Naprej v preteklost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 436:
Miha je prijel Mojco za ramena in se ji zastrmel v oči: »Mojca, žal mi je. Resnično mi je žal.«<br />
»Česa?«<br />
»Resnično mi je žal, da tudi jaz ne vem, v katerem letu smo
»Joj, Miha, ne me strašit!« se je stresla Mojca. »Spomni se, saj si znanstveni genij. Saj imaš fotografski spomin. Saj - «<br />
»Kaj mi pomaga fotografski spomin, če nisem preveril, v katero leto nas je Andrej zapeljal. Da o mesecu in dnevu ne govorim!« jo je prekinil Miha.<br />
Vrstica 442:
»Če kaj?« je bil nestrpen Miha.<br />
»Če prečeševa prihodnost. Leto za letom, mesec za mesecem, dan za dnem.« Mojca je nekaj časa napeto razmišljala, potem pa znova planila v jok: »A veš, koliko časa bo to trajalo? Saj bova prej umrla!«<br />
Tokrat je Miha ostal vedrejši: »Midva se tu v časovnem stroju ne starava.« Po kratkem
Mojci so solze polzele po licu, kot bi jo nekdo spremenil v
»Kreten!« se je Miha nenadoma lopnil po čelu: »Kakšen bimbo sem!«<br />
»Andreju ne bo nič boljše, če se ti v svoji lepi prijazni sobici
»Ne, Mojca!« je poskakoval Miha. »Pozabil sem, da glavni računalnik časovnega stroja v svoj spomin avtomatično shrani podatke o tem, v katerem času se je ustavil!«<br />
Oba sta planila k ekranu, Miha je začel mrzlično odtipkavati potrebno kodo. Na ekranu seje izpisala beseda: IŠČEM. Še hipec, dva in zagledala sta številko 17102046.<br />
Vrstica 451:
»Stroj morava odpeljati v leto 2046,« je pojasnil Miha. »Tam smo bili sedemnajstega oktobra.« »Hitro, Miha,« je šepnila Mojca.<br />
»Samo trenutek,« je rekel Miha in odprl vrata časovnega stroja. »Moram preveriti, če je Šnof še živ.«<br />
Šnof je bil, to je Mojca vedela, Mihov kosmati pes. Bilje
Kuža je prilezel izpod Mihove pisalne mize, kajti za psa ni
»Šnof,« je rekel Miha, »hitro ven! Mudi se nam po Andreja!«<br />
Pes je nagnil glavo in zelo bistro gledal gospodarja. »Uou!« je bevsknil, kar je pomenilo, da nima namena ubogati.<br />
»Pusti ga,« je vzkliknila Mojca. »Kaj veš, če nama ne bo prišel prav? Morda bova z njim lažje našla Andreja.«<br />
In tako je Šnof postal prvi pes, ki si je ogledal življenje v letu 2046. Tokrat je bil Miha zelo natančen krmar. Ko so odprli vrata kapsule, so zagledali znano okolje, aviodrom s postajo
Še vedno je bil večer, saj doma nista izgubljala časa. Vrnila sta se v kakšnih sedmih minutah, Andrej torej ni mogel biti daleč. Miha je hitro stopil k odprtini z avtomatično ploščadjo in previdno pokukal čez rob. Spodaj ni bilo nikogar!<br />
»Kje naj ga iščeva?« je obupani Miha vprašal Mojco.<br />
»Najbrž imajo v letu 2046 kakšen urad za izgubljene ljudi,« je glasno razmišljala Mojca.<br />
»Prej bi rekel,« je odvrnil Miha, »da so opazili, da je Andrej v resnici nova vrsta tukajšnjih prebivalcev. Da Veliki vodja ni izumil vrste delta. Najbrž ga opazujejo v posebnem laboratoriju. Mogoče ga na debelo šopajo s
Še preden se je Mojca lahko razburila, se je pred njimi
»Uou, hrrrr, uou,« je začel besneti Šnof, tako da ga je Miha hitro zgrabil za ovratnico.<br />
Ko je Alfa zagledala psa, je padla na kolena in pričela z rokami tolči po tleh, tako nekako, kot muslimani pred džamijo, »prišel je Kosmati bog prišel je Kosmati bog ki ga je napovedal Veliki vodja in ki nas bo odrešil!«je vzklikala Alfa.<br />
Vrstica 469:
Alfa je prenehala poljubljati tla in skočila pokonci, »kakor ukazujete veliki kosmati Gospod kakor ukazujete!« Staknila je kazalca obeh rok in ju sprožila v zrak, kot kakšen vrač, ki z neba kliče strelo.<br />
Ni priletela strela, ampak aviobil. Puh! in odprla so se kupolasta vrata, »izvolite izvolite izvolite,« je brbrala Alfa. Ko je voznik, ki je, sodeč po črni uniformi, pripadal kasti gama, zagledal Snofa, se je priklonil tako globoko, da je z glavo udaril po komandni plošči.<br />
»hitro v laboratorij G 1 za pranje spomina v laboratorij za
Takoj ko so otroci posedli v posebne prisesalne stole, ki so
Ko so preleteli odprtino, so se znašli v svetleči belini laboratorija za pranje spomina. Nevidna sila jih je ustavila ob postelji, na kateri je ležal Andrej. Mojco je prizor spominjal na operacijsko dvorano, zato je že hotela zakričati na laborante v rdečih
»Hav, hav, hav,« je zalajal in skočil na posteljo k Andreju.<br />
Laboranti in Alfa, ki se je znašla poleg otrok, so se znova vrgli po tleh in pričeli moliti.<br />
Vrstica 478:
Mojci in Mihu so začela dreveneti kolena. Šnof, ki je razumel, da je nekaj narobe, je pričel zavijati kot sestradan volk ob polni luni.<br />
Učinek na laborante in Alfo je bil veličasten: z obrazi so pričeli loščiti pod. Mojco so spominjali na električna omela.<br />
Miha je ostal smrtno resen, zgrabil je Alfo za ramena in jo
»globoko zamrznjenje možganov,« je z opletajočim jezikom brbrala Alfa, »nič ne moremo storiti je že pripravljen za pranje spomina.«<br />
Miha jo je z vso silo treščil po skafandru, da je votlo
»samo Veliki vodja ima
Mojca je nenadoma oživela in skočila k njej. »Kje je Veliki vodja?« je vprašala.<br />
»ne vem ne vem nihče ne ve« je Alfa zmajevala z glavo, »lahko ga pokličemo le preko videofona.« Obrnila se je k laboratorijskemu pultu, ki je stal ob postelji in pokazala napravo, na kateri sta bila ob številčnici dva zaslona.<br />
»Hitro,« je zaklicala Mojca, »povej vstopno šifro!«<br />
»007,« je zakrakala Alfa.<br />
Mojca je stopila k videofonu in odtipkala dve ničli in
Ko je Miha zagledal njegovo podobo, je nehote odstopil za korak. »Smotka,« je tiho dejal Mojci, »kaj boš pa zdaj?«<br />
Mojca se ni pustila zbegati. »Gospod Veliki vodja,« je rekla v videofon, »jaz sem čisto navadna sedmarka, a nikdar ne pozabim
Podoba na zaslonu se je spačila od začudenja. Spačila in padla na staro finto. »Veliki vodja ne more ničesar pozabiti!« je zatulil videofon. »Koda je H-U-X-L-E-Y!« Čez hip je Veliki vodja stresel z glavo in zapiskal: »Kdo so sedmarke? Komu sem dovolil ustva¬riti sedmarke?«<br />
»Mi smo iz drugega štosa,« se je nasmehnila Mojca. »Hvala,« je preprosto dodala in ugasila videofon.
Vrstica 496:
»Sveta nebesa,« je zastokal Miha, kajti Andrejeve noge so pričele čudno trzati.<br />
»vse bo v redu vse bo v redu to so trenutne ultrazvočne resonance« je drdrala Alfa.<br />
»Haua, haua,« je zagolčal Šnof in z nagnjeno glavo napeto
Nenadoma se je Andrej premaknil, dvignil je roko in pobožal Snofa, ki je zacvilil od veselja in mu obliznil prste. Andrej je glavo potegnil iz ultrazvočne komore in se usedel. Zbegano je gledal okrog sebe, potem pa je prijel Šnofa in si ga posadil v naročje.<br />
»Končno si prišel, Miha,« je rekel z odsotnim glasom.<br />
Vrstica 507:
»Hrrrr, hrrrr,« je rekel Šnof.<br />
»Pravi, da se bo vrnil,« je Miha pojasnil Alfi, ki je takoj padla na kolena. Le še nekaj sekund in Miha je prijel ročico pogonskega mehanizma in vračali so se naprej v preteklost.<br />
»Se dobro, da je kosmat,« je rekla Mojca. »Le ka[bi se nam
==Uf, kakšen konec!==
| |||