|
| opombe=
| obdelano=2
| spisano= 1896. Za počitnice skvasil '''Nejaz Nemcigren.'''
| vir= Slovenski pravnik. 12/7, 196-206 {{COBISS|ID=7495478}}, ponatis v Meningerjevem Zbranem delu 4, 1966.
}}
Estetično izobražen ocenjevalec Prešernov me je vprašal, ali sem našel onda, ko sem bival v Kranju, kaj pesniških stvari v tamošnjih pravdnih spisih pesnika Prešerna. Odgovoril sem mu, da nič, ker mi taki pravni spisi niso prišli v roke; in pripomnil sem, da je Prešeren pesništvo gotovo visoko cenil, danida ni ''vpregal Pergaza v galejo'' starega sodnega reda. Ob tisti priliki sem obljubil, da poiščem pravnih stvari v njegovih poezijah. Obljuba je bila lahka, izvršitev težka. To pričajo nastopni listi.
ZanimivihZanimljivih pravnih položajev in bistre njih rešitve, razlage zakonov in modrih pravnih rokov ne smemsmemo pričakovati kdove koliko od moža, ki je pel:
<poem>
»Več rož ne raste v polji;
Več nima tičev hrib,
Čebel več kraj najboljinaj bolji;
Več nima voda rib,
Ko misel jaz, ki spijo
V ljubeznivih sanjahsanjáh,
Ki si na dan želijo
Zleteti v pesmicah.«
Pet»Pét' ljubeznivost tvojo in lepoto,
Je moj poklic in samo opravilo,
Dokler me v groba ponesoponesó temoto«;
</poem>
VendarVender se nam tudi v poezijah razodeva resnica, da pravnik ne zataji svojega pravništva, čeprav mu je srce ''»postalo vrt in njiva, ker seje ljubezen elegije''«. –
Razne so dalje okolnosti, ki otežkočujejo izbiro pravniških demantov rosse čitajočemu te mokrocveteče rož'ce poezije. Naj jih nekaj navedem. ▼
▲Razne so dalje okolnosti, ki otežkočujejo izbiro pravniških demantov''Demantov rosserose'' čitajočemu te mokrocveteče''mokrócvetéče rož'ce poezije ''. Naj jih nekaj navedem.
Sam Prešeren toži v snoetu »Dve sestri«, da ima zmoti udane oči. Ta pripoznava prav glede na oči je dokazana v dveh drugih pesmih. V »Prva ljubezen« čitamo rudeči zor osramote nje lica in v »Krst pri Savici« narobe: ▼
▲Sam Prešeren toži v snoetusonetu »Dve sestri«, da ima ''zmoti udane oči ''. Ta pripoznava prav gledegledé na oči je dokazana v dveh drugih pesmih. V »Prva ljubezen« čitamo ''rudeči zor osramote nje lica '' in v »Krst pri Savici« narobe:
<poem>
»Ko zarija, ki jasen dan obeta,
Zarumeni podoba njena bleda.«
</poem>
Če se pesnik ni zavedal razločka med rdečo in rumeno bojo, se tudi ne smemo čuditi, da je pel »Zvezdogledom«:
<poem>
»Dve sami ste zmotili,
dveDve sami zapeljali
miMi zvezdi umno glavo«.
</poem>
Subjektivnost pesnikova je neugodno vplivala na objektivnost pravnikovo; zatorej opažamo, da je bil trd in malone krivičen proti ženstvu in celo proti vam, ''cvetočelične ljubljanske ljubeznive gospodične!''
Tako zadošča v »Izgubljeni veri« en sam pogled, da mu je deklica, ki je bila poprej bogstvo, zdaj samo lepa stvar. Tako pusti, da Urško, najlepšo Ljubljanko, utopi povodni mož, in zakaj? Zato, ker ni hotela s Prešernom plesati, saj pesem pravi: Prešerna se brani in ples odlašuje. S kakšno slastjo se nam obrazuje tragedijo nezakonske matere. Nejuristi štejejo to pesem med najlepše, kar so jih ustvarili Adamovi otroci. Jurist se pa mora srditi, da pravnik-odvetnik Prešeren za neporočeno mater nima druge tolažbe, nego ▼
On, ki tice pod nebom živi, ▼
naj ti da srečne, vesele dni! ▼
Jaz bi bil nesrečnici rekel: Pribavi mi ubožni in krstni list, napravila bodeva očestno tožbo, in če je on šel po svet sam bogve kam, postavil se mu bo skrbnik za ta čin. Tudi Prešeren je to vedel, pa maščevati se je hotel nad ženstvom, in zato je volil slaven čin pesnikov pred blagim činom pravnikovim. ▼
Takisto moramo uvaževati, da je Prešeren živel v tisti nekaj srečni, nekaj zastareli dobi, ko so še slovele rovtarske Atene; ko so z gozdi tako nemarno gospodarlili, da so pustili hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, še dve pomladni ležati in zeleneti, preden so ga naredili v vino ali pepel. Takrat so se še veljavili rumenjaki in materine petice, in železna cesta se je stoprav bližala. Ali je pa rek: ▼
▲Tako zadošča v »Izgubljeni veri« enjeden sam pogled, da mu je deklica, ki je bila poprej ''bogstvo '', zdaj samo ''lepa stvar ''. Tako pusti, da Urško, najlepšo Ljubljanko, utopi povodni mož, in zakaj? Zato, ker ni hotela s Prešernom plesati, saj pesem pravi: ''Prešerna se brani in ples odlašuje. '' S kakšno slastjo se nam obrazuje tragedijo nezakonske matere. Nejuristi štejejo to pesem med najlepše, kar so jih ustvarili Adamovi otroci. Jurist se pa mora srditi, da pravnik-odvetnik Prešeren za neporočeno mater nima druge tolažbe, nego
Vselej mož najmanj zapravi, ▼
▲<poem> »On, ki tice pod nebom živi,
▲najNaj ti da srečne, vesele dni! « </poem>
▲Jaz bi bil nesrečnici rekel: Pribavi mi ubožni in krstni list, napravila bodeva očestno tožbo, in če je ''on '' šel po svet ''sam bogveBog ve kam '', postavil se mu bo skrbnik za ta čin. Tudi Prešeren je to vedel, pa maščevati se je hotel nad ženstvom, in zato je volil slaven čin pesnikov pred blagim činom pravnikovim.
▲Takisto moramo uvaževati, da je Prešeren živel v tisti nekaj srečni, nekaj zastareli dobi, ko so še slovele ''rovtarske Atene ''; ko so z gozdi tako nemarno gospodarlili, da so pustili , in hrast''Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne '', še dve pomladni ležati in zeleneti, predenpredno so ga naredili v vino ali v pepel. Takrat so se še veljavili ''rumenjaki '' in materine''materne petice '', in železna cesta se je stoprav bližala. Ali je pa rek:
prava resnica iz tiste dobe, ali samo pesniška svoboda, kakor na primer somi v Bohinjskem jezeru, o tem sodbo odklanjam, da se ne zamerim ženicam sedanje dobe. Žviljenje je bilo onda manj težavno in manj obzirno; marsika, kar je bilo teda navadno, bi se grajalo, ako se ponavlja sedaj. Iz tega stališča je pesem »Mornar« nepravniška in zastarela. Maldenič, ki ga je Morja široka cesta peljala v mesta, kjer lepe deklice, se nazaj prišedši roti, da je osta zvest in toži: Dekleta moj'ga ženo sem najdil poročeno. Mož je bil res dolgo na morju, kajti je medtem pozabil dokaj slovenske slovnice, a nas ne gane njegova žalost. Zdaj ve že vsak kmetski fant, kaj določa S 45, obč. Drž. Zak. Kakšni so pa tudi sedanji mornarji? Kadar ga jadra bela prineso nazaj, doma puščena ljubica ne vpraša, kaj je počenja v tistih mestih, kjer lepe deklice, ampak vesela je, da se je vendar vrnil in kaj prines za posti in — plenice. ▼Ako bi Prešeren zdaj živelj, ne sestavi bi »Turjaške Rozamunde« tolikaj lahkomiselno. Ojstrovrhal z Rozamundo obljubljen se poroči z uplenjeno turško deklico kar brez oklicev, tako da Rozamunda niti oporekati ni mogla: pesem nič ne pove, ali je Turjačan uporabljal pravico, ki mu jo daje S 46. obč. d. z. To pravnika bolj zanima nego sedanji konec pesmi:
▲»Vselej mož najmanj zapravi,
Rozamunda grede v klošter, ▼
▲prava resnica iz tiste dobe, ali samo pesniška svoboda, kakor na primer somi v Bohinjskem jezeru, o tem sodbo odklanjam, da se ne zamerim ženicam sedanje dobe. Žviljenje je bilo onda manj težavno in manj obzirno; marsikamarsikaj, kar je bilo tedatedaj navadno, bi se grajalo, ako se ponavlja sedaj. Iz tega stališča je pesem »Mornar« nepravniška in zastarela. Maldenič, ki ga je Morja''morja široka cesta '', peljala v mesta, ''kjer lepe deklice '', se nazaj prišedši roti, da je ostaostal zvest in toži: ''Dekleta moj'ga ženožêno sem najdil poročeno ''. Mož je bil res dolgo na morju, kajti je medtem pozabil dokaj slovenske slovnice, a nas ne gane njegova žalost. Zdaj ve že vsak kmetski fant, kaj določa S§ 45 ,. obč. Drždrž. Zakzak. Kakšni so pa tudi sedanji ''mornarji? '' KadarKader ga jadra bela prinesoprinesó nazaj, doma puščena ljubica ne vpraša, kaj je počenjapočenjal v tistih mestih, ''kjer lepe deklice '', ampak vesela je, da se je vendar vrnil in kaj prines za postipotice in — plenice. — Ako bi Prešeren zdaj živel, ne sestavil bi »Turjaške Rozamunde« tolikaj lahkomiselno. Ojstrovrhal z Rozamundo obljubljen se poroči z uplenjeno turško deklico kar brez oklicev, tako da Rozamunda niti oporekati ni mogla: in pesem nič ne pove, ali je Turjačan uporabljal pravico, ki mu jo daje § 46. obč. d. z. To pravnika bolj zanima, nego sedanji konec pesmi:
čast ljubljanskih nun postane. ▼
▲»Rozamunda grede v klošter,
▲častČast ljubljanskihLjubljanskih nun postane «.
Koliko lepša bi bila že itak krasna balada »Neiztrohnjeno srce«, da so strmeči kopalikopači čudo neiztrohnjenega srca takoj naznanili pristojnemu sodišču ali vsaj slavnemu županstvu. Prišla bi dostojna komisija na lice mesta. Ne vem sicer, ali bi se bila tako razborno vedlavêdla, kakor so se kopači s starim možem na čelu; toda Prešeren bi bil izborno obrazil čudenje gospoda komisarja in okorno pisanje peropraskovnoperopraskovo, in živo bi nam bil pred oči postavil, kako je komisija tisto srce, zvedevši, da ''pesmi večne mu branijo trohnet''' , dejala pod ključ in pečat; ker stroga cenzura tistih dni gotovo ne bi pustilabila dopustila, da pesmi, zaprte v srcu, svobodno rpidjeopridejo na dan. Če kdo poreče, da bi bila pesem, narejena po mojem nasvetu, zapadla konfiskaciji ali »dehurju«, ''ki noč in dan žre knjige'', naj mu odgovorim,d ada je cenzura na vso moč preganjala »Nebeško procesijo«; pa čital jo je, kdor je hotel, prepisano, in mi jo svobodno čitamo tiskano. Mi pravniki se tudi spotikamo na pomolihpomotah v napisih. Balada »Ženska zvestoba«, katera nam baš ženske zvestobe ne slika, bi morala imeti naslov »Zdravilo ljubezni«, ker je zaljubljeni godec popolnoma ozdravelozdravél. Nasproti se baladi, ki nosi naslov »Zdravilo ljubezni«, bolj prilega naslov » Morilo ljubezni«, ker je zaljubljeni mladenič umrl vprav za zdravili. V tej pesmi pravniki edinozajedno pogrešamo tiste kavtelarne jurisprudencije, katero mora v mazincu imeti vsak odvetnik, če ne poprejpoznej, pa vsaj pri odvetniškem izpitu. Jaz bi bil dal mater tako govoriti: Jaz imam sicer ''tri brate, ti ujce tri''; ali bogat trgovec, pobožen opat in sloveč vojskovodja tebi ljubezni ne morejo ozdraviti, ker te bolezni ne poznajo. Pusti zdaj ujce, oni pridejo pozneje v prid, ako bodeš potreboval pomoči ali protekcije. Jaz imam pa tudi deverja in strica ti. Ta je neoženjen odvetnik in dobro pozna ljubezen; kajti je z delom založen strokovnjak v vsih pravdah, ki izvirajo iz nesrečne ljubezni in iz raznih zakonskih prepirov. K temu vstopi za leto dni v odvetniško prakso in ozdravljen boš! Konec moje pesmi bi slôvel podobno Prešernovemu:
Jaz imam sicer tri brate, ti ujce tri; ali bogat trgovec, pobožen opat in sloveč vojskovodja tebi ljubezni ne more ozdraviti, ker te bolezni ne poznajo. Pusti zdaj ujce, oni pridejo pozneje v prid, ako bodeš potreboval pomoči ali protekcije. Jaz imam pa tudi deverja inu strica ti. Ta je neoženjen odvetnik in dobro pozna ljubezen; kajti je z delom založen strokovnjak v vseh pravdah, ki izvirajo iz nesrečne ljubezni in iz raznih zakonskih prepirov. K temu vstopi za leto dni v odvetniško prakso in ozdravljen boš! Konec moje pesmi bi slovel podobno Prešernovemu:
«Rdeče je bil zapečaten list:
Oj, mati! Sin je postal — realist. «▼
▲Oj, mati! Sin je postal — realist.
Rima moja bi ne bila slabša od Prešernove, zdravilo pa boljše.
|
