Redakcija: 19:26, 9. september 2010 uredi Patricia (pogovor \| prispevki) 1.470 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 19:42, 9. september 2010 uredi razveljavi Patricia (pogovor \| prispevki) 1.470 urejanj →‎I. Novejše urejanje →
Vrstica 35: »Šleve zanikarne! Odnese! Kaj se otresate kakor mokre kokoši! Piškavci! Ne vidite sodov, ki plavajo po Reki? Polovili bi jih, obvarovali bližnjega škode, pa se tresete samo za svojo kožo. Da ni Grge tu, ne Toneta! Glejte Reziko, več korajže ima kot vi vsi! Odnese nas, praviš, Janez, pa stojiš in gledaš! Najhujše je že minulo. Nagel tok neha kmalu.« »Ata, mokri ste. Bežite gor, da se preoblečete,« prosi Rezika deda. — »Kaj misliš, da sem res star,« se otrese mož. »Bežite, ženske, gor — prižgite luč pred Marijo in molite. Mlada naj skuha vina in dekla naj nam ga prinese v mlin. Dosti medu in dosti žbic naj dene vanj, da se segrejejo fantje.« »Kaj misliš, da sem res star,« se otrese mož. »Bežite, ženske, gor — prižgite luč pred Marijo in molite. Mlada naj skuha vina in dekla naj nam ga prinese v mlin. Dosti medu in dosti žbic naj dene vanj, da se segrejejo fantje.« V Mihčevem mlinu je nizko ognjišče, kjer se grejejo mlinarji in oni, ki so prišli po moko, kamor prisedajo radi domači hlapci in prihajajo drugi k njim v vas. Lepo se govori ob klopotanju kamnov, lepo diši v mlinu po žitu in moki, lepo stoji tam vrsta mehov in mešičev. Od jeza prihaja prijeten šum, od žage resk in škripanje, iz hiše se sliši brenkanje berača Jožina, petje gospodinje, domačih deklet in dekel. Iz mlina jim odgovarja mladi, zali mlinar. Nocoj pa molči žaga in petje. Berač modruje za ognjem z Mihčevimi, mlinski hlapec Šimen si popravlja kapo z dolgim čopom, se ozira nestrpno v vrata. In volar sune pilarja: ~~Nocoj pa molči žaga in petje. Berač modruje za ognjem z Mihčevimi, mlinski hlapec Šimen si popravlja kapo z dolgim čopom, se ozira nestrpno v vrata. In volar sune pilarja:~~ »Vemo, zakaj se postavljaš tako, Šimenula . . . Zal fant si in večkrat se gode čudne reči. Toda za gospodarjevo Reziko si obrišeš usta; ko bi vedel stari Mihec, kam merijo tvoji pogledi, te brcne iz hiše. Oj Šimenula! Reziko dobiš takrat, kadar bo šlo stročje v klas . . . Za Reziko gleda tisti gospod v gradu, ki piše komisarju vse listine. Pa tudi on si obriše usta. Mihec, mož stare korenine, ne da hčere ne škricu ne beraškemu hlapcu. Najmanj pa francoskemu brezverniku, neljudniku. Rajši bi videli Mihčevi Reziko mrtvo, rajši da odnese voda vso Mihčevino.« Rezika, seveda. Šimen je zal fant, učila ga je brati, dokler ni prepovedal tega stari ata. In gospod v gradu je tudi zal fant, čeravno je Francoz in škric in čeravno ne zna po naše. To bi klel naš Grga! Mlinska kolesa zastočejo pod besnim navalom vode. Kamni se tresejo, oblak moke gre po mlinu. Možje se prekrižajo, vzklikajo: ~~Mlinska kolesa zastočejo pod besnim navalom vode. Kamni se tresejo, oblak moke gre po mlinu. Možje se prekrižajo, vzklikajo:~~ »Sveto, sladko ime Jezusovo! Sv. Florijan!« Beraču Jožinu zamre beseda na ustih,. Žlehtnik, slaboumna Zagorščica, ki je prinesla svoj mešiček v mlin, stisne debelega mlinskega mačka k sebi, izbuli oči, našobi usta. Njen grdi obraz, ki izraža topost in zlobo, postane tak, da se nasmeji prevzetni Šimen: »Ala, Žlehtnik, lepa si! Da te vidi Urban, kar ponori zate.« Oči slaboumnice pozelene, mala kepa se stresa silne togote in pograbi goreče poleno. Pa nima nikogar udariti, že so skočili vsi vun — in voda buči tako grozno, preplašene tekajo miši po mlinu... Zdaj zdaj butne voda v mlin, odnese vse! »Tiger, tiger moj!« Jezno sikne pisani maček, dvigne taco in skoči za mišjo. — Ko se vrnejo možje, so bledi in še bolj mokri. Brv se je odtrgala — pri mlinu in žagi bo dosti škode. Mladi gospodar požira jezo, stari gleda trudno v plamen. Doživel je mnogo tega! Hlapci vedo, da jima ni ljubo, če govorijo o škodi. Izžemajo si rokave in hlačnike, mečejo na ogenj in dražijo bebasto revo. »Ali te je pobožal Urban?« jo vpraša Šimen, ko vidi, da si briše krvavo lice; »hudega ljubčka imaš, Žlehtnik, vsak dan se bosta tepla.« »Ala, Žlehtnik, lepa si! Da te vidi Urban, kar ponori zate.« Kot sršen se zakadi ženska vanj. »Mir!« zapove stari ata in dvigne pogled. »Pustite že vendar siroto,« se oglasi Rezika in Šimen zardi. »Sram naj te bode, Šimen, bolj prismojen si kot ona. Tebi je pa tudi prav, šema šemasta. Držala bi se gori pri ženskah. Kaj pa ti, Jožina? Gledaš kot lačen vol seno. Tudi zate bo, ne boj se. Sem, Mina!«▼ Oči slaboumnice pozelene, mala kepa se stresa silne togote in pograbi goreče poleno. Pa nima nikogar udariti, že so skočili vsi vun — in voda buči tako grozno, preplašene tekajo miši po mlinu . . . Zdaj zdaj butne voda v mlin, odnese vse! »Tiger, tiger moj!« Jezno sikne pisani maček, dvigne taco in skoči za mišjo. — Ko se vrnejo možje, so bledi in še bolj mokri. Brv se je odtrgala — pri mlinu in žagi bo dosti škode. Mladi gospodar požira jezo, stari gleda trudno v plamen. Doživel je mnogo tega! Hlapci vedo, da jima ni ljubo, če govorijo o škodi. Izžemajo si rokave in hlačnike, mečejo na ogenj in dražijo bebasto revo. »Ali te je pobožal Urban?« jo vpraša Šimen, ko vidi, da si briše krvavo lice; »hudega ljubčka imaš, Žlehtnik, vsak dan se bosta tepla.« Oblastne hoje in kretnje stopi mlinarjeva hči k ognjišču. Velika dekla postavi lonec kuhanega vina pred starega, hlapček Lipe poda mlademu hleb rženega kruha, mala Anka priskoči z lesenimi kozarci. »Jezus, Marija!« vije dekla roke, »če nas le ne odnese! Bežimo v hrib!«▼ Kot sršen se zakadi ženska vanj. »Mir!« zapove stari ata in dvigne pogled. »Beži, beži!« jo pogleda Rezika z rjavimi očmi. Šimen si popravlja kapo, berač mežika. Da, Rezika, to je dekle! Pri sebi je, kot se spodobi mlinarjevi hčeri, suhe bledice ne sodijo v tako hišo. Obraz ima kot zrela jagoda, glava ji komaj nosi težo kostanjevih las. Roke ima kot dva stebra. Baržunasti modrček, pisano krilce, izšiti beli pripas, kako se ji poda vse to! Pa črni koraldež, katerega potegne včasih v usta... Ubogi Šimen! — Stari gospodar naliva in podaja po starosti dišeče vino. »Na tvoje zdravje, Rezika!« cmaklja berač in si gladi telovnik. »Bog ti daj najlepšega fanta! To je božja kapljica, ta poživi! hej! ko bi k nam plavalo vino — samo vino — kuhano in nekuhano, ne bi se ga branili in bali, kaj, boter?«▼ ▲~~Kot sršen se zakadi ženska vanj. »Mir!« zapove stari ata in dvigne pogled.~~ »Pustite že vendar siroto,« se oglasi Rezika in Šimen zardi. »Sram naj te bode, Šimen, bolj prismojen si kot ona. Tebi je pa tudi prav, šema šemasta. Držala bi se gori pri ženskah. Kaj pa ti, Jožina? Gledaš kot lačen vol seno. Tudi zate bo, ne boj se. Sem, Mina!« ▲Oblastne hoje in kretnje stopi mlinarjeva hči k ognjišču. Velika dekla postavi lonec kuhanega vina pred starega, hlapček Lipe poda mlademu hleb rženega kruha, mala Anka priskoči z lesenimi kozarci. ~~»Jezus, Marija!« vije dekla roke, »če nas le ne odnese! Bežimo v hrib!«~~ »Jezus, Marija!« vije dekla roke, »če nas le ne odnese! Bežimo v hrib!« ▲»Beži, beži!« jo pogleda Rezika z rjavimi očmi. Šimen si popravlja kapo, berač mežika. Da, Rezika, to je dekle! Pri sebi je, kot se spodobi mlinarjevi hčeri, suhe bledice ne sodijo v tako hišo. Obraz ima kot zrela jagoda, glava ji komaj nosi težo kostanjevih las. Roke ima kot dva stebra. Baržunasti modrček, pisano krilce, izšiti beli pripas, kako se ji poda vse to! Pa črni koraldež, katerega potegne včasih v usta . . . Ubogi Šimen! — Stari gospodar naliva in podaja po starosti dišeče vino. »Na tvoje zdravje, Rezika!« cmaklja berač in si gladi telovnik. »Bog ti daj najlepšega fanta! To je božja kapljica, ta poživi! hej! ko bi k nam plavalo vino — samo vino — kuhano in nekuhano, ne bi se ga branili in bali, kaj, boter?« »Na tvoje zdravje, Rezika!« cmaklja berač in si gladi telovnik. »Bog ti daj najlepšega fanta! To je božja kapljica, ta poživi! hej! ko bi k nam plavalo vino — samo vino — kuhano in nekuhano, ne bi se ga branili in bali, kaj, boter?« »Malo preveč bi ga bilo, Jožina.« Vrstica 56 ⟶ 72: »Kaj!« miga berač z debelimi obrvi in potegne kljukasti nos navzgor. »Kdo vam bo nosil pošte od deklet, od vojske, kdo vam bo razlagal sanje, sestavljal številke? Kdo vas bo učil zlati očenaš, nekdanje pesmi in pravljice? Kdo vam bo godel na škant — in kdo vam prinese novic od ljubega starega cesarja?« Tiše je izrekel berač zadnje besede in si odpel rdeči telovnik, segel pod ramo, kot da hoče pokazati nekaj — pa pogleda okrog in prinese roko prazno nazaj. ~~»Oj Jožina! Kaj je škant brez basa in klarineta! Kar imaš pod ramo, pa vemo... ''U'' pa ''i'', vmes pa ''š.''... In cesar te pozdravlja. Za ministra bi te rad imel.«~~▼ »Oj Jožina! Kaj je škant brez basa in klarineta! Kar imaš pod ramo, pa vemo . . ''U'' pa ''i'', vmes pa ''š.'' . . . In cesar te pozdravlja. Za ministra bi te rad imel.« Zunaj buči vihra, znotraj smeh. Družina draži po svoji navadi berača, gospodarja poslušata in ne poslušata, lepa Rezika si greje roke ob plamenu, se ne nasmeji, Mina pogovarja jeznega berača. V tem vstopi naglo postavna ženska. Prijazno podolgasto lice ji objemljejo gladki črni lasje, rob bele avbice. Črno krilo in jopica sta bolj meščanskega kot kmetskega kroja, bel pripas je obrobljen s čipkami, zavezan v široko pentljo. Na srebrnem sklepancu vise ob verižici škarjice, nožek, ključi. — Gospodinja! Naglo se pomikajo po klopeh . . . Za njo hite mala dekla, svinjska dekla in kuhinjska. Cel koš žensk!▼ »Kaj si pribežala k nam, Anka?« pozdravi stari ata. »Tukaj ni za ženske — zakaj ne molite?« se jezi navidezno mladi pa pogleda ljubeče ženo, ko sede k njemu, pogleda mlajšo, starejšo hčerko. Oni dve in dva sina. Samo to mu je ostalo od osmih otrok. Od sinov pravzaprav samo Tone, ki se šola v Gradcu. Kajti starejši sin Grga — Bog ve, kod hodi . . . In če je oblak na belem ženinem licu, na cvetočem hčerkinem, na nagubanem očetovem, ni kriva tega toliko nocojšnja nevihta in škoda, kolikor misel, da je mogoče zdaj Grga v pišu viharja in da ne najde zavetja, strehe, da je odrezan od dragega doma — dokler . . .▼ ▲Tiše je izrekel berač zadnje besede in si odpel rdeči telovnik, segel pod ramo, kot da hoče pokazati nekaj — pa pogleda okrog in prinese roko prazno nazaj. »Oj Jožina! Kaj je škant brez basa in klarineta! Kar imaš pod ramo, pa vemo... ''U'' pa ''i'', vmes pa ''š.''... In cesar te pozdravlja. Za ministra bi te rad imel.« ▲Zunaj buči vihra, znotraj smeh. Družina draži po svoji navadi berača, gospodarja poslušata in ne poslušata, lepa Rezika si greje roke ob plamenu, se ne nasmeji, Mina pogovarja jeznega berača. V tem vstopi naglo postavna ženska. Prijazno podolgasto lice ji objemljejo gladki črni lasje, rob bele avbice. Črno krilo in jopica sta bolj meščanskega kot kmetskega kroja, bel pripas je obrobljen s čipkami, zavezan v široko pentljo. Na srebrnem sklepancu vise ob verižici škarjice, nožek, ključi. — Gospodinja! Naglo se pomikajo po klopeh... Za njo hite mala dekla, svinjska dekla in kuhinjska. Cel koš žensk! ▲»Kaj si pribežala k nam, Anka?« pozdravi stari ata. »Tukaj ni za ženske — zakaj ne molite?« se jezi navidezno mladi pa pogleda ljubeče ženo, ko sede k njemu, pogleda mlajšo, starejšo hčerko. Oni dve in dva sina. Samo to mu je ostalo od osmih otrok. Od sinov pravzaprav samo Tone, ki se šola v Gradcu. Kajti starejši sin Grga — Bog ve, kod hodi... In če je oblak na belem ženinem licu, na cvetočem hčerkinem, na nagubanem očetovem, ni kriva tega toliko nocojšnja nevihta in škoda, kolikor misel, da je mogoče zdaj Grga v pišu viharja in da ne najde zavetja, strehe, da je odrezan od dragega doma — dokler... »Molili smo, molili,« reče z mirnim glasom gospodinja in si potegne z belo roko preko čela. » Ali kako buči in tuli gori! Dež žeglja po oknih, burja jih stresa. Kljuke ropočejo . . . Menim, da trka in prosi popotnik . . . Pa sem pritekla k tebi, Janez.« »Če je ženo strah, je mož ,moj ljubi Janez',« zagode berač, »drugikrat pa je ,Janez trdolin, skopuh'« . . . »Molči, berač!« se zadere mladi in ustavi s pogledom družinin smeh. Kaj, tak se bo utikal vanj! Berač v najbolj premožnega gospodarja ob vodi! — Jožina zardi, se vgrizne v jezik. Berač je. Vanj se sme zaletavati družina. Pa ne boli ga njeno draženje toliko kot prezir bogatega kmeta. Družina ga draži le, da si krati čas, spoštuje pa vendar njegove svete in besede. — Pa treba je napeljati pogovor drugam in gospodar pozabi beračeve predrznosti.

Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama