oklepu, bo tisto kmalu ležalo v dveh kosih!« S težavo je, ležeč kot klada, zavihtel svoj meč.<br />

Ker se viteza nista mogla dvigniti, sta se pričela mlatiti, ležeč na hrbtih. Bobnelo je in klenkalo, posebnega haska pa takšna borba ni ime¬laimela. Otroci so že ho¬telihoteli steči proti njima, kar jo je po stezi pri-mahalprimahal hrust s široko-krajnimširokokrajnim klobukom, mesarico in kijem prek ramen.<br />

»Mogoče pa je to tip, ki si gaje Levstik zamislil kot junaka svo¬jesvoje povesti?« je predlagal Andrej.<br />

Najsi bo tako ali drugače, Martin Krpan je stal nad ležečima vi-tezomavitezoma, si z ramen snel mesarico in kij in ju položil v prah. Za pasom je imel obešeno glavo groznega Brdavsa. Njegova pojava ni bila nič kaj okusna, tako da se je morala Mojca kar malce nasloniti na Miho.<br />

»A naju ne bi dvignil, prijateljček?« je re¬kel Pegam. »Težko se je pogovarjati z ne¬kom, ki te gleda zviška!« Krpan ju je zgrabil za roki, potegnil in - ho-pla -hopla viteza žvenketaje postavil pokonci. »Kdo si pa ti, govedo kmečko?« je vprašal Lambergar, nič kaj hvaležno in viteško. »Za Krpana me kličejo.« »Kako? Za telebana?« se je zarezal Pegam. »Krpana,« je potrpežljivo ponovil hrust. »Krpana z Vrha pri Sveti Trojici.«<br />

»Kako smo danes duhoviti, gospoda,« je mirno rekel Kr¬pan. »Čemu imaš ta pisker na glavi?« je vprašal Pega¬maPegama. »A si piskrovez?«<br />

Pegam u so znova pričeli popuščati živ¬ciživci: »Pazi se, ti gnida jodlarska,« je ljubkovaje rekel Lambergarju. »Si pozabil, da sem ti hotel glavco snet? Si jo bom takole za pas zataknil kot tale Martinček Krepan s krhlja pri sveti telici!«<br />

Njegovo politično prepričanje pa Lam¬bergarjuLambergarju ni bilo všeč: »Boš ti grdo govoril o mojem cesarju? Pazi se, kmetavz!«<br />