Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 195:
== Sveti vir ==
Nekemu dečku je bilo ime Milovan. Dvanajst spomladij je komaj videl. Samo ljubo mater je še imel; očeta je že krival temni grob. A zdaj mu še mati umró. Odnesli so jo na samotno pokopališče. Za krsto ali trugo je šel tudi deček. Glasno je jokal in stokal, ko so možje zagrebli truplo zlate matere. Ondi na grobu je še stal ter ni hotel oditi. Klical je tožno, a mati ga ni slišala.
Solnce se je nagnilo za goré in mrak je legel na zemljo. Milovan je še vedno bil na pokopališču. Zdajci vidi po zraku leteti krasnega mladeniča. Imel je peroti in snežno belo haljo. Bil je angelj. Z njegovega milega obraza je odsevala nebeška milina.
»Ne žaluj preveč,« pravi tolažilno angelj dečku. »Matere ne moreš več vzbuditi k življenju in k njej ti tudi ni mogoče takoj priti. Jaz bi te rad vzel seboj, a ne smem. Ako pa najdeš sveti vir, prišel bom po tebe in te nesel k ljubljeni materi.« Po teh besedah se vzdigne angelj kvišku ter izgine dečkovim očém.
»Sveti vir!« ponavlja Milovan. »Enkrat so mi pravili mati, da človek, prišedši do svetega vira, more si želeti, kar si le hoče, in vse se mu izpolni, in jaz ga tudi moram najti!«
Pozno je že bilo. Truden leže deček zraven materinega groba ter glavo nanj položivši zaspi.
Solnce je bilo že visoko na nebesnem oboku, ko se vzbudi. Odmolivši kratko molitev, odpravi se na pot iskat svetega vira. Potoval je iz kraja v kraj, iz vasi v vas. Pri vsakem viru je postal ter ga je vprašal, rekoč: »Virček hladni, povej mi, si li ti sveti vir?« Doslej še mu je vsak odgovoril: »Nisem, nisem, deček mili; le dalje potuj!«
Nekega večera pride pod velik, košat hrast. Daleč okoli ni bilo nijedne hiše. Pod drevo je legel počivat. Tu zasliši glasno frfotanje. Ozré se kvišku in ker je mesec jasno sijal, zagleda dva velika orla, ki sta sedla na hrast. Jela sta se pogovarjati ptiča; deček pa je vlekel na uho.
»Priletel sem ravno preko jezera,« pravi orel, ki je bil mnogo večji od druzega, »jutri zgodaj pa se vrnem. Blizu svetega vira imam na strmi skali gnezdo in v njem dva krepka mladiča.«
Začuvši o svetem viru, vztrepetal je Milovan radosti. »Jutri zgodaj se hočem vzbuditi ter orla vprašati, kako je mogoče priti k svetemu viru; saj orel tako ne bo odletel pred solnčnim vzhodom.« Tako si je mislil deček.
Čez nekoliko sta utihnila orla, in tudi Milovan je zaspal.
Sreča mu je bila mila; zgodaj se je vzbudil. Solnce še ni prišlo izza gore. Jutranji mrak je še pokrival zemljo. Pogledal je na hrast in ptiča sta še dremala. Zdajci čuje iz daljine tanek šum. Ozré se v isto stran ter vidi lovca s puško v roki; opazoval je speča orla ter se previdno bližal drevesu.
»Orel, orel!« zakliče Milovan tiho, da ga je čul samo orel. »Nevarnost vama preti, takoj odletita!«
Bistro oko orlovo je zagledalo prežečega lovca.
»Hvala ti, dečko,« pravi ravno isti orel, ki je sinoči priletel preko jezera. »Ostani tukaj, čez jedno uro se vrneva.« Bliskoma odletita po teh besedah. Lovec je sicer vstrelil, toda zadel ni nobenega, ker sta bila predaleč. Milovan je čakal pod hrastom. Čez jedno uro se vrneta ptiča.
»Rešil si nama življenje, vrli deček,« reče zopet prejšnji orel. »Povej, s čim ti moreva to poplačati? Izreči jedno željo!«
»K svetemu viru bi rad!« odgovori proseči deček.
»K svetemu viru bi rad, katerega še doslej nijeden umrljivi človek ni videl? Kdo ti je povedal o tem viru?« Sedaj deček vse pové o smrti svoje matere ter o angelju.
»Obljubil sem ti,« pravi po pripovedovanju dečkovem orel. »Obljubil sem ti, da ti izpolnim tvojo željo. Toda ti si težek; ne bi te mogel nesti tako daleč. Na ta prstan ter si ga deni na prst! — Sedaj pa le čvrsto na-me!«
Komaj je deček sedel na ptiča, vzdigne se ta kvišku ter leti bliskoma po zraku. Čez nekoliko prideta do jezera.
»To je sveto jezero, do katerega še ni doslej prišla človeška noga, in po katerem tudi še ni jadrala nijedna ladija,« pravi orel.
Dolgo časa sta letela preko svetega jezera. Sedaj dospeta na kopno. Kako je tukaj vse zelenelo in cvetelo! Vsaka cvetka je bila lepša in je milejše dehtela ko one onkraj jezera. Orel se spušča proti tlom. Z visočine zagleda Milovan majhen vir pod seboj Orel je sedel ob viru na zemljo.
»Izpolnil sem ti željo,« reče orel ter odleti. Sam je bil Milovan. Čudno je žuborel sveti vir. K njemu nagne glavo ter mu pravi: »Virček hladni, saj si ti sveti vir!«
»Sem, sem,« odgovori mu žuboreči vir. Dečku je srce hotelo počiti od veselja. Nagnil se je še bolje k vodici.
Zdajci se prestraši. Na vodi zré bled, upadel obraz; bil je njegov. Kako se je izpremenil na svojem potovanju. Zmerom je še gledal v vodo. Tu je izginila njegova podoba, in namesto nje vidi kakor v daljini nek znan obraz. Bližal se mu je, in sedaj spozna. Bil je obraz ljubljene matere.
»Mati, mati! k vam bi rad!« vzklikne deček. Zgibala je svoja usta mati in dečku se je zdelo, da je rekla: »Moj sin, skoro boš pri meni!« V tem trenotju že je izginil materin obraz in zopet se je prikazalo bledo, upadlo obličje dečkovo. Ves utrujen je ležal deček ob viru. Zlato solnce je ravno zahajalo ter se poslavljalo od zemlje. Deček je zaprl oči.
»Sedaj sem dospel do svetega vira, toda angelja vender ni,« šepetal si je polglasno. Komaj pa, je te besede izrekel, stal je že pred njim angelj v snegobeli halji.
»Prišel sem po tebe, kakor si želel; tvoja mati te pričakuje.« Tako je rekel angelj ter objel dečka okrog pasu. Dvignil se je ž njim v višino. Priletela sta do belih oblačkov, presrčno jih pozdravljaje. Letela sta vedno višje in višje. Nasproti so se njima blestele zvezdice, pa tudi nje sta pustila pod seboj. Čez nekoliko sta prišla v sveto nebo. Oj, kako se je tukaj vse lesketalo! Prihitela je njima naproti mati. Gorko je objela Milovana ter ga poljubila na nedolžno ličice.
»Dolgo te ni bilo, dete moje,« rekla mu je. »Sedaj pa sva združena na vse veke.«
Potém pa je šla ž njim k ljubemu Bogu. Dotaknil se je s svojo mogočno roko obraza dečkovega, in Milovan je postal zal, krilat angelj.
In ondi v svetih nebesih se veselita zdaj mati in sin ter gledata obličje usmiljenega Boga.
== Zdravilno jabolko ==
Svoje dni je živel kralj, ki je imel tri
sinove. Doživel je že šestdeset let
| |||