Blagorodje doktor Ambrož Čander: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1.579:
Strahoma se je ozrl. Soba, s celotnim značajem vsega, kar je bilo v njej, se mu je zdajci zazdela nekako mrtvaška. Stresel se je, kakor da je njegova široka postelja katafalk, mrak na temnopobarvanem stropu žalno sukno, razsvetljeno okno pa luč, ki mu sveti k nevzdramnemu počitku.
Planil je pokoncu; prestopil je semintja, da se osvesti in da se trdneje prepriča o puhlosti svojih čudnih strahov. Namenoma si je prepovedal vsaktero misel; in tako je hodil v naporni toposti duše dolgo časa gorindol, preden je zaslišal, kako mu glasno šklepečejo zobje.
„Ali blaznim?" Z vso silo je udaril z nogo po tleh; stari prepereli omet se je odkrušil na stropu ter padel na tla, droben košček, čudno bel na temni okolici preproge. „Zakaj ni koga tu? Zakaj ni prijatelja, da bi se mu mogel zaupati. Ne namreč zaradi zaupnosti in gobezdanja, temveč samo, da bi stavil: glava je pokvarjena, meša se mi um! — Ali zakaj nisem v mestu? Šel bi k tovarišu, pa bi mu dejal: — Duša krščanska, odpri mojo prismojeno čepinjo in poglej za kolesi; gorje tebi in meni, ako ne najdeš tistega, ki je zarjavelo ali polomljeno! — Tako pojde po malem dalje; najprej fiksne ideje, nato druge norosti, naposled morda besnost ali skok skozi okno; lepše bi bilo vsekakor in naravnost brez primere dostojnejše, kakor pa če bi posnemal tiste farizeje, ki se slečejo do nagega in steko na prosto ter skačejo v takšni vabljivosti po vogalih in ulicah, da bi jih ljudje videli ... Najpametnejše bo vendarle, da napravim tako, kakor sem sklenil že davno, za tisti čas, ko se naveličam življenja ... Seve, treba je počakati, da pridejo moje reči, zaradi gramofona ... Šampanjca si postavim na mizo, — kdo ve, ali ga imajo v tem trikrat prokletem gnezdu? — in snop raznovrstnih prelepih cvetlic, da, — in gramofon. Potem mu naložim kakšno lepo, fino, finčkano ... m-da! — naprimer tisto šampanjsko, iz Don Juana ... in si nalijem šampanjca v svojo staro turško pištolo, ki jo imam od miss Edite, v nabasano povrh krogle, — napijem neumrjočnosti svoje duše, svoje takozvane ... in izprožim; naravnost v pravi kraj! Svinec bi razmozgal medulo in blagorodje doktor Ambrož Čander bi bil zopet kandidat: za svetnika!"
Veselost ga je pograbila ob teh mislih, kakor človeka, ki namerja ukaniti nasprotnike po sila modrem in umetnem načinu.
„Res," je ugibal sam pri sebi, „ako pogledaš življenje z očesom suhoparnega učenjaka, z vidika te dolgočasne in salamilijonske moderne filozofije, — slepo je, brez smotra, brez zmisla, brez ciljev, brez vsakršnega onga; vse te reči so življenju beračevi cekini ... Nam pa, Ambrožu Čandru, ki imamo mehko srce in skoraj da genialno dušo, ljubečo umetnost, odeto z bajnostjo domišlije, se prikazuje ves ta vozel brezsmotrenih dogodkov, slepih slučajev in nerodnih posledic kakor demonsko božanstvo, usoda, strašna ravno v svoji krivični, brezobzirni slepoti ... Kako silen bi moral biti človek, da bi se ji ustavljal in gospodoval nad njo: bogme, do smrti bi moral biti osemnajstleten fant in do smrti platonsko zaljubljen! — Stvar je pa vendarle ta, da smo izvečine prešibki in preslabotni; mrhe smo, nič prida ni vse človeške krame, tehtaj jo kakorkoli. Zato goljufavamo življenje, kjer ga moramo; ali ni lep samomor, s pozo, s patosom in s potrebno tragično poezijo najidealnejša goljufija, ki jo more izumiti človeški um? To je sploh tako imenitno, da se zdi skoraj nadčloveškega izvira ... Kakor da bi pljunil v skledo: na gimnaziji sem imel požrešnega tovariša, ki je doma vselej pljunil v skledo, kadar so prišli štruklji na mizo; nihče ni več maral jesti, vse je ostalo njemu ... Tako, da: demonu — v skledo; usoda ne ljubi mrhovine ... Lepo je vendarle, ako ostane poslednji ostanek človeka takorekoč nepožrt!"
Nato se je iznova preplašil: prišlo mu je, kakor da ima važen opravek, neodložljivo delo, in da se zgodi nekaj strašnega, če ga zamudi, — on pa misli in si ubija glavo, ne da bi se mogel spomniti, v čem obstoja. Nekaj minut je stal na sredi sobe, obraz izpačen, oči nemirne in polne kalnega strmenja; zrcalo je viselo nasproti, osupnil je, ko se je zagledal. Nato se je polagoma, s hudobno natančnostjo in s skoraj pedantsko rahlostjo razmotala gruča njegovih misli; ko je s trudno dušo, ves tresoč se od nervoznega srda, obstal pred zaključkom, je spoznal, da je bil tisti pozabljeni in nujni posel to, da čimprej zapusti to sobo in začuti nad glavo namesto njenega nizkega stropa svobodno, zračno nebo.
„Da, da!" je momljal pod brki, spuščaje se po stopnicah, „samo to sem namerjal ... In čudno, čudno, patološko dejstvo takorekoč, znamenje cerebralne paralize: hodil sem, — ne, dirjal sem iz kota v kot, to misel v glavi, pa iščoč jo, ne da bi jo našel ..."
== XVII. ==
| |||