Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 258:
== Zdravilno jabolko ==
Svoje dni je živel kralj, ki je imel tri sinove. Doživel je že šestdeset let in moči so ga jele zapuščati. Nekega dne naglo zboli. Poklicali so najboljše zdravnike vsega kraljestva, da bi vrnili kralju zdravje, vender zaman. Odkritosrčno so mu rekli, da se mu bliža konec življenja.
Kralj se je udal v voljo božjo. Sprejel je sv. zakramente ter se pripravljal za daljno, zadnjo pot.
Ko ravno nikogar ni bilo v sobi, odpró se duri in v sobo stopi prosjak. Nevolja se je prikazala kralja na lice.
Prosjak to opazivši reče: »Kralj, ne bodi nevoljen nikar. Nisem prišel k tebi prosjačit, nego povedal bi ti rad nekaj važnega, če mi le bodeš verjel.«
»Hitro mi povej! saj vidiš, da se mi bliža zadnja ura,« odgovori kralj s slabotnim glasom. »Ni še prišla smrtna ura, o kralj. Jedno zdravilo še je na svetu, katero ti more vrniti ljubo zdravje.«
»Tega skoro ne morem verjeti,« pravi britko kralj. »Povej pa vender!«
»Predobro vem, da boš neverjetno z glavo majal; kar ti jaz povém, to je gola resnica, tako gotovo, kakor sedaj pred teboj stojim. Tebe ozdravi samo zdravilno jabolko. Ko ga boš použil, boš zdrav ko riba v vodi. Pošlji tedaj svoje tri sinove po svetu, da ti prinesó zdravilno jabolko. Jednemu se bo gotovo posrečilo. Ako ne storiš po mojih besedah, odbila ti je poslednja ura. Z Bogom, kralj!« S temi besedami zapusti sobo. Kralj ga kliče nazaj, ker bi rad vedel, kje je tisti vrt, na katerem raste zdravilno jabolko. Toda na njegov klic pride služabnik. Temu reče, naj takoj pokliče prosjaka, ki je ravnokar odšel. Začujen pravi služabnik, da ni videl nikogar iti iz sobe, akoravno je stal blizu kraljevih durij.
Kralj se zamisli. Čez nekoliko pokliče svoje sinove ter jim reče: »Sinovi! Moje življenje še ni končano. Ozdraviti pa me more samo zdravilno jabolko. Podajte se tedaj na pot po svetu. Kateri izmed vas mi je prinese, bo naslednik mojega kraljestva.«
Starejšima sinovoma to ni bilo po volji, kajti potovanja nista bila vajena; rajši sta se zabavala brez dela na pustih in praznih veselicah. Najmlajši sin pa se je zveselil, začuvši, da mu še ne bo umrl preljubi oče.
Vsi se istega dne odpravijo na pot, vsak na svojo stran.
Minilo je več tednov, ko najstarejši sin pride v deželo, kjer ni videl niti jedne človeške duše. Gledal je s hriba okrog, pa nobene hiše, nobene vasi ni vzrl. Ko tako čudeč se vsemu temu hodi po beli cesti, vidi, da mu kruljev človek gre naproti. Bil je prosjak.
Kraljev sin hoče prevzetno korakati mimo njega, a ta ga lepo poprosi: »Ponižno prosim, milosti vi gospod, malega daru!« Nato mu oni vrže desetico; hromeč pa še poprosi: »Košček kruha, milostivi gospod, lačen sem, da ginem!« Napuh kraljeviča ni pustil, da bi še dalje stal pri revnem možu. Ničesar mu ne odgovori, nego stopa ponosno dalje. Zdajci se ustavi ter se ozre, rekoč: »No ti prosjak, desetico si dobil od mene. Ali mi veš povedati, na katerem vrtu je zdravilno jabolko?«
»Le idite po ti cesti, skoro bodete dospeli do tega čudnega vrta. Urno vtrgajte jabolko in idite z vrta!«
»Že prav, že prav!« reče kraljevič ter se smeje nasvetu, ki mu ga je dal prosjak. Cesta je bila zelo dolga. Naposled pride vender do velikih vrat, katera odpré, ter stopi na vrt. Dreves ni bilo videti nobenih, samo ondi sredi vrta je zelenela samcata jablan. Gredica je stala pri gredici in na njih je rastlo na tisoče naj milejših cvetlic. Čarobna vonjava se je razširjala po vrtu. Počasi je stopal kraljev sin po poti, ki je vodila k drevesu. Ondi na zeleni tratici je stala jablan. Sadja ni bilo na njej, samo na jedni daleč k tlom pripogneni veji je viselo lepo rudeče jabolko. Hitrim korakom gre kraljevič tjé ter utrga to prečudno jabolko. Radoveden je ogledava od vseh stranij, a bilo je kakor navadno jabolko. Komaj stoji nekoliko trenotkov pod drevesom, čuti utrujenost. Ni dolgo premišljeval, nego legel je pod drevo na zeleno trato.
Ni dolgo ležal, ko se mu približa človek. Kraljeviču se je zdelo, da gleda skozi gosto mrežo. Sedaj ga spozna; bil je prosjak. Pripognil se je k ležečemu ter mu vzel iz roke jabolko. Dotaknil se je ž njim veje, na kateri je poprej viselo, in jabolko je bilo zopet na njej. Utrgal je majhno vejo ter se ž njo dotaknil kraljeviča, šepetajoč: »Ti nisi vreden, da bi očetu prinesel zdravilno jabolko. Zakaj me nisi ubogal? Tako dolgo bodi vran, črn vran, dokler ne pride rešilni dan!«
In res, pretvorjen je bil v črnega vrana, ki je zletel kvišku....
Tri dni pozneje je šel po isti cesti drugi sin, kateremu se je ravno to pripetilo kot prvemu.
Zopet tri dni pozneje vidimo na isti cesti najmlajšega sina. Naproti mu pride prosjak, ki pa ni imel časa poprositi miloščine, kajti kraljevič mu vrže rumen cekin v klobuk, rekoč: »Gotovo si lačen, reven mož. Na ta kos kruha!« in nato hoče iti dalje. Prosjak, lepo se mu zahvalivši, pa mu dé:» »Kraljevič, jaz vém, kam ti greš. Ta pot je prava pot. Urno utrgaj jabolko ter odidi z vrta. Danes je zadnji dan. Prej ko bo luna vzhajala, moral bo imeti tvoj. oče zdravilno jabolko, sicer je prepozno. Gorjé pa tebi in bratoma, ako ne ubogaš!«
Te besede so dale kraljeviču novo moč. Kmalu dospe do vrta ter se napoti vanj. Cvetlice so mu mamljivo naproti dehtele. Pogumno je hitel k jablani. Ko utrga rudeče jabolko, hoče takoj oditi, kakor mu je zapovedal prosjak. A glava mu je težka in noge utrujene. Leči hoče že pod drevó, ko zdajci nekaj nad njim zašumi. Ozre se kvišku ter vidi dva vrana. Grozna slutnja ga spreleti. »Kaj, ko bi to moja brata bila?« šine mu v glavo. Telo se mu strese in mine ga vsa utrujenost.
»Moj oče!« vzklikne glasno ter hiti z jabolkom z vrta. Zunaj mu pride naproti prosjak.
»Blagor ti, kraljevič! Trepetal sem že za-te. Sedi pa semkaj na zeleno trato ter si odpočij.« Nekoliko trenotij je molčal prosjak, potem pa zopet izpregovori: »Na to vejico, vzemi jo seboj! V tistem hipu, ko bo oče zdrav vstal iz postelje, idi iz grada na plano. Priletela bosta dva vrana ter sedla pred tebe na zemljo. Hitro se njiju dotakni s to vejico.«
In zopet se je kraljeviča polotila utrujenost. Ni se ji mogel ubraniti. Zapri je trudne oči. Zdelo se mu je, da ga je prosjak prijel okrog pasu ter zletel ž njim kvišku.
Siv mrak je ležal po zemlji, ko se kraljevič prebudi. Pred seboj zagleda grad svojega očeta. S prva je mislil, da je samo sanjal o zdravilnem jabolku, a ko ga v svoji roki vzre, spozna, da je bila resnica. Spomni se tudi, da mora pred luninim vzhodom biti pri očetu. Ko srna hitel je
kraljevič v grad.
Kralj použivši jabolko, bil je zdrav. Čvrst in krepek je skočil iz postelje, v kateri je že tako dolgo ležal. Kraljevič pa je hitel iz sobe. Prišedši na plano, priletita mu naproti dva vrana ter sedeta predenj na zemljo. Glej čudo! Komaj se njiju dotakne z vejico, katero mu je dal prosjak, stala sta že pred njim njegova brata.
Mislite si veselje, ki je bilo v gradu. Samo starejša kraljeviča sta bila nekako pobita, kajti njiju mlajši sin je postal naslednik očetov, če tudi sta mislila, da se to nikdar ne more zgoditi... Tudi jaz sem bil ondi, sicer bi ne vedel, kako se je to godilo.
Kaj li ne?...
== Pogreznjeni grad ==
Saj vam je znano temnozeleno Vrbsko
jezero na Koroškem. O njem si
| |||