Izgubljeni sin (Franc Derganc): Razlika med redakcijama

Pismo iz Moskve. ,Črešnjev vrt«, igra v štirih dejanjih. Spisal A. P. Čehov. Primiera v »Umetniškem gledališču« dne 30. januarja 1904. us ljubi teater kakor otrok igrališče in vernik božji hram. In prvoprestolna Moskva je tudi v tem oziru najbolj rusko mesto. O njej se bere celo v učnih knjigah: »...je sezidana ob reki Moskvi, peče znamenite kolače in fantazira o gledališču«. Zato je samo v Moskvi mogoče tako pozorišče, kakršno je ustvaril Stanislavski, premožen amater v »Umetniškem gledališču«, kjer igra peščica bogatih diletantov zgolj iz veselja do umetnosti celo sezono pet — šest iger s tako minucijozno dognanostjo in fineso, da sediš v malem, iz privatne hiše predelanem gledališču in uživaš z očmi in ušesi, kakor da bi bil pri cesarju na kosilu. Po preteku nekaterih let 274 Makso Mak: Izgubljeni sin. Izgubljeni sin. Vesela zgodba. Spisal Makso Mak. (Dalje.) družbo je prihajala vedno večja živahnost in boljša volja. Posebno oberst Udrihovič je kar besnel od veselja in razposajenosti, uganjal je burke, pravil smešnice, da ni bilo smehu konca ne kraja; rezgetal je kakor žrebec in posnemal glasove najrazličnejših živali, v onomato-poetiki je bil nedosežen mojster. Naposled je prinesla Fančka dve dolgi kuhalnici in ju položila pred obersta: »Gospod oberst, še bobnarja!« »Bravissimo, Fančka! Gospod oberst, bobnarja, bobnarja...« Oberst si ne da reči dvakrat, vzravna svojo orjaško postavo, si zasuka košate brke in izvali izza mize svoj ogromni trebuh; na glavo si dene po strani staro infanteristovsko kapo, ki je nalašč za ta slučaj visela za vrati; vzame kuhalnici, stopi sredi sobe in potrese parkrat s trebuhom, da je bilo videti, kakor bi imel res nekaj bobnu podobnega privezanega spredaj. S kuhalnicama si začne bobnati po trebuhu in z grmečim glasom tako imenitno posnemati ropotanje bobna, da ni mogel Kolaček v stranski sobici nikakor uganiti, ali ima res boben ali ne. Oberst korači tako bobnajoč parkrat gori in doli, se ustavi sredi sobe in zapoje v poskočnem marševem taktu: Ko padajo za dom junaki, vihra po polju bojni šum, stoji le mladi bobnar mirno in bobna fantom na pogum. Refren: O! jaz sem bobnar bambrbam, ki bobnati na boben znam, juhe, pa na srce! Ko mine boj, pa bobnar vzame najlepšo devo za ženo, da pridno bobenček nosila odslej namesto njega bo. O dobri vi ljudje, nositi na svetu mora pač vsakdo: ta križe in težave same, a bobnar bobenček samo! Makso Mak: Izgubljeni sin. 275 Po vsaki kitici je koračil oberst po sobi in zaropotal tuš; marširal in pel je tako izrazito, da je napolnil vso okolico z mar-ševim taktom: srca poslušalcev so utripala po njem; nihalo ure in celo brenčanje muh po zraku se je slišalo ritmično; Kolaček je imel sploh samo ta občutek, da vse maršira okoli njega. Oberst mu je neskončno ugajal; radost v glavni sobi je razigrala tudi njega, praznil je že tretji pollitrček, venomer je ponavljal in kimal z glavo: »To je zabava, to...« Vdal se je popolnoma veselemu trenotku in kar plaval v veselju; pozabil je vse: čemerne Cecilije, Jurja in komisarja. Pogleda ni mogel obrniti od brhke krčmarice, z očmi je spremljal vsako njeno kretnjo: »Pa res ni napačna ženica. Kako se ti suče med starimi gospodi in kako jo imajo vsi radi...« »Gospoda moja, prosim, silentium,« zagrmi oberst Udrihovič in potrka na kozarec, »ura je odbila sedem in prišel je čas, da se poslovimo od naše lepe, ljubljene Fančke. Gospoda, pri Kraljevem Gradcu sem stal; kakor ognjeniki so bljuvali na nas pruski topovi, ali nobena krogla ni hotela preluknjati tega srca, nobena granata butniti ob to čelo. Gospoda, niso mi mogle do živega krogle iz pruskih topov, ali zdaj so prišla stara leta, prišla je starost... Vsi čutite, kaj se to pravi: starost. Mladi svet okrog nas cvete, se veseli, a za nas se ne brigajo, kakor bi jim bili odveč, kakor ne bi več spadali k temu svetu... In vendar nas je našla starost samo v službi dolžnosti... In gospoda, če je človek sam s takimi občutki!? In zdaj na stara leta mi prihajajo večkrat taki trenotki, ko obžalujem, da mi ni krogla preluknjala tega srca, da mi ni granata iz pruskih topov butnila ob to čelo. Življenje je lepo samo dotlej, dokler si mlad. Gospoda, samo nevarnost je tisto) zaradi česar je vredno živeti na svetu. A mi starci, mi penzijonisti, invalidi moramo prepustiti vso nevarnost mladim... Ali vendar ne bi rad očital kroglam iz pruskih topov. Tudi v njih, gospoda, tiči višja modrost. In kaj pravi ta modrost? Da se enkrat na nas izpolni tisto, o čemer pripovedujejo pravljice... Studenec, iz katerega pijejo starčki mladost! Gospoda, »pri Štajerki«, pri naši lepi Fančki — Fančka, samo en poljub, drugače ne morem naprej! — torej tisti čudodelni studenec, da, studenec, gospoda — kaj se muzate, gospod doktor? — tisti studenec namreč, o katerem pravijo pravljice, da se iz njih po-mlajajo starci — Fančka, še en poljub, potegni mi pravo besedo z jezika! — Gospoda, Fančka je tisti studenec, Fančka, natoči mi čašo! — Fančka je vir naše pomlajene starosti, ona je solnce, na 18* 276 Makso Mak: Izgubljeni sin. katero hodimo mi starci gret svoje kosti, ob katerih so glodale zaman krogle iz pruskih topov. Zato, gospoda, dvignimo hvaležno čase: Bog živi studenec naše stare mladosti, našo Fančko, naše solnce, naše vse!« Oberstova napitnica — čeprav nekako čudna — je genila vso družbo; iz nje je govorila res globoka hvaležnost, staremu generalu Kacijanarju so prišle celo solze v oči in ves blažen je trkal s Fančko. »Skoda samo, da ni bilo tudi mojega prijatelja majorja Du Pina; revež je bolan,« potoži general krčmarici. »Kar nič ne skrbite zanj,« reče mu zaupno Fančka, »gospod general, tudi njemu se godi dobro. Po dekli sem mu poslala pišče in litrček vina...« »Vi, vi,« jo pokara dr. Prašek, »major Du Pin je moj pacijent. Ta bi bila lepa, da bi mi ga vi spravili pod zemljo, a kriv naj bi bil jaz.« Ko ga krčmarica začudeno pogleda, pristavi zdravnik hudomušno: »Nič se ne bojte, Fančka, samo nedolžen katarček in za katarček ni boljšega zdravila nego vaše vince in pišče...« »Fančka, ti si dobro dete,« ji reče spet general. »Ali, gospod general,« ga prijazno zavrne krčmarica, »to je vendar moja dolžnost, da ne skrbim za svoje goste samo ob zdravju...« »Fančka, ti si res dobro dete,« ponovi general in jo zaljubljeno prime za roko. To Kolačku posebno ugaja, in ko vidi, kako ljubeznivo se poslavlja mlada krčmarica od starih gospodov, vzdihne nekako otožno: »Zakaj se pravi moji ženi Cecilija, zakaj ne Fančka? Vse Fančke so nebeške ženice...« Krčmarica prinese Kolačku četrti pollitrček in prisede k njemu: »Moj Bog, kako sem se ustrašila! Mislila sem gotovo, da je potres. Hvala Bogu, da samo ni nesreče. Gospod, kako vam ugaja moje vince?« On začne hvaliti in kar najti ne more prave besede, da izrazi svojo zadovoljnost. Takoj njena prva beseda mu je vzbudila zaupanje; nje cela prikazen, okolica, ta prijazni, varni kotiček, vse to se mu je omililo na prvi hip, razvezal se mu je jezik in začel je veselo čebljati. »Gospod je najbrže vdovec, ker nosite črno kravato in črne naočnike; odpustite, da sem tako prosta... To je hudo, kaj ne?« Mlada krčmarica je bila prepričana, da je Kolaček eden izmed snu- Alojzij Gradnik: Solze 277 bačev, ki so prihajali dan na dan. Čemu bi se bil sicer tako praznično oblekel? To vprašanje spravi Kolačka v zadrego, da sramežljivo zardi, a vendar se ne more ubraniti nekemu prijetnemu čuvstvu, neki prijetno ščegetajoči izkušnjavi. »Zakaj bi bilo to hudo?« vpraša nesigurno in sam se začudi svoji predrznosti. »O, gospod, to sama čutim, kako je to hudo. Tudi jaz sem vdova. Sama voditi gospodarstvo, sama nositi skrbi, o, to je hudo.« »Pa vam ne bi bilo treba, saj ste še mlada, lahko se zopet omožite in... Sicer pa, dovolite, da odložim naočnike, danes tako nekako... sicer mi ne delajo nikakih težav...« »Ali prosim, gospod,« se nasmehne krčmarica, »saj je dosti, če ste vdovec, čemu bi še nosili to črno strašilo? Tako, tako! Prej sem se vas kar bala, tako strog ste bili videti.« Kolačku se zazdi, kakor bi ga pobožala in pogumno nadaljuje: »Veste, gospa, tudi nisem navajen, da bi imel tako razmršene lase. Prosim, ali imate kak glavnik?« S to prostodušno odkritosrčnostjo se ji je Kolaček mahoma prikupil, urno je skočila po glavnik in mu ga šegavo ponudila: »Dovolite, gospod, da vas jaz počešem, to znamo me ženske bolje...« Kolaček mirno obsedi in zatisne oči, ko začuti nje brskajoče prstke na glavi. »Zdaj se pa poglejte v zrcalu, zdaj ste mož... Vidite, to je vse radi tega, ker nimate ženske...«, ga poredno podraži Fančka. »Bo že, bo že; torej najlepša hvala...« zamomlja Kolaček, ogledujoč se v zrcalu. Na tihem pa ni bil nič kaj zadovoljen, kajti mlada krčmarica mu je napravila čudno frizuro, njemu se je videla fantovska. Kaj poreče doma Cilka? <p align=right>(Konec prih.)</p>▼