V Zali: Razlika med redakcijama

Stopijo v sobico, kjer leži bolni kanonik. Ko odproodpró vrata, stojistojí pred njimi domača hči, in nje bledo lice priča o bolesti in grozi, ki ji dviga kipeče prsi.

Rekši stopi pred ležišče in razprostrerazprostrè roke proti onimónim, ki se gnetognetó med vrati.

»Bojte se BogaBogá, oče, bojte se ga!«

»Umekni se, deklica!« ujeziujezí se starec, »in ne vtikaj se v naše rečirečí! Lezi in zaspizaspì in jezik za zobmizobmí! Vi, sinovi, pa poprimite, da bode prej dognano delo naše!«

»Mati, pomagajte!« vikne Katrica v svojem strahu. Ali že jo je zgrabil oče z jekleno roko in jo treščil od postelje, da se je karkàr zgrudila.

Dasi je vedel, kakšna mu pretipretí nevarnost, vender kanonik Amand dotlej ni izpregovoril niti besedice.

Sedaj pa se oglasi, rekoč: »PustiPústi dekleta, hudobni starec, in ne ubijaj svoje hčere 1! Saj mi je drago in ljubo, da me postavite izpod te strehe, kjer ne poznate ne gostoljubja ne prave vere Kristove! Storite, česar ne morete opustiti! Moj Bog, ki ne pustipustí, da bi padla ptica s strehe, ohrani tudi mene, če je taka volja Njegova !«

»Torej, sinovi,« dedé starec, »pa je vse v najboljši pravici in v najboljšem redu. Primimo ga in odnesimo ga, kamor hoče sam! Saj mu izpolnimo samosamó voljo!«

Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 195 »Tem manjša je naša pregreha,« zasmeje se sin Luka, »vzdig-nimovzdignimo torej!«

Povzel je oče: »SamoSamó glejmo, da nam ne pade s postelje in na deske! Dejalo bi se nam, da smo ga ubili. Delajmo rajši počasi, saj je noč dolga! In slana pride šele proti jutru.«

»Andrej, zakleni duri pri čumnati, da nam to preklicano dekledeklè ne pride vmes. Bog vevé, da jo je že preslepil ta papist z bledim svojim obrazom!«

Sin Andrej vestno zaklene omenjene duri, natonató pa zopet s skupno močjomočjó dvignejo bolnika. Pritirajo ga v vežo in iz veže na plan pred hišo.

Bila je jasna, toda že precejprecèj hladna noč. Sedaj in sedaj je potegnila ostra sapa od severa, da se je culočulo, kakokakó je šumela po bližnjem bukovji in tresla jesensko listje z njega. Zanesli so posteljo od hiše ter jo odstavili na travnati ravnici, katero vidite še dandanes za Mrakovo hišo.

»Ugodno vreme je,« izpregovorfizpregovorí nekdo izmed sinov in si otira pot s čela. »Vleče tudi nekoliko izza hribov, in dobro vem, da bode jutri Zala vsa bela, kakor bi jo bil z moko posul.«

Odšli so, in niti iskra usmiljenja se jim ni utrnila v temnih dušah, ki so bile polne tiste strastistrastí, katero je vedelo prvo luteranstvo vzbujati svojim vernikom.

Zapahnejo vrata pri veži. V sobi zleze oče na peč, sinovi pa poležejo po klopehklopéh. Oče še deje:

»Vzbudite se na vse jutro, da ga zopet prinesemo v stanico! To bi bil zlodej, če bi se prikazali grajski hlapci po bregu in bi izteknili satanovega služabnika pred hišo v mrazu 1! In čudim se, da jih še toliko časa ni!«

»Govoril menda ne bode več,« meniméni sin Luka in zbira nekaj cunj, da si pripravi vzglavje na klopi.

»Nikar se ne bojte!« odgovori brat Andrej, »poznam rane! Grajski gospod bode v jutru tak6takó zmeden, da ne bode pametne besede spraviti iz njega .«

13* 196 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. »Moral bi biti res čudež,« odgovoriodgovorí 6nióni, »in železne kostikostí bi moral imeti v sebi! Ali če tudi ozdravi — pa ne bode — mi potem vse utajimo, in Katrica naj ga pregovoripregovorí, da se mu je samosamó bledlo in da ga mi nikoli nismo odnesli izpod strehe. Torej le mirno za-spimozaspimo!«

In res je vsa družba zaspala kajkàj hitro, in prav zdravo so spali vsi, prepričani, da so ravnokar učinili BoguBogú ljubo dejanje.

Ker ga je rana bolela, ni se mogel niti vzdigniti niti obrniti. Vse je bilo tiho okrog njega, sam6samó tu in tam je zavikala sova v nočnem logu.

Iz početka je čutil kanonik Amandus, da mu hlad dobro dedé in da mu krepčakrepčá onemoglo teloteló. Ali skoro ga je pričelo zebsti pod tanko odejico, ki je zadoščala v sobi, tu pa je karkàr izginila, da je niti čutil ni. In kadar je zabrila ostra sapa, takrat se mu je karkàr streslo vse tel6teló. Ni mu pa otrpnila duša, in na pomoč je klical svojega BogaBogá, za katerega je trpel.

»Oče nebeški, ozrlozrì se name, ki trpim, in pošlji mi Svojega an-geljaangelja, da vzame trpljenje od mene, če je volja Tvoja! In tudi Ti, božja Porodica, poglej namenáme in otmlotmì me pogube!«

In uslišal je Bog njega prošnje in mu poslal pomočnico, mlado deklico. In vse močimočí svojega srca je zastavila usmiljena devica, sam6samó da bi otela krivoverca, kanonika Amanda! Srce tvoje, žena slovenska, bilo je od nekdaj pristen biser, in tudi luteransko krivoverstvo mu ni moglo zatemniti bleska!

Ko je bila ostala v stanici in so bratje zaklenili vrata za sabo, porodila se ji je zdajci misel, da mora oteti bolnika, ker bi sicer umrl v nočnem mrazu. Ali odkod pridi rešitev? Ozrla se je po ozkem prostoru, toda nikjer ni opazila pomočka v tej stiski. Poskuša odpreti vrata, vender trudi se brez uspeha. Ali tam je jedino okno; morda je toliko, da bi se nje vitko teloteló dalo iz težka potisniti skoznje. In v spomin ji pride, kak6kakó je v otroških letih časih skozi to okno lezla na skladanico tam zunaj. Tudi sedaj so bila drva zložena pod njim. Deklica otvori okno in se po nekaterih poskusih prepriča, da se ji tukaj nudi izhod. Zdajci nabere, kar bi dajalo odejo bolniku; vzame obleko in pograbi tudi svoje ubožno ležišče na tleh. Kar ji pride pod roko, vse pomeče skozi okno, dokler že ne ostane ničesar v stanici. Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 197

»BoguBogú bodi hvala, da je okno široko! Sicer bi umrl!«

ReksiRekši se potisne skozi okno na drva tik stene. Polagoma se spustispustí na tla, pazeč, da bi skladanica ne zaropotala pod njo. Sto-pivšiStopivši na zemljo, odhitiodhití okrog hiše. Ker pa so bili bolnika odnesli nekoliko v stran, ne zapazi ga takoj. Prav tedaj je glasno molil, in kakor strela sojoso jo prešinile besede: »In tudi Ti, božja Porodica, poglej namenáme in otmlotmì me pogube!«

TakoTakó jo je pretresla njega molitev, da so ji solze zalile ok6okó.

Stekla je tja, kjer je stalo ležišče. In v vsi njegovi zapuščenosti je ugledala kanonika Amanda in tudi videla, kak6kakó se je od mraza tresel pod tanko odejo.

»Oh, moj Bog, in sedaj še skoro mraza ni! 1 Kak6Kakó bode šele proti jutru 1!«

Stopila je k njemu in se sklonila nad njim: »Ali vam je hudo, gospod ?«

Spoznal jo je prčcejprécej in ji odgovoril:

»Ti si, Katarina? Svete mučenice ime imaš, ali kaj so moje muke proti onimónim, katere je prebila sveta Katarina! Posvečeno bodi njeno ime! Mraz mi pretresa ude, in prav dobro čutim, da so šteti trenutki mojega življenja. Tebi, Katarina, dasi si krivoverka, naj bodo oproščene pregrehe tvoje hiše. Usmiljeno in mehko ti je srce!«

Ob teh besedah bolnikovih jo premaga bolest, in k njegovemu licu ji omahne glava. In nje lice se pritiska k njegovemu obrazu in to lice je volno in mehko, kakor je mehko in volno žametasto lice dozorele breskve. Čustvo je imel Amandus — in tudi naše stoletje jih poznapozná, ta milobna čustva! — kakor bi prijetna gorkota kipela iz dekletovega lica v njega trpinčeno tel6teló. Niti mraza ni čutil tedaj, nego sam6samó svilnato mehkoto ženskega lica. Nje solze so mu kropile obraz, in bilo mu je, kakor da mu padajo iskre po lici.

»Dvigni glavo, deklica!« izpregovoriizpregovorí naposled rahlo. »Ne trdim, da bi bilo greh, ker tistega, čemur pravijo učenjaki animus pecandi, niti ni v tebi, in Bog znazná, tudi v meni ne! Dvigni glavo! Vedeti moraš, da ni spodobno, če se njemu, kdor je pomaziljen za Gospodovo službo, tak6takó zelo približa žensko lice! Prepovedana nam je ženska, kakor je bil prepovedan drevesni sad prvima človekoma v raji. Dvigni torej glavo in ne jokaj se zamezáme. Jokaj pa se za svojce, ki tičetičé v pregrehah!«

Zalila ji je kri deviški obraz, in kakor plaha srna je pobegnila od postelje. In stekla je tja pod okno in privlekla, kolikor je mogla, odej bolniku ter ga zagrnila ž njimi, da bi ne mogla do njega nočna sapa. 198 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. »Dobro mi de tvoje delo,c pohvali jo Amandus, »in mraz je izgubil svoje moči do, mene.«

»Katarina, vprašam te, ali je to resna tvoja volja ? In ali se ne sramuješ pred Onim, ki naju 'gleda iznad zvezdazvezdâ, in kri ti ne rdečirdečí obraza, ker moraš vedeti, da je prišla iz tvojega telesa pregrešna gorkota v moje tel6teló? In ali meniš, da ne umrem stokrat rajši, nego bi takotakó grešil pred Gospodom! Katarina, vedno si še greŠnicagrešnica, in tematemà božje nemilosti bremenibremení na tebi.«

»Nisem vedela, da bi bilo to greh!« zaihtizaihtí deklica, »in sram me je tudi. Ali druge pomoči ni, in v Svetem pismu sem brala, da je kralja Davida, ko je bil zel6zeló zel6zeló star, morala greti deklica tujka. In naš gospod Bog mu tega ni štel v greh.«

»Vidiš« — in tu se vzbudivzbudí katoliški nasprotni reformator v kanoniku Amandu — »vidiš, zatozató vam vedno pripovedujemo, da Svete knjige ni dati vsakomur v roke! Vsakdo je ne umeje! In v tem tiči Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 199tičí vsa hudobnost vaših krivih pismoukov, da mečejo bisere v blato in da vsakomur ponujajo Sveto knjigo, prav kakor bi sipali zlate kamene svinjam v korito! O kralji Davidu ne morem in ne smem govoriti s tabo; ali prepričana bodi, da tukaj nisi poklicana umeti resnice ! Obriši si obraz in pojdi k počitku 1! Dobro si preskrbela zamezáme, sedaj pa me pustipústi v rokah mojega BogaBogá, ki je moj stolp in moja rešitev.c«

V tem se je vzbudila domača gospodinja na trdem ležišči pod streho. Dozdevalo se ji je, kakor bi culačula govorico pred hišo. In če se ni motila, bil je to glas nje hčere Katarine. Kaj pomeni to ? Pri papistih je bila pač navada, da so zahajali moški k ženskam v temnih nočehnočéh in se pregrešno razgovarjali ž njimi. Ali kdo bi zahajal k njeni ljubljenki, da bi mu letale–tá hotela odpreti okence? In šinilo ji je v glavo, da bogatega papista sin že nekaj časa lazi za njo, in kaj, ko bi jo bil venderle premotil? Mlada ženska je slabotna, in lahko jo preslepi ljubezen. To bi bila nesreča! Takoj je vstala in šla poslušat k lini v slamnati strehi.

Gotovo, to je bil glas nje hčere, in nekdo se je razgovarjal ž njo! StrahotnaStrahoma se napravi. In stara mati se tudi vzbudivzbudí na postelji ter vpraša:

»Ali že vstajaš, Lenka? TemaTemà je še! Ali se pa meni zdizdí, da so tak6takó dolge nočinočí. Hov! hov!«

»ZdiZdí se mi, da govorigovorí Katrica pred hišo.c«

»Bendarjev Janez se šteje nekaj nje,« vtakne se v govorico dekla, ki se je tudi vzbudila. »Ta je pod oknom in nihče drug 1!«

»M61čiMólči, saj te nič ne vprašam!« ujeziujezí se mati, pristopivši k lini, in zakliče:

»Katarina, s kom pa govoriš ponoči ?«

»KajKàj ne, da z Bendarjevim Janezom?*« vpraša dekla, ki je tudi prišla k lini,.

»Na mraz so ga prinesli, mati,« odgovoriodgovorí hči zamolklo, »in sedaj umreumrè, če ga pustimo na mrazu!«

»Naš bolni gospod!«

»Bolnika so postavili iz hiše?« začudi se mati. »In kdo?«

200 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. »Pa da je že starec tak6takó nečloveški in taka zverina! Človek mora vender imeti nekaj srca, in še žival se mi smili, če je bolna, nikar še človek!«

»In najsi je Antikrist, na mrazu ne bode umrl!« deje gospodinja v odločno. »CeČe smo ga vzeli pod streho, ne pustim, da bi ga umorili moji otroci!«

»V peči je še žerjavica,« povzame mati, »vpihaj ogenj, Reza, in prižglprižgì tresko! Takoj mi ga morajo prinesti v hišo nazaj!«

»Malokdaj obveljaobveljá moja beseda, danes pa bode obveljala!« dedé mati gospodinja in vzame dekli gorečo tresko iz rok. Stopile so v sobo, in speča družba okrog pečipečí je planila kvišku.

MolčeMolčé vtakne mati tresko v steno. Potem stopi k mizi in odgovoriodgovorí takisto osorno:

»Torej takotakó! Lepe rečirečí se godegodé v tej hiši — bolnike nosite na mraz, da bi prej poginili! In vsak dan molite, da bi vam Bog odpustil grehe prav tak6takó, kakor jih odpuščate vi svojim nasprotnikom! Sram vas bodi!«

»O, hov, hov!« potoži babica, »koliko trpitrpí v mrazu! Dobri, božje ljudje, jaz pač vem, kaj je mraz! Vi, ki ležite na peči in okrog pečipečí, pa tega ne veste. Koliko trpitrpí! Koliko trpitrpí!«

In mlada dekla tudi izpregovoriizpregovorí: »To je pa res moško delo, bolnega človeka spraviti iz hiše, sosebno takrat, ko pridejo štirje zdravi na jednega, in še ta je bolan!«

»Molčite;, ženske!« raztogotiraztogotí se starec na peči, »in govorite, kadar vas vprašam! S tem je besede konec, in spat pojdite!«

»Ni je konec ne,« odgovoriodgovorí gospodinja in udari z roko ob mizo, da se karkàr vse potrese, »in povem vam vsem, tebi na peči in vam pri peči, da kajkàj takega ne trpim v svoji hiši! Ne bodeš mi moril bolnikov, to ti povem, Nace! Nerada te vprašam, ali danes te venderle moram: čegava je bila ta hiša? Sem se li jaz primožila k tebi, ali si se ti priženil k meni ? Ti si se priženil, in hiša je moja, in če ste kajkàj takega sklenili, morali bi prej vprašati mene, da veste !«

Oče Ignacij svoje žene že dolgo ni bil tak6takó razljutil, kakor je bila razljučena pri tej priliki.

Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 201 »Pa zanesi papista na ognjišče«, odgovori ji natihoma jezen, »če meniš, da je tvoja prava 1 Potem babnice vsaj lahko v najlepši obleki pridete v Loko, in tam pred mestnim zidom — saj veste, kje je tisti prostor — bodete gledale, kako bode kol6 trlo Mrakove može iz Zalel«