Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

V veliki sobi sede, ki ne zasluži imena dvorane. Zidana je na štiri ogle. Slika na stropu, debeloglav zmaj, ki vstaja iz Reke in grozi gradu na zelenem hribu, je otemnela, slike na stenah pokrivajo drage preproge. Velika peč z belimi pečnicami se reži dobrodušno iz kota pri vratih. Ni to soba za razvajeno oko. Oprava v empirnem slogu se ne čuti domače v njej, Napo­leonovo oprsje na stebru pod palmo se ne poda v okvirju nizkih sten. Napoleonove slike: tu Napoleon med svojimi maršali, tam Napoleon, ki nosi pri Arcole zastavo — niso na pravem mestu. Kot niso na pra­vem mestu tudi ti, drug jezik govoreči, drugače oblečeni tujci . . .

Skoz razpoke ob oknih je našla burja pot v sobo. Zagrinjala se gibljejo, plamen debelih voščenic se zvija. »Držimo kvarte, da nam jih ne odnese,« pravi Louis de Regipont. Andrian posluša, skrb in sočutje se pokažeta v njegovi simpatični fizionomiji.

»Ubogi kmetje!« izpregovori otožno, »koliko škode jim naredi ta vihar! Odkriva hiše, zanaša kamenje in pesek na njive.«

»Koliko škode bo šele pri mlinih,« pravi naglo Chapotin in se potegne nervozno po pokonci sto­ječih pšeničnih laseh. On ne igra, posluša raztreseno, se ozira v okno. »/i/lordaMorda odnese narastla Reka tudi ljudi. Grozno silo ima deroča voda.«

»Glej, glej!« odloži Regipont za hip kvarte. »Prijatelj Chapotin, izdajaš se! Kaj stavim, da stanuje najlepša in najbolj naivna vseh tukajšnjih lepih deklet doli v kakem mlinu. Boga mi! Zardel je! Kličem vas vse na pričo . . . «

»Narobe bi bilo bolje,« meni Andrian in odrine dobitek od sebe. — »Brez skrbi, monsieur de Var­burgVarburg! Vi ste ljubljenec sreče na vsakem polju,« zbode mladega intendanta njegov tajnik in potegne nerad zlatega napoleona iz pletene mošnje. Kako srečo ima res ta Andrian. Že njegova zunanjost je tako prikupljiva. Bledo pesniško obličje vzbuja zani­manje; zaupanje, ljubezen blaga Andrianova duša. Naklonjen mu je bil guverner Marmont, naklonjen mu je Bertrand. Iz stare rodbine je in že njegov oče je bil znan z Marmontom. Tako je dobil, če­ravno zelo mlad, ugledno postojnsko intendanturo — ki je pa le prva stopinja do višje časti. — De Regi­pont ni nevoščljiv. Vendar mu dene včasih težko, da je Andrian mlajši od njega, da so mu odprta vrata do sreče nastežaj, ko se odpirajo njemu le nerada, le malo. Rojen iz rodbine, ki je bila znana po svoji vdanosti do kralja, je gnala Regiponta samo potreba v Napoleonovo službo. Prevare življenja so vtisnile svoj pečat vanj, bolehav je, razburljiv, ne­znatne postave. Kako naj ga ljubi Mabelle? On pa jo obožuje, kot jo obožuje Callot — brez nade. Trije prijatelji — eno dekle. Dobro bo to samo, dokler ne pokaže dekle naklonjenosti do enega izmed njih. Zdaj se preoblačijo in češejo, pesnikujejo in bahajo samo njej na čast. Ona pa ne razume tega, ali se vsaj dela tako. Svetle so naramnice uradniške obleke, snežnobeli so telovniki, tenki predprsniki. Mabelle ne gleda na to. Pač pa gleda gospa Armande na vsako malenkost v kretnji in besedi. Visoko nosi ona svoj tenki nosek, se spušča milostno v pogovor s potomci starih plemiških rodbin, toda prezira nji­hovo službo, kakor prezira službo svojega moža — in sploh moža. Tragičen je ta zakon. Zakaj je vzela markiza Martina? Kdo ve in kdo vpraša? Dvori in kvarta se pri Martinu, a ne povprašuje tako intimnih stvari. Zanimiva sta pa oba. Vedno bleda markiza de Villeneuve je silno privlačna. Vsak bi ji odpodil rad vsaj za hip sanjavo žalost iz modrega očesa, raz visoko čelo, ji pogladil pepelnate mehke kodre, da ne bi zatrepetala več bleda usta v bolestnem spo­minu, da bi se ustavila njena duša na vedni poti v mučno bolest preteklosti . . . Pozabi, bodi srečna, Armande! Ne moreš? Zakaj ne?

žene, ono, po kateri hrepenim tudi sam — srečo ljubezni, naj okusi. Ne prodaš, ne oddaš je, markiza! Kogar bo ljubila, tistega naj vzame in če bi bil preprost kmet. Nikdar naj ne deli Mabelle materine, Martinove usode . . . Če bo ljubila Andriana, ne bo ji branil . . . Zdaj ni več čas za zv^zezveze po stanu, zdaj je čas svobode srca, prosto bo volil otrok revolucije.

Trpko stisne Martin izrazita usta, vrže kvarto. »Kralj!« »Dama!« zakliče Andrian. »Mariage!« Callot. Štejejo franke na mizi. Louis de Regipont si popravi čemerno ovratnik. Kaj koristi njemu, da jezdari na Prem? Ostani doma, Louis, sadi lipe pod Sovičem, računi in piši . . . Črn si, neznaten, Andrian je lep.

Mariage! Zopet... In Martinov bučen smeh. Ne boš možil moje hčere, tlačan! — Tresoče roke odpre naglo vrata. Objokana, nežne črte razdejane kot cvetna greda po viharju, stoji črno oblečena žena na pragu, roke ji cefrajo batistasto rutico. »Mabelle!« kličejo njena usta in oči. »Mama! Moja mama!« skoči hčerka k njej. Tesno se objameta. Martin stisne ustni.

<p> align=right>''(Dalje.)'' </p>