Hiša brez oken: Razlika med redakcijama

odstranjeni 1.804 zlogi ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
<center>*</center>
 
Ko se je čisto zdanilo in so spodaj odgrnili okno, je Polda zakričala od presenečenja in na mah zbudila vse otroke. Lezli so na okno in gledali, gledali.
Ko se je čisto zdanilo in so spodaj odgrnili okno, je Polda zakričala od presenečenja in na mah zbudila vse otroke. Lezli so na okno in gledali, gledali. Vso gmajno je zalila voda. Vse naokrog sama voda, voda. Čez noč je prestopila reka bregove in se razlila po polju. Dež pa je še vedno lil v curkih in nikjer na nebu ni kazalo, da bi se razvedrilo. Voda je bila kalna in umazana. Prav do hiše je segala, zdaj pa zdaj bo dosegla prag ter se zlila po veži in kuhinji. France je šel na dvorišče in ko je prebredel vodo do kraja hiše, je videl, da je hiša od vseh strani zalita ter da voda kar vidno narašča in vse dalje poplavlja gmajno. Po globokem rečnem toku so plavala drevesa, se zatikala z vejami ob dno, se potapljala ter se spet dvigala in prepuščala derocini. Steza, ki je vodila na cesto, je bila do malega že vsa pod vodo. Na više ležeči cesti je opazil mnogo ljudi, ki so strmeli v te silne vode. Mahali so> mu z rokami in kričali, pa jih ni razumel. — Voda narašča! je dejal, ko se je vrnil v kuhinjo. Bežati bo treba! Vse to žalostno dopoldne so čepeli vsi pri oknu, le Polda je za hip skočila na podstrešje, da postreže Tomazinu. Ko je dež malce pojenjal in se je na nebu pričelo svetlikati, so se že razveselili, da bo konec te vodne strahote. Toda že čez uro se je še bolj stemnilo in na novo se je vsul dež še bolj ko prej. In voda je naraščala! Tik pred poldnevom so začuli v veži zamolklo klokotanje in spodaj skozi špranjo kuhinjskih vrat se je počasi razlila voda po vsem podu. Tedaj je šel France še enkrat pred hišo. Steza je bila zdaj že docela pod vodo in če doseže le-ta cesto, so odrezani od sveta in zaliti. Lilo je, rečni tok sredi poplave je skrivnostno in zlohotno rohnel in vse naokoli je stala umazana, kalna, blatna voda. Ko se je vrnil, je dejal: — Nič več ne smemo čakati! Do večera lahko že vsi utonemo! — Kam, za božjo voljo, so kriknili vsi hkrati. — Na cesto! Tamkaj bomo pod kako streho^ počakali, da se bo voda odtekla. Od drvarnice, do katere je brodil vodo že do kolen, je privlekel cizo, jo zapeljal tik pred vežo in ukazoval kakor star izkušen mornar: 734 — Posteljnino in obleko na voz! Gibajta, Tine, Rezika! Mati, midva pa gor po Tomazina! Ves vdan v svojo usodo je ležal Tomazin pod kopo odej in strmel v strop. — Stric, je dejal France, voda narašča. Če ostanemo do večera tu, nas lahko pogoltne. — Hitite tedaj in se rešite, je dejal starec. Mene pa pustite tu. Kam bi? — Z nami. Na vozu vas bomo peljali! je dejal odločno France. Skozi okno je udarjal šum vode, pogoltno mrmranje tega strahotnega elementa, in vsa hiša je bila polna skrivnostnega šepetanja, ki je vse navdajal s strahom. — Pojdite, stric, ne obotavljajte se! je prosila Polda. Spodaj pri nas je že vse pod vodo. Tedaj pa ga je že France dvignil, Polda zavila v odejo in tako sta ga, fant pri glavi, mati za noge, počasi nesla po stopnicah. Le zaklenjeno skrinjico je velel vzeti s seboj, kajti France je bil namenjen, da se takoj vrne s cizo po ostale stvari. Položili so ga na posteljnino, posadili kraj njega Anico, ki je držala gajbico z grlicami, zaklenili hišo in odrinili. Mati in France sta vlekla voziček, oba otroka pa potiskala. Previdno so bredli, kjer so slutili stezo. Ponekod jim je voda že segala do pasu in z veliko težavo so rinili k cilju. Silen dež jih je močil. S ceste so vpili ljudje, nekaj mož jim je bredlo na pomoč. Ko so potegnili cizo na cesto, je nekdo pogledal starcu v obraz in kriknil: — Za pogrebom ste šli. Tale tu je mrlič! Tedaj je France postavil Tomazinovo skrinjico na tla in sedel nanjo. Hiša brez oken je stala sredi vode kakor Noetova barka. Če je gledal v smer toka, se mu je zdelo, da plava in da bo' zdaj pa zdaj izginila njegovemu pogledu. Možje so položili Tomazinovo truplo kraj ceste in nekdo je šel po stražnika. Polda je pogledala to truplo, ki so mu pokrili obraz z robcem, za-drhtela in solzica ji je obvisela v očeh, potem pa jo je ženska, ki jim je ponudila streho, potegnila za seboj. — Hitro, da se pogrejete! jih je izpodbujala. France je zmetal posteljnino in ostalo na tla, se vpregel v cizo in zabredel nazaj v vodo*. — Kam pa, fante? so ga vprašali začudeni možje. — Po naše reči! je dejal in potegnil. 73* Voda ga je izpodnašala. Sredi pota se je zdrznil. Močan stranski tok se je prevalil semkaj. Tedajci je opazil, da se je konec hiše, obrnjen k reki, nagnil in da se je streha povesila. Odzad so ga zgrabile silne roke in ga potegnile na cesto. Možje so> se zbali zanj. — Nazaj, fante! so kriknili, voda narašča. Ne prideš več do hiše. Stal je tamkaj sredi vode in se zagledal v bajto. Še je videl, kako se je sesul dimnik in kako se je stena brez oken čez pol prelomila in se sesula v vodo. Huda bol ga je stisnila, in ko je bil na cesti, ni vedel, kam bi se obrnil. — Tam so tvoji! je dejal nekdo. Pogledal je še enkrat na gmajno. Prelomljeni zidovi so štrleli iz vode kakor utopljenčeve roke. Voda pa je naraščala. Stopil je na cesto ter šel k svojim. OBZORNIK PRED PUŠKINOVO STOLETNICO (Novi teksti, viri, razprave, življenjepisi.) V pičlih treh in pol leta bomo praznovali stoletnico Puškinove smrti (29. L/10. II. 1837—1937). Val spominskih objav, ki narašča že zdaj, narekuje vprašanje o vrednosti pridobljenih novih zakladov in o pomenu dneva samega. Glede slednjega bodo priznanja soglasna. Nekdanja zahteva Majakovskega, »čemu ne ustrelite Puškina z belo gardo vred?" je odšumela kakor sama meščanska vojna. Puškin je edinstven učitelj pisane množice mladih pesnikov pod sovjeti in v emigraciji. Njegova proza je slej ko prej zgled književnega jezika in uspešno kljubuje apostolom nove, pestrejše, na ljudsko skladnjo naslonjene ruščine. Edino razočaranje pomenijo ponovni ponesrečeni poskusi, približati Puškina onemu povprečnemu ruskemu bralcu, ki pozna rusko književnost samo po Tolstem in Dostojevskem, vse njune predhodnike pa šteje med staro šaro, ki utegne zanimati »zgolj profesorje". Še pariške »Nouvelles litteraires", ki so ponovno proglašale Puškina za »oporo carskega prestola", so nedavno napovedale novo izdajo »revolucijskih pesnikov vseh dob in dežel". Puškin je označen kot prvi v njih vrsti... Slovanski čitatelji, v kolikor obvladajo izvirnik, tvorijo srečno izjemo, toda za ostale izgubi Puškin v prevodu ves liričen čar ter se zdi premalo izrazit in oseben. Tudi prevodi niso vedno najboljši. F. Bodenstedt je že leta 1854. vestno ponemčil Puškinove pravljice. Kljub temu je zamenjal K. Roellinhof leta 1920. v znanem predgovoru „luko" (lok, krivuljo, zarezo ob morski obali) z »lukom" (čebulo) in prevedel stih: „U lukomorja dub zeljonyj" z „Ein Eichbaum steht am Zwiebelmeere". Zato pa premaguje rusko puškinoslovstvo vse ovire. Še revolucija bi se lahko imela v tem oziru za srečo v nesreči: samo nasilen konec zaplenjenih 736
 
Vso gmajno je zalila voda. Vse naokrog sama voda, voda.
 
Čez noč je prestopila reka bregove in se razlila po polju. Dež pa je še vedno lil v curkih in nikjer na nebu ni kazalo, da bi se razvedrilo. Voda je bila kalna in umazana. Prav do hiše je segala, zdaj pa zdaj bo dosegla prag ter se zlila po veži in kuhinji.
 
France je šel na dvorišče in ko je prebredel vodo do kraja hiše, je videl, da je hiša od vseh strani zalita ter da voda kar vidno narašča in vse dalje poplavlja gmajno. Po globokem rečnem toku so plavala drevesa, se zatikala z vejami ob dno, se potapljala ter se spet dvigala in prepuščala derocini. Steza, ki je vodila na cesto, je bila do malega že vsa pod vodo. Na više ležeči cesti je opazil mnogo ljudi, ki so strmeli v te silne vode. Mahali so mu z rokami in kričali, pa jih ni razumel.
 
— Voda narašča! je dejal, ko se je vrnil v kuhinjo. Bežati bo treba!
 
Vse to žalostno dopoldne so čepeli vsi pri oknu, le Polda je za hip skočila na podstrešje, da postreže Tomazinu. Ko je dež malce pojenjal in se je na nebu pričelo svetlikati, so se že razveselili, da bo konec te vodne strahote. Toda že čez uro se je še bolj stemnilo in na novo se je vsul dež še bolj ko prej.
 
In voda je naraščala! Tik pred poldnevom so začuli v veži zamolklo klokotanje in spodaj skozi špranjo kuhinjskih vrat se je počasi razlila voda po vsem podu.
 
Tedaj je šel France še enkrat pred hišo. Steza je bila zdaj že docela pod vodo in če doseže le-ta cesto, so odrezani od sveta in zaliti. Lilo je, rečni tok sredi poplave je skrivnostno in zlohotno rohnel in vse naokoli je stala umazana, kalna, blatna voda.
 
Ko se je vrnil, je dejal:
 
— Nič več ne smemo čakati! Do večera lahko že vsi utonemo!
 
— Kam, za božjo voljo, so kriknili vsi hkrati.
 
— Na cesto! Tamkaj bomo pod kako streho počakali, da se bo voda odtekla.
 
Od drvarnice, do katere je brodil vodo že do kolen, je privlekel cizo, jo zapeljal tik pred vežo in ukazoval kakor star izkušen mornar:
 
— Posteljnino in obleko na voz! Gibajta, Tine, Rezika! Mati, midva pa gor po Tomazina!
 
Ves vdan v svojo usodo je ležal Tomazin pod kopo odej in strmel v strop.
 
— Stric, je dejal France, voda narašča. Če ostanemo do večera tu, nas lahko pogoltne.
 
— Hitite tedaj in se rešite, je dejal starec. Mene pa pustite tu. Kam bi?
 
— Z nami. Na vozu vas bomo peljali! je dejal odločno France.
 
Skozi okno je udarjal šum vode, pogoltno mrmranje tega strahotnega elementa, in vsa hiša je bila polna skrivnostnega šepetanja, ki je vse navdajal s strahom.
 
— Pojdite, stric, ne obotavljajte se! je prosila Polda. Spodaj pri nas je že vse pod vodo.
 
Tedaj pa ga je že France dvignil, Polda zavila v odejo in tako sta ga, fant pri glavi, mati za noge, počasi nesla po stopnicah. Le zaklenjeno skrinjico je velel vzeti s seboj, kajti France je bil namenjen, da se takoj vrne s cizo po ostale stvari.
 
Položili so ga na posteljnino, posadili kraj njega Anico, ki je držala gajbico z grlicami, zaklenili hišo in odrinili.
 
Mati in France sta vlekla voziček, oba otroka pa potiskala. Previdno so bredli, kjer so slutili stezo. Ponekod jim je voda že segala do pasu in z veliko težavo so rinili k cilju. Silen dež jih je močil. S ceste so vpili ljudje, nekaj mož jim je bredlo na pomoč. Ko so potegnili cizo na cesto, je nekdo pogledal starcu v obraz in kriknil:
 
— Za pogrebom ste šli. Tale tu je mrlič!
 
Tedaj je France postavil Tomazinovo skrinjico na tla in sedel nanjo. Hiša brez oken je stala sredi vode kakor Noetova barka. Če je gledal v smer toka, se mu je zdelo, da plava in da bo zdaj pa zdaj izginila njegovemu pogledu.
 
Možje so položili Tomazinovo truplo kraj ceste in nekdo je šel po stražnika.
 
Polda je pogledala to truplo, ki so mu pokrili obraz z robcem, zadrhtela in solzica ji je obvisela v očeh, potem pa jo je ženska, ki jim je ponudila streho, potegnila za seboj.
 
— Hitro, da se pogrejete! jih je izpodbujala.
 
France je zmetal posteljnino in ostalo na tla, se vpregel v cizo in zabredel nazaj v vodo.
 
— Kam pa, fante? so ga vprašali začudeni možje.
 
— Po naše reči! je dejal in potegnil.
 
Voda ga je izpodnašala. Sredi pota se je zdrznil. Močan stranski tok se je prevalil semkaj. Tedajci je opazil, da se je konec hiše, obrnjen k reki, nagnil in da se je streha povesila.
 
Odzad so ga zgrabile silne roke in ga potegnile na cesto. Možje so se zbali zanj.
 
— Nazaj, fante! so kriknili, voda narašča. Ne prideš več do hiše.
 
Stal je tamkaj sredi vode in se zagledal v bajto.
 
Še je videl, kako se je sesul dimnik in kako se je stena brez oken čez pol prelomila in se sesula v vodo.
 
Huda bol ga je stisnila, in ko je bil na cesti, ni vedel, kam bi se obrnil.
 
— Tam so tvoji! je dejal nekdo.
 
Pogledal je še enkrat na gmajno. Prelomljeni zidovi so štrleli iz vode kakor utopljenčeve roke.
 
Voda pa je naraščala.
 
Stopil je na cesto ter šel k svojim.
 
[[Kategorija: Tone Seliškar]]
2.252

urejanj