|
=='''Brkada brez braka'''==
Danes naj vam poročam o novem častnem uspehu slovite „Nedeljske bratovščine" v Zali skali je pripovedoval odkritosrčni resnicoljubni doktor Pavliha. Vem sicer prav dobro da ta nesebična požrtvovalna družba rada skriva bengalično luč svojih izrednih nemara celo neverjetnih uspehov pod polovnjakom pristne junaške ponižnosti. Saj se tudi slavec ne meni za hvalo rože. Zaloskalska „Nedeljska bratovščina" deluje natihoma menda zlasti zato ker se boji da bi budila s svojimi lovskimi uspehi bledo zavist manj srečnih lovcev. Vrli nedeljski bratje niso izpustili nobenega praznika niti nedelje marveč so vedno enako navdušeno in vztrajno lovili tudi ob najslabšem vremenu in se vicali celo pozimi od svetih Treh kraljev do svete Rotije ko je največ snega. Toda vsa njih občudovanja vredna potrpežljivost dolgo dolgo ni rodila nobenega zaželenega sadu niti nobenega krta niti nobenega močerada. Vračali so se vedno prazni to se pravi brez divjačine pač pa s kani-balskim tekom in gigantovsko žejo. Obtemtakem se jim je zdelo umestno in potrebno sklicati izredno sejo v zadnji sobi sloveče gostilnice Kašoliznikove. Prišli so in sedli po alfabetu za mizo. In dvignil se je patriarhalni brat načelnik Bibolaz pa v imenu Diane boginje prirode lune in lova pričo onemele osmorice sprožil petelina svoje zgovornosti menda takole: „One slavna bratovščina slaba nam prede presneto slaba. Lovska smola nas klofuta od vseh strani. Kako lepo je jela procvitati naša bratovščina! (Bibolaz je pokazal s svojim čibukom pod društveno geslo.) Ustrelili smo takoj v prvih dneh krta in močerada v lovišču kjer bi moral obupati tudi sam Nimrod. One slavna gospoda Kašoliz-nikovo vino pa res ni napačno. Kašoliznik pri-nesi mi ga še polič pa se hitro vrni da ne zamudiš nobene besede." „Izginili so tudi krti in močeradi" je nadaljeval bratovščine modri načelnik Bibolaz ko se je vrnil pirhastolici gostilničar. „Kje so moje rožice!" je vzdihnil starikavi brivec Pušoljub ki je imel že pri drugem poliču lirične popadke. „Vzela jih je zima mraz." Brivec Pušoljub je bil jako ugleden član „Ne- deljske bratovščine". Nosil }e umetno pobarvane nakodrane lase v fantastni obliki ki jo je mož iznašel sam po večletnem resnem prizadevanju. Vsako soboto je lepo obril in očedil nedeljske brate preden so šli k seji. Po njegovih žilah se je pretakala poleg Kašoliznikovega vina in piva kri pravega nedeljskega lovca. Že njegov oča je bil strasten nedeljkar. Zaljubil se je Pušoljub brez težave in bolečin v vsako mlado dekle in lovil nezakonske poljube celo rajši nego divjačino. Delal je strahovite pesmi ter nesramno rimal samo glagol na glagol: lovili - pili - ljubili . . . počivali - igrali - po-Ijubovali... Pri sejah je debelo gledal v prazen kot ali proti stropu in se držal zamišljeno sanjavo zaeno pa ponosno in vzvišeno kakor bi malical vsak dan z vsemi devetimi muzami. „Res je v našem lovišču bi moral obupati sam Nimrod velelovec in graditelj babilonskega stolpa" je bridko potožil učeni tajnik in profesor Plešoprask. „Živela ničla!" je pomagal zlogolki blagajnik Zgaga cokla in garjeva ovca. „Nula naj živi nula 1 Me-e-e-e-e I" „Molči poslušaj pa pij I" ga je zavrnil modri Bibolaz. „Vsi vemo da se je pred petimi tedni priklatila v naše lovišče veverica divjačina visokega lova. Vsi vemo tudi da jo je ustrelil naš neprekosni naglostrelec Pipopuh naš one naš Buffalo-Bill in da jo je pobral raztrgal in pogoltnil njegov one njegov pes Putifar še preden smo jo mogli poslati dermoplastu." „Sciurus vulgaris veverica" je mrmral profesor Plešoprask žalostno v svojo kupico. „Uvaževaje vse to predlagam slavni Nedeljski bratovščini" da priredimo jutri v nedeljo zjutraj veliko brakado na — Kašoliznikovega pujska." „Na pujska?" so se veselo čudili malone vsi poslušalci. „1 — zakaj pa ne?" se je oglasil profesor Plešoprask in besedoval: „V Taraskonu na južnem Francoskem je bil vsak odrasli moški navdušen nedeljski lovec. Dasi pet milj okoli Taraskona ni bilo nobene divjačine so hodili Taraskonci vendar vsako nedeljo s puškami lovskimi rogmi in psi v mestno okolico na lov. Ondukaj so metali svoje nalašč zato kupljene kučme kvišku in streljali nanje. Ako nam bi kaj takega napisal slovenski pripovedovalec kajpada živ krst ne bi verjel nobene besedice zakaj nihče se ne laže tako razuzdano kakor slovenski pisatelji. Taranskonske lovce pa je opisal francoski pisatelj Alphonse Daudet in zato nam ni treba sumiti da bi bil vzel kaj izpod pazduhe. Gospoda moja I Ako preudarimo da so streljali nedeljkarji na Francoskem v prvi kulturni deželi našega planeta le na kosmate kape zakaj ne bi mi zaloskalski Slovenci brakirali na živega domačega pujsa ki je vendar pravi sorodnik neresu ali divjemu merjascu divjadi visokega lova?" Plešopraskov govor je ugajal vsem tako da so ga odobravali na glas. Le zaletavasti krojaček Zgaga je posmehljivo meketal svoj: „Me-e-eI" Vstal je in jel prodajati sitnost natanko takole: „Velecenjeni bratje I Prav žal mi je da vam moram oporekati. Ali zakaj bi uganjal potuhnje-nost in hinavščino ko gre za tako važno stvari Nikakor ne morem odobravati nameravano bra-kado na domačega prašička in sicer zato ne ker nimamo nobenega psa-brakal Brata Bibolaza pes Putifar je doslej zadostoval za vso našo bratovščino z omejeno divjačino. Zalibog je tega izbor-nega braka povozil avtomobil da šanta po obeh sprednjih nogah po zadnjih pa tudi še ne more hoditi. Počakajmo zatorej da okreva brak Putifar popolnoma in se prase še malo poredi v Kašo-liznikovem svinjaku. Me-e-el" „Že zopet" je vzkipel načelnik Bibolaz. „Brat blagajnik mora delati zgago če ne pa ni srečen in zdrav." „Pa vzemimo Kašoliznikovega psa Habakuka ki je priklenjen na dvorišču" je svetoval Hahalin in se sramežljivo veselil svoje bistroumnosti. Trebuhasti debelonosi pek Hahalin je bil še novinec v plemeniti službi Dianini. Pri sejah je navadno skromno molčal in kimal kimal in dremal dremal in smrčal in spal zdravo spanje pravičnega peka ki ne dela dosti manjših hlebov in žemelj nego njegov devetindevetdesetkrat prokleti umazani konkurent. Prebudili so smrčulja le ako so mu dali vode pod nos. „Habakuk ni niti brak niti frmač ampak le odličen čuvaj" je ugovarjal Zgaga ter izzivalno mežikal Hahalinu in Migomigu. Čopolasi čevljar Migomig je bil po postavi najmanjši po navdušenju pa največji nedeljski lovec. Odlikovala ga je redka vrlina: znal je vsak čas ljubko pomigati z ušesi in premikati tudi kožo na glavi kakor kulturno še nepokvarjen gorila svoj greben. Posebno lepo je bilo videti kadar je po-migal Migomig pokrit da se mu je na glavi zibal lovski klobuk z gamsovo brado. Koderkoli se je izprehajal povsodi je porabil vsako priliko za koristne strelne vaje. Kakor hitro je zagledal vrabca čmrlja čebelo ali metulja je neutegoma naperil svoj dežnik ali palico pomeril natanko in dlesknil s palcem ob kazalec da je počilo. Meril je pa tudi na padajoče listje na luno na oblake. Tako si je prebrisani mož pridobil nenavadno izurjenost in užival velik ugled med nedeljskimi brati. Jezilo ga je da je hudobni krojaček Zgaga javno kradel čast Kašoliznikovemu Habakuku menda samo zato ker je dajal Kašoliznik drugemu mojstru delati obleko. Jezno je pomigal Migomig najprvo z ušesi potem pa še s čopom in se pripravljal braniti ob-rekovanega Habakuka že zato ker je bil Kašoliz-niku dolžan za pijačo. Ali Migomiga je prehitel sam profesor Plešoprask in zagovarjal gostilničar-jevega cucka takole: „Habakuk gospoda moja je jako dober brak in goni izborno. Predkratkim je prodal brat Kašo-liznik bratu Klobasarju prašiča in tedaj sem videl kako vzorno je gonil Habakuk pujsa iz Kašolizni-kovega svinjaka do Klobasarjeve mesnice. Habakuk je primerno težak in dobro šolan; zategadelj goni počasi zanesljivo premišljeno stopinjo za stopinjo in zasleduje neprenehoma akotudi dela žival pred njim ovinke ali kljuke. Habakuk ima nos prvega razreda ima blagoglasno grlo goni ubrano in sicer'najrajši domače prašiče ter je potemtakem specialist neprecenljive vrednosti — izkratka: Habakuk je kakor ustvarjen za brakado. Z njim utegnemo brakirati tem uspešneje ker je malone vse leto priklenjen na dvorišču in dodobra izpočit. Škoda da ni doma iz Istre. Našega Habakuka bi bil vesel sam Sokratov učenec Ksenofont grški general in pisatelj ki je napisal celo knjigo o brakih in zlasti hvalil resaste pse mološke prednike naših belih istrskih brakov. Poleg njega ne jemljimo nobenih drugih psov da bo imela brakada bolj enotno lice sicer bi braki motili drug drugega mešali sledove se preveč zanašali drug na drugega ali se pa ravsali in klali in uganjali drugačne nerodnosti." Krojaček Zgaga ni več oporekal ampak le meketal potihoma. Zaključili so sejo še preden je mogel zaspati pek in smrčulj Hahalin. Drugo jutro v nedeljo na vse zgodaj je stala Nedeljska bratovščina" strahovito oborožena tako-rekoč v popolni vojni opravi kakor oddelek črne vojske na Kašoliznikovem dvorišču pred svinjakom ter mešetarila in barantala za prašiča. Vse je vrelo skupaj gledat in občudovat ponosne lovce. Nedeljsko vojsko je vodil sam Bibolaz odločen mož in dober strateg ki je poznal vse slabosti in vrline nedeljskih bratov pa tudi lovišče tako natanko kakor Kašoliznikovo gostilnico ki bi jo našel tudi z zavezanimi očmi. Z vsem orožjem daljnogledom in polnim oprtnikom je tehtal svojih poštenih stoindvajset kilogramov in je bil jako podoben dobro preskrbljenemu rokovnjaškemu glavarju. Načelnikov hrabri namestnik veliki lovec Pipopuh se je postavljal z dvema puškama in starim mečem iz turških časov; ta sablja se sicer ni dala potegniti iz nožnice za parado je bila pa še vedno čisto dobra. S sabo je imel veliki mož tudi dolg žandarski bajonet lep lovski nož in samokres. Drugo orožje je bil pustil doma. Nemimi čevljar Migomig je prenašal bridko sulico zaloskalskega nočnega čuvaja. Vsegavedni tajnik profesor Plešoprask je zagotavljal da je to kopje podobno ragatjini ruskega ragačika medve-darja. Pa tudi vsi drugi so bili previdno oboroženi z groznimi bodali strašnimi pištolami in nevarnimi puškami kakor albanski uporniki. Manjkal je le avstralski bumerang. Puše niso bile vse enega sestava pa tudi ne vse enako zarjavele. Vendar so bile vse kolikortoliko moderne. Pihalnika s kre-salnikom ni imel nihče zakaj »Nedeljska bratovščina" je bila tako presneto napredna kakor le malokatera druga. Oprtniki so bili polni tečnega živeža in žlahtne pijače. Profesor Plešoprask je vzel s sabo cel kup slovenskih dnevnikov — saj na brakadi izlepa ni nič bolj zoprno kakor dolgčas. Brakirja sta bila brata mesar Klobasar in gostilničar Kašoliznik. Močni plečati mesar se je ponašal z lovskim rogom ki si ga je bil za frakelj grenkega izposodil od poštnega voznika. Brakir Kašoliznik ni imel nobenega trobila pač pa izvrstno harmoniko. Varčna »Nedeljska bratovščina" ni imela nobenega posebnega brakirja kakor tudi nobenega lovskega paznika ali pomočnika. Cemu neki? Kaj vraga je pa treba čuvati divjačino ako nobene ni in je ni? Vse so opravili lepo sami saj lov zlasti pa velika brakada zahteva že tako dovolj neogibnih izdatkov. Kmalu so se pogodili in plačali krčmarju prašiča. Brakirja sta dvignila divjačino iz svinjaka na mlekarsko cizo. Ker je nejevoljni pujs zoprno cvilil in krulil in protestiral z vsemi štirimi sta ga zvezala in mu nataknila Habakukov nagobčnik. Klo-basar je odpeljal prase ki je grdo cvililo kljubu narilčniku Kašoliznik pa je vlekel braka Habakuka na verigi za sabo. Habakuk je bil dokaj čudna pasja prikazen. Nihče ni vedel nič zanesljivega o njegovih pra-dedih; njih rodoslovje je žalibog pokrivala debela bajevita megla. V nobenem pasjem albumu nisi našel ne imena Habakukovega ne njegovih roditeljev. Vendar pa si mogel sklepati po njegovi postavi in njegovih posebnostih da je Habakuk prejkone potomec najboljših kmečkih in gosposkih mesarskih in salonskih psov in psic. Ta pudeljpinč-buldogmops-jazbečar je bil izborno dresiran: ujel je vsako podgano; znal je prositi aportirati skakati preko palice; znal se je po tleh povaljati kakor pijanec in zazehati ako ga je kdo vprašal kakšne so povesti priznano dolgočasnega pisatelja Praznoslamskega. Hrabri pujskovi rablji so neutegoma krenili za brakirjema proti lovišču z omejeno divjačino. Solnce je posrkalo meglo. Zasmejalo se je prekrasno septembrsko jutro. Profesorju Plešoprasku ni bilo prav nič žal da je bil pozabil svoj dežnik doma. Na lovišču so stopili nedeljski bratje po abecedi v polukrog okoli vojskovodje Bibolaza. In odkašljal se je »Nedeljske bratovščine" modri načelnik in izustil besede krilate: „Vrli bratje! Lovili bomo od one od Haha-linovega zelnika do one do Pipopuhovega kozelca. Brakirja Kašoliznik in Klobasar izpustita ob devetih merjasca s cize in Habakuka z verige. Gonja bo trajala kvečemu do dvanajstih. Opoldne odtrobi Klobasar pri one pri Hahalinovem koruzišču. Ondi se zberemo in odkorakamo in corpore proti Kašoliznikovi gostilnici. Streljati smemo vso divjačino razen srne srnice in kozličev gozdnih kur in kokoši. Kdor se pregreši proti temu plača brez pardona devet litrov rebulje zvečer pri Kašolizniku Brakirja naj pazita da Habakuk ne prežene pujsa v sosednje lovišče. Lovski na zdar!" Izžrebali so stajališča. Nihče se ni mogel pritožiti da bi ga zapostavljali in ponižali. Načelnik Bibolaz je svečano postavil vse strelce in tudi samega sebe na stajališča obkraj gozda pod skalovjem. Nabasali so puše z debelimi šibrami ki jim veli Nemec „Numero Vergissmeinnicht!" in se jeli prijazno pogovarjati in popevati in vriskati od samega veselja da je tako lepo vreme. Brakirja pa sta odpeljala togotnega prašiča in odgnala psa v nasprotno stran lovišča da bi od-ondod pognala divjačino proti strelcem. Prvi se je preselil s svojega stojišča profesor Plešoprask pogrnil parobek z robcem sedel in tiho prebaval časnike in mrzlo pečenko. Tudi pek Hahalin se je skril v senco in sladko zadremal ob enakomernem šumenju gozdnega drevja in koruze na bližnji njivi. Kje je še divjačina I Pipopuh Pušoljub in Zgaga pa so se zbrali pod maklenom pri Bibolazu. Ondukaj je bilo sploh priljubljeno stajališče; o tem je pričala obilica umazanega mastnega papirja praznih škatlic za sardine užigaličnih ogorkov in čikov. Redoljubni brakadarji so se vdano pokorili modrega generala modremu ukazu poobesili puše na veje in vzeli iz nabasanih oprtnikov kruha ribic gnjati klobas sira kopuna purana. Dober lovec prinese vedno kaj dobrega s sabo. Vode niso pili nobene pač pa brinovec in konjak; kurili so pipe in cigare. Kje je še divjačina I Kje sta še pujs in pudeljpinč-buldogmops-jazbečar Habakuki Tedaj pa je cepnil bodljiv kostanj Hahalinu na debeli nos. Pek seje prebudil in malo zazehal; potlej se je pa useknil tako viharno da je odmevalo od skalovja. Vsi drugi strelci so skočili pokoncu in sneli puše z vej. Mislili so da je že zatrobil poštarski rog brakirja klobasarja. Strogi lovovodja je odločno zapovedal Haha-linu naj ne vznemirja več lovišča tako lahkomiselno. Pomirili so se in zopet sedli pod maklen. Profesor Plešoprask se je naveličal brati in je obžaloval da ni prinesel šaha v nahrbtniku s sabo; zdaj bi bil lahko šahal z Bibolazom v čistem zdravem zraku kjer pridejo človeku najbriljantnejše poteze na misel. „Ali jih imaš s sabo?" je vprašal Bibolaz Pipopuha ko so se najedli. „0 imam imam I" je odgovoril Pipopuh in privlekel taročne karte iz lovske torbe. „Me-e-eI Tarokirati na brakadi ni lovsko I" je ugovarjal sitni Zgaga garjeva ovca in cokla. Ali nihče se ni menil za njegovo žaljivo meke-tanje. Naposled se je še sam ponudil za četrtega. „No pa jo udarimo v štirih T" je privolil Bibolaz. On Pipopuh Plešoprask in Zgaga so počenih okoli hrastovega štora in jeli tarokati. Od vseh strelcev je ostal edini Migomig več nego pet minut na svojem stajališču. Potem pa je obesil tudi on pušo na vejo in odhitel vabit * Pušoljuba da bi se šla balincat s kameni pod skalovjem. „Solovalat-ultimo I" je napovedal vodja bra-kade Bibolaz in obraz mu je žarel od veselja in igralske strasti. „Contra igri me-e-e in contra pagatul" je i. zv. n nespodobno meketal hudobni krojaček Zgaga. „Re!" je bruhnil ozlovoljeni Bibolaz. „Supra supra!" je kričal neugnani Zgaga kakor obseden jesihar. „Ne tuli tako zverinsko!" je svaril Bibolaz. „Ali si čisto pozabil pravila ki veli: „Ne vznemirjaj lovišča zakaj divjačina ljubi mir!" Napovedana visoka igra je privabila tudi bali-narja Pušoljuba in Migomiga. Nehala sta balinati in jela vsa radovedna zaplečevati strastnim tarokačem. Z napeto pozornostjo skrajno razburjeni so pričakovali lovci če bo Zgaga res ujel pagata in raztrgal solovalat. Vsi so se zabavali izborno vsi so čutili in uživali privlačni čar in neopisno slast brakade. Ta duševna kriza ali bolje rečeno ta paroksizem 'je trajal tako dolgo kokler ni zmagal zlobni Zgaga. „DubletaI Amba!" je vpil ploskal z rokama in cepetal z nogama. „Zivio!" Medtem sta dospela brakirja Klobasar in Kašoliznik na drugo stran lovišča. Privezala sta kruleči divjačini kravji zvonec ji odvezala vezi na nogah odklenila braka pudeljpinča-buldog-mopsa-jazbečarja z verige ter izpustila divjačino in psa po lovišču. Mesar se je napihnil in zatrobil da se je prijetno razlegalo naokoli: Trara trara se pošta peljal" „To je pa naš lovski rog ne Hahalinov nosi" je kliknil Migomig in pomigal s svojim skalpom da se je majal lovski klobuk z gamsovo brado kakor bi mu ga popravljala nevidna gorska vila. Nedeljske brate je tresla in kuhala čudna mrzlica. Zatrepetale so kvartopircem mišice in kosti. Pipopuh je naglo spravil hudičeve podobice zopet v lovsko torbo. Vsi so segli po pušah in se gnetli okoli „Nedeljske bratovščine" vidnega glavarja ki je gledal skozi daljnogled in oznanil: „One Habakuk je vzdignil merjasca!" Brakir Klobasar je trobil debelo brakir Kašo-liznik je igral na harmoniko hitro polko pujs je zvonil in cvilil visoko pudeljpinč-buldogmops-jazbečar Habakuk je lajal hripavo. Harmonično zvonjenje brakade je elektriziralo vse strelce celo zaspanega peka Hahalina. Skočil je pokoncu in zgrabil svojo težko močno nabasano pušo. Ker je bil zaspane neroden se mu je sprožila. Počilo je kakor iz možnarja. Bummm! O — kakor bi bilo treščilo! Sedem nedeljskih bratov je popadalo na hlače. Druge nesreče ni bilo nobene. Ko je pudeljpinč-buldogmops-jazbečar zaslišal siloviti pok Hahalinovega kanona jo je uplašen ubral proti Severnemu morju. Zastonj se je napenjal brakir Klobasar in trobil za njim: „Tatatatataaa!" li* »Habakuki Habakuk!" so kričali nedeljski bratje že zopet vsi srečno na nogah; zastonj so žvižgali za deserterjem. Žalostno je gledal načelnik Bibolaz skozi daljnogled za begunom in se gneval: »Na prazno goni mrha zanikarna!" „ Krese pasja pok veka" je zabavljal Zgaga. „Pasja karikatura! Me-e-e! Kresač!" Večina nedeljskih bratov pa je bila vesela da jo je Habakuk popihal ker so se bali da grizljivi pes pomeri komu lovske hlače. »Me-e-e zdaj pa nimamo nobenega psa!" je onegavil netečni Zgaga. „Ali naj brakiramo kar brez psa? Kaj poreče k temu omikani svet?" „Pa pošljimo po mesarjevega psa Sultana!" je nasvetoval bistroumni Migomig. Sultan goni sicer navadno teleta in ovce in ni ne solist ne specialist kakor Habakuk pa vendar ..." »Mojega Sultana ni doma" je dejal mesar Klobasar ki je bil dospel že precej blizu. »Sultan-ček je šel s hlapcem po tele." »Pomislimo vendar da je brakada lov z braki" je javkal Zgaga. »Brakada brez brakov bi bila prav tako čudna kakor kavalerija brez konj. Pojdimo domov da se nam ne bodo režali lovci vsega sveta me-e-e-e-e!" »Kaj pa!" je zarenčal Bibolaz otresito. »Zgaga mora delati venomer prazen dim! Kdo je neki že slišal ali bral da je treba psa za brakado na domačega prašička? Pasja mrha nam bi delala na lovu samo napoto. Pes pri naši veliki brakadi bi bil peto kolo pri biciklju. Lahko bi ga tudi kdo ustrelil po nesreči; lovska zgodovina pozna več takih nezgod. Bratu Zgagi pravim samo: Mnogo dima malo ognja! Dovolj prazne slame! Ako se brat Zgaga neče udeležiti naše brakade pa pojdi sam domov! Toda doma ostani tudi zvečer ko bomo imeli koline pri Kašolizniku. Mi pa lovimo vztrajno dalje da se nam ne skisa brakada!" Kako svetlo je gledal »Nedeljske bratovščine" modri načelnik Bibolaz! Spričo obljubljenih kolin je klonil Zgagi zoprvalni duh in tiho je požiral okarani možak sline požrešnosti. Iznova se je napihnil brakir Klobasar rog je trobil harmonika je hreščala. Pujs je zvonil s kravjim zvoncem proti plitvi kotanji se naturalistično povaljal v blatni luži se iznebil narilčnika in legel kakor bi hotel udobno prespati lepo nedeljsko jutro. »Presit je" je dejal mesar Klobasar in ga pognal s palico proti lovcem. Burneje je utripalo sedem src krepkeje so se oklenile roke pušek. Nemirno so obračali lovci glave. Vsak je čutil da se zdajzdaj dogodi nekaj velikega. . . »Merjasec! Merjasec!" je zakričal čevljar Mi- gomig ki je prvi zagledal prase. Tedaj se je pokazala hrabrost velikega lovca Pipopuha v pravi luči. Dočim so vsi drugi plaho gledali bližajočo se togotno zverino jo je neustrašeni zaloskalski Buffalo-Bill še vabil: „Na na pujs na na bistahor!" Pujs pa se ni obrnil na bistahor na levo marveč na desno. „Streljajte!" je zapovedal veliki Pipopuh ki je svoje dni pogumo posloval v bataljonski pisar-nici. „Naravnost! Cilj sovražnik pred nami. Sest-sto." Jelo je pokati iz dvocevk in trocevk kakor na cesarskih manevrih. Sibre so brnele merjascu nad ušesi; nobena mu skrivila nobene ščetine. Od hudega pogroma zbegan pa je divjal skokoma proti Bibolazu. „Podivjal je!" je kriknil profesor Plešoprask ves bled in snel svoje temnomodre naočnike da bi bolje videl bežati. Pušoljub pa je sezul težke škornje da bi laglje tekel kadar bi bilo treba. Vsi so obledeli. „Stekel je divji merjasec!" je vpil Pušoljub brivec in babjak. „Narilčnika nima več narilčnika!" se je drl ragačik Migomig in od strahu migal z ušesi in čopom da mu je padel ponosni lovski klobuk z gamsovo brado na tla. Bežimo prijatelji!" Prestrašeni pujs pa je divjal naravnost proti Bibolazu. O kako se ga je prestrašil Nedeljske bratovščine" vrli načelniki O kako se gaje zbal celo hrabri Pipopuh ki se je doslej odlikoval z neoma-dezevano hrabrostjo I O kako so se tresle lovske hlače šele drugim nedeljskim bratom I Stekel merjasec brez nagobčnika — to niso mačkine solze I Pretila je babilonska zmešnjava ki utegne pokvariti še tako lepo brakado. Kakor čeda obupanih ovac ob nevihti tako so se gnetli trepetajoči mrtvaškobledi strelci okoli dolgokrakega naglo-strelca Pipopuha. Zaloskalski Buffalo - Bili je stal nekaj sekund od strahu kakor okamenel. Vsi so se čudoma čudili neomajni brezprimerni hrabrosti tega nadčloveškega junaka. Zdajci pajo je bogovom podobni Pipopuh s svojimi nadčloveško dolgimi kakor nalašč za dirko ustvarjenimi nogami popihal proti koruzi kakor kraška burja. Nepremagljiva notranja sila je popadla druge strelce ko savski vrtinec in jih gnala za njim. Debeluha Bibolaz in Hahalin sta puhala kakor bi prenašala svinec v košu. Vsem so klopotali zobje zakaj nevarni merjasec je bil že prav blizu. „Me-e-e zdaj brakira pujs na nas — ali ni to hudo narobe?" je zabavljal vedno nezadovoljni Zgaga. Toda nihče ni utegnil odgovarjati sitni gar-jevi ovci in cokli. „PomagajteI" je javkal profesor Plešoprask ki je dirkal najzadnji. Da bi hitreje tekel je zagnal Pipopuh obe puški v koruzo tako tudi žandarski bajonet lovski nož in samokres; sablje izza turških časov pa žalibog ni mogel odpasati. Vkratkem so ležale v koruzi vse puške Bibolazov daljnogled Migomi-gova ragatjina vsa grozna bodala vse strašne pištole vse torbe in čutare vsi oprtniki in profesorjevi dnevniki. Nedeljske bratovščine debeli načelnik Bibolaz kljubu najboljši volji ni mogel bežati dalje; počenil je se zavalil znak in se potuhnil kakor bi bil mrtev. Ta srečna misel je prižgala žveplenko upanja v srcih preganjanih lovcev. Kmalu so ležali vsi okoli svojega generala znak v turščici zadržavali sapo in se niso ganili. Žalostno so šumeli koruzni listi v jesenskem pišu kakor nad sedmimi mrliči. Tedaj se je približal pujs in začuden povohal Migomiga. Strah je prelevil že mnogokrat največjega strahopetca v največjega junaka. Ko je Migomig začutil da ga hoče merjasec poljubiti je bliskoma pokleknil zagrabil veliko rumeno bučo in jo na vso moč zagnal proti nevarnemu sovražniku. Pogodil ga je ravno v čelo da se je zrela tikva razčesnila na več kosov. Osupli pujs je pomajal debelo glavo. Z malimi očmi je začudeno pogledal neprijaznega Migomiga potlej je pa zadovoljno zakrulil in se jel naslajati z zdrobljeno bučo. Tedaj sta prihitela brakirja Kašoliznik in Klobasaj ki sta se čudila da je vse tako tiho. Pirhastolici gostilničar je ujel pujsa za rep močni mesar Klobasar pa za kravji zvonec. In sedaj se je vnel strašen boj ne boj mesarsko klanje. Brakirja sta premagala cvilečega in krulečega pujsa in ga položila na tla. Mesarski nož je divjačini prerezal življenja kratko nit. Na hrastu se je nesramno spakovala šoja ki še ni bila videla nobene take brakade. In zopet se je napihnil vrli Klobasar in odtrobil. „1 kje pa ste?" sta klicala brakirja ter vabila lovce in jim izlepa prigovarjala naj pridejo gledat. Vsi bledi kakor mrliči iz grobov so se prikazali iz turščice. Ko so videli poraženega sovražnika in ko se jim je mesar trikrat pridušil da merjasec ni bil stekel so se oddahnili in osnažili. Molče so stiskali brakirjema roke molče ju gledali debelo; razumela so se prijateljska srca. Nato so pa takoj poiskali v koruzi svoje dvocevke in trocevke Bibolazov daljnogled Pipopuhov bajonet lovski nož in samokres Migomigov klobuk in ragatjino Plešopraskove časnike Pušoljubove škornje in vse čutare torbe tobačne mehurje pipe vse strašne pištole in grozna bodala. Jako zadovoljni da je padel togotni merjasec že v prvi gonji in da so opravili nevarni posel tako hitro in srečno so si z upravičenim ponosom pravih nedeljskih lovcev zataknili koruzne liste za klobuke obstopili prašiča in sprožili nad njim častni ustrel. Naposled je Pipopuh fotografiral „Ne-deljsko bratovščino" stoječo v slikovitem polu-krogu za zaklanim pujsom. Odkorakali so še bolj moško in samozavestno kakor z doma. Praznično so se jim svetili zopet rdeči obrazi od lovskega ponosa veselja in potu. S polnimi želodci in praznimi nahrbtniki so hrabro marširali po dva in dva za mlekarsko cizo kjer je ležal blagopokojni s koruznimi listi okrašeni Kašoliznikov pujs. Staro in mlado bolno in zdravo vse je radovedno in spoštljivo gledalo in občudovalo hrabre nedeljske brate in redki lovski plen. Iz vseh oken so mahali robci od vseh koncev in krajev so doneli prisrčni pozdravi. Zvečer je priredila ugledna »Nedeljska bratovščina" v zadnji sobi Kašoliznikove gostilnice in corpore takoimenovano poslednjo gonjo veliko prašičjo pojedino da bi pri slastnih kolinah vredno obhajali ta veliki dan. Iz kuhinje od polnih krožnikov in kozarcev je prihajala preprijetna vonjava ki je plodno vplivala na domišljijo in pripovedovalni talent nedeljskih bratov. Pridno so pili vedno žejni sesalci si opisovali mične dogodke izza nepozabnega davišnjega lova in uživali koline in klobase. Največ pujsa pa je pojedel garjeva ovca in cokla — me - e - e I — krojaček Zgaga ki je bil tako hudo zabavljal brakadi brez braka. Danes naj vam poročam o novem častnem uspehu slovite "Nedeljske bratovščine" v Zali skali, je pripovedoval odkritosrčni resnicoljubni doktor Pavliha. Vem sicer prav dobro, da ta nesebična požrtvovalna družba rada skriva bengalično luč svojih izrednih nemara, celo neverjetnih uspehov pod polovnjakom pristne junaške ponižnosti. Saj se tudi slavec ne meni za hvalo rože. Zaloskalska "Nedeljska bratovščina" deluje natihoma menda zlasti, zato ker se boji, da bi budila s svojimi lovskimi uspehi bledo zavist manj srečnih lovcev. Vrli nedeljski bratje niso izpustili nobenega praznika niti nedelje marveč so vedno enako navdušeno in vztrajno lovili tudi ob najslabšem vremenu in se vicali celo pozimi od svetih Treh kraljev do svete Rotije ko je največ snega. Toda vsa njih občudovanja vredna potrpežljivost dolgo dolgo ni rodila nobenega zaželenega sadu niti nobenega krta niti nobenega močerada. Vračali so se vedno prazni to se pravi brez divjačine pač pa s kani-balskim tekom in gigantovsko žejo. Ob tem se jim je zdelo umestno in potrebno sklicati izredno sejo v zadnji sobi sloveče gostilnice Kašoliznikove. Prišli so in sedli po alfabetu za mizo. In dvignil se je patriarhalni brat načelnik Bibolaz pa v imenu Diane, boginje prirode lune in lova, pričo onemele osmorice sprožil petelina svoje zgovornosti menda takole: "One slavna bratovščina slaba nam prede, presneto slaba. Lovska smola nas klofuta od vseh strani. Kako lepo je jela procvitati naša bratovščina! (Bibolaz je pokazal s svojim čibukom pod društveno geslo). Ustrelili smo takoj v prvih dneh krta in močerada v lovišču, kjer bi moral obupati tudi sam Nimrod. One, slavna gospoda, Kašoliznikovo vino pa res ni napačno. Kašoliznik prinesi mi ga še polič pa se hitro vrni, da ne zamudiš nobene besede." "Izginili so tudi krti in močeradi" je nadaljeval bratovščine modri načelnik Bibolaz, ko se je vrnil pirhastolici gostilničar. "Kje so moje rožice!" je vzdihnil starikavi brivec Pušoljub, ki je imel že pri drugem poliču lirične popadke. "Vzela jih je zima, mraz." Brivec Pušoljub je bil jako ugleden član "Nedeljske bratovščine." Nosil je umetno pobarvane nakodrane lase v fantastni obliki, ki jo je mož iznašel sam po večletnem resnem prizadevanju. Vsako soboto je lepo obril in očedil nedeljske brate preden so šli k seji. Po njegovih žilah se je pretakala poleg Kašoliznikovega vina in piva kri pravega nedeljskega lovca. Že njegov oča je bil strasten nedeljkar. Zaljubil se je Pušoljub brez težave in bolečin v vsako mlado dekle in lovil nezakonske poljube celo rajši nego divjačino. Delal je strahovite pesmi ter nesramno rimal samo glagol na glagol: lovili - pili - ljubili ... Počivali - igrali - poIjubovali ... Pri sejah je debelo gledal v prazen kot ali proti stropu in se držal zamišljeno, sanjavo, vseno pa ponosno in vzvišeno, kakor bi malical vsak dan z vsemi devetimi muzami. "Res je, v našem lovišču bi moral obupati sam Nimrod velelovec in graditelj babilonskega stolpa" je bridko potožil učeni tajnik in profesor Plešoprask. "Živela ničla!" je pomagal zlogolki blagajnik Zgaga cokla in garjeva ovca. "Nula naj živi, nula! Meeeeee!" "Molči, poslušaj pa pij!" ga je zavrnil modri Bibolaz. "Vsi vemo, da se je pred petimi tedni priklatila v naše lovišče veverica, divjačina visokega lova. Vsi vemo tudi, da jo je ustrelil naš neprekosni naglostrelec Pipopuh, naš one, naš Buffalo-Bill in da jo je pobral, raztrgal in pogoltnil. Njegov one, njegov pes, Putifar še preden smo jo mogli poslati dermoplastu." "Sciurus vulgaris, veverica" je mrmral profesor Plešoprask žalostno v svojo kupico. "Uvaževaje, vse to predlagam slavni Nedeljski bratovščini" da priredimo jutri, v nedeljo zjutraj, veliko brakado na Kašoliznikovega pujska." "Na pujska?" so se veselo čudili malone vsi poslušalci. "Zakaj pa ne?" se je oglasil profesor Plešoprask in besedoval: "V Taraskonu na južnem Francoskem je bil vsak odrasli moški navdušen nedeljski lovec. Dasi pet milj okoli Taraskona ni bilo nobene divjačine. So hodili Taraskonci vendar vsako nedeljo s puškami lovskimi rogmi in psi v mestno okolico na lov. Ondukaj so metali svoje nalašč, zato kupljene kučme, kvišku in streljali nanje. Ako nam bi kaj takega napisal slovenski pripovedovalec kajpada živ krst ne bi verjel nobene besedice zakaj nihče se ne laže tako razuzdano kakor slovenski pisatelji. Taranskonske lovce pa je opisal francoski pisatelj Alphonse Daudet in zato nam ni treba sumiti, da bi bil vzel kaj izpod pazduhe. Gospoda moja! Ako preudarimo, da so streljali nedeljkarji na Francoskem v prvi kulturni deželi našega planeta le na kosmate kape zakaj ne bi mi zaloskalski Slovenci brakirali na živega domačega pujsa, ki je vendar pravi sorodnik neresu ali divjemu merjascu divjadi visokega lova?" Plešopraskov govor je ugajal vsem tako, da so ga odobravali na glas. Le zaletavasti krojaček Zgaga je posmehljivo meketal svoj: "Meee!" Vstal je in jel prodajati sitnost natanko takole: "Velecenjeni bratje! Prav žal mi je, da vam moram oporekati. Ali zakaj bi uganjal potuhnjenost in hinavščino, ko gre za tako važno stvar? Nikakor ne morem odobravati nameravano brakado na domačega prašička in sicer zato ne, ker nimamo nobenega psa braka! Brata Bibolaza, pes Putifar, je doslej zadostoval za vso našo bratovščino z omejeno divjačino. Zalibog je tega izbornega braka povozil avtomobil, da šanta po obeh sprednjih nogah, po zadnjih pa tudi še ne more hoditi. Počakajmo zatorej, da okreva brak Putifar popolnoma in se prase še malo poredi v Kašoliznikovem svinjaku. Meee!" "Že zopet" je vzkipel načelnik Bibolaz. "Brat blagajnik mora delati zgago, če ne pa ni srečen in zdrav." "Pa vzemimo Kašoliznikovega psa Habakuka, ki je priklenjen na dvorišču" je svetoval Hahalin in se sramežljivo veselil svoje bistroumnosti. Trebuhasti debelonosi pek Hahalin je bil še novinec v plemeniti službi Dianini. Pri sejah je navadno skromno molčal in kimal, kimal in dremal, dremal in smrčal in spal. Zdravo spanje pravičnega peka, ki ne dela dosti manjših hlebov in žemelj nego njegov devetindevetdesetkrat prokleti umazani konkurent. Prebudili so smrčulja le ako so mu dali vode pod nos. "Habakuk ni niti brak niti frmač ampak le odličen čuvaj" je ugovarjal Zgaga ter izzivalno mežikal Hahalinu in Migomigu. Čopolasi čevljar Migomig je bil po postavi najmanjši, po navdušenju pa največji nedeljski lovec. Odlikovala ga je redka vrlina: znal je vsak čas ljubko pomigati z ušesi in premikati tudi kožo na glavi kakor kulturno še nepokvarjen gorila svoj greben. Posebno lepo je bilo videti kadar je pomigal Migomig pokrit, da se mu je na glavi zibal lovski klobuk z gamsovo brado. Koderkoli se je izprehajal povsodi je porabil vsako priliko za koristne strelne vaje. Kakor hitro je zagledal vrabca, čmrlja, čebelo ali metulja je neutegoma naperil svoj dežnik ali palico pomeril natanko in dlesknil s palcem ob kazalec, da je počilo. Meril je pa tudi na padajoče listje, na luno, na oblake. Tako si je prebrisani mož pridobil nenavadno izurjenost in užival velik ugled med nedeljskimi brati. Jezilo ga je, da je hudobni krojaček Zgaga javno kradel čast Kašoliznikovemu Habakuku menda samo zato, ker je dajal Kašoliznik drugemu mojstru delati obleko. Jezno je pomigal Migomig najprvo z ušesi potem pa še s čopom in se pripravljal braniti obrekovanega Habakuka že zato, ker je bil Kašolizniku dolžan za pijačo. Ali Migomiga je prehitel sam profesor Plešoprask in zagovarjal gostilničarjevega cucka takole: "Habakuk, gospoda moja, je jako dober brak in goni izborno. Predkratkim je prodal brat Kašoliznik bratu Klobasarju prašiča in tedaj sem videl, kako vzorno je gonil Habakuk pujsa iz Kašoliznikovega svinjaka do Klobasarjeve mesnice. Habakuk je primerno težak in dobro šolan; zaradi tega goni počasi, zanesljivo, premišljeno, stopinjo za stopinjo in zasleduje neprenehoma četudi dela žival pred njim ovinke ali kljuke. Habakuk ima nos prvega razreda ima blagoglasno grlo, goni ubrano in sicer najrajši domače prašiče ter je potem specialist neprecenljive vrednosti — skratka: Habakuk je kakor ustvarjen za brakado. Z njim utegnemo brakirati tem uspešneje, ker je malone vse leto priklenjen na dvorišču in dodobra izpočit. Škoda, da ni doma iz Istre. Našega Habakuka bi bil vesel sam Sokratov učenec Ksenofont, grški general in pisatelj, ki je napisal celo knjigo o brakih in zlasti hvalil resaste pse, mološke prednike naših belih istrskih brakov. Poleg njega ne jemljimo nobenih drugih psov, da bo imela brakada bolj enotno lice, sicer bi braki motili drug drugega mešali sledove, se preveč zanašali drug na drugega ali se pa ravsali in klali in uganjali drugačne nerodnosti." Krojaček Zgaga ni več oporekal ampak le meketal potihoma. Zaključili so sejo še preden je mogel zaspati pek in smrčulj Hahalin. Drugo jutro v nedeljo na vse zgodaj je stala Nedeljska bratovščina" strahovito oborožena, tako rekoč v popolni vojni opravi kakor oddelek črne vojske na Kašoliznikovem dvorišču pred svinjakom ter mešetarila in barantala za prašiča. Vse je vrelo skupaj gledat in občudovat ponosne lovce. Nedeljsko vojsko je vodil sam Bibolaz, odločen mož in dober strateg, ki je poznal vse slabosti in vrline nedeljskih bratov, pa tudi lovišče tako natanko, kakor Kašoliznikovo gostilnico, ki bi jo našel tudi z zavezanimi očmi. Z vsem orožjem daljnogledom in polnim oprtnikom je tehtal svojih poštenih stoindvajset kilogramov in je bil jako podoben dobro preskrbljenemu rokovnjaškemu glavarju. Načelnikov hrabri namestnik, veliki lovec Pipopuh, se je postavljal z dvema puškama in starim mečem iz turških časov; ta sablja se sicer ni dala potegniti iz nožnice za parado, je bila pa še vedno čisto dobra. S sabo je imel veliki mož tudi dolg žandarski bajonet, lep lovski nož in samokres. Drugo orožje je bil pustil doma. Nemirni čevljar Migomig je prenašal bridko sulico zaloskalskega nočnega čuvaja. Vsegavedni tajnik, profesor Plešoprask, je zagotavljal, da je to kopje podobno ragatjini ruskega ragačika medvedarja. Pa tudi vsi drugi so bili previdno oboroženi z groznimi bodali, strašnimi pištolami in nevarnimi puškami, kakor albanski uporniki. Manjkal je le avstralski bumerang. Puške niso bile vse enega sestava pa tudi ne vse enako zarjavele. Vendar so bile vse kolikortoliko moderne. Pihalnika s kresalnikom ni imel nihče. Zakaj? "Nedeljska bratovščina" je bila tako presneto napredna kakor le malokatera druga. Oprtniki so bili polni tečnega živeža in žlahtne pijače. Profesor Plešoprask je vzel s sabo cel kup slovenskih dnevnikov, saj na brakadi izlepa ni nič bolj zoprno kakor dolgčas. Brakirja sta bila brata, mesar Klobasar in gostilničar Kašoliznik. Močni plečati mesar se je ponašal z lovskim rogom, ki si ga je bil za frakelj grenkega izposodil od poštnega voznika. Brakir Kašoliznik ni imel nobenega trobila pač pa izvrstno harmoniko. Varčna "Nedeljska bratovščina" ni imela nobenega posebnega brakirja kakor tudi nobenega lovskega paznika ali pomočnika. Ćemu neki? Kaj vraga je pa treba čuvati divjačino, ako nobene ni in je ni? Vse so opravili lepo sami, saj lov zlasti pa velika brakada zahteva že tako dovolj neogibnih izdatkov. Kmalu so se pogodili in plačali krčmarju prašiča. Brakirja sta dvignila divjačino iz svinjaka na mlekarsko cizo. Ker je nejevoljni pujs zoprno cvilil in krulil in protestiral z vsemi štirimi, sta ga zvezala in mu nataknila Habakukov nagobčnik. Klobasar je odpeljal prase, ki je grdo cvililo kljubu narilčniku, Kašoliznik pa je vlekel braka Habakuka na verigi za sabo. Habakuk je bil dokaj čudna pasja prikazen. Nihče ni vedel nič zanesljivega o njegovih pradedih; njih rodoslovje je žalibog pokrivala debela bajevita megla. V nobenem pasjem albumu nisi našel ne imena Habakukovega, ne njegovih roditeljev. Vendar pa si mogel sklepati po njegovi postavi in njegovih posebnostih, da je Habakuk prejkone potomec najboljših kmečkih in gosposkih mesarskih in salonskih psov in psic. Ta pudelj, pinč, buldog, mops, jazbečar je bil izborno dresiran: ujel je vsako podgano; znal je prositi, aportirati, skakati preko palice; znal se je po tleh povaljati kakor pijanec in zazehati ako ga je kdo vprašal kakšne so povesti priznano dolgočasnega pisatelja Praznoslamskega. Hrabri pujskovi rablji so neutegoma krenili za brakirjema proti lovišču z omejeno divjačino. Sonce je posrkalo meglo. Zasmejalo se je prekrasno septembrsko jutro. Profesorju Plešoprasku ni bilo prav nič žal, da je bil pozabil svoj dežnik doma. Na lovišču so stopili nedeljski bratje po abecedi v polkrog okoli vojskovodje Bibolaza. In odkašljal se je "Nedeljske bratovščine" modri načelnik in izustil besede krilate: "Vrli bratje! Lovili bomo od one od Hahalinovega zelnika, do one do Pipopuhovega kozelca. Brakirja, Kašoliznik in Klobasar, izpustita ob devetih merjasca s cize in Habakuka z verige. Gonja bo trajala kvečemu do dvanajstih. Opoldne odtrobi Klobasar pri one, pri Hahalinovem koruzišču. Ondi se zberemo in odkorakamo in corpore proti Kašoliznikovi gostilnici. Streljati smemo vso divjačino razen srne, srnice in kozličev, gozdnih kur in kokoši. Kdor se pregreši proti temu plača brez pardona devet litrov rebulje zvečer pri Kašolizniku. Brakirja naj pazita, da Habakuk ne prežene pujsa v sosednje lovišče. Lovski na zdar!" Izžrebali so stajališča. Nihče se ni mogel pritožiti, da bi ga zapostavljali in ponižali. Načelnik Bibolaz je svečano postavil vse strelce in tudi samega sebe na stajališča, obkraj gozda pod skalovjem. Nabasali so puške z debelimi šibrami, ki jim veli Nemec "Numero Vergissmeinnicht!" in se jeli prijazno pogovarjati in popevati in vriskati od samega veselja, da je tako lepo vreme. Brakirja pa sta odpeljala togotnega prašiča in odgnala psa v nasprotno stran lovišča, da bi od tam pognala divjačino proti strelcem. Prvi se je preselil s svojega stojišča profesor Plešoprask, pogrnil parobek, z robcem sedel in tiho prebaval časnike in mrzlo pečenko. Tudi pek Hahalin se je skril v senco in sladko zadremal ob enakomernem šumenju gozdnega drevja in koruze na bližnji njivi. Kje je še divjačina! Pipopuh, Pušoljub in Zgaga pa so se zbrali pod maklenom pri Bibolazu. Ondukaj je bilo sploh priljubljeno stajališče; o tem je pričala obilica umazanega mastnega papirja praznih škatlic za sardine, užigaličnih ogorkov in čikov. Redoljubni brakadarji so se vdano pokorili modrega generala, modremu ukazu poobesili puše na veje in vzeli iz nabasanih oprtnikov kruha, ribic, gnjati klobas, sira, kopuna purana. Dober lovec prinese vedno kaj dobrega s sabo. Vode niso pili nobene, pač pa brinovec in konjak; kurili so pipe in cigare. Kje je še divjačina! Kje sta še pujs in pudelj, pinč, buldog, mops, jazbečar Habakuk. Tedaj pa je cepnil bodljiv kostanj Hahalinu na debeli nos. Pek se je prebudil in malo zazehal; potlej se je pa useknil tako viharno, da je odmevalo od skalovja. Vsi drugi strelci so skočili pokonci in sneli puše z vej. Mislili so, da je že zatrobil poštarski rog Brakirja Klobasarja. Strogi lovovodja je odločno zapovedal Hahalinu naj ne vznemirja več lovišča tako lahkomiselno. Pomirili so se in zopet sedli pod maklen. Profesor Plešoprask se je naveličal brati in je obžaloval, da ni prinesel šaha v nahrbtniku s sabo; zdaj bi bil lahko šahal z Bibolazem v čistem zdravem zraku, kjer pridejo človeku najbriljantnejše poteze na misel. "Ali jih imaš s sabo?" je vprašal Bibolaz Pipopuha, ko so se najedli. "0, imam, imam!" je odgovoril Pipopuh in privlekel taročne karte iz lovske torbe. "Meee! Tarokirati na brakadi ni lovsko!" je ugovarjal sitni Zgaga, garjeva ovca in cokla. Ali nihče se ni menil za njegovo žaljivo meketanje. Naposled se je še sam ponudil za četrtega. "No, pa jo udarimo v štirih!" je privolil Bibolaz. On, Pipopuh, Plešoprask in Zgaga so počenih okoli hrastovega štora in jeli tarokati. Od vseh strelcev je ostal edini Migomig več nego pet minut na svojem stajališču. Potem pa je obesil tudi on pušo na vejo in odhitel vabit Pušoljuba, da bi se šla balincat s kameni pod skalovjem. "Solovalat, ultimo!" je napovedal vodja brakade Bibolaz in obraz mu je žarel od veselja in igralske strasti. "Kontra igri meee in kontra pagatu!" je nespodobno meketal hudobni krojaček Zgaga. "Re!" je bruhnil ozlovoljeni Bibolaz. "Supra, supra!" je kričal neugnani Zgaga kakor obseden jesihar. "Ne tuli tako zverinsko!" je svaril Bibolaz. "Ali si čisto pozabil pravilo, ki veli: "Ne vznemirjaj lovišča, saj divjačina ljubi mir!" Napovedana visoka igra je privabila tudi balinarja Pušoljuba in Migomiga. Nehala sta balinati in jela vsa radovedna zaplečevati strastnim tarokačem. Z napeto pozornostjo, skrajno razburjeni so pričakovali lovci, če bo Zgaga res ujel pagata in raztrgal solo valat. Vsi so se zabavali izborno, vsi so čutili in uživali privlačni čar in neopisno slast brakade. Ta duševna kriza ali bolje rečeno ta paroksizem je trajal tako dolgo, kokler ni zmagal zlobni Zgaga. "Dubleta! Amba!" je vpil, ploskal z rokama in cepetal z nogama. "Živio!" Medtem sta dospela brakirja Klobasar in Kašoliznik na drugo stran lovišča. Privezala sta kruleči divjačini, kravji zvonec, ji odvezala vezi na nogah, odklenila braka pudelj-pinča-buldog-mopsa-jazbečarja z verige ter izpustila divjačino in psa po lovišču. Mesar se je napihnil in zatrobil, da se je prijetno razlegalo naokoli: "Trara, trara se pošta pelja!" "To je pa naš lovski rog, ne Hahalinov nos." je kliknil Migomig in pomigal s svojim skalpom, da se je majal lovski klobuk, z gamsovo brado kakor bi mu ga popravljala nevidna gorska vila. Nedeljske brate je tresla in kuhala čudna mrzlica. Zatrepetale so kvartopircem mišice in kosti. Pipopuh je naglo spravil hudičeve podobice zopet v lovsko torbo. Vsi so segli po pušah in se gnetli okoli "Nedeljske bratovščine" vidnega glavarja, ki je gledal skozi daljnogled in oznanil: "O ne, Habakuk je vzdignil merjasca!" Brakir Klobasar je trobil debelo, brakir Kašoliznik je igral na harmoniko hitro polko, pujs je zvonil in cvilil visoko pudelj-pinč-buldog-mops-jazbečar Habakuk je lajal hripavo. Harmonično zvonjenje brakade je elektriziralo vse strelce celo zaspanega peka Hahalina. Skočil je pokonci in zgrabil svojo težko, močno nabasano pušo. Ker je bil zaspane neroden se mu je sprožila. Počilo je kakor iz možnarja. Bummm! O, kakor bi bilo treščilo! Sedem nedeljskih bratov je popadalo na hlače. Druge nesreče ni bilo nobene. Ko je pudelj-pinč-buldog-mops-jazbečar zaslišal siloviti pok Hahalinovega kanona, jo je uplašen ubral proti Severnemu morju. Zastonj se je napenjal brakir Klobasar in trobil za njim: "Tatatatataaa!" "Habakuk, Habakuk!" so kričali nedeljski bratje že zopet vsi srečno na nogah; zastonj so žvižgali za deserterjem. Žalostno je gledal načelnik Bibolaz skozi daljnogled za begunom in se gneval: "Na prazno goni, mrha zanikarna!" "Krese pasja pok veka" je zabavljal Zgaga. "Pasja karikatura! Meee! Kresač!" Večina nedeljskih bratov pa je bila vesela, da jo je Habakuk popihal, ker so se bali, da grizljivi pes pomeri komu lovske hlače. "Meee, zdaj pa nimamo nobenega psa!" je onegavil netečni Zgaga. "Ali naj brakiramo kar brez psa? Kaj poreče k temu omikani svet?" "Pa pošljimo po mesarjevega psa, Sultana!" je nasvetoval bistroumni Migomig. Sultan goni sicer navadno teleta in ovce in ni ne solist ne specialist kakor Habakuk pa vendar ..." "Mojega Sultana ni doma" je dejal mesar Klobasar, ki je bil dospel že precej blizu. "Sultanček je šel s hlapcem po tele." "Pomislimo vendar, da je brakada lov z braki" je javkal Zgaga. "Brakada brez brakov bi bila prav tako čudna kakor kavalerija brez konj. Pojdimo domov, da se nam ne bodo režali lovci vsega sveta meeeee!" "Kaj pa!" je zarenčal Bibolaz otresito. "Zgaga mora delati venomer prazen dim! Kdo je neki že slišal ali bral, da je treba psa za brakado na domačega prašička? Pasja mrha nam bi delala na lovu samo napoto. Pes pri naši veliki brakadi bi bil peto kolo pri biciklju. Lahko bi ga tudi kdo ustrelil po nesreči; lovska zgodovina pozna več takih nezgod. Bratu Zgagi pravim samo: Mnogo dima, malo ognja! Dovolj prazne slame! Ako se brat Zgaga neče udeležiti naše brakade pa pojdi sam domov! Toda doma ostani tudi zvečer, ko bomo imeli koline pri Kašolizniku. Mi pa lovimo vztrajno dalje da se nam ne skisa brakada!" Kako svetlo je gledal "Nedeljske bratovščine" modri načelnik Bibolaz! Spričo obljubljenih kolin je klonil Zgagi zoprvalni duh in tiho je požiral okarani možak sline požrešnosti. Iznova se je napihnil brakir Klobasar, rog je trobil, harmonika je hreščala. Pujs je zvonil s kravjim zvoncem proti plitvi kotanji, se naturalistično povaljal v blatni luži, se iznebil narilčnika in legel kakor bi hotel udobno prespati lepo nedeljsko jutro. "Presit je" je dejal mesar Klobasar in ga pognal s palico proti lovcem. Burneje je utripalo sedem src, krepkeje so se oklenile roke pušek. Nemirno so obračali lovci glave. Vsak je čutil, da se zdajzdaj dogodi nekaj velikega ... "Merjasec! Merjasec!" je zakričal čevljar Migomig, ki je prvi zagledal prase. Tedaj se je pokazala hrabrost velikega lovca Pipopuha v pravi luči. Dočim so vsi drugi plaho gledali bližajočo se togotno zverino, jo je neustrašeni zaloskalski Buffalo Bill še vabil: "Na, na pujs, na, na bistahor!" Pujs pa se ni obrnil na bistahor, na levo, marveč na desno. "Streljajte!" je zapovedal veliki Pipopuh, ki je svoje dni pogumo posloval v bataljonski pisarnici. "Naravnost! Cilj, sovražnik pred nami. Seststo." Jelo je pokati iz dvocevk in trocevk kakor na cesarskih manevrih. Sibre so brnele merjascu nad ušesi; nobena mu skrivila nobene ščetine. Od hudega pogroma zbegan pa je divjal skokoma proti Bibolazu. "Podivjal je!" je kriknil profesor Plešoprask ves bled in snel svoje temnomodre naočnike, da bi bolje videl bežati. Pušoljub pa je sezul težke škornje, da bi lažje tekel kadar bi bilo treba. Vsi so obledeli. "Stekel je divji merjasec!" je vpil Pušoljub, brivec in babjak. "Narilčnika nima več, narilčnika!" se je drl ragačik Migomig in od strahu migal z ušesi in čopom, da mu je padel ponosni lovski klobuk z gamsovo brado na tla. "Bežimo prijatelji!" Prestrašeni pujs pa je divjal naravnost proti Bibolazu. "O, kako se ga je prestrašil Nedeljske bratovščine" vrli načelnik. O, kako se ga je zbal celo hrabri Pipopuh, ki se je doslej odlikoval z neomadeževano hrabrostjo! O, kako so se tresle lovske hlače šele drugim nedeljskim bratom! Stekel merjasec brez nagobčnika — to niso mačkine solze! Pretila je babilonska zmešnjava, ki utegne pokvariti še tako lepo brakado. Kakor čreda obupanih ovac ob nevihti, tako so se gnetli trepetajoči mrtvaškobledi strelci okoli dolgokrakega naglo-strelca Pipopuha. Zaloskalski Buffalo Bili je stal nekaj sekund od strahu kakor okamenel. Vsi so se čudoma čudili neomajni, brezprimerni hrabrosti tega nadčloveškega junaka. Zdajci pajo je bogovom podobni Pipopuh s svojimi nadčloveško dolgimi kakor nalašč za dirko ustvarjenimi nogami popihal proti koruzi kakor kraška burja. Nepremagljiva notranja sila je popadla druge strelce, ko savski vrtinec in jih gnala za njim. Debeluha Bibolaz in Hahalin sta puhala kakor bi prenašala svinec v košu. Vsem so klopotali zobje, nevarni merjasec je bil že prav blizu. "Meee, zdaj brakira pujs na nas — ali ni to hudo narobe?" je zabavljal vedno nezadovoljni Zgaga. Toda nihče ni utegnil odgovarjati sitni garjevi ovci in cokli. "Pomagajte!" je javkal profesor Plešoprask, ki je dirkal najzadnji. Da bi hitreje tekel je zagnal Pipopuh obe puški v koruzo, tako tudi žandarski bajonet, lovski nož in samokres; sablje izza turških časov pa žalibog ni mogel odpasati. Vkratkem so ležale v koruzi vse puške Bibolazov, daljnogled, Migomigova ragatjina, vsa grozna bodala, vse strašne pištole, vse torbe in čutare, vsi oprtniki in profesorjevi dnevniki. Nedeljske bratovščine debeli načelnik Bibolaz kljub najboljši volji ni mogel bežati dalje; počenil je, se zavalil znak in se potuhnil kakor bi bil mrtev. Ta srečna misel je prižgala žveplenko upanja v srcih preganjanih lovcev. Kmalu so ležali vsi okoli svojega generala, znak v turščici, zadržavali sapo in se niso ganili. Žalostno so šumeli koruzni listi v jesenskem pišu kakor nad sedmimi mrliči. Tedaj se je približal pujs in začuden povohal Migomiga. Strah je prelevil že mnogokrat največjega strahopetca v največjega junaka. Ko je Migomig začutil, da ga hoče merjasec poljubiti je bliskoma pokleknil zagrabil veliko rumeno bučo in jo na vso moč zagnal proti nevarnemu sovražniku. Pogodil ga je ravno v čelo da se je zrela tikva razčesnila na več kosov. Osupli pujs je pomajal debelo glavo. Z malimi očmi je začudeno pogledal neprijaznega Migomiga, potlej je pa zadovoljno zakrulil in se jel naslajati z zdrobljeno bučo. Tedaj sta prihitela brakirja Kašoliznik in Klobasa, ki sta se čudila da je vse tako tiho. Pirhastolici gostilničar je ujel pujsa za rep, močni mesar Klobasar pa za kravji zvonec. In sedaj se je vnel strašen boj, ne boj, mesarsko klanje. Brakirja sta premagala cvilečega in krulečega pujsa in ga položila na tla. Mesarski nož je divjačini prerezal življenja kratko nit. Na hrastu se je nesramno spakovala šoja, ki še ni bila videla nobene take brakade. In zopet se je napihnil vrli Klobasar in odtrobil. "Kje pa ste?" sta klicala brakirja ter vabila lovce in jim izlepa prigovarjala naj pridejo gledat. Vsi bledi, kakor mrliči iz grobov, so se prikazali iz turščice. Ko so videli poraženega sovražnika in ko se jim je mesar trikrat pridušil, da merjasec ni bil stekel so se oddahnili in osnažili. Molče so stiskali brakirjema roke, molče ju gledali debelo; razumela so se prijateljska srca. Nato so pa takoj poiskali v koruzi svoje dvocevke in trocevke, Bibolazov daljnogled, Pipopuhov bajonet, lovski nož in samokres, Migomigov klobuk in ragatjino Plešopraskove časnike, Pušoljubove škornje in vse čutare, torbe, tobačne mehurje, pipe, vse strašne pištole in grozna bodala. Jako zadovoljni, da je padel togotni merjasec že v prvi gonji in da so opravili nevarni posel tako hitro in srečno so si z upravičenim ponosom pravih nedeljskih lovcev zataknili koruzne liste za klobuke, obstopili prašiča in sprožili nad njim častni ustrel. Naposled je Pipopuh fotografiral "Nedeljsko bratovščino", stoječo v slikovitem polkrogu, za zaklanim pujsom. Odkorakali so še bolj moško in samozavestno kakor z doma. Praznično so se jim svetili zopet rdeči obrazi od lovskega ponosa, veselja in potu. S polnimi želodci in praznimi nahrbtniki so hrabro marširali po dva in dva za mlekarsko cizo, kjer je ležal blagopokojni s koruznimi listi okrašeni Kašoliznikov pujs. Staro in mlado, bolno in zdravo, vse je radovedno in spoštljivo gledalo in občudovalo hrabre nedeljske brate in redki lovski plen. Iz vseh oken so mahali robci od vseh koncev in krajev so doneli prisrčni pozdravi. Zvečer je priredila ugledna "Nedeljska bratovščina" v zadnji sobi Kašoliznikove gostilnice in korpore tako imenovano poslednjo gonjo, veliko prašičjo pojedino, da bi pri slastnih kolinah vredno obhajali ta veliki dan. Iz kuhinje od polnih krožnikov in kozarcev je prihajala preprijetna vonjava, ki je plodno vplivala na domišljijo in pripovedovalni talent nedeljskih bratov. Pridno so pili vedno žejni sesalci, si opisovali mične dogodke izza nepozabnega davišnjega lova in uživali koline in klobase. Največ pujsa pa je pojedel garjeva ovca in cokla "Meee!" krojaček Zgaga, ki je bil tako hudo zabavljal Brakadi brez braka.
=='''Duhek lovski Orfej'''==
|
