|
Dominik se je pri tem nekoliko zamislil, kakor da gleda v duhu slike in dogodke iz preteklosti in je nadaljeval čez nekaj časa bolj tiho:
»Takrat sem izgubil vero v ženstvo, to se pravi — prepričanje, da bi mogla vršiti ženska z moškim iste dolžnosti in pravice ... Smešno, da more toliko plemenitih in globokih misli in zmožnosti, kakor jih je nosila v svoji mogočni duši Eleonora, uničiti neznatno dete. Pa zgodilo se je! A prava nesreča še ni bila v tem, da mi je porodila dete, temveč, ker je bil mali Rudolf bebast in ves nadložen. Zdravniki so dognali celo, da ni pri zdravi pameti in resnično se je kazalo tako na otroku. Eden izmed teh modrih strokovnjakov ji je celo utepel v glavo, da sva kriva njegove duševne zaostalosti midva, ali bolje — jaz. In to je poklicalo nad me pravo prokletstvo. Živela je v strahu, da ne porodi zopet, a mene je sovražila, dasi od začetka ni kazala naravnost svojega srda. Sčasoma je prišlo tudi to in lice ji je zatemnelo, kadar me je zagledala. Deček je v četrtem letu sicer umrl, a s tem se ni nič izpremenilo. Eleonora je hodila okrog zamišljena in temna; upal sem, da se zateče sedaj vsaj zopet k svojim študijam, a to jo je že davno minilo. Naposled sem zvedel, da občuje z nekim igralcem. Tako nizko je padla nekdanja občespoštovana in občudovana doktorica Eleonora, a meni je bilo žal samo njenih lepih zmožnosti, ki so izginile v tako žalosten nič. In ločila sva se, kakor je želela, nakar je odpotovala z dotičnim človekom v Italijo. Nekateri so govorili, da se je vanj resno zaljubila; koliko je je bilo v tem resnice, ne vem, ker se za stvar nisem zanimal. Čemu tudi, zame je bila že davno izgubljena!«
»Takrat sem izgubil vero v ženstvo, to se pravi — prepričanje, da bi mogla vršiti ženska z moškim iste dolžnosti in pravice ... Smešno, da more toliko plemenitih in globokih misli in zmožnosti, kakor jih je nosila v svoji mogočni duši Eleonora, uničiti neznatno dete. Pa zgodilo se je! A prava nesreča še ni bila v tem, da mi je porodila dete, temveč, ker je bil mali Rudolf bebast in ves nadložen. Zdravniki so dognali celo, da ni pri zdravi pameti in resnično se je kazalo tako na otroku. Eden izmed teh modrih strokovnjakov ji je celo utepel v glavo, da sva kriva njegove duševne zaostalosti midva, ali bolje —jaz. In to je poklicalo nad me pravo prokletstvo. Živela je v strahu, da ne porodi zopet, a mene je sovražila, dasi od začetka ni kazala naravnost svojega srda. Sčasoma je prišlo tudi to in lice ji je zatemnelo, kadar me je zagledala. Deček je v četrtem letu sicer umrl, a s tem se ni nič izpremenilo. Eleonora je hodila okrog zamišljena in temna; upal sem, da se zateče sedaj vsaj zopet k svojim študijam, a to jo je že davno minilo. Naposled sem zvedel, da občuje z nekim igralcem. Tako nizko je padla nekdanja občespoštovana in občudovana doktorica Eleonora, a meni je bilo žal samo njenih lepih zmožnosti, ki so izginile v tako žalosten nič. In ločila sva se, kakor je želela, nakar je odpotovala z dotičnim človekom v Italijo. Nekateri so govorili, da se je vanj resno zaljubila; koliko je je bilo v tem resnice, ne vem, ker se za stvar nisem zanimal. Čemu tudi, zame je bila že davno izgubljena!" Posilil ga je kašelj, da je moral prenehati, in ko se je umiril, se je naslonil zopet nazaj v naslanjač. „Tak vdovec sem, vidiš, Andrej. Sedaj ti je menda jasno, da z mojo ženitvijo ni nič," se je posmehnil trpko in skoro zlobno. Tiho je bilo nekaj časa v sobi. Dominik je gledal v tla in stiskal ustnice, da se mu je pregibala redka, osivela brada; župnik Andrej pa je gladil z desnico mizni rob in je gledal zamišljeno predse. „Vidiš/ je izpregovoril naposled zamolklo — »tako srečo vživajo tisti, ki hočejo z umom zatreti srce." Dominik ga je pogledal skozi polzatisnjene trepalnice in je odvrnil mrmraje: „Ko bi se ne porodilo dete, bi slavila oba drugačen konec!" „Seveda," je prikimal župnik — „a zakoni narave so trši od železa in ne ubeži jim nikdo, pa če kljubuje še tako in tako . . . Leohora ti je dokazala, da prave sreče ni najti na tvoji poti." Dominik je nekaj časa molčal, nato je zbral obraz v temne gube in je zamahnil z roko. Jos. Premk: Krona v višavi. 447 „Če sem žrtvoval že toliko, naj žrtvujem še svoj konec, ker bolj ko kdaj, se mi hoče spet zdaj, da zastavim znova svoje moči in pričnem z novo silo, saj sem počival skoro tri mesece! Čudno, da sem se dal tako premotiti. Škoda izgubljenega časa!" Župnik Andrej ga je pogledal očitajoče in skimal. Dobro smo ti hoteli in že sem mislil, da se izteče vse lepo, kakor je bilo namenjeno, a sedaj si zopet stari čudak. Težko je s teboj, Dominik, in vem, če bi te tudi danes sprijaznil z mislijo, da ostaneš in pozabiš na preteklost, čez par dni bi bile tvoje misli zopet drugačne. Torej odhajaš? In zaradi bolezni, praviš?" „V Italijo," je odvrnil Dominik odločno. „Morda se sestaneš celo z ženo," je opomnil župnik. „Želim ti vso srečo in obilo uspeha pri tvojem delovanju, a zdi se mi, da se ne vrneš nikoli več!" ¦v Potem sta govorila še dolgo. Župnik Andrej ga je skušal pregovoriti, a Dominik je vztrajal pri svojem sklepu in postajal h koncu zadirajoč in osoren, da si župnik Andrej ni vedel tolmačiti njegovega vedenja ... Ko je odšel, se je gostil v sobi že večerni mrak in župnik, ki je gledal za njim skozi okno, je videl, kako je počasi izginila za župniščem sklonjena in upognjena senca. Od brdov se je raztegnila po dolini lahna megla, pomešana z mrakom, in mrzel veter je pihal Dominiku v obraz. Napravil je par naglih korakov, kakor da se hoče podvizati, a je kmalu obstal in dihal trudno in onemoglo. Hladen zrak mu je legal neprijetno na pljuča, da je tiščal venomer robec na usta. Pa vse to je Dominik komaj čutil, njegove misli so bile daleč od zlatopoljske doline, daleč od vsega, kar ga je obdajalo. Njegova duša se je kopala razkošno v mladem hrepenenju, prav kakor nekdaj, ko je vesel in močan zapuščal očetov dom. Visoki svetli cilji so žareli pred njim, še vsi nedoseženi, do katerih se je napotil zopet z novo odločnostjo, novo močjo . . . Zdelo se mu je, da se širi pred njim vse nebo v mogočni slavi in sredi te mamljive krasote je zagledal krono, ki ga je vabila iz dalje še vedno . . . Kjvavordeča zarja je lila svojo luč daleč na okrog, najvišje gore so se svetile v njenem blesku in sredi te mogočne zarje je videl svoj slavni konec.. . Tja, tja mora dospeti, kakor se je namenil, kakor je obljubil. A pot je še dolga, in krona v njej se sveti še v večji dalji.. . Hiteti mora, ker dolgo je že hodil in morda konec ni več daleč . . . 448 Jos. Premk: Krona v višavi. Po mračni, sneženi poljani je hitel in omahoval Dominik s hropečimi prsi in oči so mu bile izbuljene proti nebu . . . Na domačem pragu se je zgrudil, da je udarila njegova glava votlo ob vrata. Jakob in Manica sta prihitela z lučjo, a ko sta zagledala njegov čudno spačen obraz, je izginila iz njunih lic vsaka kapljica krvi. Takrat je planil Dominik kvišku in je kriknil s pretresljivim glasom: „Bliža se . . . držite jo! . . . Krona je moja!" „Kriste, usmili se!" je viknila Manica in luč ji je omahnila in r se zdrobila na tleh v drobne kosce. Jakob ga je prijel; a komaj se ga je dotaknil, se mu je zgrudil v naročje. „Zblaznel je," je zamrmral in se tresel strahu. Ko so ga prenesli v podstrešnico in ga položili na posteljo, se je prebudil iz omotice in pogledal okrog sebe mirno in trudno. Ob postelji so stali Jakob, Čila in Manica prestrašeni in zmedeni, in ko jih je pogledal tako mirno, se jim je nekoliko razjasnil obraz. A vendar je ostal Jakob pri njem vso noč. Pa Dominik je spal mirno, dasi ga je včasih dušil hud kašelj in se je prebudil šele proti jutru. „Kaj sediš tu?" je povprašal Jakoba in ga pogledal začudeno. Jakob je vstal in je odšel s skrbnim obrazom, kmalu potem pa je odšel zamišljen in resen proti vasi. Popoldne sta prišla tržki zdravnik in župnik Andrej. Pa opravila sta hitro, in ko ga je vprašal Jakob v veži, kako je z Dominikovo boleznijo, je zdravnik zamahnil z roko in zamrmral: „ Halucinacija!" Jakob ga je pogledal začudeno in se je nato vprašujoče ozrl v župnika Andreja, ki je prikimal in dejal sočutno: „Revež je." Nato sta odšla, in Jakob Klander je vedel o Dominikovi bolezni ravno toliko kakor poprej. Samo župnikove besede so mu šumele v mislih in hodil je po sobi in ni vedel, kaj bi storil. Dominik pa je vstal že pred poldnevom in sedel k mizi. Kakor v meglenih sanjah se je spominjal prejšnjega večera in ko je skušal misliti in dognati natančneje, ni vedel naposled, so ga li resnično prinesli v posteljo, ali se mu samo dozdeva. Ali nekaj se je moralo zgoditi, ker po vsem telesu je čutil težko utrujenost Jos. Premk: Krona v višavi. 449 in glava mu je bila vroča kakor posuta z žerjavico. Peklo ga je v sencih in pred očmi se mu je temnilo, da je komaj razločil črke v knjigi, pa se je premagoval in ostal pokonci. Šele proti večeru je začutil, da ga zapuščajo moči in da mu je v prsih tesno in težko. Ko je vstopila Manica, jo je poprosil, da mu je pomagala v posteljo. Ponoči je spal Dominik nemirneje in govoril zmedeno, da je obhajala Manico groza. Proti jutru se je nekoliko umiril, a le za malo časa. Ko sta prišla Jakob in Čila, da vidita, kako je ž njim, je naenkrat zakrilil z rokama in zakričal: »Vzdignite me!" Božjastno so se mu izbulile oči in žile na vratu napele. Dvoje temnordečih lis se mu je pojavilo v suhem licu in ustnice so se mu tresle. Šiloma se je dvignil napol, a takoj nato je omahnil nazaj in je zastokal: »Odprite!" Dvakrat, trikrat je zahropel pojemajoče in rezek, cvileč glas se mu je trgal iz prsi. „Umira," je Manica zavzdihnila in si zakrila oči. A Dominik ni umiral. Počasi je zatisnil oči in je dihal mirneje in enakomerno. Samo včasih se je zganil in pogledal v okno, ki je sijalo v žarkih jutranjega solnca. V sobi je bilo svetlo in odsev belih sten je padal na njegov obraz, da se je zdel Manici še bolj bled kot drugače. Ko je zatisnil oči in zopet zaspal, sta Čila in Jakob tiho odšla. Pri vratih pa se je Jakob obrnil in zašepetal komaj slišno: „Ce mu bo slabše, naju pokliči, da stopim po župnika." In Manica je sedla spet k postelji in se žalostno zagledala v * solnčno pomladansko jutro, ki se je smehljalo skozi okno. Pa bila je trudna od prečute noči in sama ni vedela, kdaj so se ji zatisnile trepalnice v trdnem spanju. Ni vedela, koliko časa je spala; a ko se je prebudila, je zagledala čisto pred seboj Dominikov obraz, ki je bil raztegnjen v spačenih potezah in njegova roka je težko počivala na njeni rami. »Manica," je šepetal, in oči so se mu svetile v čudnem blesku, — »pomagaj mi k oknu —" Manica se je prestrašila, da so ji utrpnili vsi udi, ker curek rdeče krvi je potekel iz Dominikovih ust po njegovi beli srajci. »Manica . . . odpri ..." je izpregovoril in vztrepetal po vsem telesu kakor v silnem krču. 450 Književna poročila. Takrat se je dvignil in se oklenil Manice z obema rokama. „Manica . . . tvoj obraz je svetel kakor . . . krona , . . moje sreče! . . . Kje si bila ... ko sem te iskal! . . ." Še večji curek krvi mu je bruhnil iz ust, stekleno so se mu zasvetile oči in na to je omahnil Manici v naročje. Manici se je stemnilo pred očmi in omahnila je z Dominikom, ki se je krčevito oklepal njenega vratu. Ko se je zavedla, je ležal poleg nje z zatisnjenimi očmi in se ni ganil. Odhitela je po stopnicah navzdol in ko je opotekaje vstopila v izbo, hotela je zakričati, a glas ji je zamrl v grlu in zgrudila se je nezavestna. Takrat sta se Čila in Jakob spogledala v strahu, a takoj na to žalostno povesila oči, ker vedela sta oba, kaj se je zgodilo . . . <!U_^ssS>—. o o o Književna poročila. o o o 3^ F. S. Finžgar, Naša kri. lgrokaz v 4 dejanjih. Katoliška bukvama. Ljubljana 1912. 8°. 84 str. Cena broš. 1 K 40 v. Da je g. Finžgar večini čitajočega občinstva simpatičen pisatelj in da mu sodi, vsaj med najbližnjimi njegovimi, slovstvena corona civica, to poudarjati, menim, bi bila jalova banalnost. Njegovim dosedanjim delom (romani, novele, igrokazi), ki se odlikujejo po gibčnih alirah, se pridružuje gori omenjena izvirna štiridejanka. Ker ji je snov zajeta iz francoske dobe, se je „Naša kri" dostojno uvrstila med ostale literarne proizvode zadnjih let, ki se pečajo s tem koščkom naše zgodovine pred sto leti. Nazor suhoparnega, samo znanstveno raziskujočega zgodovinarja glede Francozov v naših deželah utegne biti za lek drugače nijansiran, nego si ga izluščimo iz ozračja Finžgarjeve igre. Takisto pa je treba podčrtati, da je subjektivno mnenje ljudstva o novih zavojevateljih brez dvoma pravilno pojmovano in predočeno na sprejemljiv način. Osnutek fabule, ki se godi 1. 1813. na Gorenjskem, bi se dal skrčiti na sledeče podatke: Vsled Napoleonovih vojsk do kosti oguljeni kmetje se branijo plačati novi davek; zato jim francoski častnik Renard zapove postaviti za armado par mla-deničev, ki se pa vsi skrivajo po hribih ter delajo tujcem sto neprilik. Zbog napada na vojaštvo se glasi najnovejši ukaz, da se morajo tekom enega tedna prijaviti vsi skrivači. Ko pa v dotični občini neznani zlikovci oropajo pošto in pobijejo dvojico Francozov, je mera jeze proti neposlušnežem in vstašem zvrhana. Vedoč, da dobi od generala Belottija pomoč le, ako gre posadki za življenje, se da Renard pregovoriti do zvijače: zahteva od župana Borštnika strogo kazen ali pa hčer Jerico. Hoteč rešiti sovaščane pred osveto in preverjena o smrti svojega fanta-kontrabanta, se dekle požrtvovalno odloči za zakon s častnikom. Kar ji prinese hlapec Matija šopek — pozdrav od njenega Štefana; Jerica očita Renardu laž in prevaro, on zvrača
Posilil ga je kašelj, da je moral prenehati, in ko se je umiril, se je naslonil zopet nazaj v naslanjač. »Tak vdovec sem, vidiš, Andrej. Sedaj ti je menda jasno, da z mojo ženitvijo ni nič,« se je posmehnil trpko in skoro zlobno.
Tiho je bilo nekaj časa v sobi. Dominik je gledal v tla in stiskal ustnice, da se mu je pregibala redka, osivela brada; župnik Andrej pa je gladil z desnico mizni rob in je gledal zamišljeno predse.
»Vidiš« je izpregovoril naposled zamolklo — »tako srečo vživajo tisti, ki hočejo z umom zatreti srce.«
Dominik ga je pogledal skozi polzatisnjene trepalnice in je odvrnil mrmraje:
»Ko bi se ne porodilo dete, bi slavila oba drugačen konec!«
»Seveda,« je prikimal župnik — »a zakoni narave so trši od železa in ne ubeži jim nikdo, pa če kljubuje še tako in tako ... Leohora ti je dokazala, da prave sreče ni najti na tvoji poti.«
Dominik je nekaj časa molčal, nato je zbral obraz v temne gube in je zamahnil z roko.
»Če sem žrtvoval že toliko, naj žrtvujem še svoj konec, ker bolj ko kdaj, se mi hoče spet zdaj, da zastavim znova svoje moči in pričnem z novo silo, saj sem počival skoro tri mesece! Čudno, da sem se dal tako premotiti. Škoda izgubljenega časa!«
Župnik Andrej ga je pogledal očitajoče in skimal.
Dobro smo ti hoteli in že sem mislil, da se izteče vse lepo, kakor je bilo namenjeno, a sedaj si zopet stari čudak. Težko je s teboj, Dominik, in vem, če bi te tudi danes sprijaznil z mislijo, da ostaneš in pozabiš na preteklost, čez par dni bi bile tvoje misli zopet drugačne. Torej odhajaš? In zaradi bolezni, praviš?«
»V Italijo,« je odvrnil Dominik odločno.
»Morda se sestaneš celo z ženo,« je opomnil župnik. »Želim ti vso srečo in obilo uspeha pri tvojem delovanju, a zdi se mi, da se ne vrneš nikoli več!«
Potem sta govorila še dolgo. Župnik Andrej ga je skušal pregovoriti, a Dominik je vztrajal pri svojem sklepu in postajal h koncu zadirajoč in osoren, da si župnik Andrej ni vedel tolmačiti njegovega vedenja ...
Ko je odšel, se je gostil v sobi že večerni mrak in župnik, ki je gledal za njim skozi okno, je videl, kako je počasi izginila za župniščem sklonjena in upognjena senca.
Od brdov se je raztegnila po dolini lahna megla, pomešana z mrakom, in mrzel veter je pihal Dominiku v obraz. Napravil je par naglih korakov, kakor da se hoče podvizati, a je kmalu obstal in dihal trudno in onemoglo. Hladen zrak mu je legal neprijetno na pljuča, da je tiščal venomer robec na usta. Pa vse to je Dominik komaj čutil, njegove misli so bile daleč od zlatopoljske doline, daleč od vsega, kar ga je obdajalo. Njegova duša se je kopala razkošno v mladem hrepenenju, prav kakor nekdaj, ko je vesel in močan zapuščal očetov dom. Visoki svetli cilji so žareli pred njim, še vsi nedoseženi, do katerih se je napotil zopet z novo odločnostjo, novo močjo ... Zdelo se mu je, da se širi pred njim vse nebo v mogočni slavi in sredi te mamljive krasote je zagledal krono, ki ga je vabila iz dalje še vedno ... Krvavordeča zarja je lila svojo luč daleč na okrog, najvišje gore so se svetile v njenem blesku in sredi te mogočne zarje je videl svoj slavni konec... Tja, tja mora dospeti, kakor se je namenil, kakor je obljubil. A pot je še dolga, in krona v njej se sveti še v večji dalji... Hiteti mora, ker dolgo je že hodil in morda konec ni več daleč ...
Po mračni, sneženi poljani je hitel in omahoval Dominik s hropečimi prsi in oči so mu bile izbuljene proti nebu ...
Na domačem pragu se je zgrudil, da je udarila njegova glava votlo ob vrata.
Jakob in Manica sta prihitela z lučjo, a ko sta zagledala njegov čudno spačen obraz, je izginila iz njunih lic vsaka kapljica krvi.
Takrat je planil Dominik kvišku in je kriknil s pretresljivim glasom:
»Bliža se ... držite jo! ... Krona je moja!«
»Kriste, usmili se!« je viknila Manica in luč ji je omahnila in se zdrobila na tleh v drobne kosce.
Jakob ga je prijel; a komaj se ga je dotaknil, se mu je zgrudil v naročje.
»Zblaznel je,« je zamrmral in se tresel strahu.
Ko so ga prenesli v podstrešnico in ga položili na posteljo, se je prebudil iz omotice in pogledal okrog sebe mirno in trudno.
Ob postelji so stali Jakob, Cila in Manica prestrašeni in zmedeni, in ko jih je pogledal tako mirno, se jim je nekoliko razjasnil obraz.
A vendar je ostal Jakob pri njem vso noč. Pa Dominik je spal mirno, dasi ga je včasih dušil hud kašelj in se je prebudil šele proti jutru.
»Kaj sediš tu?« je povprašal Jakoba in ga pogledal začudeno.
Jakob je vstal in je odšel s skrbnim obrazom, kmalu potem pa je odšel zamišljen in resen proti vasi.
Popoldne sta prišla tržki zdravnik in župnik Andrej. Pa opravila sta hitro, in ko ga je vprašal Jakob v veži, kako je z Dominikovo boleznijo, je zdravnik zamahnil z roko in zamrmral:
»Halucinacija!«
Jakob ga je pogledal začudeno in se je nato vprašujoče ozrl v župnika Andreja, ki je prikimal in dejal sočutno:
»Revež je.«
Nato sta odšla, in Jakob Klander je vedel o Dominikovi bolezni ravno toliko kakor poprej. Samo župnikove besede so mu šumele v mislih in hodil je po sobi in ni vedel, kaj bi storil.
Dominik pa je vstal že pred poldnevom in sedel k mizi. Kakor v meglenih sanjah se je spominjal prejšnjega večera in ko je skušal misliti in dognati natančneje, ni vedel naposled, so ga li resnično prinesli v posteljo, ali se mu samo dozdeva. Ali nekaj se je moralo zgoditi, ker po vsem telesu je čutil težko utrujenost in glava mu je bila vroča kakor posuta z žerjavico. Peklo ga je v sencih in pred očmi se mu je temnilo, da je komaj razločil črke v knjigi, pa se je premagoval in ostal pokonci. Šele proti večeru je začutil, da ga zapuščajo moči in da mu je v prsih tesno in težko.
Ko je vstopila Manica, jo je poprosil, da mu je pomagala v posteljo. Ponoči je spal Dominik nemirneje in govoril zmedeno, da je obhajala Manico groza. Proti jutru se je nekoliko umiril, a le za malo časa.
Ko sta prišla Jakob in Cila, da vidita, kako je ž njim, je naenkrat zakrilil z rokama in zakričal:
»Vzdignite me!«
Božjastno so se mu izbulile oči in žile na vratu napele. Dvoje temnordečih lis se mu je pojavilo v suhem licu in ustnice so se mu tresle. Siloma se je dvignil napol, a takoj nato je omahnil nazaj in je zastokal:
»Odprite!«
Dvakrat, trikrat je zahropel pojemajoče in rezek, cvileč glas se mu je trgal iz prsi.
»Umira,« je Manica zavzdihnila in si zakrila oči.
A Dominik ni umiral. Počasi je zatisnil oči in je dihal mirneje in enakomerno. Samo včasih se je zganil in pogledal v okno, ki je sijalo v žarkih jutranjega solnca.
V sobi je bilo svetlo in odsev belih sten je padal na njegov obraz, da se je zdel Manici še bolj bled kot drugače.
Ko je zatisnil oči in zopet zaspal, sta Cila in Jakob tiho odšla.
Pri vratih pa se je Jakob obrnil in zašepetal komaj slišno:
»Če mu bo slabše, naju pokliči, da stopim po župnika.«
In Manica je sedla spet k postelji in se žalostno zagledala v solnčno pomladansko jutro, ki se je smehljalo skozi okno. Pa bila je trudna od prečute noči in sama ni vedela, kdaj so se ji zatisnile trepalnice v trdnem spanju.
Ni vedela, koliko časa je spala; a ko se je prebudila, je zagledala čisto pred seboj Dominikov obraz, ki je bil raztegnjen v spačenih potezah in njegova roka je težko počivala na njeni rami.
»Manica,« je šepetal, in oči so se mu svetile v čudnem blesku, — »pomagaj mi k oknu —«
Manica se je prestrašila, da so ji utrpnili vsi udi, ker curek rdeče krvi je potekel iz Dominikovih ust po njegovi beli srajci.
»Manica ... odpri ...« je izpregovoril in vztrepetal po vsem telesu kakor v silnem krču.
Takrat se je dvignil in se oklenil Manice z obema rokama.
»Manica ... tvoj obraz je svetel kakor ... krona ... moje sreče! ... Kje si bila ... ko sem te iskal! ...«
Še večji curek krvi mu je bruhnil iz ust, stekleno so se mu zasvetile oči in na to je omahnil Manici v naročje.
Manici se je stemnilo pred očmi in omahnila je z Dominikom, ki se je krčevito oklepal njenega vratu.
Ko se je zavedla, je ležal poleg nje z zatisnjenimi očmi in se ni ganil.
Odhitela je po stopnicah navzdol in ko je opotekaje vstopila v izbo, hotela je zakričati, a glas ji je zamrl v grlu in zgrudila se je nezavestna.
Takrat sta se Cila in Jakob spogledala v strahu, a takoj na to žalostno povesila oči, ker vedela sta oba, kaj se je zgodilo ...
|
