Venček pravljic in pripovedek: Razlika med redakcijama

In tako je tudi bilo. Po teh hribih ni hodila še nikoli njena noga. Z vitkimi smrekami in hojami so bili kraji gosto zaraščeni. Glej, ondi stoji skala; na njej ni nobenega drevesa, samo tu in tam se vidi kak grmiček. In ravno tja sta bežali njeni kozi. Deklica pohiti za njima, da bi ju vrnila, a bilo je že prepozno. Spretni živalici sta skakali od kamena na kamen, kakor bi imeli peroti. Deklica postoji pod skalo pri grmu ter gleda skakajoči kozi. V tem hipu zasliši poleg sebe tanek glas, ter čuje: »Joj, joj! deklica, reši me, reši me! Da bi ti vedela, kake bolečine trpim! O joj, joj meni!« Deklica še vedno zre tja, od koder prihaja ta klic, a ne vidi ničesar.

 

 

»Kje si? kdo si?« vpraša dekletce. »Jaz ne vidim nikogar.«

 

Ko se drugo jutro vzbudita, bil je njiju prvi pogled na cvetlico. In res, kakor je palček rekel, tako se je zgodilo. Cvetlica je izginila. Ali prt na mizi vender ni bil prazen. Mati je stopila k mizi in ostrmela. Prt je bil poln — svetlih cekinov. Prešteli sta jih in bilo jih je trideset. Ta svota jima je odvrnila siromaštvo od hiše, in od sih dob se jima je dobro godilo ves čas njunega življenja.

 

== Potočnica ==