Romantiki življenja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 742:
„In nobenega odgovora nimate na moje besede?" je vprašal z nekoliko razdraženim glasom.
„Moj Bog, kaj naj vam odgovorim! Saj veste sami, kako je!" je skomizgnila tiho.
„Ali tako ne prideva nikamor dalje!" je vzkliknil še bolj razburjeno.
„Kaj moreva še dalje?" se je ozrla vanj z mirnim, skoraj strogim pogledom.
„Ali se le dela ali je res taka?" je zavrelo v njem, in že je hotel nekaj krikniti, a premagal se je naenkrat in vprašal počasi:
„Jutri on torej odpotuje?"
„Da, saj ste slišali sami."
„Dobro! A potem je vendar več prilike, da bova lahko sama skupaj," je nadaljeval z vedno istim, nekoliko ostrim glasom.
„Da, morda. Ali veliko vsekakor ne bo mogoče."
„Vi se bojite torej konzula?"
„Ah, ne!" je vzkliknila naenkrat živahno, in črez obraz ji je hušknil zmagonosen nasmeh. „Tega sem strla popolnoma k tlom. O, saj veste — ženska je vrag, posebno, če ljubi in ji kdo stopa na pot," je pristavila samozadovoljno.
„In kako ste to napravili?" jo je pomeril radovedno.
„Hm ... Ali to je malo težko povedati," se je nasmehnila in zardela. „Saj veste, kako je bilo ... Jaz sem prej samo čitala o takih stvareh ..."
„No, in vi ste ga pustili priti vedno bliže. In ko je bilo čas, ste ga prijeli za vrat in stresli?"
Gledala je molče v tla in s tem potrdila njegovo domnevanje.
„0, to je izborno! In mislite, da res neha vohuniti?"
„Kakor hoče ... A če le zine, mu stopim na vrat in porabim svoje orožje ... On ve, da z mojim možem in mojim očetom ni šale," je vzkliknila z nekim čudnim ponosom, a obenem preplašeno umolknila, kakor bi bila za hip pozabila, da govori s človekom, ki ga čaka morda isto ...
„Potem se torej ni treba bati nikogar več!" je pomagal obema iz zadrege.
Molčala je zopet in gledala v tla.
„Ne, jaz tega ne prenašam več dalje!" je vzkliknil nervozno. „In posebno če vem, da ni več čuvaja ob studencu, umrem žeje!" je pristavil počasi, kakor bi iskal vsake besede posebej, kako ji diskretno povedati, kaj hoče.
A ona je še vedno strmela v tla ...
„Torej jutri zvečer ob desetih na koridorju pred najinima sobama!" je rekel tiho in vstal, da ji je bil tem bliže.
Strepetala je vsa, a še vedno molčala.
„Vse že spi takrat in nikogar ni na oni strani. Samo pet minut, da ... da me ne zaduši ta ogenj ..."
Prikimala je počasi in tako smelo, da je komaj zapazil, ter odšla počasi proti gradu. In drhteč in s širokoodprtimi očmi je strmel za njo ...
In tisto noč potem ni mogel dolgo, dolgo zaspati. Kakor vroči, sladko omamljajoči sopari so se dvigale razkošne slike iz njegove razgrete domišljije in kri se mu je drevila divje po žilah.
Toda nad vsem tem razburkanim kipenjem je svetila še vedno mirna luč njegovega razuma in le spočetka so zapljuskali do nje navzgor vzpenjajoči se valovi.
Počasi se mu je pa vendar posrečilo vsaj nekoliko ukrotiti razigrane sile v svoji duši in pregledati kraje, kamor ga je bil zagnal deroči tok teh zadnjih dogodkov.
Zakaj zazdelo se mu je naenkrat, da je bilo vse tisto opazovanje, kolikor so ga bili vendar tako polni vsi ti časi od onega hipa naprej, ko je bil zapazil, kaj da čuti grofica do njega, vseeno le opazovanje človeka, ki ga nese reka dalje in dalje in ki vidi le v hitrici in tajni grozi svet na desni in levi, a da ga je šele zdaj vrglo tja, kjer naj se završi usoda te njegove nove ljubezni ... Takrat, ko je grofica tam zunaj prikimala, takrat se je bil zadel njegov čolnič ob kraj in se ustavil ... In vse to njegovo razburjenje nocoj je bilo le še pojemajoče guganje valov pod njim. A zdaj je že zunaj in pod njim trdna tla.
In še enkrat mu je nekaj prigovarjalo, naj bi zapustil ta nevarni kraj. Njegovo mesto ga je čakalo še vedno in vsak dan bi se lahko vrnil; treba bi bilo pisati samo ravnatelju, naj ga pozove, da pride, ker si mora sicer poiskati nadomestnika, in imel bi pred grajščakom dober izgovor ter lahko odšel... In vsega bi bilo konec in ona bi ga zdaj še vedno pozabila ...
Pa zadušil je takoj ta glas v sebi in se obrnil, kakor da hoče za vselej proč od njega, v svoji postelji na drugo stran.
Ne, niti ne morda toliko radi nje, — zdaj je hotel že radi sebe ostati... Se to moram, moram poskusiti v življenju, potem šele krenem za vselej in odločno na pravo pot," je zamrmral strastno v temino.
In nekaj kakor veliko hrepenenje po časih, ko bo vse to že za njim, mu je dvignilo prsi, daljna želja po sladkem, težko zasluženem počitku za opasnim, težavnim delom.
„Kakor strasten hribolazec, ki gleda iz doline na vratolomno čer ... Še tja gori mora, dasi se jih je na tej poti že toliko ponesrečilo, potem je odpravil vse, kar je zahtevala njegova turistovska čast, in odtlej si bo smel izbirati bolj položne in več nudeče vrhove," se je nasmehnil samemu sebi.
Toliko je že okusil na svetu ljubezni, iz toliko kup jo je že pil, — samo iz te, s fatalnim paragrafom odičene še ne ... Saj je moral že često k temu sladkemu viru v temno noč, v tajne, nevarne kraje, a treba se je bilo bati kvečjemu grajajočega zmajevanja z glavami strogih moralistov in morda še rezkih očitanj razljučenih mater, nikdar pa še ne strahotnega rožljanja verig iz temine ...
Postalo mu je skoraj veselo pri srcu... Predvčeranjim še si je bil poiskal v grajščakovi zbirki kazenski zakonik in v njem prvi paragraf, proti kateremu je hotel v svojem življenju grešiti... In čital je s plaho grozo: ... „in se kaznuje z ječo od enega do šestih mesecev..."
„No, tega se mi ni treba bati," se je nasmehnil zopet. „To tolažbo imam, da bi grof že sam obračunil z menoj."
„Toda kaj bi mislil na to!" se je stresel in si pokril z odejo svojo trudno glavo ... In ležal je čisto mirno in se vtapljal zopet v svoje sanje globlje in globlje. In zavrela je zopet njegova kri in zakipeli so iz vseh globin burni valovi in iz njih so vstajale zopet težke, razkošne slike in se ovijale blede lučke nad seboj, da je počasi zamirala in zamrla ... In v polsnu so zastokale njegove žejne ustnice še enkrat njeno ime ....
(Dalje prihodnjič.)
VI.
o je šel drugi dan popoldne po pouku ven pod lipo, je vzel prvič, odkar je bil tukaj, zopet debelo znanstveno knjigo s seboj ter si jo položil na kolena. In zagledal se je zopet tja doli.
Tam spodaj je ležala pokrajina, a ves tuj in hladen se mu je zdel naenkrat njen obraz, kakor če srečaš svojo zapuščeno ljubico in jo pogledaš prvikrat po ločitvi ... „Ostaniva si vsaj prijatelja, glej, saj sem ti še vedno dober!" prosiš, kakor prosijo vsi, ki zapuščajo, a ona zmaja z glavo, ker si ji bil preveč vse, da bi ji mogel biti zdaj samo nekaj ... In težka senca njenega gorja ti je padla, beraču, v proseče odprto dušo ...
Vsa tuja je ležala planjava spodaj, zakaj dala mu je bila vse nazaj in vrnila mu je bila njegovo tako široko in daleč tja črez njo razlito dušo ... Potrebila jo je bila z vseh svojih livad, jo izbrisala raz vsak listič svojih zelenih dreves in mu jo vrgla kakor zmečkano kepo zopet hladno pred noge ... In nikamor tja ven v njeno kraljestvo ne sme več in zaklenjena je vsa v ozke meje njegovih prsi...
Občutil je vse to s čudovito jasnostjo, a umeti vendar ni mogel. — Saj se zaljubijo ljudje navadno v naravo šele tedaj, ko jih prečara ljubezen v poete, in šele tedaj umejo vse vriskajoče pomladanstvo cvetočega maja ... A morda je ljubil on naravo drugače ... Ne le kot nekak okvir svojim dehtečim sanjam, ljubil je njo samo in vse veličanstvo njenih harmonij... In zato mu je odprla svojo dušo le za toliko časa, dokler je bila harmonija tudi v njem samem ... „Njen svečenik sem bil ..." je zadrhtel, „njen izvoljenec ... in njena zapoved: „coelebs manebis!" ... In zdaj je prišel tod mimo greh in se me dotaknil ... Ali to je pa že prebedasto!" se je razljutil in obrnil svojo stolico trdo proti gradu. „Dokler so mi bili taki otročji dialogi z nečim, česar sploh ni, prijetni, je bilo to nazadnje moja stvar in sem se zabaval in nikomur nič škodoval, a da bi se zdaj samega sebe uničil ž njimi! ...."
In vzel je odločno knjigo v roke ter jo odprl.
V istem hipu pa je zaslišal za seboj pritajen smeh.
Ozrl se je in ugledal grofico.
„Kako zna ta naš sanjar grdo gledati!" se je nasmehnila. „Pa saj se vendar niste jezili name?"
Bil je ves v zadregi in šele črez nekaj časa je zajecljal:
„Zaslužili pravzaprav bi, da bi se jezil na vas!"
„Kako? Zakaj?"
„Ker ste vi storili iz mene človeka, ki se prepira z zrakom."
„Torej ... torej vendar mislite včasi nekoliko name?" je rekla tiho.
„Drevi vam povem vse ... Ali se je grof že odpeljal?" je pristavil naglo, ko je zapazil močno rdečico na njenem obrazu.
„Pred pol ure ... Kaj se nista poslovila?" je vprašala skoraj prestrašeno.
„0 že opoldne ... Bil je celo nenavadno prijazen."
Umolknila sta in gledala oba tja ven črez gozd na jugu.
„Morda zato, ker ga najbrže ne bo tako hitro," je opomnila slednjič.
„Kaj res?" je vzkliknil in je pogledal s svetlim pogledom.
„Pravi, da se neznosno dolgočasi tu in da se vrne morda šele črez eden, dva meseca", je skomizgnila.
„In vi ga bodete seveda zelo pogrešali!" je zategnil nekoliko razdražen vsled čudne gorjuposti v njenem glasu.
„Kako ste zlobni!"
| |||