Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

odstranjenih 91 zlogov ,  pred 11 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| izdano = 1896
| licenca = javna last
| obdelano = 14
| spisano = 1875
| opombe = popravlja Tanja Radovič
| vir = Ivan Tavčar: Povesti [1. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1896. Dostopno na: www.dlib.si.
}}
Bog vé, da jim je sijalo malokdaj sonce in smejalo se jasno nebo.
 
Zdaj pa se vrnimo zopet k Žolni in Deski.
== Poroča se, kako je napredoval Lavrencij Žolna ==
== Za našo povest imenitno poglavje ==
 
Sonce je bilo zašlo, Štefan Deska pa zaklene svoje ubožno stanovanje. Šolsko leto je preteklo, poln je torej veselja, da mu nekaj časa ne bode treba rezati duševnih hlebov mladim Bobovčanom. Vesel je torej, kakor smo rekli, in vesel zaklene svoje ubožno stanovanje. Štefan Deska kuje danes svoje naklepe, zatorej je nocoj žerjavica na ognjišču mrtva, in ni nalil lonca, da bi si skuhal večerjo.
Sonce je bilo zašlo, Štefan Deska pa zaklene
 
svoje ubožno stanovanje. Šolsko leto je
Počasi koraka iz vasi naravnost proti Slavijevi hiši. Mrak je bil že, ko stopi v vežo ter blagovoljno pozdravi Slaveljko, katera se je urno vrtila okoli peči, da bi vnetila kurjavo. Razveseli se mati »gosposkega« gosta, urno ga pelje v hišo ter posadi ga za veliko črvivo mizo.
preteklo, poln je torej veselja, da mu nekaj
 
časa ne bode treba rezati duševnih hlebov
»Danes pa imam nekaj posebnega, mati«, izpregovori Deska, raztezajoč se rahlo na sedežu.
mladim Bobovčanom. Vesel je torej, kakor smo
 
rekli, in vesel zaklene svoje ubožno stanovanje.
»Ali res, ali res?« čudi se ženica, odpre mizni predal ter vzame iz njega velik hleb črnega kruha, ki ga položi pred Desko.
Štefan Deska kuje danes svoje naklepe, zatorej
 
je nocoj žerjavica na ognjišču mrtva, in
»Ako bi se ne zamerila!«
ni nalil lonca, da bi si skuhal večerjo.
 
Počasi koraka iz vasi naravnost proti Slavij
Lačnemu učitelju se zažare oči in odgovori ji iz srca: »Nekaj Vam bom povedal, mati, odkritosrčno povedal: Kar se tiče —, kar je rečeno, mati, prav rad ga vzamem.«
evi hiši. Mrak je bil že, ko stopi v vežo ter
 
blagovoljno pozdravi Slaveljko, katera se je urno
In prime dolgi nož ter ga zasadi v SlavIjevo peko, da je bilo veselje.
vrtila okoli peči, da bi vnetila kurjavo. Razveseli
 
se mati »gosposkega* gosta, urno ga pelje v
»Prav rad ga vzamem, mati! Poglejte, mati Slaveljka, takole je ta stvar: mi gosposki ljudje se tudi naveličamo belega kruha in časi jemo tudi črnega radi. Kar ima človek redkokrat, je rad«, pristavi z naivno lažnivostjo.
hišo ter posadi ga za veliko črvivo mizo.
 
«Danes pa imam nekaj posebnega, mati»,
V tem času pa prižge hišna gospodinja trsko ter jo vtakne v poko poleg mize, da jesvetlo gorela ter malo sobo polnila z dimom.
izpregovori Deska, raztezajoč se rahlo na sedežu.
 
«Ali res, ali res?« čudi se ženica, odpre
»Mati«, zavpije Deska čez nekaj časa, ko se je najel črnega daru božjega, »mati, Vi morate svojega sina dati v šolo, pravim, in to je tisto, kar sem Vam hotel povedati.«
mizni predal ter vzame iz njega velik hleb
 
črnega kruha, ki ga položi pred Desko.
Ženica se prestraši tako nenadnega napada, okamenela stoji ter premišljuje in premišljuje, kako naj bi odgovarjala.
«Ako bi se ne zamerila!«
 
Lačnemu učitelju se zažare oči in odgovori
Ali v tem usodepolnem trenutku se odpro vrata in v hišo stopi človek, slabo oblečen, bledega lica.
ji iz srca: »Nekaj Vam bom povedal, mati, odkritosrčno
 
povedal: Kar se tiče —, kar je rečeno,
»Ako je prav, če pravim: Dober večer, pravim: Dober večer!«
mati, prav rad ga vzamem.«
 
In prime dolgi nož ter ga zasadi v Slav-
S temi besedami zleze v hišo.
Ijevo peko, da je bilo veselje.
 
«Prav rad ga vzamem, mati! Poglejte, mati
»Le bliže, Jakope, le bliže! Siten pa bodi samo, kolikor se spodobi«, pristavi Slaveljka, »danes imamo vasovavca.«
Slaveljka, takole je ta stvar: mi gosposki ljudje
 
se tudi naveličamo belega kruha in časi jemo
»Siten, Barba, siten! Kaj to, siten?« odgovori ji srdito. »Kaj to, siten? pravim in vprašam. Kdo je bil siten? Judje so bili sitni, ki so križali našega Zveličarja.«
tudi črnega radi. Kar ima človek redkokrat, je
 
rad», pristavi z naivno lažnivostjo.
A ko zagleda Desko za mizo, izgine mu jeza.
V tem času pa prižge hišna gospodinja
 
trsko ter jo vtakne v poko poleg mize, da je
»Hvaljen bodi Jezus, gospod Štefan! Dober večer, gospod Štefan!«
svetlo gorela ter malo sobo polnila z dimom.
 
»Mati«, zavpije Deska čez nekaj časa, ko
In ne čaka odgovora, na klop sede pri peči.
se je najel črnega daru božjega, «mati, V i morate
 
svojega sina dati v šolo, pravim, in to je tisto,
»Kaj sta govorila, Barba, kaj je povedal gospod Štefan, Barba? Nikar se ne mudita zavoljo mene, jaz vaju ne bodem motil, malo bom govoril, samo grel se bom tukajle in poslušal. Meni ne more nihče reči, da prerad govorim, gospod Štefan; ali v pošteno družbo pa rad zahajam, gospod Štefan! No, le govorita le! Kaj čem reči? Moj brat je pobil danes tisto junico, tisto debelo, Barba, tisto rumenoliso! To bo mesa, pravim, mesa, Barba! Jej, jej! oj brat, gospod Štefan, saj ga poznate, tistega bogatega Jermenovca tam doli iz vasi! Moj brat! — bogat! Jej, jej! O le govorita le, jaz vaju ne bom motil.«
kar sem Vam hotel povedati.«
 
Zenica se prestraši tako nenadnega napada,
Da bi se Jakopetu ne razvozlala še bolj moč jezika, porabi Deska to priliko ter pravi:
okamenela stoji ter premišljuje in premišljuje,
 
kako naj bi odgovarjala.
»Kaj hočete, mati, ali naj ostane doma v revščini? Deček ima dobre talente, lepe talente, mati!«
A l i v tem usodepolnem trenutku se odpro
 
vrata in v hišo stopi človek, slabo oblečen,
»Revščina, revščina, gospod Štefan!« oglasi se Jakope, »a tu je moj brat drugačen mož. Obširen kakor vipavski sod; v hlevu pa dvajset glav in še drobnice in še prašičev; jej, moj brat! — bogat!«
bledega lica.
 
»Ako je prav, če pravim: Dober večer,
»Revščina«, zavrne ga gospodinja malo jezna, »revščina je že; ali hišo imamo pa le plačano, nobeden nima pri nas nič terjati, čisto nobeden.«
pravim: Dober večer!«
 
— 27 —
»Jej no, bogatija je le bogatija«, odreže se oni.
S temi besedami zleze v hišo.
 
»Le bliže, Jakope, le bliže! Siten pa bodi
»Tako, hiša je plačana?« oglasi se Deska, »potem je pa lahko! Malo dolga, pa je gospod pri domu, mati!«
samo, kolikor se spodobi«, pristavi Slaveljka,
 
«danes imamo vasovavca.«
»Ko bi se le moglo!« vzdihne Slaveljka.
«Siten, Barba, siten! Kaj to, siten?« odgovori
 
ji srdito. «Kaj to, siten? pravim in vprašam.
»Vsak dan bo jedel bel kruh«, zavpije Deska.
Kdo je bil siten? Judje so bili sitni, ki
 
so križali našega Zveličarja.«
»Vsak dan belega«, vzdihuje ženica za njim.
A ko zagleda Desko za mizo, izgine mu jeza.
 
»Hvaljen bodi Jezus, gospod Štefan! Dober
»In svete maše bo za Vas bral!«
večer, gospod Štefan!«
 
In ne čaka odgovora, na klop sede pri peči.
»Svete maše!«
«Kaj sta govorila, Barba, kaj je povedal
 
gospod Štefan, Barba? Nikar se ne mudita zavoljo
»In še domov bo dajal kak krajcar!«
mene, jaz vaju ne bodem motil, malo bom
 
govoril, samo grel se bom tukajle in poslušal.
»Še domov!«
Meni ne more nihče reči, da prerad govorim,
 
gospod Štefan; ali v pošteno družbo pa rad
»Kravo Vam bo kupil v hlev!«
zahajam, gospod Štefan! No, le govorita le! Kaj
 
čem reči? Moj brat je pobil danes tisto junico,
»I, tudi kravo!«
tisto debelo, Barba, tisto rumenoliso! To bo
 
mesa, pravim, mesa, Barba! Jej, jej! oj brat,
»In še kaj sveta bo prikupil!«
gospod Štefan, saj ga poznate, tistega bogatega
 
Jermenovca tam doli iz vasi! Moj brat! — bogat!
»In še kaj sveta!« vzdihuje Slaveljka; »tamle Rometov laz bo gotovo čez nekaj let naprodaj!«
Jej, jej! O le govorita le, jaz vaju ne bom motil.«
 
Da bi se Jakopetu ne razvozlala še bolj
Tu se vrine Jakope: »Če bo kaj naprodaj, kupil bo moj brat, denar ima. Poglejte, gospod
moč jezika, porabi Deska to priliko ter pravi:
Štefan, poglejte mojega brata sestro, tja k Hribarju se je primožila, in dobila kup dolga, a moj brat ji je dal kup denarja, in zdaj je vsega dosti: v shrambah klobas in žita v predalih. Jej, moj brat, moj brat!«
»Kaj hočete, mati, ali naj ostane doma v
 
revščini? Deček ima dobre talente, lepe talente,
»Bova z Antonom premislila«, reče Slaveljka, »bova premislila!«
mati!«
 
»Revščina, revščina, gospod Štefan!« oglasi
»Le premislite, mati; vsa vas ga bo častila, vse mu bo roko poljubovalo!«
se Jakope, «a tu je moj brat drugačen mož.
 
Obširen kakor vipavski sod; v hlevu pa dvajset
»Lepo je res, čast hiši!«
glav in še drobnice in še prašičev; jej, moj
 
brat! — bogat!»
»Čast hiši in Vam in ljudem; in dobro za hišo«, pristavi Deska.
•Revščina*, zavrne ga gospodinja malo
 
jezna, «revščina je že; ali hišo imamo pa le
»Dobro, dobro«, pritrjuje Jakope, »ali revščina, revščina, gospod Štefan! Mojega brata teta ima pa nekega doktorja v mestu in pa spravljenih kakih petdeset tisoč in pa nič otrok! Gospod Štefan, tisto bo še vse naše enkrat, naše, mojega brata. Bogatija, bogatija.«
plačano, nobeden nima pri nas nič terjati, čisto
 
nobeden.«
»Kaj boš takisto govoril o revščini«, povzame Slaveljka srdito, »kaj boš govoril? Vidiš, pa ravno pojde, pa ravno, če tudi naredimo malo dolga na hišo, pa ravno pojde!«
«Jej no, bogatija je le bogatija«, odreže
 
se oni.
»Ta pa je bila pametna, mati«, pristavi Deska, »ta je bila pametna, moška beseda, in ne boste se je kesali, mati, ne boste seje kesali!«
«Tako, hiša je plačana?« oglasi se Deska,
 
»potem je pa lahko! Malo dolga, pa je gospod
In veselje se vseli materi Slaveljki v srce, in iz sobe gre v vežo pogledat, kako lonci vre. Deska pa si iznova ureže kruha in je.
pri domu, mati!«
 
«Ko bi se le moglo!« vzdihne Slaveljka.
»No, bo pa gospod«, govori Deska s polnimi usti, »no, bo pa gospod. In meni bo dajal hvalo«, pristavi zadovoljno.
«Vsak dan bo jedel bel kruh«, zavpije
 
Deska.
»Gospod«, zakašlja Jakope, »gospod, to je nekaj, ali ne vse. Jaz pa pravim, gospod Štefan, ni ga človeka na svetu nad kmetom. Kmetom, pravim, gospod Štefan; poglejte takole: imeti žemljico, imeti živinico, piti vince in jesti mesce; oj gospod Štefan, pri nas smo tako, bogataši!«
«Vsak dan belega«, vzdihuje ženica za njim.
 
«In svete maše bo za Vas bral!«
»Da, da; pri vas ste trdni. Hišo imate, kakor kak župnikov dvor«, pridene Deska rahlodušno.
«Svete maše!«
 
«In še domov bo dajal kak krajcar!«
»Ka-aj?« zajezi se Jakope in plane od peči proti Štefanu Deski in se prime mize.
»Še domov!«
 
«Kravo Vam bo kupil v hlev!«
»Kaj ste rekli, gospod Štefan? Kakor župnikov dvor! Kdo ga zida? Zidamo ga mi, dajemo les, vozimo kamen, zidamo, tešemo, gospod Štefan! A moj brat ima de-nar, gospod Štefan, dosti denarja, polno denarja, in kar sezida, sezida iz svojega, gospod Štefan, moj brat!«
«1, tudi kravo!«
 
«In še kaj sveta bo prikupil!«
»Verujem, vse verujem«, tolaži Deska razburjenega.
«In sekaj sveta!« vzdihuje Slaveljka; «tamle
 
Rometov laz bo gotovo čez nekaj let naprodaj!»
»Kar je očitno, to je očitno!« in Jakope Jermenovec zleze zopet za peč.
Tu se vrine Jakope: «Ce bo kaj naprodaj,
 
kupil bo moj brat, denar ima. Poglejte, gospod
»Vidite, to je takole«, prične zopet sede; »bogati ljudje, to je taka, da, bogati ljudje. Lahko redimo ženo in otroke. Lahko redimo, in nam ni treba žita kupovati vsako pomlad.«
Štefan, poglejte mojega brata sestro, tja k Hri—
 
29 —
»Res, res«, pritrdi učitelj.
barju se je primožila, in dobila kup dolga, a
 
moj brat ji je dal kup denarja, in zdaj je
»Jej, jej, bogatija! Gospod Štefan, ali sami poberete tisto malo bere, ki jo Vam dajemo kmetje?«
vsega dosti: v shrambah klobas in žita v predalih.
 
Jej, moj brat, moj brat!«
»Sam, sam«, vzdihne Štefan Deska.
«Bova z Antonom premislila«, reče Slaveljka,
 
»bova premislila!«
»Gospod Štefan«, nadaljuje Jakope, »gospod Štefan, Vi zahajate med kmete, do bogatije, imetja, do mladih deklet!«
»Le premislite, mati; vsa vas ga bo častila,
 
vse mu bo roko poljubovalo!«
In Jakope sramežljivo umolkne za pečjo.
«Lepo je res, čast hiši!«
 
»Čast hiši in Vam in ljudem; in dobro za
»Do mladih deklet«, vzdihuje učitelj Štefan Deska.
hišo«, pristavi Deska.
 
«Dobro, dobro«, pritrjuje Jakope, «ali revščina,
»Do mladih deklet, gospod Štefan, in ako bi se hotela možiti katera, priti na dobro,,na kup', pravim, sem hotel reči, gospod Štefan! —«
revščina, gospod Štefan! Mojega brata
 
teta ima pa nekega doktorja v mestu in pa
In učitelj Deska privzdigne glavo in zazija.
spravljenih kakih petdeset tisoč in pa nič otrok!
 
Gospod Štefan, tisto bo še vse naše enkrat,
»Vidite, takole, gospod Štefan, takole recite: Dobro ti bo, če ga vzameš; po hiši boš hodila, polič vina v roki nosila in pila; v veži bodo pa lonci vreli in kuhalo se bo meso.«
naše, mojega brata. Bogatija, bogatijaU
 
«Kaj boš takisto govoril o revščini«, povzame
Deska vstane in pravi skoraj plašno: »Ali misliš sebe?«
Slaveljka srdito, »kaj boš govoril? Vidiš,
 
pa ravno pojde, pa ravno, če tudi naredimo
»I, če tudi!« se zajezi oni in skoči od peči, prime za kljuko in govori urno: »Če je prav, pa pravim: Lahko noč, lahko noč!«
malo dolga na hišo, pa ravno pojde!«
 
»Ta pa je bila pametna, mati«, pristavi
In godrnjaje odide.
Deska, «ta je bila pametna, moška beseda, in ne
 
boste se je kesali, mati, ne boste seje kesali!«
Taki so ti mlajši sinovi bogatih hiš. Tisto malo, kar so dobili po očetu, poženo kmalu, potem pa polegajo in prežijo pri hiši. Drugod se pa bahajo in si iščejo bogatih nevest.
In veselje se vseli materi Slaveljki v srce,
 
in iz sobe gre v vežo pogledat, kako lonci vrd.
Tudi Deska pase sikmalu iznovapotem urezeprijazno kruhaposlovi inz jegospodinjo.
 
»No, bo pa gospod«, govori Deska s polnimi
Bil je zadovoljen; zadovoljen s svojim opravkom, in viri nam pravijo, da tudi s svojo večerjo!
usti, «no, bo pa gospod. In meni bo dajal
 
hvalo«, pristavi zadovoljno.
==Kratko, vendar usodepolno poglavje==
»Gospod«, zakašlja Jakope, «gospod, to je
 
nekaj, ali ne vse. Jaz pa pravim, gospod Štefan,
Ali za našega junaka se ni bila še odločila usoda. Se ni bilo domov hišnega gospodarja; delal je pozno v noč. Med tem pa je kuhala mati doma; bila je mirna in trdnega prepričanja, da, kar reče ona, reče tudi Slavelj.
ni ga človeka na svetu nad kmetom. Kmetom,
 
pravim, gospod Štefan; poglejte takole: imeti
Ali takrat bi se bila mati Slaveljka skoraj prevarila. Druga polovica njenega zakonskega življenja se je upirala, da ji je splaval up po vodi.
žemljico, imeti živinico, piti vince in jesti mesce;
 
oj gospod Štefan, pri nas smo tako, bogataši!«
»Ne vem, če bo kaj«, pravi oče Slavelj, odloživši žlico pri večerji, »ne vem, če bo kaj; predrago — in denarja ni.«
«Da, da; pri vas ste trdni. Hišo imate,
 
kakor kak župnikov dvor«, pridene Deska rahlodušno.
»Denarja pa ni!« In zleze k peči ter se zamisli. Ona pa gre počedit »čepinje«, in naš junak je bil že zdavnaj zaspal na klopi.
«Ka-aj ?» zajezi se Jakope in plane od peči
 
proti Štefanu Deski in se prime mize.
Ali boginja Sreča je tudi proti očetovi volji hotela razliti svoje darove na mladega sina in pripeljala je še pozno tedaj dva gosta do hiše. Mati Slaveljka se ju prav srčno prestraši, ko stopita čez njen prag. Bila sta nizkega stanu, iz družbe beračev. Eden se je nevarno opotekal, kar je pričalo, da je pil čez žejo.
«Kaj ste rekli, gospod Štefan? Kakor župnikov
 
dvor! Kdo ga zida? Zidamo ga mi, dajemo
»Malo postelje bi prosila, mati!« izpregovori prvi.
les, vozimo kamen, zidamo, tešemo, gospod
 
Štefan! A moj brat ima de-nar, gospod Štefan,
»Kaj mi moraš zmerom najprej govoriti?« zajezi se oni, ki se je opotekal. »Prosil bi res«, pristavi potem prijazno.
dosti denarja, polno de-narja, in kar sezida,
 
sezida iz svo-jega, gospod Štefan, moj brat!«
»Malo kaše bi skuhala, mati!« prosi prvi.
»Verujem, vse verujem«, tolaži Deska razburjenega.
 
«Kar je očitno, to je očitno!« in Jakope
»Nikar ne govori, Luka! Skuhala bi res! Vsi jo bomo jedli, toliko je bo, kaše!« pristavi drugi ponosno.
Jermenovec zleze zopet za peč.
 
«Vidite, to je takole«, prične zopet sede;
»Janez je malo — takšen, mati!«
»bogati ljudje, to je taka, da, bogati ljudje.
 
Lahko redimo ženo in otroke. Lahko redimo,
»Nikar ne blebetaj, Luka, Janez je dober človek.«
in nam ni treba žita kupovati vsako pomlad.«
 
«Res, res«, pritrdi učitelj.
In mati Slaveljka pristavi vode, da bi se kuhala kaša. Ona dva pa stopita v hišo, odložita košek v kot pod sklednik ter sedeta zraven njega. Oče Slavelj pa je tedaj premišljeval pri peči. Prav zamislil seje bil, skrčil noge, objel jih z rokami ter položil brado na kolena. Mož je mislil.
»Jej, jej, bogatija! Gospod Štefan, ali sami
 
poberete tisto malo bere, ki jo Vam dajemo
»Očka ste pa žalostni«, ogovori ga Luka dobrovoljno ter pristopi k njemu.
kmetje ?»
 
«Sam, sam», vzdihne Štefan Deska.
»Ej skrbi so, skrbi!« odgovori Slavelj.
«Gospod Štefan», nadaljuje Jakope, »gospod
 
Štefan, V i zahajate med kmete, do bogatije,
»Skrbi, očka! Da, res je tako«, pritrdi Luka ter prav tiho, mrtvaško tiho govori; »ej, poglejte, očka; še jaz, ki nimam nič, živim zdaj pol težavneje, kar hodim s temle«, in pokaže na pijanega Janeza.»Pa kaj čem; nimam ne koška, ne vrečic, ta jih pa ima. Meni se je vse potrgalo, da je res tako!«
imetja, do mladih deklet!«
 
In Jakope sramežljivo umolkne za pečjo.
»Rad bi ga dal v šolo, grozno rad. Pa denarja ni, denarja!«
«Do mladih deklet«, vzdihuje učitelj Štefan
 
Deska.
»Dečka svojega v šolo? Kaj pa! Da je res tako, le dajte ga!«
«Do mladih deklet, gospod Štefan, in ako
 
bi se hotela možiti katera, priti na dobro, ,na
»A denar, denar!«
kup', pravim, sem hotel reči, gospod Štefan! —»
 
In učitelj Deska privzdigne glavo in zazija.
»Kaj denar! Koliko jih je gospodov revnih staršev, in vendar maše bero, da je res tako. Tam in tam, povsod jih je dosti, beraških otrok, gospodov, mašnikov, cerkvenih učenikov, pobožnih, molitvenih dušnih pastirjev, da je res tako, očka!«
»Vidite, takole, gospod Štefan, takole recite:
 
Dobro ti bo, če ga vzameš; po hiši boš
»Revnih, praviš?«
hodila, polič vina v roki nosila in pila; v veži
 
bodo pa lonci vreli in kuhalo se bo meso.«
»Beračev, pravim.«
Deska vstane in pravi skoraj plašno: «Ali
 
misliš sebe?«
Med tem pa je zapuščen sedel Janez pri svoji lasti in srd se mu je kuhal v temni duši, da mu zgovorni tovariš tako meni nič, tebi nič jemlje gospodarjevo prijaznost, in da se zanj nihče čisto nič ne meni. Stori hudoben naklep, pristopi k peči ter se vrine prav nepriljudno v razgovor.
«1, če tudi!« se zajezi oni in skoči od peči,
 
prime za kljuko in govori urno: «Ce je prav,
»Luka, ti nič ne veš; ti nič ne veš, pa vendar vedno blebetaš. Moj brat, — pristavi s ponosom, — moj brat pa je bil dvajset let pri vojakih, pa ve tudi kaj povedati; ti pa nič ne veš.«
pa pravim: Lahko noč, lahko noč!«
 
In godrnjaje odide.
»Janez, miruj!« prosi Luka. Ali Janez še ni bil razkril grde svoje duše. Prav s trdim srcem pristavi kratke, a razumne besede:»Ne boš je jedel, ne!«
Taki so ti mlajši sinovi bogatih hiš. Tisto
 
malo, kar so dobili po očetu, požend kmalu,
Luki pa se nagrbanči čelo, sam svojim ušesom ne verjame, ko mu bijejo nanje ti trdosrčni glasovi.
potem pa polegajo in prežijo pri hiši. Drugod
 
se pa bahajo in si iščejo bogatih nevest.
»Kaj praviš? Kašo?« jeclja boječ.
Tudi Deska se kmalu potem prijazno poslovi
 
z gospodinjo.
»Ne boš je jedel, ne!«
Bil je zadovoljen; zadovoljen s svojim opravkom,
 
in viri nam pravijo, da tudi s svojo večerjo!
Ali tudi temu se razburi srce; osorno zavpije: »Ali si sam prosil?«
V I L
 
Kratko, vendar usodepolno poglavje.
»Jedel je ne boš!«
A l i za našega junaka se ni bila še odločila
 
usoda. Se ni bilo domov hišnega gospodarja;
»Kdo je kupil zabele, da se polije — kaj?«
delal je pozno v noč. Med tem pa je kuhala
 
mati doma; bila je mirna in trdnega prepričanja,
Ali trdo kladivo je padalo na trdo naklo.
da, kar reče ona, reče tudi Slavelj.
 
A l i takrat bi se bila mati Slaveljka skoraj
Luki pa upade srce in pravi rahlo:»Nikar, Janez, nikar! Saj ne boš večno živel. Jutri bo pa vse dobro; glava te bo bolela in vse bo dobro. Janez, da je res tako; saj nisi za večno.«
prevarila. Druga polovica njenega zakonskega
 
življenja se je upirala, da ji je splaval up po
Viri nam ne pravijo, kako bi se bil končal ta dobrodušni prepir. Samo toliko vemo: ko prinese mati Slaveljka skledo rumene kaše v hišo, pretrga daljno pravdo in reče krepko:
vodi.
 
»Ne vem, če bo kaj», pravi oče Slavelj,
»Tu je kaša, jedla pa jo bosta oba!«
odloživši žlico pri večerji, «ne vem, če bo kaj;
 
predrago — in denarja ni.»
Tedaj pa se oglasi tudi oče Slavelj za pečjo; skloni se, dene noge s kloni in mir mu zaveje po nizkem čelu: »Pa pojde! Če je toliko siromakov pod masnim plaščem, zakaj bi pa moj ne bil?«
«Denarja pa ni!» In zleze k peči ter se
 
zamisli. Ona pa gre počedit «čepinje», in naš
»Siromakov, očka, siromakov, da je res tako, samotarjev, beračev, revežev«, pristaviLuka in radosten uživa rumeno hrano.
junak je bil že zdavnaj zaspal na klopi.
 
Ali boginja Sreča je tudi proti očetovi
»Tiho, Luka!« se mu zajezi tovariš, »nikar ne govori; ti nič ne veš; moj brat, moj brat, ta kaj ve!«
volji hotela razliti svoje darove na mladega
 
sina in pripeljala je še pozno tedaj dva gosta
Zagrinjalo pade. A Rubikon je bil prekoračen in premagane so bile vse zapreke. Slavljev Janez je bil namenjen za šolo.
do hiše. Mati Slaveljka se ju prav srčno prestraši,
 
ko stopita čez njen prag. Bila sta nizkega
==Pozabljeno==
stanu, iz družbe beračev. Eden se je nevarno
 
opotekal, kar je pričalo, da je pil čez žejo.
Prekoračimo čas za kakih dvanajst let. Bobovec se ni mnogo izpremenil; vse je še na starem, kakor nekdaj. Samo tu pa tam pobeljen zid, tu večja okna, tam na štiri ogle stekla v oknih (prej so bila okrogla), tu streha zakrpana, tam celo vsa nova! Ali drugo vse na starem; samo te male nasledke je pustila za sabo kultura, ko je vela zopet dvanajst novih let čez Bobovec.
»Malo postelje bi prosila, mati!» izpregovori
 
prvi.
Toda danes se ne mudimo predolgo v vasi; dasi nam je bolj znana nego grad, obračamo vendar bravčevo pozornost na to poslopje.
»Kaj mi moraš zmerom najprej govoriti?«
 
zajezi se oni, ki se je opotekal. »Prosil bi res»,
Sonce je sijalo na staro zidovje, tako da so se bliščale dolge vrste visokih oken. Krdela golobov so sedala na streho, ali se vzdigovala ž nje ter posedala po travnikih, ki so se razprostirali na široko pred graščino. Bilo je poleti, a trava je bila že pokošena. Lep popoldan je bil.
pristavi potem prijazno.
 
33 •
Iz visokega portala stopata mlada gospoda, okusno oblečena, in vse obličje je pričalo, da sta aristokrata. Enacih let sta videti; samo da je eden bolj gladkega, dekliškega lica, drugemu pada na prsi gosta brada.
k Malo kaše bi skuhala, mati!* prosi prvi.
 
»Nikar ne govori, Luka! Skuhala bi res!
»Kam pa greva danes, Saldern?« izpregovori bradati, ko stopita na sonce.
Vsi jo bomo jedli, toliko je bo, kaše!» pristavi
 
drugi ponosno.
»Ako ti je po volji, pojdiva čez travnike mimo potoka. Danes sije sonce in videl bodeš, kako bodo švigale postrvi po peščeni strugi.«
«Janez je malo — takšen, mati!*
 
•Nikar ne blebetaj, Luka, Janez je dober
Nekoliko časa molče korakata po mehkih bilkah, potem prične prvi: »Kakovi ste vendar ti Salderni, tako čudni ljudje, črnogledi, pusti. Povem ti, Hugon«, pristavi bridko, »ko bi ne bilo tvoje sestre Olge, vrag me vzemi, ako bi me še kdaj videlo to pusto zidovje vaše!«
človek.*
 
In mati Slaveljka pristavi vode, da bi se
Toda oni koraka molče dalje.
kuhala kaša. Ona dva pa stopita v hišo, odložita
 
košek v kot pod sklednik ter sedeta zraven
»In ti in tvoj oče«, nadaljuje prvi ostro, »kakove so te razmere? Če ga že ne ljubiš, kakor je zapoved, vsaj spoštuj ga!«
njega. Oče Slavelj pa je tedaj premišljeval pri
 
peči. Prav zamislil seje bil, skrčil noge, objel jih z
Tedaj prideta do kraja, kjer je potok z jelševjem obrasten. Saldern razprostre vejevje, in stopita v senco. Okoli vode je bilo skalovje in med njim se je bilo naredilo precej globočine. Ko stopita tu sem, izleti povodni kos dalje po strugi in v globočino se skrijejo boječe ribe, ki so se prej grele na vršini.
rokami ter položil brado na kolena. Mož je mislil.
 
«Očka ste pa žalostni*, ogovori ga Luka
dobrovoljno ter pristopi k njemu.
«Ej skrbi so, skrbi!* odgovori Slavelj.
»Skrbi, očka! Da, res je tako*, pritrdi Luka
ter prav tiho, mrtvaško tiho govori; «ej, poglejte,
očka; še jaz, ki nimam nič, živim zdaj pol
težavneje, kar hodim s temle*, in pokaže na
pijanega Janeza. «Pa kaj čem; nimam ne koška,
ne vrečic, ta jih pa ima. Meni se je vse potrgalo,
da je res tako!*
«Rad bi ga dal v šolo, grozno rad. Pa
denarja ni, denarja!*
«Dečka svojega v šolo? Kaj pa! Da je res
tako, le dajte ga!»
»A denar, denar!*
«Kaj denar! Koliko jih je gospodov revnih
staršev, in vendar maše bero, da je res tako.
T a v č a r - j e v e povesti. I. 3
— 34 —
Tam in tam, povsod jih je dosti, beraških otrok,
gospodov, mašnikov, cerkvenih učenikov, pobožnih,
molitvenih dušnih pastirjev, da je res
tako, očka!«
«Revnih, praviš ?»
»Beračev, pravim.«
Med tem pa je zapuščen sedel Janez pri
svoji lasti in srd se mu je kuhal v temni duši,
da mu zgovorni tovariš tako meni nič, tebi nič
jemlje gospodarjevo prijaznost, in da se zanj
nihče čisto nič ne meni. Stori hudoben naklep,
pristopi k peči ter se vrine prav nepriljudno
v razgovor.
«Luka, ti nič ne veš; ti nič ne veš, pa
vendar vedno blebetaš. Moj brat, — pristavi s
ponosom, — moj brat pa je bil dvajset let pri vojakih,
pa ve tudi kaj povedati; ti pa nič ne veš.»
«Janez, miruj!« prosi Luka. Ali Janez še
ni bil razkril grde svoje duše. Prav s trdim
srcem pristavi kratke, a razumne besede: «Ne
boš je jedel, ne!«
Luki pa se nagrbanči čelo, sam svojim
ušesom ne verjame, ko mu bijejo nanje ti trdosrčni
glasovi.
«Kaj praviš? Kašo?« jeclja boječ.
»Ne boš je jedel, ne!«
A l i tudi temu se razburi srce; osorno
zavpije: «Ali si sam prosil?«
»Jedel je ne boš!«
«Kdo je kupil zabele, da se polije — kaj ?>
A l i trdo kladivo je padalo na trdo naklo.
Luki pa upade srce in pravi rahlo: «Nikar,
Janez, nikar! Saj ne boš večno živel. Jutri bo
pa vse dobro; glava te bo bolela in vse bo
dobro. Janez, da je res tako; saj nisi za večno.«
Viri nam ne pravijo, kako bi se bil končal
ta dobrodušni prepir. Samo toliko vemo: ko
prinese mati Slaveljka skledo rumene kaše v
hišo, pretrga daljno pravdo in reče krepko:
»Tu je kaša, jedla pa jo bosta oba!«
Tedaj pa se oglasi tudi oče Slavelj za pečjo;
skloni se, dene noge s kloni in mir mu zaveje po
nizkem čelu: «Pa pojde! Če je toliko siromakov
pod masnim plaščem, zakaj bi pa moj ne bil?«
»Siromakov, očka, siromakov, da je res
tako, samotarjev, beračev, revežev«, pristavi
Luka in radosten uživa rumeno hrano.
»Tiho, Luka!« se mu zajezi tovariš, «nikar
ne govori; ti nič ne veš; moj brat, moj brat,
ta kaj ve!«
Zagrinjalo pade. A Rubikon je bil prekoračen
in premagane so bile vse zapreke.
Slavljev Janez je bil namenjen za šolo.
V I I I .
Pozabljeno.
Prekoračimo čas za kakih dvanajst let.
Bobovec se ni mnogo izpremenil; vse je še
na starem, kakor nekdaj. Samo tu pa tam po-
36 -
beljen zid, tu večja okna, tam na štiri ogle
stekla v oknih (prej so bila okrogla), tu streha
zakrpana, tam celo vsa nova! A l i drugo vse na
starem; samo te male nasledke je pustila za
sabo kultura, ko je vela zopet dvanajst novih
let čez Bobovec.
Toda danes se ne mudimo predolgo v
vasi; dasi nam je bolj znana nego grad, obračamo
vendar bravčevo pozornost na to poslopje.
Sonce je sijalo na staro zidovje, tako da
so se bliščale dolge vrste visokih oken. Krdela
golobov so sedala na streho, ali se vzdigovala
ž nje ter posedala po travnikih, ki so se razprostirali
na široko pred graščino. Bilo je
poleti, a trava je bila že pokošena. Lep popoldan
je bil.
Iz visokega portala stopata mlada gospoda,
okusno oblečena, in vse obličje je pričalo, da
sta aristokrata. Enacih let sta videti; samo da
je eden bolj gladkega, dekliškega lica, drugemu
pada na prsi gosta brada.
«Kam pa greva danes, Saldern?« izpregovori
bradati, ko stopita na sonce.
«Ako ti je po volji, pojdiva čez travnike
mimo potoka. Danes sije sonce in videl bodeš,
kako bodo švigale postrvi po peščeni strugi.«
Nekoliko časa molče korakata po mehkih
bilkah, potem prične prvi: «Kakovi ste vendar
ti Salderni, tako čudni ljudje, črnogledi, pusti.
Povem ti, Hugon», pristavi bridko, «ko bi ne
— 37 —
bilo tvoje sestre Olge, vrag me vzemi, ako bi
me še kdaj videlo to pusto zidovje vaše!«
Toda oni koraka molče dalje.
«In ti in tvoj oče«, nadaljuje prvi ostro,
«kakove so te razmere? Če ga že ne ljubiš,
kakor je zapoved, vsaj spoštuj ga!«
Tedaj prideta do kraja, kjer je potok z
jelševjem obrasten. Saldern razprostre vejevje,
in stopita v senco. Okoli vode je bilo skalovje
in med njim se je bilo naredilo precej globočine.
Ko stopita tu sem, izleti povodni kos
dalje po strugi in v globočino se skrijejo boječe
ribe, ki so se prej grele na vršini.
Prijatelja sedeta v senco na skalni rob.
 
»Čudiš se, Oton«, prične Hugon Saldern,
»Čudiš se, Oton«, prične Hugon Saldern, »zakaj smo Salderni taki, in tvoje moralno srce si je morda prizadevalo Bog ve koliko, da bi dobilo kje pičico opravičenja zame. Ali pravim, da je trenutkov v človeškem življenju, ko nič ne pomaga vsa morala, ko bi nas tudi z železnimi verigami privezali nanjo; nič, pravim, čisto nič!«
«zakaj smo Salderni taki, in tvoje moralno srce
 
si je morda prizadevalo Bog ve koliko, da bi
»To je zopet ena tistih ugank, s katerimi se tako rad trudiš brez uspeha, dragi Hugon!«
dobilo kje pičico opravičenja zame. A l i pravim,
 
da je trenutkov v človeškem življenju, ko nič
»Uganka! To vam je vse uganka, kar vam ne gre v vaša tako grozno mehka, aristokratska srca. Uganka!«
ne pomaga vsa morala, ko bi nas tudi z železnimi
 
verigami privezali nanjo; nič, pravim, čisto
»Poglej!« In pobere kamen ter ga zažene v vodo, da se razpluskne po skalovju, in krogi se delajo na vršini. »Poglej, to vam je življenje:« delajo se krogi, ali počasi izginejo, vršina je zopet mirna in gladka, kakor da bi se ne bila ravnokar razburila; to je vaše življenje; vedno ravno gladko, in vtiski izginejo, kakor krogi na vodi, in morala vse poravna, vse popravi. Morala — uganka!«
nič!«
 
»To je zopet ena tistih ugank, s katerimi
»Pustiva to«, reče oni.
se tako rad trudiš brez uspeha, dragi Hugon!«
 
»Uganka! To vam je vse uganka, kar vam
Ali ta ga prime za roko in pravi trdo: »Tisi sodil, torej tudi poslušaj, kako je bilo, da bodeš vedel, kako je bilo!«
ne gre v vaša tako grozno mehka, aristokratska
 
srca. Uganka!«
In pusti mu roko, nasloni se na jelševo deblo, ki je stalo za njim, in zamišljen zre v jasno nebo. Kakor da bi sam s sabo govoril, tako tiho je izrekal besedo za besedo, da je prijatelj komaj razumel, kar mu je pravil. Rahlo je voda šumela, in tu pa tam se je prikazala rdečepikasta postrv na vršino, migala z repom ter grela se v sončnih žarkih.
«Poglej!« In pobere kamen ter ga zažene
 
v vodo, da se razpluskne po skalovju, in krogi
»Tako je bilo, Oton, tako je bilo! Ti veš, da je imel moj oče sina od prve žene. Ne vem, ali ga je ljubil kdaj, ali ne; toliko pa vem, da je bil Karlo silno krasen človek!
se delajo na vršini. «Poglej, to vam je življenje:
 
- 3« -
Silno krasen človek! In kako sva se ljubila! Bil sem star kakih deset let; Karlo pa gotovo dvajset let starejši. In četudi sva bila vsak svoje matere, vendar menim, da bi me ne bil bolj ljubil pravi brat. Koliko sva preletala in preigrala skupaj! Vse je znal narediti tako lepo, vse, prav vse, kar sem želel. Kadar sem hotel jezdariti, takoj je izlekel konja od jasli in posadil me nanj. Ako sem želel ribe loviti, takoj sva bila pri vodi; ali kar sem hotel. Oj, bil je krasen človek, brat Karlo!
delajo se krogi, ali počasi izginejo, vršina je
 
zopet mirna in gladka, kakor da bi se ne bila
Nekdaj je bilo — v nedeljo popoldne je bilo. Ondi v vasi je zvonilo v cerkev in s Karlom sva stala pri grajskih vratih. Pri oskrbniku je bila tedaj sorodnica, mlado dekle, krasna kakor gorska vila, zlita iz prečistega zlata. Šla je mimo v cerkev, in Karlo je šel ž njo.«
ravnokar razburila; to je vaše življenje; vedno
 
ravno gladko, in vtiski izginejo, kakor krogi
»Marjetka«, je dejal, »jaz sem tudi pobožen,
na vodi, in morala vse poravna, vse popravi.
Morala — ugankah
»Pustiva to», reče oni.
A l i ta ga prime za roko in pravi trdo: »Ti
si sodil, torej tudi poslušaj, kako je bilo, da
bodeš vedel, kako je bilo!«
In pusti mu roko, nasloni se na jelševo
deblo, ki je stalo za njim, in zamišljen zre v
jasno nebo. Kakor da bi sam s sabo govoril,
tako tiho je izrekal besedo za besedo, da je
prijatelj komaj razumel, kar mu je pravil. Rahlo
je voda šumela, in tu pa tam se je prikazala
rdečepikasta postrv na vršino, migala z repom
ter grela se v sončnih žarkih.
»Tako je bilo, Oton, tako je bilo! T i veš,
da je imel moj oče sina od prve žene. Ne vem,
ali ga je ljubil kdaj, ali ne; toliko pa vem,
da je bil Karlo silno krasen človek!
Silno krasen človek! In kako sva se ljubila!
Bil sem star kakih deset let; Karlo pa gotovo
dvajset let starejši. In četudi sva bila vsak
svoje matere, vendar menim, da bi me ne bil
bolj ljubil pravi brat. Koliko sva preletala in
preigrala skupaj! Vse je znal narediti tako lepo,
vse, prav vse, kar sem želel. Kadar sem hotel
jezdariti, takoj je izlekel konja od jasli in po—
39 —
sadil me nanj. Ako sem želel ribe loviti, takoj
sva bila pri vodi; ali kar sem hotel. Oj, bil je
krasen človek, brat Karlo!
Nekdaj je bilo — v nedeljo popoldne
je bilo. Ondi v vasi je zvonilo v cerkev in s
Karlom sva stala pri grajskih vratih. Pri oskrbniku
je bila tedaj sorodnica, mlado dekle, krasna
kakor gorska vila, zlita iz prečistega zlata. Sla
je mimo v cerkev, in Karlo je šel ž njo.»
«Marjetka», je dejal, «jaz sem tudi pobožen,
s teboj pojdem. In ti, Hugon, pojdi k očetu;
ravno je vprašal po tebi!»«
 
In smejaje se sta odšla. Jaz pa sem se srdil,
In smejaje se sta odšla. Jaz pa sem se srdil, da gre s to Marjetko, mene pa pusti samega, mene, brata!
 
mene, brata!
In jezen sem šel gori v sobo k očetu. Oče je bil, kakor veš, tedaj že zopet vdovec. Pisal je pri mizi in ni se zmenil zame, ko sem vstopil.
 
je bil, kakor veš, tedaj že zopet vdovec. Pisal
Šel sem bliže in gledal, kako piše in počasi sem izkušal priti do s srebrom okovanega samokresa, ki je bil vedno na njegovi mizi.
je pri mizi in ni se zmenil zame, ko sem vstopil.
 
Sel sem bliže in gledal, kako piše in počasi
»Pusti!« reče osorno; »tja pojdi k oknu!«
sem izkušal priti do s srebrom okovanega samokresa,
 
ki je bil vedno na njegovi mizi.
Bil je tedaj že plešast in popolnoma siv. Vzamem knjigo s podobami in sedem k oknu.
«Pusti!» reče osorno; «tja pojdi k oknuU
 
Bil je tedaj že plešast in popolnoma siv.
Gledal sem podobe, ali kmalu mi spadejo oči in zaspim.
Vzamem knjigo s podobami in sedem k oknu.
 
Gledal sem podobe, ali kmalu mi spadejo
oči in zaspim.
Zbudi me glasna govorica.
 
»Zeniti se torej hočeš?« je dejal očetov glas.
»Ženiti se torej hočeš?« je dejal očetov glas.
• Zeniti! Star sem menda dovolj!« odgovori
 
Karlo.
»Ženiti! Star sem menda dovolj!« odgovori Karlo.
— 4° —
 
Odprem oči. Pri očetu stoji Karlo; mrak
Odprem oči. Pri očetu stoji Karlo; mrak je bil; vendar sem videl, kako je bil bled in kako se mu je bilo nabralo v goste gube visoko čelo.
 
kako se mu je bilo nabralo v goste gube visoko
»Dolgo časa sem čakal«, je govoril trdo, »in Vam bi menda ne ustregel še tedaj ne, ko bi bil siv, kakor ste Vi, in se hotel ženiti.«
čelo.
 
«Dolgo časa sem čakal», je govoril trdo,
»Siv kakor sem jaz«, je ponavljal oče, in videl sem, da se mu je tresla roka, ki jo je bil položil čez pisanje na mizi.
»in Vam bi menda ne ustregel še tedaj ne, ko
 
bi bil siv, kakor ste V i , in se hotel ženiti.«
»Sedaj sem sit, do vrha sit, čisto do vrha sit Vašega jarma, in če se upre ves svet, ne poslušam ga več!«
»Siv kakor sem jaz«, je ponavljal oče, in
 
videl sem, da se mu je tresla roka, ki jo je bil
»Ti si tak, kakršna je bila tvoja mati!«
položil čez pisanje na mizi.
 
«Sedaj sem sit, do vrha sit, čisto do vrha
Ali Karlo urno pristopi, da zadene ob kristalno kupo na mizi; kupa pade na tla ter se razbije.
sit Vašega jarma, in če se upre ves svet, ne
 
poslušam ga več!»
»Grof Saldern!« reče in se skloni k njemu; »grof Saldern! Dajte ji mir!«
«Ti si tak, kakršna je bila tvoja mati!«
 
Ali Karlo urno pristopi, da zadene ob kristalno
kupo na mizi; kupa pade na tla ter se
razbije.
«Grof Saldern!« reče in se skloni k njemu;
»grof Saldern! Dajte ji mir!«
In zasveti se mu oko!
 
«Pustiva pozabljene reči, Karlo, pustiva!«
»Pustiva pozabljene reči, Karlo, pustiva!« in molčal je toliko časa, da se je umiril sin in odstopil od mize.
 
odstopil od mize.
«»Pustiva jih, dobro je tako; ali jaz ne bodem več pri Vas!«
 
bodem več pri Vas!«
«»Saj je boljše!« odgovori oče; «»a sedaj mi povej nevesto, katero si izbral, da ti bode sladila pustega življenja pota«, pristavi sarkastno.
 
mi povej nevesto, katero si izbral, da ti bode
»Marjetko oskrbnikovo!«
sladila pustega življenja pota«, pristavi sarkastno.
 
»Marjetko oskrbnikovo!»
To je Karlo počasno govoril, ali vtisek je bil strašan! Kakor da bi ga bil pičil gad, skoči oče s sedeža, in videl sem, da se je tresel po vsem životu.
 
— 4' —
»Marjetko, Marjetico«, je govoril sam s sabo, in gladil si z roko plešasto glavo; »to je: mojega hlapca deklo! ha, ha!«
To je Karlo počasno govoril, ali vtisek je
 
bil strašan! Kakor da bi ga bil pičil gad, skoči
»Blagoslova Vas ne prosim!« reče Karlo srdito.
oče s sedeža, in videl sem, da se je tresel po
 
vsem životu.
»Blagoslova! ha, ha! Karlo, ali imaš kaj krvi v srcu? Človek! Človeče!«
«Marjetko, Marjetico«, je govoril sam s sabo,
 
in gladil si z roko plešasto glavo; «to je: mojega
hlapca deklo! ha, ha!«
»Blagoslova Vas ne prosim!« reče Karlo
srdito.
«Blagoslova! ha, ha! Karlo, ali imaš kaj
krvi v srcu? Človek! Človeče!«
In hodil je po sobi in stiskal pesti ob senca.
 
»Človek! Človeče!« —
 
«Dobro vem, da bodo sikali z jeziki! In
»Dobro vem, da bodo sikali z jeziki! In tetke in strički bodo majali suhe čeljusti in vsa drhal se bode zaganjala v me, kakor psi, ko so se oprostili verig. A vse nič ne pomaga! Grof Saldern vzame v zakon kmetico, deklo!«
 
vsa drhal se bode zaganjala v me, kakor psi,
Oče pa je divjal po sobi in si vil roke, da ga je bilo grozno videti!
ko so se oprostili verig. A vse nič ne pomaga!
 
Grof Saldern vzame v zakon kmetico, deklo!«
»Grof Saldern! Žival! Zver!« vpije.
Oče pa je divjal po sobi in si vil roke, da
 
ga je bilo grozno videti!
»Blagoslova Vas ne prosim!«
«Grof Saldern! Žival! Zver!« vpije.
 
«Blagoslova Vas ne prosim!«
«»Blagoslova? — Prokletstvo nate! Tisočero prokletstvo! Da bi te požrlo najglobokejše brezno peklensko!«
 
prokletstvo! Da bi te požrlo najglobokejše brezno
peklensko!«
»In vendar vzame grof Saldern kmetico!«
 
Oče pa se je po sili smejal. Potem pristopi
Oče pa se je po sili smejal. Potem pristopi urno k mizi, pri kateri je pisal poprej.
 
«Ako je pa tako«, zavpije zamolklo, «ako
»Ako je pa tako«, zavpije zamolklo, »ako je pa tako, naj vrani žro na vislicah moje meso!«
 
In zagrabi s srebrom okovani samokres.
 
Karlo pa je stal kakor sveča nepremaknjen
Karlo pa je stal kakor sveča nepremaknjen na mestu in leno so mu visele roke ob straneh. Črni lasje pa so mu padali čez čelo in ponosno je zrl v oko svojemu očetu!
 
Črni lasje pa so mu padali čez čelo in ponosno
Ta pa napne petelina, povzdigne orožjein — počilo je! ...
je zrl v oko svojemu očetu!
 
Ta pa napne petelina, povzdigne orožje
Ali od srda se mu je pač tresla roka. Ko se je razkadil dim, je stal Karlo bled kakor podoba iz mramorja na mestu; zrcalo za njim pa je bilo razrušeno in zdrobljeno na sto kosov, ki so se vsuli po tleh.
in — počilo je! . . .
 
A l i od srda se mu je pač tresla roka. Ko
Očetu pade samokres iz rok in sam omahne na stol. Karlo plane k njemu ter ga zgrabi za velo roko.
se je razkadil dim, je stal Karlo bled kakor podoba
 
iz mramorja na mestu; zrcalo za njim pa
»Morivec!« vpije, — in prav zares ga je imenoval morivca! »Življenje si mi dal — z onim steklom si mi ga razrušil! Z onim steklom!«
je bilo razrušeno in zdrobljeno na sto kosov,
 
ki so se vsuli po tleh.
In trdo mu stisne roko, potegne ga kvišku in vleče k razbitemu ogledalu; ni se branil oče, brez volje je taval za njim.
Očetu pade samokres iz rok in sam omahne
 
na stol. Karlo plane k njemu ter ga zgrabi za
»Poglej! Tu si ubil svojega sina, poglej! Poglej, ha, ha!«
velo roko.
 
«Morivec!» vpije, — in prav zares ga je
imenoval morivca! «Življenje si mi dal — z
onim steklom si mi ga razrušil! Z onim steklom!«
In trdo mu stisne roko, potegne ga kvišku
in vleče k razbitemu ogledalu; ni se branil oče,
brez volje je taval za njim.
»Poglej! Tu si ubil svojega sina, poglej!
Poglej, ha, ha!«
In bridko grohotaje se odide Karlo.
 
Jaz pa sem začel jokati, ali oče me izpodi
Jaz pa sem začel jokati, ali oče me izpodi s kletvami iz sobe.
 
Drugo jutro sem vstal s soncem in šel
Drugo jutro sem vstal s soncem in šel tiho v Karlovo sobo.
 
Sedel je molče in globoko se mu je bila
Sedel je molče in globoko se mu je bila sklonila glava na prsi.
 
— 43 —
Žarki so se vsipali skozi čisto steklo in obsevali mu črne lase, ki so mu neredni viseli do ramen.
 
obsevali mu črne lase, ki so mu neredni viseli
»Karlo! Saj nisem več hud, da si šel včeraj z Marjetko. Nič več ne« sem dejal, pristopil k njemu ter ga prijel za roko.
do ramen.
 
«Karlo! Saj nisem več hud, da si šel včeraj
z Marjetko. Nič več neU sem dejal, pristopil k
njemu ter ga prijel za roko.
Roka je bila mrzla kakor led.
 
Povzdigne obraz. Ugasnil je bil ogenj oči
Povzdigne obraz. Ugasnil je bil ogenj oči in upalo mu je bilo bledo lice.
 
«Pojdi sem, dečko!« izpregovori; »pojdi
»Pojdi sem, dečko!« izpregovori; »pojdi sem!«
sem!«
 
In vzame me v naročje in pritisne mi usta
In vzame me v naročje in pritisne mi usta k ušesu.
k ušesu.
 
»Če bodeš priden, prav priden«, je šepetal,
»Če bodeš priden, prav priden«, je šepetal,«povem ti povest, grozno, strašno, krvavo povest, ha, ha!«
 
ha, ha!»
Zažene me od sebe.
 
»Nekdaj je živel mož, ha, ha! — dober
»Nekdaj je živel mož, ha, ha! — dober mož! — Možgane mi je izpil iz čepinje, ha, ha!«
 
»Poglej!« pristavi in me prime za roko;
»Poglej!« pristavi in me prime za roko; »poglej, ubogi Karlo je moral zblazneti; ha, ha!«
 
ha!«
In tako je bilo. — Zblaznel je bil. Sedaj pa je zakopan v blaznišču; pozabljen, pozabljen! Njegovo obilno premoženje po materi pa masti nekakega kuratorja — mojega očeta! Marjeta je umrla ter pustila otroka, kateri sedaj strada tam v vasi pri onem mazaču, pri Žolni!
In tako je bilo. — Zblaznel je bil. Sedaj
 
pa je zakopan v blaznišču; pozabljen, pozabljen!
Njegovo obilno premoženje po materi pa masti
nekakega kuratorja — mojega očeta! Marjeta
je umrla ter pustila otroka, kateri sedaj strada
tam v vasi pri onem mazaču, pri Žolni!
Pozabljeno, pozabljeno! — —
 
44 —
 
«Sedaj pa, ljubi Oton!« pristavi bridko,
»Sedaj pa, ljubi Oton!« pristavi bridko,»sedaj pa mi povej, kako bi se vedel moralno proti očetu, kako? ... To je uganka!«
 
proti očetu, kako? . . . To je uganka!«
«»Da, uganka!«
 
In tovariša vstaneta ter gresta molče po
In tovariša vstaneta ter gresta molče po travnikih; sonce je bilo zašlo.
 
I X .
==Poglavje brez napisa.==
 
A l i si, dragi bravec, sedel že kdaj na
Ali si, dragi bravec, sedel že kdaj na holmu nad domačo vasjo in zrl doli v tiho kmečko življenje? Gotovo si že. In tedaj je sijala pomlad okoli tebe in cvetje je hitelo iz zemlje, soncu naproti. Prejšnji dan ga ni še bilo; ali po noči v mesečini so ga natresle gorske vile in okrasile ž njim naravo, iznova oživljeno. Tedaj pa je cvelo okoli tebe tisoč pisanih cvetov in po njih je mrgolelo tisoč drobnih živalic. Ti pa si raztegnil ude, položil si glavo na mehko rušo in gledal si kvišku v modro nebo. In iz vasi so zapeli zvonovi in sladka harmonija se je razprostirala po dolu in hribih; in sladka harmonija se ti je vselila v dušo; in vzdignil si glavo ter gledal v dolino pod sabo; in videl si vse kakor skozi jasno tenčico. In videl si na okrog pisano cvetje in videl majajoče se veje in veter je pihal raznašajoč bele cvetove. Voda je šumela in tiče so pele in lastovke so poletavale v sinji višini, ali pa sedale ti na očetovo hišo, kjer so v ljubezni znašale gnezdo. Srce ti je bilo veselo in ponosno si dvigal oko na okrog radujoč se
holmu nad domačo vasjo in zrl doli v tiho
življenja — dokler nisi dospel do tihega, mirnega kraja, kjer je stal križ poleg križa. In dušo ti je preplula ločitve bolest; koprnelo ti je srce in naslonil si se v mehko travo ter zatisnil oči, da bi ne gledal krasote okrog in da bi branil solzam, ki so ti kipele iz bolečega srca.
kmečko življenje? Gotovo si že. In tedaj je
 
sijala pomlad okoli tebe in cvetje je hitelo iz
Ali zvonovi so peli, peli! ...
zemlje, soncu naproti. Prejšnji dan ga ni še
 
bilo; ali po noči v mesečini so ga natresle
Ivan Slavelj je imel bridko usodo, da mu je bilo brez upa zapustiti domačo vas!
gorske vile in okrasile ž njim naravo, iznova
 
oživljeno. Tedaj pa je cvelo okoli tebe tisoč
Kdo ga ne pozna suhotnega dijaškega življenja slovenskega mladeniča! Po samostanih, pri dobrih dušah dobiva v prvih letih tu in tam podpore. V tankih hlačicah, v trdookovanih, debelopodplatnih čevljih lazi okrog, v šolo; v nedeljo s pobožno gospodinjo v cerkev. Koliko solza pod odejo po noči in vzdihovanja po domači dolini!
pisanih cvetov in po njih je mrgolelo tisoč
 
drobnih živalic. Ti pa si raztegnil ude, položil
Pozneje v gimnazijskih letih poučevanje po hišah za slabo plačo. Kdo ga ne pozna takovega stradanja in suhoparnega življenja! Vse je suho in prazno. Samo ti spomini na domačo vas, na domače hribe in potoke; to so kaplje, ki mu padajo od kupe veselja, katero usoda drugim polni do vrha, posamezne kaplje na pustošno življenje! — In potem se zagrebe v seminar za polno mizo; uči se in uči, dokler ga ne pošljejo v gorsko vas, da bere v nedeljo in praznik evangelje vernim in se živi in podpira svoje sorodnike. Dobra duša, dobra duša! — In naposled, seve, zaneso ga tudi tja v kot na pokopališče; in »žlahta« pride, poprazni predale in vse odnese; in če je premalo, roti ga v grobu, da je vse zajedel in zapravil. Uborna duša, uborna duša! —
si glavo na mehko rušo in gledal si kvišku v
 
modro nebo. In iz vasi so zapeli zvonovi in
Ali pa pride tudi drugače. Zagledal se je v kako modro oko, nosil je zaradi tega že poprej dolge lase in brado; tedaj pa je izgubljen seminar, in doma jeza in srd in sovraštvo!
sladka harmonija se je razprostirala po dolu
 
in hribih; in sladka harmonija se ti je vselila
Tako se je godilo Ivanu Slavlju.
v dušo; in vzdignil si glavo ter gledal v dolino
 
pod sabo; in videl si vse kakor skozi jasno
Sedel je nekdaj ter napisal kratko pismo in poslal ga domov; in pismo je govorilo, da mu ne pripušča vest biti »gospod.«
tenčico. In videl si na okrog pisano cvetje in
 
videl majajoče se veje in veter je pihal raznašajoč
Viri nam pripovedujejo, da je mati Slaveljka jokala noč in dan; in oče Slavelj je noč in dan godrnjal, naposled sina vrgel iz srca ter zaklenil mu ga za vselej.
bele cvetove. Voda je šumela in tiče
 
— 45 —
Bil je po vročem dnevi hladen večer, ko pride gosposk človek pred Slavijevo hišo in sede ondi na kamen, ki je ležal že od nekdaj tam. Bil je visok, vitke rasti; mlado obličje mu je senčila prva brada in nekako čudno trudno je zrl predse z velikimi, temnimi očmi — Ivan Slavelj!
so pele in lastovke so poletavale v sinji višini,
 
ali pa sedale ti na očetovo hišo, kjer so v ljubezni
Tako je sedel. Vse tiho v hiši. Čez nekaj časa pride mati in nalije vode v lonec. Videla je poznega, zaprašenega popotnika, ali dejala mu mrzlo: »Pod našo streho ne boš spal več! Le pojdi, odkoder si prišel!«
znašale gnezdo. Srce ti je bilo veselo in
 
ponosno si dvigal oko na okrog radujoč se
»Odkoder si prišel!« se oglasi oče v veži, kakor veren odmev svoje soproge!
življenja — dokler nisi dospel do tihega, mirnega
 
kraja, kjer je stal križ poleg križa. In dušo
ti je preplula ločitve bolest; koprnelo ti je srce
in naslonil si se v mehko travo ter zatisnil oči,
da bi ne gledal krasote okrog in da bi branil
solzam, ki so ti kipele iz bolečega srca.
Ali zvonovi so peli, peli! . . .
Ivan Slavelj je imel bridko usodo, da mu
je bilo brez upa zapustiti domačo vas!
Kdo ga ne pozna suhotnega dijaškega življenja
slovenskega mladeniča! Po samostanih,
pri dobrih dušah dobiva v prvih letih tu in
tam podpore. V tankih hlačicah, v trdookovanih,
debelopodplatnih čevljih lazi okrog, v šolo; v
nedeljo s pobožno gospodinjo v cerkev. Koliko
solza pod odejo po noči in vzdihovanja po domači
dolini!
Pozneje v gimnazijskih letih poučevanje po
hišah za slabo plačo. Kdo ga ne pozna takovega
stradanja in suhoparnega življenja! Vse je suho
in prazno. Samo ti spomini na domačo vas, na
domače hribe in potoke; to so kaplje, ki mu
padajo od kupe veselja, katero usoda drugim
polni do vrha, posamezne kaplje na pustošno
življenje! — In potem se zagrebe v seminar
za polno mizo; uči se in uči, dokler ga ne
- 46 -
pošljejo v gorsko vas, da bere v nedeljo in
praznik evangelje vernim in se živi in podpira
svoje sorodnike. Dobra duša, dobra duša! —
In naposled, seve, zaneso ga tudi tja v kot
na pokopališče; in «žlahta» pride, poprazni predale
in vse odnese; in če je premalo, roti ga
v grobu, da je vse zajedel in zapravil. Uborna
duša, uborna duša! —
A l i pa pride tudi drugače. Zagledal se je
v kako modro oko, nosil je zaradi tega že
poprej dolge lase in brado; tedaj pa je izgubljen
seminar, in doma jeza in srd in sovraštvo!
Tako se je godilo Ivanu Slavlju.
Sedel je nekdaj ter napisal kratko pismo
in poslal ga domov; in pismo je govorilo, da
mu ne pripušča vest biti «gospod.«
Viri nam pripovedujejo, da je mati Slaveljka
jokala noč in dan; in oče Slavelj je noč
in dan godrnjal, naposled sina vrgel iz srca
ter zaklenil mu ga za vselej.
Bil je po vročem dnevi hladen večer, ko
pride gosposk človek pred Slavijevo hišo in sede
ondi na kamen, ki je ležal že od nekdaj tam.
Bil je visok, vitke rasti; mlado obličje mu je
senčila prva brada in nekako čudno trudno je
zrl predse z velikimi, temnimi očmi — Ivan
Slavelj!
Tako je sedel. Vse tiho v hiši. Čez nekaj
časa pride mati in nalije vode v lonec. Videla
je poznega, zaprašenega popotnika, ali dejala
— 47 —
mu mrzlo: «Pod našo streho ne boš spal več!
Le pojdi, odkoder si prišel!«
»Odkoder si prišel!» se oglasi oče v veži,
kakor veren odmev svoje soproge!
In izginila sta v hišo ter zapehnila duri za sabo.
 
Ivan Slavelj pa je sedel in sedel. Luna priplava
Ivan Slavelj pa je sedel in sedel. Luna priplava na večerno nebo in nebrojne zvezde so ji družice. Nekje na vrtu je bil sedel sovir na vejo ter zdaj in zdaj izpuščal iz grla svoje mrtvaške glasove.
na večerno nebo in nebrojne zvezde so
 
ji družice. Nekje na vrtu je bil sedel sovir
Ivan Slavelj vstane; bolečina mu stiska srce in solze mu lijo po licih. Vstane in molče dviguje
na vejo ter zdaj in zdaj izpuščal iz grla svoje
roke proti nebu!
mrtvaške glasove.
 
Ivan Slavelj vstane; bolečina mu stiska srce
==V življenje!==
in solze mu lijo po licih. Vstane in molče dviguje
 
roke proti nebu!
Ivan Slavelj odide počasi proti sosedovi Zolnovi koči. Glasno so škripale stare stopnice, ko je plezal po njih. Stopi v okajeno vežo. Na levi, kjer je delovala Zolnova muza svoje pobožne podobe, je bilo vse tiho. Umetnika ni bilo doma. Na desni pa se je culo skozi priprte duri zamolklo ječanje, in svit je padal skozi nje v vežo. Tiho stopi Ivan Slavelj v borno stanico. Tam pri oknu je brlela lučica in mračno razsvetljevala dolgočasni kraj.
X .
 
V življenje!
V kotu je ležal na deskah med starimi cunjami Leksa in se tresel od mraza. Pri njem pa je klečala Marjanica in stiskala obličje na njegovo odejo in jokala.
Ivan Slavelj odide počasi proti sosedovi
 
Zolnovi koči. Glasno so škripale stare stopnice,
»Mraz mi je, mraz«, je dejal bolnik, in dekle ga je zavijalo tesneje v staro odejo.
ko je plezal po njih. Stopi v okajeno vežo. Na
 
levi, kjer je delovala Zolnova muza svoje pobožne
Ivan Slavelj pristopi in mu položi roko na mrzlo čelo.
podobe, je bilo vse tiho. Umetnika ni
 
bilo doma. Na desni pa se je culo skozi priprte
»Kdo je tu?« vpraša Leksa.
duri zamolklo ječanje, in svit je padal skozi
 
nje v vežo. Tiho stopi Ivan Slavelj v borno
In Ivan Slavelj se skloni k njemu in mu pošepeta na uho: »Jaz, Leksa, tvoj prijatelj!«
stanico. Tam pri oknu je brlela lučica in mračno
 
razsvetljevala dolgočasni kraj.
In bolnik se vzdigne v postelji in si podpre glavo s suho ročico.
V kotu je ležal na deskah med starimi
 
cunjami Leksa in se tresel od mraza. Pri njem
»Ti si prišel domov? In zrasel si, strašno
- 48 -
pa je klečala Marjanica in stiskala obličje na
njegovo odejo in jokala.
»Mraz mi je, mraz*, je dejal bolnik, in
dekle ga je zavijalo tesneje v staro odejo.
Ivan Slavelj pristopi in mu položi roko na
mrzlo čelo.
»Kdo je tu?» vpraša Leksa.
In Ivan Slavelj se skloni k njemu in mu
pošepeta na uho: »Jaz, Leksa, tvoj prijatelj!«
In bolnik se vzdigne v postelji in si podpre
glavo s suho ročico.
«Ti si prišel domov? In zrasel si, strašno
si velik in trden in zdrav. Ti si imel dosti
jesti«, pristavi zamolklo.
 
In Ivan Slavelj se žalostno zasmeje.
 
«Dosti jesti, dosti jesti!* mrmra bolnik; »a
»Dosti jesti, dosti jesti!« mrmra bolnik; »a jaz sem stradal kakor pes na verigi in še huje. Dosti stradal«, govori sam s seboj, »in zato moram umreti, zgodaj umreti. In rad bi še živel!«
 
Dosti stradal*, govori sam s seboj, «in zato moram
In zdihujoč pade nazaj v posteljo in zatisne oči.
umreti, zgodaj umreti. In rad bi še živel!*
 
In zdihujoč pade nazaj v posteljo in zatisne
»Daj mi vode!« prosi čez nekaj časa.
oči.
 
»Daj mi vode!* prosi čez nekaj časa.
Dekle vstane in mu da piti. Ivan Slavelj pa je opazil pri slabem svitu, kako je bila zrasla Žolnova Marjanica, kar je ni videl. Bila je v onem času, ko je zapuščala otročja leta ter se bližala devištvu: roža napol razcvela!
Dekle vstane in mu da piti. Ivan Slavelj
 
pa je opazil pri slabem svitu, kako je bila zrasla
Leksa pa je ležal mirno ter gledal proti črnemu stropu.
Zolnova Marjanica, kar je ni videl. Bila je v
 
onem času, ko je zapuščala otročja leta ter
»In rad bi še živel«, je zdihoval, »in hotel bi iti po svetu med ljudi. Kaj vse sem hotel narediti, da bi se mi bil čudil svet! In tebe, Marjanica, bil bi naredil na platno, prav kakor živiš. In za tabo nebeško zarjo, rumenordečo, zlato, in vrt pod tabo, poln cvetic, pisanih. In tički bi nanašali gnezda, in legli jajčka rumenopikasta in po sredi bi tekel studenček iz tal, čist kakor srebro, sonce pa bi sijalo nad tem in lilo bi zlato z nebes. In nad vsem bi bila ti, Marjanica, v svilnati obleki in tvoje oko bi se svetilo in zrlo na kvišku, kjer bi se po srebrnih oblakih lovili mali angeli in čez in čez bi bila preprežena nebeška mavrica, čez in čez nad tabo, Marjanica!«
se bližala devištvu: roža napol razcvela!
 
Leksa pa je ležal mirno ter gledal proti
Dekle pa je jokalo in ihtelo: »Leksa, saj ne smeš umreti!«
črnemu stropu.
 
— 49 —
»Umreti, Marjanica? Kdo me vpraša, ali hočem? Umreti moram in skoraj bo zarasten moj grob, zapuščen, in kdo popraša, kje je Leksa?«
«In rad bi še živel», je zdihoval, «in hotel
 
bi iti po svetu med ljudi. Kaj vse sem hotel
Obrne se v zid in molči, menda da bi skril solze, ki so mu drle po suhih, velih licih.
narediti, da bi se mi bil čudil svet! In tebe,
 
Marjanica, bil bi naredil na platno, prav kakor
»Sama boš, sama boš«, govori tiho, »ne bo več Lekse, da bi šel k Slavij evim in prosil kruha, ko boš lačna, in ne bo več Lekse, da bi se dal pretepati zate, Marjanica; ne bo ga več, nič več, in grob bo zarasten in zapuščen nad njim.«
živiš. In za tabo nebeško zarjo, rumenordečo,
 
zlato, in vrt pod tabo, poln cvetic, pisanih. In
»Leksa, Leksa!«
tički bi nanašali gnezda, in legli jajčka rumenopikasta
 
in po sredi bi tekel studenček iz tal,
»Oj le pridi kdaj, le pridi, kadar ti bo hudo, takisto hudo pri srcu; le pridi tja k meni, in poslušal te bom in gledal doli z modrega neba in jokal s teboj, Marjanica!«
čist kakor srebro, sonce pa bi sijalo nad tem
 
in lilo bi zlato z nebes. In nad vsem bi bila ti,
»Le pridi«, govori dalje, ko je molčalo dekle; »in če dobiš ob potu vijolic, vzemi jih, vsadi jih na moje vzglavje; in vsako pomlad bodo cvele in njih dišave bodo prihajale iz mojega telesa, mojega mrtvega telesa!«
Marjanica, v svilnati obleki in tvoje oko bi se
 
svetilo in zrlo na kvišku, kjer bi se po srebrnih
Marjanica se glasno joka. Bolnik pa ji položi trudno roko na glavo in govori ji v smrtnem navdušenju: »Udaril je na skalo in pritekle so vode, kakor srebro čiste, in bil je mož silno star, do nog mu je sezala brada, in bliski so padali na visoke gore, in ogenj je švigal iz zemlje, in drevo je gorelo in morje je bučalo in vojske so se klale!«
oblakih lovili mali angeli in čez in čez bi bila
 
preprežena nebeška mavrica, čez in čez nad
»Vse to boš naredil in naslikal, Leksa, kadar boš zdrav, vse to«, ga tolaži Marjanica.
tabo, Marjanica!«
 
Dekle pa je jokalo in ihtelo: »Leksa, saj
»Vse to! In nebo in luno in sonce in zvezde in v zlatu Boga! Gore pokajo, mesta se pogrezajo in angel Gabrijel plava z gorečim mečem nad njimi.«
ne smeš umreti!«
 
«Umreti, Marjanica? Kdo me vpraša, ali
Čez nekaj časa pravi: »Marjanica, sedajle umiram! Sonce sije in travniki cveto in jezera se blišče in vse je v zlatu in cvetju in — moje srce —!«
hočem? Umreti moram in skoraj bo zarasten
 
moj grob, zapuščen, in kdo popraša, kje je
Roke skloni čez prsi in umrje. — Ubogi Leksa!
Leksa ?»
 
Obrne se v zid in molči, menda da bi skril
Sapa je bila odprla slabi zatvor pri oknu in luna pogleda notri, in bledi žarki njeni obsevajo obličje umrlega.
solze, ki so mu drle po suhih, velih licih.
 
«Sama boš, sama boš», govori tiho, «ne
Dekle pa je kakor blazno divjalo po revnem prostoru; naposled nasloni jokaje k zidu obrazek.
bo več Lekse, da bi šel k Slavij evim in prosil
 
kruha, ko boš lačna, in ne bo več Lekse, da
bi se dal pretepati zate, Marjanica; ne bo ga
več, nič več, in grob bo zarasten in zapuščen
nad njim.«
«Leksa, Leksa!«
T a v č a r j e v e povesti. I. 4
- 5° -
«0j le pridi kdaj, le pridi, kadar ti bo
hudo, takisto hudo pri srcu; le pridi tja k meni,
in poslušal te bom in gledal doli z modrega
neba in jokal s teboj, Marjanica!«
»Le pridi», govori dalje, ko je molčalo
dekle; »in če dobiš ob potu vijolic, vzemi jih,
vsadi jih na moje vzglavje; in vsako pomlad
bodo cvele in njih dišave bodo prihajale iz
mojega telesa, mojega mrtvega telesa!«
Marjanica se glasno joka. Bolnik pa ji položi
trudno roko na glavo in govori j i v smrtnem
navdušenju: «Udaril je na skalo in pritekle so
vode, kakor srebro čiste, in bil je mož silno
star, do nog mu je sezala brada, in bliski so
padali na visoke gore, in ogenj je švigal iz
zemlje, in drevo je gorelo in morje je bučalo
in vojske so se klale!«
»Vse to boš naredil in naslikal, Leksa,
kadar boš zdrav, vse to«, ga tolaži Marjanica.
»Vse to! In nebo in luno in sonce in
zvezde in v zlatu Boga! Gore pokajo, mesta se
pogrezajo in angel Gabrijel plava z gorečim
mečem nad njimi.«
Čez nekaj časa pravi: «Marjanica, sedajle
umiram! Sonce sije in travniki cveto in jezera
se blišče in vse je v zlatu in cvetju in — moje
srce —!»
Roke skloni čez prsi in umrje. — Ubogi
Leksa!
— 5' —
Sapa je bila odprla slabi zatvor pri oknu
in luna pogleda notri, in bledi žarki njeni obsevajo
obličje umrlega.
Dekle pa je kakor blazno divjalo po revnem
prostoru; naposled nasloni jokaje k zidu obrazek.
Ivan Slavelj pa je ostal pri nji in tolažil siroto.
 
Sedeta na slabi stol in zreta na bledo
Sedeta na slabi stol in zreta na bledo obličje, ki je kakor speče gledalo izpod raztrgane, stare odeje. Luč je bila že zdavnaj pošla, samo luna je sijala skozi okno.
 
stare odeje. Luč je bila že zdavnaj
Bilo je že pozno ponoči, ko pride Lavrencij Žolna domov.
pošla, samo luna je sijala skozi okno.
 
Bilo je že pozno ponoči, ko pride Lavrencij
Žolna domov.
In ž njim pride Deska.
 
V i r i nam poročajo, da je Lavrencij Žolna
Viri nam poročajo, da je Lavrencij Žolna tedaj že z žganjem navduševal svojo muzo, ko so ga zapuščale poprejšnje moči.
 
so ga zapuščale poprejšnje moči.
«»Povem ti ino ti povem«, je dejal Deski, »da je slabo na svetu.«
 
«da je slabo na svetu.»
«»Slabo, slabo»«, mu pritrdi Deska.
 
«Ni ga zaslužka, Deska, ni ga dela. Cerkev
»Ni ga zaslužka, Deska, ni ga dela. Cerkev počejena od oltarja do izpovednic. Strop umetno s freskami preprežen, ino na vseh hišah sv. Florjani! Ceste pa gladke kakor miza, ni ga kamenčka po njih, ino, Štefan Deska«, pristavi umetnik dobrodušno,»ino tako se še ne zvrne in ne ubije nihče, da bi se mu postavilo kako znamenje, kaka tablica, Štefan Deska!«
počejena od oltarja do izpovednic. Strop umetno
 
s freskami preprežen, ino na vseh hišah sv. Florjani!
»Res je, še ubije se nihče ne!«
Ceste pa gladke kakor miza, ni ga kamenčka
 
po njih, ino, Štefan Deska», pristavi
In stopita v Žolnovo umetnišče in zapreta duri za sabo. Tu pa je vladal mir. Zamišljen je sedel Ivan Slavelj. Marjanica se je bila tiho naslonila nanj in zadremala. Čudne moči so mu delale v duši in otožen je bil. Brez ljubezni, brez prijateljstva sam na svetu. Sladko hrepenenje ga je preobladalo, ko je gledal speči obrazek, ki se je bil nagnil k njemu. Lice ji je bilo še mokro od solza in dolgi lasje so se
umetnik dobrodušno, «ino tako se še ne zvrne
ji bili razsuli po ramah ...
in ne ubije nihče, da bi se mu postavilo kako
 
znamenje, kaka tablica, Štefan Deska!«
Bilo je jutro. Ivan Slavelj je zapuščal svoj rojstveni kraj. Zarja je pogledala izza gora, rumeno je bilo nebo in po vrtih je bilo drevje z zlatom oblito, kaplje so lesketale kakor iskre po peresih, in nekje v šumi se je oglasil droben pevec in krožil vesele pesmi svoje. Tako se je rodilo mlado jutro; a jokalo se je in rosne kaplje so mu padale z zardelega lica.
«Res je, še ubije se nihče ne!«
 
In stopita v Žolnovo umetnišče in zapreta
Ivan Slavelj je jemal slovo. Molče stisne Marjanico k sebi; sramežljivo se mu brani dekle, potem skrije svoj obraz na njegovih prsih. In močno zardi, ko ji prime z rokama glavico in ji poljubi mokro oko. Potem pa Ivan Slavelj tiho odide.
duri za sabo. Tu pa je vladal mir. Zamišljen je
 
4*
Dolgo še je slonelo dekle in gledalo skozi okno za njim v rano jutro in zrlo v kipečo zarjo. In odpre se ji srce glasovom, ki so odmevali po gaju in cvetje čudne sreče ji je preplelo dušo. Ali mlado jutro se je jokalo, ko se je rodilo za gorami. In zvenih so ji cvetovi v srcu, slana je pala nanje in pustota je nastala, ko se je videla zapuščeno v siromaštvu in ko se je ozrla v mrliča na borni postelji. Glasno je zaječala in pala je čezenj in točila solze.
- 52 —
 
sedel Ivan Slavelj. Marjanica se je bila tiho
Ivan Slavelj pa je korakal po cesti iz domače vasi. Iz grma si ureze popotno palico. Na kraju, kjer se je videla zadnjič očetova vas, je obrnil oko po dragih mu strehah, ki so gledale izmed gostega drevja.
naslonila nanj in zadremala. Čudne moči so
 
mu delale v duši in otožen je bil. Brez ljubezni,
Iz zamišljenja ga probudi voz. Bil je gosposk voz, ki se je pomikal počasi mimo. Na blazinah pa je sedel prileten človek sivih las, in po njegovem obrazu je bil čas vrezal globoke brazde. Čas? — ali pa usoda. Kdo ve za vse tuje gorje? Njemu nasproti pa je sedel človek mlajših let in nagovoril ga je, ravno ko sta
brez prijateljstva sam na svetu. Sladko hrepenenje
se peljala mimo: »Kako ti je, Karlo, kako ti je?«
ga je preobladalo, ko je gledal speči
 
obrazek, ki se je bil nagnil k njemu. Lice ji
Odgovora ni več čul Ivan Slavelj. Z zadnjim pogledom vzame slovo od svoje domačije, in dalje potuje v življenje nepoznano.
je bilo še mokro od solza in dolgi lasje so se
 
ji bili razsuli po ramah. . . .
V življenje! ...
Bilo je jutro. Ivan Slavelj je zapuščal svoj
 
rojstveni kraj. Zarja je pogledala izza gora,
==V življenju==
rumeno je bilo nebo in po vrtih je bilo drevje
 
z zlatom oblito, kaplje so lesketale kakor iskre
Bilo je zimsko nedeljo popoldne. Izbrana družbica je sedela v stranski sobi »Pri slovenskem jelenu«. Pivo se je pilo in govorilo se je domoljubno. Oživila se je bila tedaj »vseslovanska ideja« in napolnjevala je mlada srca. Sedaj, ko je potihnil prvi pišč, gledamo z mirnejšim duhom na one čase, in morda jih sodimo pravično, da se je razluščilo tedaj mnogo strokov,a malo je bilo zrna.
po peresih, in nekje v šumi se je oglasil droben
 
pevec in krožil vesele pesmi svoje. Tako se
»Že zopet eden«, vzdihne »rodoljub« Ikra, in žalostno zre v kupo pred sabo, »že zopet eden! Tako nas zapuščajo najboljše moči in pri nas ostaja ledina duševnega polja našega nerazorana, neobsejana, nepovlečena!«
je rodilo mlado jutro; a jokalo se je in rosne
 
kaplje so mu padale z zardelega lica.
Gospod Ikra je govoril rad duhovito v prilikah in zgledih iz kmečkega življenja.
Ivan Slavelj je jemal slovo. Molče stisne
 
Marjanico k sebi; sramežljivo se mu brani dekle,
»Gospod Ikra!« se oglasi gospod Oven — bil je domoroden pisatelj —»čemu tako javkate, gospod Ikra? Slovanstvo je slovanstvo«, in ponosno odloži hrvaško- srbsko- bolgarske novine, katere je bral. »Dasiravno ljubim domovino svojo; dasiravno jo ljubim, kakor Vi, vendar sem radosten, da se zbuja med nami vseslovanska ideja.«
potem skrije svoj obraz na njegovih prsih. In
 
močno zardi, ko ji prime z rokama glavico in
»Živela vseslovanska vzajemnost!« vzklikne radostno gospod Stolček.
ji poljubi mokro oko. Potem pa Ivan Slavelj
 
tiho odide.
Bil je vatlar, a privadil se je bil v nedeljo popoldne meriti tudi politiko z vatlom.
Dolgo še je slonelo dekle in gledalo skozi
 
okno za njim v rano jutro in zrlo v kipečo
»Živela, gospod Stolček!« zakriči gospod Oven in si popravlja naočnike na nosu.
zarjo. In odpre se j i srce glasovom, ki so odmevali
 
po gaju in cvetje čudne sreče ji je
»Če pa ne bode ratarjev, kdo bo rušo kopal, kdo seme sej al pri nas, kdo vlačil?« pristavi Ikra, držeč se svojih kmečkih zgledov.
preplelo dušo. A l i mlado jutro se je jokalo, ko
 
se je rodilo za gorami. In zvenih so j i cvetovi
»Rušo kopal, gospod Ikra?« vpraša gospod Oven, in z rdečico na licih zre v pene svojega vrčka. »Seme sejal? Ali kako ste že izrazili?«
v srcu, slana je pala nanje in pustota je nastala,
 
ko se je videla zapuščeno v siromaštvu in ko
»Takisto, takisto«, mu pritrdi Ikra ter pristavi ponosno:»Ako zamrjo naše najboljše moči v ruskem ledu ter poginejo v sibirskem snegu?«
se je ozrla v mrliča na borni postelji. Glasno
 
je zaječala in pala je čezenj in točila solze.
»Tako ne bode govoril«, se oglasi gospod Nožek — počasi je izgovarjal besede, kakor se pišejo —»tako ne bode govoril pravi Slovan, gospod Ikra! Slovan povsod brate ima!« pristavi z navdušenjem.
Ivan Slavelj pa je korakal po cesti iz domače
 
vasi. Iz grma si ureze popotno palico.
Ti pa, dragi bravec, si že ugenil, da je gospod Nožek izmed onih, katerim je nebeško veselje, nastopiti z umetno razčesanimi lasmi na zasebni oder ter se truditi v zaljubljenih nalogah.
Na kraju, kjer se je videla zadnjič očetova vas,
 
je obrnil oko po dragih mu strehah, ki so gledale
»Slovan povsod brate ima!« kriči gospod Vrček, odvetniški pisač in domoroden pevec.
izmed gostega drevja.
 
Iz zamišljenja ga probudi voz. Bil je gosposk
»Govorimo v mirnosti«, tolaži navdušeno gospod Oven; »gospod Ikra trdi, da naša ledina ostane neobdelana!«
voz, ki se je pomikal počasi mimo. Na
 
blazinah pa je sedel prileten človek sivih las,
»Nerazorana, gospod Oven, sem dejal 'nerazorana'.«
in po njegovem obrazu je bil čas vrezal globoke
 
brazde. Čas ? — ali pa usoda. Kdo ve
»Nerazorana torej; dasiravno mu moram povedati, da ga ne umejem, kako — —«
za vse tuje gorje? Njemu nasproti pa je sedel
 
človek mlajših let in nagovoril ga je, ravno ko sta
»Jaz tudi ne«, se oglasi gospod Stolček; »posebno ako bodemo vzajemni.«
se peljala mimo: «Kako ti je, Karlo, kako ti je?»
 
Odgovora ni več čul Ivan Slavelj. Z zadnjim
»Kako to, da pozabi, da pri nas ostane vedno še mnogo blagih in duhovitih moči?«
pogledom vzame slovo od svoje domačije, in
»Res je«, se vtisne vmes gospod Nožek; »živeli gospod Oven!«
dalje potuje v življenje nepoznano.
 
V življenje! . . .
Vse vstane; kozarci zazvene in nekoliko pijače izteče po grlih.
XI.
 
V življenju.
»Živeli!« In vsi hite k njemu, ki je bil ponižno položil kupo na mizo, in mu stiskajo roko.
Bilo je zimsko nedeljo popoldne. Izbrana
 
družbica je sedela v stranski sobi «Pri slovenskem
»Kol'kor kapljic, tol'ko let!« zapoje gospod Vrček in po taktu premika noge.
jelenu«. Pivo se je pilo in govorilo se je
 
domoljubno. Oživila se je bila tedaj «vseslovanska
»Gospoda, bratje!« jih ogovori Oven; spomladi vas zapustim.«
ideja« in napolnjevala je mlada srca.
 
Sedaj, ko je potihnil prvi pišč, gledamo z mir—
»Živeli!« se prenagli gospod Stolček.
54 —
 
nejšim duhom na one čase, in morda j ih sodimo
»Vas zapustim. Z Bogom, bratje!«
pravično, da se je razluščilo tedaj mnogo strokov,
 
a malo je bilo zrna.
»Živeli gospod Oven!« zakriči zdaj vsa družba.
«Že zopet eden», vzdihne «rodoljub* Ikra,
 
in žalostno zre v kupo pred sabo, «že zopet
Samo gospod Ikra je molčal, ko je videl, da ima toliko gorkih nasprotnikov, in čakal je svojega časa. In že so ga pogledovali tovariši od strani, in že se je bil sumno zamislil gospod Oven, in počasno kašljanje je pričalo dovolj očitno, da kuje Ikri sovražne naklepe. Ta opazi še v pravem času pretečo mu nevihto, vstane, udari z vrčem ob mizo, da glasno zazveni.
edenl Tako nas zapuščajo najboljše moči in
 
pri nas ostaja ledina duševnega polja našega
»Pozor, bratje!« prosi sramežljivo.
nerazorana, neobsejana, nepovlečenaU
 
Gospod Ikra je govoril rad duhovito v prilikah
Kdo ne pozna našega slavnega gospoda Ikre, kdo ga ne pozna? Kolikokrat premeri mestne drevorede od konca do kraja? In če gre lepo dekle mimo, se nasloni na kostanjevo deblo in zre za njo.
in zgledih iz kmečkega življenja.
 
«Gospod Ikra!* se oglasi gospod Oven —
»Pozor, bratje Slovani«, je dejal torej in vstal je in vse se je pripravljalo, ker so vedeli, da pride trenotje, ko se rodi gospodu Ikri narodna napitnica.
bil je domoroden pisatelj — «čemu tako javkate,
 
gospod Ikra? Slovanstvo je slovanstvo»,
in ponosno odloži hrvaško- srbsko- bolgarske
novine, katere je bral. <Dasiravno ljubim domovino
svojo; dasiravno jo ljubim, kakor V i ,
vendar sem radosten, da se zbuja med nami
vseslovanska idej a.»
«Zivela vseslovanska vzajemnost!* vzklikne
radostno gospod Stolček.
Bil je vatlar, a privadil se je bil v nedeljo
popoldne meriti tudi politiko z vatlom.
«Živela, gospod Stolček!* zakriči gospod
Oven in si popravlja naočnike na nosu.
«Ce pa ne bode ratarjev, kdo bo rušo
kopal, kdo seme sej al pri nas, kdo vlačil?* pristavi
Ikra, držeč se svojih kmečkih zgledov.
«Rušo kopal, gospod Ikra?* vpraša gospod
Oven, in z rdečico na licih zre v pene svojega
vrčka. «Seme sejal? Ali kako ste že izrazili?*
— 55 —
«Takisto, takisto*, mu pritrdi Ikra ter pristavi
ponosno: «Ako zamrjo naše najboljše
moči v ruskem ledu ter poginejo v sibirskem
snegu?*
«Tako ne bode govoril*, se oglasi gospod
Nožek — počasi je izgovarjal besede, kakor se
pišejo — «tako ne bode govoril pravi Slovan,
gospod Ikra! Slovan povsod brate ima!* pristavi
z navdušenjem.
Ti pa, dragi bravec, si že ugenil, da je
gospod Nožek izmed onih, katerim je nebeško
veselje, nastopiti z umetno razčesanimi lasmi na
zasebni oder ter se truditi v zaljubljenih nalogah.
«Slovan povsod brate ima!* kriči gospod
Vrček, odvetniški pisač in domoroden pevec.
«Govorimo v mirnosti*, tolaži navdušeno
gospod Oven; «gospod Ikra trdi, da naša ledina
ostane neobdelana!*
«Nerazorana, gospod Oven, sem dejal,
,nerazorana'.»
«Nerazorana torej; dasiravno mu moram povedati,
da ga ne umejem, kako — —»
»Jaz tudi ne*, se oglasi gospod Stolček;
• posebno ako bodemo vzajemni.*
«Kako to, • da pozabi, da pri nas ostane
vedno še mnogo blagih in duhovitih moči?*
«Res je», se vtisne vmes gospod Nožek;
«živeli gospod Oven!*
Vse vstane; kozarci zazvene in nekoliko
pijače izteče po grlih.
- 56 -
• Živeli!« In vsi hite k njemu, ki je bil ponižno
položil kupo na mizo, in mu stiskajo roko.
• Kol'kor kapljic, tol'ko let!« zapoje gospod
Vrček in po taktu premika noge.
• Gospoda, bratje!« jih ogovori Oven; spomladi
vas zapustim.«
«Živeli!» se prenagli gospod Stolček.
«Vas zapustim. Z Bogom, bratje!«
«Živeli gospod Oven!« zakriči zdaj vsa
družba.
Samo gospod Ikra je molčal, ko je videl,
da ima toliko gorkih nasprotnikov, in čakal je
svojega časa. In že so ga pogledovali tovariši
od strani, in že se je bil sumno zamislil gospod
Oven, in počasno kašljanje je pričalo dovolj
očitno, da kuje Ikri sovražne naklepe. Ta opazi
še v pravem času pretečo mu nevihto, vstane,
udari z vrčem ob mizo, da glasno zazveni.
«Pozor, bratje!« prosi sramežljivo.
Kdo ne pozna našega slavnega gospoda
Ikre, kdo ga ne pozna ? Kolikokrat premeri
mestne drevorede od konca do kraja? In če
gre lepo dekle mimo, se nasloni na kostanjevo
deblo in zre za njo.
• Pozor, bratje Slovani«, je dejal torej in
vstal je in vse se je pripravljalo, ker so vedeli,
da pride trenotje, ko se rodi gospodu Ikri.narodna
napitnica.
In tako je bilo.
 
Gospod Ikra vstane ter napije «naši mladini.«
Gospod Ikra vstane ter napije »naši mladini.«
— 57 —
 
«Živela naša mladina, naša nada, naš up,
»Živela naša mladina, naša nada, naš up, naša pomoč, izkratka: naša domorodna mladezen!« sklene svoj govor gospod Ikra. Bil je ginjen in debele solze so mu tekle po domorodnem obrazu v grenko pivo, katero je potem še bolj ginjen popil.
naša pomoč, izkratka: naša domorodna mladezen!
 
« sklene svoj govor gospod Ikra. Bil je
In vsi so čestitali govorniku in pili pivo navdušeni. Ko so se umirila srca, ko je nastala tihota, reče gospod Oven, oziraje se v gospoda Stolčka: »Dobro jo je povedal!«
ginjen in debele solze so mu tekle po domorodnem
 
obrazu v grenko pivo, katero je potem
»Živeli, gospod Ikra!« ...
še bolj ginjen popil.
 
In vsi so čestitali govorniku in pili pivo
»Dovolite, gospoda!« se oglasi tu gost, ki je dosedaj slonel molče v kotu za mizo ter poslušal. Sedaj pa povzdigne glavo, solzne so mu bile oči in z roko si gladi dolge lase s čela.
navdušeni. Ko so se umirila srca, ko je nastala
 
tihota, reče gospod Oven, oziraje se v gospoda
»Doktor Slavelj ima besedo, bratje!« reče gospod Oven.
Stolčka: «Dobro jo je povedal!«
 
«Živeli, gospod Ikra!« . . .
»Doktor Slavelj?« se začudijo vsi, in gospod Stolček zavpije kakor navadno:«Živeli!«
«Dovolite, gospoda!« se oglasi tu gost, ki
 
je dosedaj slonel molče v kotu za mizo ter
»Dovolite, gospoda«, začne Slavelj, »da vam ugovarjam. Kakor cenim gospoda Ikro in govorniške zmožnosti njegove, vendar pravim, da ni prav govoril.«
poslušal. Sedaj pa povzdigne glavo, solzne so
 
mu bile oči in z roko si gladi dolge lase s čela.
«Doktor Slavelj ima besedo, bratje!« reče
gospod Oven.
• Doktor Slavelj?« se začudijo vsi, in gospod
Stolček zavpije kakor navadno: «Živeli!»
• Dovolite, gospoda«, začne Slavelj, «da
vam ugovarjam. Kakor cenim gospoda Ikro in
govorniške zmožnosti njegove, vendar pravim,
da ni prav govoril.«
Vsi umolknejo in pobesijo poglede.
 
Njemu pa se zablisne oko in ostro reče:
«Njemu pa se zablisne oko in ostro reče: »Kako, da si jemlje gospod Ikra, mladi gospod Ikra, pravico, govoriti o mladosti, katera doseže, pravi, česar nam ni bilo moči?«
 
Ikra, pravico, govoriti o mladosti, katera doseže,
Viri nam kažejo, da je bil gospod Ikra tedaj v letih, v katerih se dela po navadi matura, in da je bil končal gimnazijo s četrtim razredom.
pravi, česar nam ni bilo moči?«
 
Viri nam kažejo, da je bil gospod Ikra
»Gospoda!« je nadaljeval doktor, »odklej se že napiva slovenski domorodni mladini, toda kako malo se gibljejo do sedaj te moči.«
tedaj v letih, v katerih se dela po navadi ma-
 
S« -
Vsi pobesijo glave.
tura, in da je bil končal gimnazijo s četrtim
 
razredom.
»Ko še trgamo obleko po gimnazijskih klopeh, tedaj smo mladina; tudi na vseučilišču v kolegijih smo še nadepolna mladežen. Ali ko stopimo v življenje, primemo kakor gospod Ikra čašo in z ginjenim srcem napijamo naši mladini, katera bode delala, česar nam ni bilo mogoče. Ali pa«, pristavi z žalostnim nasmehom, »ali pa gremo na Rusko.«
«Gospoda!» je nadaljeval doktor, «odklej
 
se že napiva slovenski domorodni mladini, toda
kako malo se gibljejo do sedaj te moči.«
Vsi pobesijo glave.
«Ko še trgamo obleko po gimnazijskih
klopeh, tedaj smo mladina; tudi na vseučilišču
v kolegijih smo še nadepolna mladezen. Ali
ko stopimo v življenje, primemo kakor gospod
Ikra čašo in z ginjenim srcem napijamo naši
mladini, katera bode delala, česar nam ni bilo
mogoče. A l i pa«, pristavi z žalostnim nasmehom,
«ali pa gremo na Rusko.«
In vsi pobesijo glave še niže.
 
«Tak, gospodje«, konča doktor Slavelj svoj
»Tak, gospodje«, konča doktor Slavelj svoj govor ter sname zimsko suknjo s stene in se vanjo zavije, »tak po moji sodbi ni pravi domoljub. Kdor ima srce zapustiti ubogo svojo domovino sedaj, ko tako krvavo potrebuje najmanjše moči, tak je kakor Tatar, ki je danes tu, jutri tam na ruskih stepah, brez domovine! Lahko noč, gospodje!« ... Izgine skozi vrata.
govor ter sname zimsko suknjo s stene in se
 
vanjo zavije, «tak po moji sodbi ni pravi domoljub.
V sobi pa nastane tihota; žalostno so zmajavali glave.
Kdor ima srce zapustiti ubogo svojo
 
domovino sedaj, ko tako krvavo potrebuje najmanjše
»Saj je doktor le dobro govoril«, izpregovori čez nekaj časa gospod Oven.
moči, tak je kakor Tatar, ki je danes
 
tu, jutri tam na ruskih stepah, brez domovine!
»Predobro!« — gospod Ikra.
Lahko noč, gospodje!« . . . Izgine skozi vrata.
 
V sobi pa nastane tihota; žalostno so zmajavali
»Prekrasno, preživahno!« — gospod Nožek.
glave.
 
«Saj je doktor le dobro govoril«, izpregovori
čez»Živeli!« nekaj časa gospod OvenStolček.
 
«Predobro!« — gospod Ikra.
«Prekrasno, preživahno»Istinito!« — gospod NožekVrček.
 
— 59 —
«Živeli!« — gospod Stolček.
«Istinito!> — gospod Vrček.
In pili so dalje.
 
XII.
==Doktor Slavelj.==
 
Ivan Slavelj pa pride na ulice. Bilo je mrzlo
Ivan Slavelj pa pride na ulice. Bilo je mrzlo in sneg mu je škripal pod nogami. Mnogokatera drobna glavica se je ozrla za njim. Ali zastonj! Ivan Slavelj je bil danes, je bil vsak dan zamišljen. Pozdravil ga je mnogokdo; saj je poznal skoraj vsakdo prijetni obraz njegov, poznal od tistega trenotja, ko je na ponižni predmestni hišici nabil pri vratih rumeno tablico s črkami: »Dr. Ivan Slavelj.«
in sneg mu je škripal pod nogami. Mnogokatera
 
drobna glavica se je ozrla za njim. A l i zastonj!
Vedelo je v hipu vse mesto, ko se je preselil iz skromnega predmestja tja v gosposke ulice ter si napravil bogato stanovanje. In vsakdo je iskal njegove pomoči. Videlo ga je jutro zgodaj v revni delavčevi koči poleg umazanega, raztrganega ležišča. Malo časa potem je korakal že po svetlem parketu bogatinovih soban ter stopil pred bolnika, ki je ležal na svili. Ivana Slavlja so povsod sprejemali kakor rešenika, bil je povsod enako prijazen, enako zgovoren. In obrisal je mnogo solza in zacelil je mnogo ran.
Ivan Slavelj je bil danes, je bil vsak dan zamišljen.
 
Pozdravil ga je mnogokdo; saj je poznal
Ivan Slavelj je ta večer počasno stopal po mestu; bil je zamišljen, kakor smo rekli. Pri gledališču ga prebude zamolkli glasovi orkestra.
skoraj vsakdo prijetni obraz njegov, poznal od
 
tistega trenotja, ko je na ponižni predmestni
Ko je stopil v razsvetljeno dvorano, se je bilo že začelo in ravno se je trudil hudobni Jago zdramiti iz trdnega spanja benečanskega plemenitnika, naj pazi na čast svoje hčere. Po ložah je bilo polno gospode, sleparskega bleska in lepotičenih lic, a vse je hotelo biti v živahnem navdušenju zamaknjeno tja v oder, po katerem je danes stopal klasični koturen. Vse je bilo zamaknjeno, dokler ni palo zagrinjalo po končanem dejanju. Potem pa se je začelo vse prijazno pogovarjati ali pa opazovati skozi
hišici nabil pri vratih rumeno tablico s črkami:
steklo, kako se je polepotičila nocoj soseda; koliko ima v nasprotni loži kupljenih las bankirjeva; kako se trudi zraven nje gospa sodnega svetovavca, da bi pokazala svoje bele zobe, ki so bili nekdaj v prvi podobi bengalskemu slonu v čeljusti ali pa polarnemu somu. Toseve, da se je vse to videlo in pošepetalo prijatelju ali prijateljici.
«Dr. Ivan Slavelj.«
 
Vedelo je v hipu vse mesto, ko se je preselil
»Ne prideš li k nam, doktor?« se oglasi nekdo na Slavljevi strani, »vsi smo tukaj, jaz, Olga in Oton; saj veš, kadar je kaj takega, dolgočasnega, klasičnega!«
iz skromnega predmestja tja v gosposke
 
ulice ter si napravil bogato stanovanje. In vsakdo
»Ti si še vedno tisti baron Rafael«, odgovori ta, »ki je že tedaj, ko smo sedeli na gimnazijskih klopeh, prebral vse kdaj spisane francoske romane.«
je iskal njegove pomoči. Videlo ga je jutro zgodaj
 
v revni delavčevi koči poleg umazanega, raztrganega
In smejala sta se ter si podala roke. Prvi je bil še silno mlad in take postave, ki na prvi pogled očara človeka, take moške lepote, ki vodi vse ženstvo za sabo. In Rafael baron Velden je bil človek, ki je vedel ceniti lepoto svojega telesa, in ki se je igral z gospemi in gospicami in obetal jim svojo ljubezen. Če povemo, da je bil človek strašno lahkomišljen in malo učen, povedali smo vse, kar je povedati o takovem človeku. Tega pač ni treba omenjati, da je tak baron častnik pri konjikih; to se umeje samo
ležišča. Malo časa potem je korakal že
po svetlem parketu bogatinovih soban ter stopil
pred bolnika, ki je ležal na svili. Ivana Slavlja
so povsod sprejemali kakor rešenika, bil je
povsod enako prijazen, enako zgovoren. In
obrisal je mnogo solza in zacelil je mnogo ran.
Ivan Slavelj je ta večer počasno stopal po
mestu; bil je zamišljen, kakor smo rekli. Pri
gledališču ga prebude zamolkli glasovi orkestra.
- 6o —
Ko je stopil v razsvetljeno dvorano, se je
bilo že začelo in ravno se je trudil hudobni
Jago zdramiti iz trdnega spanja benečanskega
plemenitnika, naj pazi na čast svoje hčere.
Po ložah je bilo polno gospode, sleparskega
bleska in lepotičenih lic, a vse je hotelo biti
v živahnem navdušenju zamaknjeno tja v oder,
po katerem je danes stopal klasični koturen.
Vse je bilo zamaknjeno, dokler ni palo zagrinjalo
po končanem dejanju. Potem pa se je začelo
vse prijazno pogovarjati ali pa opazovati skozi
steklo, kako se je polepotičila nocoj soseda;
koliko ima v nasprotni loži kupljenih las bankirjeva;
kako se trudi zraven nje gospa sodnega
svetovavca, da bi pokazala svoje bele zobe, ki
so bili nekdaj v prvi podobi bengalskemu slonu
v čeljusti ali pa polarnemu somu. Toseve, da
se je vse to videlo in pošepetalo prijatelju ali
prijateljici.
«Ne prideš li k nam, doktor?« se oglasi
nekdo na Slavljevi strani, «vsi smo tukaj, jaz,
Olga in Oton; saj veš, kadar je kaj takega,
dolgočasnega, klasičnega!«
«Ti si še vedno tisti baron Rafael«, odgovori
ta, cki je že tedaj, ko smo sedeli na
gimnazijskih klopeh, prebral vse kdaj spisane
francoske romane.«
In smejala sta se ter si podala roke. Prvi
je bil še silno mlad in take postave, ki na prvi
pogled očara človeka, take moške lepote, ki
_ 6i —
vodi vse ženstvo za sabo. In Rafael baron Velden
je bil človek, ki je vedel ceniti lepoto svojega
telesa, in ki se je igral z gospemi in gospicami
in obetal jim svojo ljubezen. Ce povemo, da
je bil človek strašno lahkomišljen in malo učen,
povedali smo vse, kar je povedati o takovem
človeku. Tega pač ni treba omenjati, da je tak
baron častnik pri konjikih; to se umeje samo
ob sebi.
 
«Za ves svet te prosim, pojdi gori; ako ne,
»Za ves svet te prosim, pojdi gori; ako ne, umrjem ti od samega dolzega časa. Saj veš, kakšen je Oton; za pol ure že snuje motiv iz Otela in jutri bo metal na platno nocojšnji večer, da bode groza! In Olga je tudi pusta, takisto dolgočasno, gospodinjsko pusta! Gledal sem doli v parter, kje bi bil kak rešenik in zagledal sem tebe, povem ti, z radostjo, ko si ravno stal tam pod ložo one grofinje Zaleske, tega starega korita», pristavi bolj na tiho, ali vendar tako, da se je slišalo. Rafael Velden je bil človek, ki je rad glasno povedal svoje misli. Okrog stoječi so zatezali usta in se smejali.
umrjem ti od samega dolzega časa. Saj veš,
 
kakšen je Oton; za pol ure že snuje motiv iz
Ta dva pa gresta v ložo in Ivan Slavelj poljubi ondi mladi gospe drobne prste in poda roko njenemu možu. Bila je lepa, krasna prikazen ta Olga, in življenje ji je sijalo iz oči. Baron Oton pa je stal za njo in resno zrl v dejanje na odru.
Otela in jutri bo metal na platno nocojšnji
 
večer, da bode groza! In Olga je tudi pusta,
»Tu imam lep predmet, zopet lep predmet iz tega Otela, gospod doktor!« reče veselo.
takisto dolgočasno, gospodinjsko pusta! Gledal
 
sem doli v parter, kje bi bil kak rešenik in
»Pravil sem že«, se vtakne Rafael vmes, »že pravil, ljubi brat, vse že povedal, in gospod doktor se ti je čudil; za Boga, čudil!«
zagledal sem tebe, povem ti, z radostjo, ko si
 
ravno stal tam pod ložo one grofinje Zaleske,
»Gospod doktor!« izpregovori tu mlada baronovka, ogledujoč si koketno drobno ročico, na kateri se je nekaj prstanov še bolj koketno blesketalo, »jutri večer bodete gotovo pri Saldernovih, toseveda?«
tega starega korita», pristavi bolj na tiho, ali
 
vendar tako, da se je slišalo. Rafael Velden je
»Kaj pa!« odgovori Rafael namesto doktorja,« kdo bi ne bil, kadar se razkazujejo ti Saldernovi, ti bogatini!«
bil človek, ki je rad glasno povedal svoje misli.
 
Okrog stoječi so zatezali usta in se smejali.
In ona zardi; ta ji lahno poljubi belo roko ter ji potolaži srd.
Ta dva pa gresta v ložo in Ivan Slavelj
 
poljubi ondi mladi gospe drobne prste in poda
»Oj ta Rafael, ta Rafael!« in njeno oko je počivalo na njem.
roko njenemu možu. Bila je lepa, krasna prikazen
 
ta Olga, in življenje ji je sijalo iz oči.
»Ta Otelo in na postelji mrtva Dezdemona!« vzklikne Oton.
Baron Oton pa je stal za njo in resno zrl v
 
dejanje na odru.
»Oj prekrasno!« pristavi Rafael, »prekrasno, in potem v zlati okvir in zagrinjalo čez ... da ne vidi vsakdo!«
«Tu imam lep predmet, zopet lep predmet
 
iz tega Otela, gospod doktor!« reče veselo.
— 62 —
«Pravil sem že», se vtakne Rafael vmes,
«že pravil, ljubi brat, vse že povedal, in gospod
doktor se ti je čudil; za Boga, čudil!»
«Gospod doktor !> izpregovori tu mlada baronovka,
ogledujoč si koketno drobno ročico,
na kateri se je nekaj prstanov še bolj koketno
blesketalo, «jutri večer bodete gotovo pri Saldernovih,
toseveda?*
»Kaj pa!» odgovori Rafael namesto doktorja,
«kdo bi ne bil, kadar se razkazujejo ti
Saldernovi, ti bogatini!«
In ona zardi; ta j i lahno poljubi belo roko
ter ji potolaži srd.
*Oj ta Rafael, ta Rafael!* in njeno oko
je počivalo na njem.
«Ta Otelo in na postelji mrtva Dezdemona!*
vzklikne Oton.
«Oj prekrasno!* pristavi Rafael, «prekrasno,
in potem v zlati okvir in zagrinjalo čez . . . da
ne vidi vsakdo!*
Oni pa je molčal.
 
«Oj sveti Salomon!* zavpije konjiški častnik,
»Oj sveti Salomon!« zavpije konjiški častnik, »oj sveti Salomon! Kdo je nocoj v Saldernovi loži?«
 
loži?*
In vstane in od strmenja se mu napno oči.
 
Vsi pogledajo tja, tudi doktor Slavelj.
 
Ondi pa je sedela mlada gospica, kakor
Ondi pa je sedela mlada gospica, kakor silfida drobna, in bistre oči so j iji gledale mrzlo po dvorani.
 
po dvorani.
Te oči, te oči! . . .
 
- 63 -
Tu je bila; tu je bila, prav kakor mu je bivala že zdavnaj v srcu, temno cvetoča, kakor skrita v zarji domišljije.
 
bivala že zdavnaj v srcu, temno cvetoča, kakor
Te oči, te oči! ... Tudi nocoj so zrle tako žalostno, kakor nekdaj, ko jih je poljubljal pri slovesu.
skrita v zarji domišljije.
 
Te oči, te oči! . . . Tudi nocoj so zrle tako
Njemu pa je prišla v srce pomlad, in sonce sladke sreče je vsipalo žarke vanj.
žalostno, kakor nekdaj, ko jih je poljubljal pri
 
slovesu.
Ivan Slavelj se je bil zagledal v to zračno podobo, zagledal tako globoko, da je pozabil vso okolico in sama usta so mu govorila na tiho: »Marjanica!«
Njemu pa je prišla v srce pomlad, in sonce
 
sladke sreče je vsipalo žarke vanj.
»Kaj? Takov človek, takov doktor pač ve že vse poprej kakor mi«, se je smejal Rafael, »oj kaka krasota! Kdo pa je, doktor?«
Ivan Slavelj se je bil zagledal v to zračno
 
podobo, zagledal tako globoko, da je pozabil
»Ne vem, gotovo da ne vem.«
vso okolico in sama usta so mu govorila na
 
tiho: «Marjanica!»
«Kaj ? Takov človek, takov doktor pač ve
že vse poprej kakor mi», se je smejal Rafael,
«oj kaka krasota! Kdo pa je, doktor?«
<'Ne vem, gotovo da ne vem.»
A oni maje nejeveren z glavo.
 
Ko je pala hudobija na odru in prejela zasluženo
Ko je pala hudobija na odru in prejela zasluženo plačilo, je vrelo vse iz zadehlih prostorov.
 
Ivan Slavelj spremi Veldenove do voza,
Ivan Slavelj spremi Veldenove do voza, potem se poslovi. Se je stal na mestu, ko pridrči drug voz in ko je star gospod prišel z gospico ter ji pomagal v voz.
 
drug voz in ko je star gospod prišel z gospico
Ko je šla mimo, je povzdignila oko in pri plinovem svitu je videl Ivan Slavelj, ali pa zdelo se mu je, da ji je rdečica prešinila gladko lice A potem je stopala mrzlo mimo.
ter ji pomagal v voz.
 
Ko je šla mimo, je povzdignila oko in pri
Tudi on je šel domov. Dolgo je hodil po sobi; obhajali so ga spomini nekdanjega siromaštva, nekdanjih solza in nekdanjega trpljenja!
plinovem svitu je videl Ivan Slavelj, ali pa zdelo
 
se mu je, da ji je rdečica prešinila gladko lice
==Kontesa Marija Ana==
A potem je stopala mrzlo mimo.
 
Tudi on je šel domov. Dolgo je hodil po
Mnogo ljudi je na svetu, ki bi ne umeli, čemu jih je postavila stvarnica v to solzno dolino, če ne zaradi plesa. Saj je pa tudi v resnici radost sedeti na mehkih blazinah v vozu! Izpod neba pa mrgoli vse polno sneženih zvezdic, ki padajo na bele strehe, na svetilnice po ulicah in naposled tudi na umazana tla. Hiteča kolesa mečejo na levo in na desno blatne kaplje, da je groza kancelirja, ki se je v črni obleki, pod malim dežnikom, napotil k svojemu predstojniku na večernico. A kaj to aristokratu na mehkih blazinah, ki ga vlečejo rejeni konji do zaželenega raja! Tu so razsvetljene stopnice in srce mu vnemajo glasovi, ki iz soban lahno pozdravljajo gosta. In pa šele, ko so dajali ti Salderni svoj letni ples! Tedaj je bilo v njih prostorih gotovo vse, kar je imelo samo nekaj imena. Že mesec poprej se je šivalo tu in tam, in mnogokateri skrbni oče je preklinjal predpust in Salderne na dno pekla.
sobi; obhajali so ga spomini nekdanjega siromaštva,
 
nekdanjih solza in nekdanjega trpljenja!
Ali tudi letos so bili v svoji slavi; tudi letos so se svetila okna vsega nadstropja, da so se vsipali bliščeči žarki na zapuščene ulice, koder je lazil morda ubožni delavec mimo in pač globoko zdihoval nad tem bogastvom!
•- 64 —
 
XIII.
Gori v razsvetljeni sobani sta pa grof Hugon in žena njegova sprejemala goste. Prišel je bil tudi Ivan Slavelj in bil je prijazno sprejet. Ali komaj pozdravi gospodarja in gospodinjo, in že se ga polasti Rafael Velden ter ga vleče tja k oknu; komaj mu je dal časa, da je stisnil kakih dvajset rok, k i so se mu priljudno ponujale.
Kontesa Marija Ana.
 
Mnogo ljudi je na svetu, ki bi ne umeli,
»Sedaj vem vse«, mu reče ondi tiho, »sedaj vem, kdo je. Vse govori o nji, vsi saloni so polni te govorice.«
čemu jih je postavila stvarnica v to solzno dolino,
 
če ne zaradi plesa. Saj je pa tudi v resnici
»Kakove govorice?« ga vpraša Slavelj zamišljen.
radost sedeti na mehkih blazinah v vozu!
 
Izpod neba pa mrgoli vse polno sneženih zvezdic,
»Te nove kontese Saldernove. Nekaj pozakonjenega je, ali kaj takega. Sila interesantno! Sveti Salomon! Greh v mladosti, v starosti kesanje! Ha, ha! saj veš, kako je na svetu!«
ki padajo na bele strehe, na svetilnice po ulicah
 
in naposled tudi na umazana tla. Hiteča kolesa
»Ničesar ne vem«, mu odgovori doktor nestrpljivo.
mečejo na levo in na desno blatne kaplje, da
 
je groza kancelirja, ki se je v črni obleki, pod
»Moj Bog, ničesar! Karlo Saldern in hči njegova! Nekaj pozakonjenega, pravim ti, nekaj takega.«
malim dežnikom, napotil k svojemu predstojniku
 
na večernico. A kaj to aristokratu na mehkih
Tedaj pa pristopi Oton Velden in razloži v kratkem, da tujka, včeraj v Saldernovi loži, je hči brata hišnega gospodarja, ki je bil nekdaj tak in tak, a sedaj je zopet dober; hči Karla Salderna, ki jo je vzgajal nekje tam na Nemškem in ki je z njo dospel pred dvema dnema, ali koliko, tu sem, in danes sta oba tukaj, — in potem so se pogovarjali o druzih stvareh.
blazinah, ki ga vlečejo rejeni konji do zaželenega
 
raja! Tu so razsvetljene stopnice in srce
Prične se zopet godba in burni glasovi zabuče. Ves mladi svet je hitel v bližnjo dvorano, gibat po taktu šibka telesca. Izginil je, seveda, tudi Rafael Velden. Ivan Slavelj je ostal sam pri oknu. Čez srce mu šine nekaj, sam ne ve, kaj. Zopet mu stopi pred dušo ona drobna, zračna podoba, s katero se je bil poslovil na tako revnem kraju. Kontesa Marija Ana, Bog ve, bode li hotela še poznati nekdanjega tovariša? Bog ve!
mu vnemajo glasovi, ki iz soban lahno pozdravljajo
 
gosta. In pa šele, ko so dajali ti Salderni
Ivan Slavelj stopi v dvorano. Bil je velik prostor, ki ga je vrsta bliščečih stebrov delila na dva kraja. Na eni strani se je plesalo; na drugi so gomazeli gledavci in so sedele stare device ter dajale si sladkati priletnim gospodom ali pa brezplačnim mladim uradnikom. Doktor Slavelj stopi tu sem, in oprostivši
svoj letni ples! Tedaj je bilo v njih prostorih
se sitnih znancev, se nasloni na steber in gleda plesavce, kateri so se lahno, aristokratično sukali po godbi.
gotovo vse, kar je imelo samo nekaj imena.
 
Že mesec poprej se je šivalo tu in tam, in
»Prokleti Velden!« reče mlad vojak svojemu tovarišu, ko sta šla mimo njega, »prokleto človeče to! Vse pogoltne, vseh.«
mnogokateri skrbni oče je preklinjal predpust
 
in Salderne na dno pekla.
»Da, res prokleto! Zrelo za pekel!« reče oni; in grbančila sta temne obraze mimo gredoč.
Ali tudi letos so bili v svoji slavi; tudi
 
letos so se svetila okna vsega nadstropja, da
Ivan Slavelj pa povzdigne glavo. Ali kaj mu je, da mu je tako šinila kri iz obličja?
so se vsipali bliščeči žarki na zapuščene ulice,
 
koder je lazil morda ubožni delavec mimo in
Ravno mimo njega je priplesal Rafael Velden in imel v naročju tenko osebico v dolgo belo obleko zavito. Verno je poslušala sladko govorico njegovo in nekako udano mu zrla v krasno obličje. Iz mladih oči pa ji je sijalo veselje in mehak smeh ji je obdal rdeča ustna.
pač globoko zdihoval nad tem bogastvom!
 
Gori v razsvetljeni sobani sta pa grofHugon
in žena njegova sprejemala goste. Prišel je bil
i
tudi Ivan Slavelj in bil je prijazno sprejet. A l i
komaj pozdravi gospodarja in gospodinjo, in
že se ga polasti Rafael Velden ter ga vleče
tja k oknu; komaj mu je dal časa, da je stisnil
kakih dvajset rok, k i so se mu priljudno ponujale.
«Sedaj vem vse*, mu reče ondi tiho, «sedaj
vem, kdo je. Vse govori o nji, vsi saloni so
polni te govorice.*
«Kakove govorice?* ga vpraša Slavelj zamišljen.
«Te nove kontese Saldernove. Nekaj pozakonjenega
je, ali kaj takega. Sila interesantno!
Sveti Salomon! Greh v mladosti, v starosti kesanje!
Ha, ha! saj veš, kako je na svetu!*
«Ničesar ne vem*, mu odgovori doktor
nestrpljivo.
«Moj Bog, ničesar! Karlo Saldern in hči
njegova! Nekaj pozakonjenega, pravim ti, nekaj
takega.*
Tedaj pa pristopi Oton Velden in razloži
v kratkem, da tujka, včeraj v Saldernovi loži,
je hči brata hišnega gospodarja, ki je bil nekdaj
tak in tak, a sedaj je zopet dober; hči Karla
Salderna, ki jo je vzgajal nekje tam na Nemškem
in ki je z njo dospel pred dvema dnema,
ali koliko, tu sem, in danes sta oba tukaj, —
in potem so se pogovarjali o druzih stvareh.
Prične se zopet godba in burni glasovi zabuče.
Ves mladi svet je hitel v bližnjo dvorano,
gibat po taktu šibka telesca. Izginil je, seveda,
— 66 —
tudi Rafael Velden. Ivan Slavelj je ostal sam
pri oknu. Čez srce mu šine nekaj, sam ne ve,
kaj. Zopet mu stopi pred dušo ona drobna,
zračna podoba, s katero se je bil poslovil na
tako revnem kraju. Kontesa Marija Ana, Bog
ve, bode li hotela še poznati nekdanjega tovariša?
Bog ve!
Ivan Slavelj stopi v dvorano. Bil je velik
prostor, ki ga je vrsta bliščečih stebrov delila
na dva kraja. Na eni strani se je plesalo; na
drugi so gomazeli gledavci in so sedele stare
device ter dajale si sladkati priletnim gospodom
ali pa brezplačnim mladim uradnikom.
Doktor Slavelj stopi tu sem, in oprostivši
se sitnih znancev, se nasloni na steber in gleda
plesavce, kateri so se lahno, aristokratično sukali
po godbi.
«Prokleti Velden!» reče mlad vojak svojemu
tovarišu, ko sta šla mimo njega, «prokleto človeče
to! Vse pogoltne, vseh
«Da, res prokleto! Zrelo za pekel!» reče
oni; in grbančila sta temne obraze mimo gredoč.
Ivan Slavelj pa povzdigne glavo. Ali kaj
mu je, da mu je tako šinila kri iz obličja?
Ravno mimo njega je priplesal Rafael Velden
in imel v naročju tenko osebico v dolgo
belo obleko zavito. Verno je poslušala sladko
govorico njegovo in nekako udano mu zrla v
krasno obličje. Iz mladih oči pa j i je sijalo veselje
in mehak smeh ji je obdal rdeča ustna.
- 67 -
Bila je Marija Ana!
 
Vroče lice pritiska na kamen, da bi si ohladil
Vroče lice pritiska na kamen, da bi si ohladil razburjeno kri, ki mu je vrela iz srca. In pred dušo mu stopi trenotje, ko je bil prišel čez dolgo časa zopet v domačo vas in izvedel, da so mu pomrli roditelji in da so mu vzeli aristokrati njo, katere je bil prišel iskat. Čutil je, da mu je izgubljena; a nekoliko upov mu je bilo vendar še ostalo. A sedaj je imel samo grobe, zarastene grobe in trobnele križce po njih.
razburjeno kri, ki mu je vrela iz srca. In pred
 
dušo mu stopi trenotje, ko je bil prišel čez dolgo
In Ivanu se je napolnilo srce z neizrečeno bolestjo; krčila se mu je duša, da se je tresel kakor otrok. Zavrtelo se mu je pred očmi in kakor iz daljave so mu prihajali glasovi; čutil je samo to, da je strašno nesrečen, strašno nesrečen! Kakor v megli je videl Rafaelov krasni obraz, ki je gledal še krasnejšega, kateri mu je slonel na prsih. Bilo mu je, kakor da bi gledal gada, ki koplje pisano glavo svojo v cvetu nedolžne lilije in sika svoj strup v njeno osrčje. Hotelo se mu je glasno zaječati, razkipeti mu je hotelo srce. Moral je biti sam! Hitel je izmed gledavcev, da se je vse obračalo za njim, za tem doktorjem, ki je nocoj tako nestrpno nepriljuden. On pa je hitel dalje do prvih vrat, in stopil je v sobo, jasno razsvetljeno. Tu se je igralo okoli mizic; ali sive glave so bile tako zamišljene, da ga ni zapazil nihče, ko je hitel mimo njih. Sam je moral biti, sam! Hitel je dalje in dalje, da pride v sobo, katera ni imela več izhoda. Pod stropom je visela svetilnica in brlela je tako slabo, da je bilo mračno, skoraj temno po sobi. Stopi k oknu, privzdigne široke preproge in se skrije zanje. Bil je čisto sam!
časa zopet v domačo vas in izvedel, da so mu
 
pomrli roditelji in da so mu vzeli aristokrati njo,
Bil je dolgo sam. Naposled ga probudi šumenje svilnatega krila. Obrne se, in njegovo oko, ki se je bilo privadilo mraka, zagleda žensko, ki je hodila po sobi ter krčevito stiskala in trgala batistovo rutico z drobnimi ročicami. In čez nekaj časa stopi še nekdo v sobo; in tega je poznal dobro, predobro!
katere je bil prišel iskat. Čutil je, da mu je izgubljena;
 
a nekoliko upov mu je bilo vendar
»Za Boga!« je dejal zamolkel glasek, in vendar je vedel Ivan Slavelj, da govori Olga Veldenova, »za Boga, ali hočeš, Rafael, da ti zblaznim tu pred vsem svetom, ako ne pustiš tega otroka!«
še ostalo. A sedaj je imel samo grobe, zarastene
 
grobe in trobnele križce po njih.
»Srce moje!« ji odgovori Rafael Velden tiho. »Sladko srce moje, ali hočeš, da ti kažem tu pred vsem svetom ljubezen, ovčica moja, zvezda moja, ha ha!«
In Ivanu se je napolnilo srce z neizrečeno
 
bolestjo; krčila se mu je duša, da se je tresel
In gorko ji poljubi roko. Ona pa se je žalostno smejala.
kakor otrok. Zavrtelo se mu je pred očmi in
 
kakor iz daljave so mu prihajali glasovi; čutil
»Oj nesrečni časi!« vzklikne Olga, in drobna glavica se ji pobesi na prsi. Rafael pa jo tolaži; pač ji je povedal mnogo sladkega, ker kmalu potem odideta v prijaznosti.
je samo to, da je strašno nesrečen, strašno nesrečen!
 
Kakor v megli je videl Rafaelov krasni
Ivan Slavelj pa je ostal, in bilo mu je, kakor da bi sanjal, sanjal prebridke sanje in ... toliko da se ni zagrohotal nad tem svetom in nad temi črvi, ki glojejo na njem in gospodujejo po njem.
obraz, ki je gledal še krasnejšega, kateri mu je
 
slonel na prsih. Bilo mu je, kakor da bi gledal
Ali sedaj se odpro vrata iz koridora — in zopet je bila ženska, ki je stopala boječe čez prag. Ozirala se je bojazljivo okrog, potem pa obstala, kakor okamenela. Slabi žarki svetilnice so padali na njeno lice in Ivanu Slavlju se je zdelo, da je — kontesa Marija Ana.
gada, ki koplje pisano glavo svojo v cvetu nedolžne
 
lilije in sika svoj strup v njeno osrčje.
Toliko da ni zajeknila, tako se je prestrašila, ko stopi Rafael Velden pred njo ter galantno k ustom pritisne njeno roko.
Hotelo se mu je glasno zaječati, razkipeti mu
 
je hotelo srce. Moral je biti sam! Hitel je izmed
»Stokrat hvala Vam, milostna kontesa«, jo ogovori,«da ste mi dovolili ta pogovor, a vedel sem že poprej, da ne bodete hoteli, da bi bil tako strašno nesrečen, Marija Ana, tako nesrečen, za vse žive dni nesrečen!«
gledavcev, da se je vse obračalo za njim, za tem
 
doktorjem, ki je nocoj tako nestrpno nepriljuden.
Mehko je govoril, in ona je pobesila oči in ni mu odtegnila roke, ki jo je bil pridržal.
On pa je hitel dalje do prvih vrat, in stopil je
 
v sobo, jasno razsvetljeno. Tu se je igralo okoli
Tu stopi hipoma pred nju Ivan Slavelj. Bliskalo se je Rafaelu Veldenu oko izpod bledega čela: »Oj gospod doktor«, izpregovori nekoliko prestrašen. »Kontesa, tu je gospod doktor Slavelj, imeniten zdravnik, premilostna kontesa!Izvrsten človek«, pristavi nekam boječe.
mizic; ali sive glave so bile tako zamišljene, da
 
ga ni zapazil nihče, ko je hitel mimo njih. Sam
»Gospod baron!« odgovori Ivan Slavelj trdo, in ni se premeknila visoka postava njegova;«dovoli, da izpregovorim nekoliko besed s konteso Saldernovo!«
je moral biti, sam! Hitel je dalje in dalje, da
 
pride v sobo, katera ni imela več izhoda. Pod
Rafael Velden se lahno prikloni in lahkomiselno odide. Ona pa ostaneta sama.
s*
 
— 6S -
»Marija Ana! Kontesa!« in glas mu je zastajal in se tresel,«s tem človekom ne bodete več govorili!«
stropom je visela svetilnica in brlela je tako
 
slabo, da je bilo mračno, skoraj temno po sobi.
Stopi k oknu, privzdigne široke preproge in
se skrije zanje. Bil je čisto sam!
Bil je dolgo sam. Naposled ga probudi šumenje
svilnatega krila. Obrne se, in njegovo
oko, ki se je bilo privadilo mraka, zagleda
žensko, ki je hodila po sobi ter krčevito stiskala
in trgala batistovo rutico z drobnimi ročicami.
In čez nekaj časa stopi še nekdo v sobo; in
tega je poznal dobro, predobro!
«Za Boga!« je dejal zamolkel glasek, in
vendar je vedel Ivan Slavelj, da govori Olga
Veldenova, «za Boga, ali hočeš, Rafael, da ti
zblaznim tu pred vsem svetom, ako ne pustiš
tega otroka!«
«Srce moje!» ji odgovori Rafael Velden
tiho. «Sladko srce moje, ali hočeš, da ti kažem
tu pred vsem svetom ljubezen, ovčica moja,
zvezda moja, ha ha!«
In gorko ji poljubi roko. Ona pa se je
žalostno smejala.
«Oj nesrečni časi!« vzklikne Olga, in drobna
glavica se j i pobesi na prsi. Rafael pa jo tolaži;
pač j i je povedal mnogo sladkega, ker kmalu
potem odideta v prijaznosti.
Ivan Slavelj pa je ostal, in bilo mu je, kakor
da bi sanjal, sanjal prebridke sanje in . . . toliko
da se ni zagrohotal nad tem svetom in nad temi
črvi, ki glojejo na njem in gospodujejo po njem.
- 6«, -
Ali sedaj se odpro vrata iz koridora — in
zopet je bila ženska, ki je stopala boječe čez
prag. Ozirala se je bojazljivo okrog, potem pa
obstala, kakor okamenela. Slabi žarki svetilnice
so padali na njeno lice in Ivanu Slavlju se je
zdelo, da je — kontesa Marija Ana.
Toliko da ni zajeknila, tako se je prestrašila,
ko stopi Rafael Velden pred njo ter galantno
k ustom pritisne njeno roko.]
^Stokrat hvala Vam, milostna kontesa«, jo
ogovori, «da ste mi dovolili ta pogovor, a vedel
sem že poprej, da ne bodete hoteli, da bi bil tako
strašno nesrečen, Marija Ana, tako nesrečen, za
vse žive dni nesrečen!«
Mehko je govoril, in ona je pobesila oči in
ni mu odtegnila roke, ki jo je bil pridržal.
Tu stopi hipoma pred nju Ivan Slavelj.
Bliskalo se je Rafaelu Veldenu oko izpod bledega
čela: «Oj gospod doktor«, izpregovori nekoliko
prestrašen. «Kontesa, tu je gospod doktor
Slavelj, imeniten zdravnik, premilostna kontesa!
Izvrsten človek«, pristavi nekam boječe.
«Gospod baron!« odgovori Ivan Slavelj
trdo, in ni se premeknila visoka postava njegova;
«dovoli, da izpregovorim nekoliko besed
s konteso Saldernovo!«
Rafael Velden se lahno prikloni in lahkomiselno
odide. Ona pa ostaneta sama.
«Marija Ana! Kontesa!« in glas mu je zastajal
in se tresel, «s tem človekom ne bodete več govorili!«
— -o —
Ona pa povzdigne oko samoglavno.
 
«Nič več, nič več!« in prime j i roko, «in
»Nič več, nič več!« in prime ji roko, »in tudi nocoj ne bodete več plesali ž njim, Marija Ana!«
 
Ana!»
«»Oj gospod doktor!»« in poskušala se je smejati, »Vi ravnate z menoj kakor z otrokom, maloletnim otrokom!«
 
smejati, «Vi ravnate z menoj kakor z otrokom,
maloletnim otrokom!«
Njemu pa se zabliska oko in trdo ji drži roko.
 
«In vendar kontesa Marija Ana, nocoj ne
»In vendar kontesa Marija Ana, nocoj ne bodete več plesali z Rafaelom Veldenom!«
 
«Jaz pa Vam pravim, da bodem, gospod
»Jaz pa Vam pravim, da bodem, gospod doktor, prav res, da bodem.«
 
In mala osebi ca je vzrasla v srdu, osorno
In mala osebi ca je vzrasla v srdu, osorno je zrla vanj in z nožico je udarila ob tla ter mu iztrgala roko. Ivan Slavelj pa je stal pred njo in bil je še bolj bled. Položil je roko na prsi in zrl tja v daljavo, kakor da bi bil sam, ter rekel mirno: »Marija Ana, nekdaj sem imel tako prekrasne sanje, ali v resnici je prišlo vse drugače; posušilo se je cvetje, studenci so usehnili in upi so legli v grobe!«
je zrla vanj in z nožico je udarila ob tla ter
 
mu iztrgala roko. Ivan Slavelj pa je stal pred
njo in bil je še bolj bled. Položil je roko na
prsi in zrl tja v daljavo, kakor da bi bil sam,
ter rekel mirno: »Marija Ana, nekdaj sem imel
tako prekrasne sanje, ali v resnici je prišlo vse
drugače; posušilo se je cvetje, studenci so
usehnili in upi so legli v grobe!«
Kontesa pa je bila še vedno srdita.
 
«Lahko urnem«, mu reče hudobno, «če ste
»Lahko urnem«, mu reče hudobno, »če ste ljubili ono ubožno Marjanico, da zdaj ljubite konteso še bolj. Ni čudo torej, da odganjate vsakega, kdor se mi bliža; prav čudno jih odganjate, gospod doktor!« pristavi smeje se suhotno.
ljubili ono ubožno Marjanico, da zdaj ljubite
 
konteso še bolj. Ni čudo torej, da odganjate
Bile so to trde besede, prav zelo trde. Ivana Slavlja so zadele v srce, v življenje. Omahnila mu je skoraj v hipu visoka postava; odstopil je za korak in pritisnil je dlan na čelo. Potem pa plane k ponosno stoječemu dekletu, zgrabi ji roko in glasovi so mu skoraj nerazumni sikali izmed zob.
vsakega, kdor se mi bliža; prav čudno jih odganjate,
 
gospod doktor!« pristavi smeje se suhotno.
»Stvar, strašna, grozna!« in stiskal je njene drobne prstke, da je skoraj zaječala od bolečine, — »take smrtne besede! Ali imaš srce? Meni si ga zamorila na večne čase, o!«
Bile so to trde besede, prav zelo trde.
 
Ivana Slavlja so zadele v srce, v življenje. Omahnila
In globoko iz prsi se mu izvije ječanje; izpusti ji roko in potegne si s čela temne lase. Marija Ana pa je stala na mestu; tresla se je od straha in boječe je upirala vanj oči.
mu je skoraj v hipu visoka postava; odstopil
 
je za korak in pritisnil je dlan na čelo. Potem
»Odpustite, milostna!« ji reče čez nekaj časa pristopivši k nji.
pa plane k ponosno stoječemu dekletu, zgrabi
 
ji roko in glasovi so mu skoraj nerazumni sikali
»Blagovolite, premilostna!« in ni se branila, ko ji je podal roko ter ponosno jo odpeljal v dvorano.
izmed zob.
 
»Stvar, strašna, grozna!» in stiskal je njene
Besede ni izpregovoril več, a ona se je ozrla sedaj pa sedaj bojazljivo v njegovo bledo, lepo obličje. Pelje jo do sedeža; potem se prikloni in poslovi.
drobne prstke, da je skoraj zaječala od bolečine,
 
— «take smrtne besede! A l i imaš srce? Meni
Slonel je zopet ob stebru in zrl v plesavce; zdelo se mu je, kakor da bi Marija Ana ne plesala več. Približa se mu Oton Velden ter mu položi lahno na ramo roko: »Tako sami, gospod doktor? Pa saj gledati je tudi poetično!«
si ga zamorila na večne čase, 0 ! »
 
In globoko iz prsi se mu izvije ječanje;
izpusti ji roko in potegne si s čela temne lase.
Marija Ana pa je stala na mestu; tresla se je
od straha in boječe je upirala vanj oči.
»Odpustite, milostna!* ji reče čez nekaj
časa pristopivši k nji.
»Blagovolite, premilostna!» in ni se branila,
ko ji je podal roko ter ponosno jo odpeljal v
dvorano.
Besede ni izpregovoril več, a ona se je
ozrla sedaj pa sedaj bojazljivo v njegovo bledo,
lepo obličje. Pelje jo do sedeža; potem se prikloni
in poslovi.
Slonel je zopet ob stebru in zrl v plesavce;
zdelo se mu je, kakor da bi Marija Ana ne
plesala več. Približa se mu Oton Velden ter
mu položi lahno na ramo roko: «Tako sami,
gospod doktor? Pa saj gledati je tudi poetično!«
In Ivan Slavelj mu pritrdi.
 
«Poglejte Olgo«, reče na to ponosno, »ali
»Poglejte Olgo«, reče na to ponosno, »ali ni krasna nocoj? To Vam je ženska!«
 
In ko je potihnila godba, mu reče radostno:
«In ko je potihnila godba, mu reče radostno: »Odpustite, dragi gospod doktor; vprašat je grem, ali ni že trudna, tako močno pleše!«
 
grem, ali ni že trudna, tako močno pleše!»
In odhitel je. Ivan Slavelj pa se je smejal in usmiljenje mu je prešinilo dušo.
 
in usmiljenje mu je prešinilo dušo.
A komaj je bil odšel, pristopi Rafael Velden in mrzlo se mu prikloni: »Gospod doktor, danes se vedeš z menoj prav čudno, pravim, prav čudno!«
 
in mrzlo se mu prikloni: «Gospod doktor, danes
Ta pa se skloni po koncu in odgovori mu tiho: »Gospod baron, tako čudno gotovo ne, kakor se vedeš ti z ženo — svojega brata!«
se vedeš z menoj prav čudno, pravim, prav
 
čudno!«
Rafael Velden lahno obledi ter se malopridno nasmeje: »Življenje, življenje, prijatelj!«
Ta pa se skloni po koncu in odgovori mu
 
tiho: »Gospod baron, tako čudno gotovo ne,
In na to odide. Ivan Slavelj pa zapusti kmalu razsvetljene prostore ter se napoti k počitku. Ali ono noč ni našel počitka.
kakor se vedeš ti z ženo — svojega brata!»
 
Rafael Velden lahno obledi ter se malopridno
==Zima v srcu==
nasmeje: «Zivljenje, življenje, prijatelj!«
 
In na to odide. Ivan Slavelj pa zapusti
Pomlad je bila prišla; čez noč je bila prišla; ali meščani so jo videli samo na grmih, ki so gledali tu in tam čez zide zapaženih vrtov, z belim cvetjem posutih. In v daljavi je zelenelo hribovje in temnila so se pobočja visokih snežnikov.
kmalu razsvetljene prostore ter se napoti k počitku.
 
Ali ono noč ni našel počitka.
Ivan Slavelj je pri odprtem oknu sloneč zrl na cvetoči vrt. A oko njegovo ni videlo cvetja in uho njegovo ni culo vršenja mrčesov, srca mu ni genilo modro obnebje. Čutil je z grozo, da mu je led zaklenil osamelo srce, in z grozo se ga je polastila misel, da se mu ta led ne raztaja morebiti nikdar več. Večna zima, večna zima!
X I V .
 
Zima v srcu.
Zaprl je okno in spustil rdeče preproge čez steklo, da se je soba zavila v rdečkast mrak. Življenje je ležalo z vso svojo težo na njem.
Pomlad je bila prišla; čez noč je bila prišla;
 
ali meščani so jo videli samo na grmih, ki so
Oni večer se mu je bil zapisal s krvjo v srce, in zastonj se je trudil zadušiti spomin. In vendar se je bilo odtedaj toliko izpremenilo! Neko jutro v prvi pomladi so bili našli pri zidu samotnega vrta Oton-Veldenove vile Rafaela Veldena — umorjenega. Bil je skoraj slečen in oplenjen. Zanesli so ga in zagrebli v hladno prst, in živa duša ni več popraševala po njem, ki je nekdaj tako ljubil življenje! Tako je. Mi ljubimo življenje, a svet nas pozabi, ko pade prva gruda v grobu na nas. — Ravno tedaj je bil zbolel Karlo Saldern, in vse je stikalo glave ter ugibalo, kdo pač dobo po njem vse to bogastvo! Ali kaj se je menil Ivan Slavelj za vse to; kaj so mu bile tuje skrbi, nosil je svoje pretežko!
gledali tu in tam čez zide zapaženih vrtov, z
 
belim cvetjem posutih. In v daljavi je zelenelo
Duri se odpro in v sobo stopi ženska. Ko pride bliže in odgrne z lica tenčico, zagleda Ivan Slavelj nežni obrazek kontese Marije Ane!
hribovje in temnila so se pobočja visokih snežnikov.
 
Ivan Slavelj je pri odprtem oknu sloneč
Mraz mu prešine ude, molče potegne preprogo raz okno, da se vsuje polna svetloba v sobo. Mrzlo je stal pred njo, izpregovoril ni besede.
zrl na cvetoči vrt. A oko njegovo ni videlo
 
— 73 —
»Gospod doktor!« ga nagovori Marija Ana, in mehki glasek se ji je tresel, in z roko se je opirala ob stolov držaj pred sabo; videlo se ji je, da hoče govoriti. Ali boječe je povzdigovala poglede proti njemu, ki je stal pred njo kakor kamenena podoba, in besede ji ni bilo čez bleda ustna.
cvetja in uho njegovo ni culo vršenja mrčesov,
 
srca mu ni genilo modro obnebje. Čutil je
»Gospod doktor!« in z belim batistom si gladi lice, »moj oče je bolan!«
z grozo, da mu je led zaklenil osamelo srce,
 
in z grozo se ga je polastila misel, da se mu
»Grof Karlo je bolan!« govori mirno Ivan Slavelj za njo, ni se mu genila žila na obrazu.
ta led ne raztaja morebiti nikdar več. Večna
 
zima, večna zima!
»Bolan, hudo bolan! In sedaj pravijo, da ga morete rešiti samo Vi!«
Zaprl je okno in spustil rdeče preproge
 
čez steklo, da se je soba zavila v rdečkast mrak.
Tako tihe so bile te besede, da so prišle kakor vzdihljaj do njega. Vendar jih je čul. Divja strast se mu vzbudi v srcu; polaste se ga duhovi maščevanja.
Življenje je ležalo z vso svojo težo na njem.
 
Oni večer se mu je bil zapisal s krvjo v
»Pravijo? Kako da se svet meni za to? — Ako bi ležal kot težak na ječmenovi slami in bi o smrtni uri ne imel drugega, nego vrč prestane vode in kup lačnih otrok, pustili bi ga, naj v miru umrje, in jeli bi in pili dalje brez skrbi. Ali ko umira grof Saldern, bogati grof Saldern — to je drugače! Meni je žal, gospica, da ste prišli prepozno. Sedaj moram k delavcu, v ... Kolo mu je odtrgalo roke in umira. Ker pa ima ravno isto pravico živeti kakor grof Saldern, in pred večnim Stvarnikom tudi isto ceno: naj živi, ako mu morem pomagati! Bojim se tudi, premilostna kontesa, da bi se — svet je hudoben — ne dejalo potem: šel je v bogato palačo, v visoke sobane, a siromaka je pustil zapuščenega v težavah, in vendar ga je on prej prosil pomoči. In vprašalo se bode: kaj ga je vleklo tja in reklo se bode takoj: rumeni zlati bogatinov; rumeni zlati grofa Karla Salderna, kontesa!«
srce, in zastonj se je trudil zadušiti spomin. In
 
vendar se je bilo odtedaj toliko izpremenilo!
Neko jutro v prvi pomladi so bili našli pri zidu
samotnega vrta Oton-Veldenove vile Rafaela
Veldena — umorjenega. Bil je skoraj slečen in
oplenjen. Zanesli so ga in zagrebli v hladno
prst, in živa duša ni več popraševala po njem,
ki je nekdaj tako ljubil življenje! Tako je. Mi
ljubimo življenje, a svet nas pozabi, ko pade
prva gruda v grobu na nas. — Ravno tedaj je
bil zbolel Karlo Saldern, in vse je stikalo glave
ter ugibalo, kdo pač dobo po njem vse to bogastvo!
A l i kaj se je menil Ivan Slavelj za vse
to; kaj so mu bile tuje skrbi, nosil je svoje
pretežko!
Duri se odpro in v sobo stopi ženska. Ko
pride bliže in odgrne z lica tenčico, zagleda Ivan
Slavelj nežni obrazek kontese Marije Ane!
Mraz mu prešine ude, molče potegne preprogo
raz okno, da se vsuje polna svetloba v
— 74 —
sobo. Mrzlo je stal pred njo, izpregovoril ni
besede.
«Gospod doktor!» ga nagovori Marija Ana,
in mehki glasek se ji je tresel, in z roko se
je opirala ob stolov držaj pred sabo; videlo se
ji je, da hoče govoriti. A l i boječe je povzdigovala
poglede proti njemu, ki je stal pred njo
kakor kamenena podoba, in besede j i ni bilo
čez bleda ustna.
«Gospod doktor!« in z belim batistom si
gladi lice, «moj oče je bolan!«
»Grof Karlo je bolan!« govori mirno Ivan
Slavelj za njo, ni se mu genila žila na obrazu.
«Bolan, hudo bolan! In sedaj pravijo, da
ga morete rešiti samo Vi!«
Tako tihe so bile te besede, da so prišle
kakor vzdihljaj do njega. Vendar jih je čul.
Divja strast se mu vzbudi v srcu; polaste se
ga duhovi maščevanja.
»Pravijo? Kako da se svet meni za to? —
Ako bi ležal kot težak na ječmenovi slami in bi
o smrtni uri ne imel drugega, nego vrč prestane
vode in kup lačnih otrok, pustili bi ga, naj v
miru umrje, in jeli bi in pili dalje brez skrbi.
A l i ko umira grof Saldern, bogati grof Saldern
— to je drugače! Meni je žal, gospica, da ste
prišli prepozno. Sedaj moram k delavcu, v . . .
Kolo mu je odtrgalo roke in umira. Ker pa ima
ravno isto pravico živeti kakor grof Saldern,
in pred večnim Stvarnikom tudi isto ceno: naj
— 75 —
živi, ako mu morem pomagati! Bojim se tudi,
premilostna kontesa, da bi se — svet je hudoben
— ne dejalo potem: šel je v bogato palačo,
v visoke sobane, a siromaka je pustil zapuščenega
v težavah, in vendar ga je on prej prosil
pomoči. In vprašalo se bode: kaj ga je vleklo
tja in reklo se bode takoj: rumeni zlati bogatinov;
rumeni zlati grofa Karla Salderna, kontesa!
«
Bridko je govoril te besede.
 
Ali Mariji Ani se vlijo solze iz oči; zapuste
Ali Mariji Ani se vlijo solze iz oči; zapuste jo moči; zgrudi se na tla, položi glavico na stolovo blazino in začne glasno ihteti.
 
stolovo blazino in začne glasno ihteti.
Naš doktor še ni bil poskusil moči ženskih solza. Užali se mu srce, hodi nekoliko časa po sobi, potem pa tiho odide h — grofu Saldernu.
 
solza. Užali se mu srce, hodi nekoliko časa po
Marija Ana je bila sama in vroče čelo je stiskala na mehki stol. Žalost ji je trla dušo, bila je polna neizrečene bridkosti. »Rumeni zlati Saldernovi«, »hudobni svet« in enake besede njegove so ji zvenele dolgo časa po ušesih.
sobi, potem pa tiho odide h — grofu Saldernu.
 
Marija Ana je bila sama in vroče čelo je
In poleg vsega tega jo obide zavest, jasna zavest, da ljubi tega človeka, ki jo tako očitno sovraži, zaničuje! In srd se ji vzbudi, da ne more sovražiti tudi ona njega, kakor jo on sovraži. Ali Marija Ana ga je morala ljubiti! In to je že vedela tisti večer, ko jo je bil tako ponosno peljal v dvorano, in ko mu je ona tako skrivaj, samo zdaj pa zdaj pogledavala bledo obličje. Ostati je hotela zdaj tu pri njem.
stiskala na mehki stol. Žalost ji je trla dušo,
 
bila je polna neizrečene bridkosti. «Rumeni zlati
Sonce je bilo že zašlo, ko pride doktor Slavelj domov. Srce se mu je bilo umirilo in v duši mu je bil potihnil vihar.
Saldernovi«, «hudobni svet» in enake besede
 
njegove so ji zvenele dolgo časa po ušesih.
Ko je stopil v sobo, je slonela še poleg stola kontesa Marija Ana. Ivan Slavelj odpre okno. Zadnji žarki večerne zarje so. Pojemali na nebu; med belimi oblački, ki so z zlatom obrobljeni plavali pod nebom, se je prikazal bledi mesec. Tudi Ivanu Slavlju je bilo zašlo sonce v srcu; ali zarje, zlate zarje ni pustilo za sabo. Na vrtu je cvetje zapiralo svoje glavice, da bi ujelo hladno kapljico večerne rose ter z njo si hladilo čez noč razgreto osrčje. Tudi njemu se je bilo zaprlo srce, ali hladilna rosa ni kapala vanj izpod neba.
In poleg vsega tega jo obide zavest, jasna
 
zavest, da ljubi tega človeka, ki jo tako očitno
Pristopi k dekletu — onemoglo in zaspalo je bilo med solzami.
sovraži, zaničuje! In srd se ji vzbudi, da ne
 
more sovražiti tudi ona njega, kakor jo on
»Kontesa!« jo kliče z mehkim glasom ter ji privzdiguje glavico, »Karlo Saldern bode ozdravel!«
sovraži. A l i Marija Ana ga je morala ljubiti!
 
In to je že vedela tisti večer, ko jo je bil tako
Kakor blisk plane dekle kvišku, razprostre roke, oklene se ga okoli vratu in na prsih se mu razjoka.
ponosno peljal v dvorano, in ko mu je ona
 
tako skrivaj, samo zdaj pa zdaj pogledavala
Ivan Slavelj ji lahno razklene roke, globoko upre oči vanjo, ki je koprnela pred njim.
bledo obličje. Ostati je hotela zdaj tu pri njem.
 
- 76 -
Sonce je bilo že zašlo, ko pride doktor
Slavelj domov. Srce se mu je bilo umirilo in
v duši mu je bil potihnil vihar.
Ko je stopil v sobo, je slonela še poleg
stola kontesa Marija Ana. Ivan Slavelj odpre
okno. Zadnji žarki večerne zarje so. pojemali
na nebu; med belimi oblački, ki so z zlatom
obrobljeni plavali pod nebom, se je prikazal
bledi mesec. Tudi Ivanu Slavlju je bilo zašlo
sonce v srcu; ali zarje, zlate zarje ni pustilo za
sabo. Na vrtu je cvetje zapiralo svoje glavice,
da bi ujelo hladno kapljico večerne rose ter
z njo si hladilo čez noč razgreto osrčje. Tudi
njemu se je bilo zaprlo srce, ali hladilna rosa
ni kapala vanj izpod neba.
Pristopi k dekletu — onemoglo in zaspalo
je bilo med solzami.
«Kontesa!« jo kliče z mehkim glasom ter
ji privzdiguje glavico, «Karlo Saldern bode
ozdravel!«
Kakor blisk plane dekle kvišku, razprostre
roke, oklene se ga okoli vratu in na prsih se
mu razjoka.
Ivan Slavelj j i lahno razklene roke, globoko
upre oči vanjo, ki je koprnela pred njim.
Dolgo jo je gledal tako.
 
»Marija Ana!« jo ogovori čez nekaj časa,
»Marija Ana!« jo ogovori čez nekaj časa, in glas se mu je skoraj tresel, »časih pomori slana cvetje po polju, in če tudi potem dobrodejni dež nanje rosi, umreti mora, poginiti! Tako je moje srce, Marija Ana, puščava je moje srce, brez zlate zarje, brez hladilnega studenca!«
in glas se mu je skoraj tresel, »časih pomori
 
slana cvetje po polju, in če tudi potem dobrodejni
»Marija Ana!« pristavi pristopivši k oknu; »moje srce je zamorjeno, zamorjeno in jaz Vas ne morem ljubiti!«
dež nanje rosi, umreti mora, poginiti!
 
— 77 —
In Ivan Slavelj se nasloni čez okno in zre tja v lunin svit, tja na vrt, kjer so cvetke kakor v spanju pobešale glavice.
Tako je moje srce, Marija Ana, puščava je
 
moje srce, brez zlate zarje, brez hladilnega studenca!*
Tako je slonel in izpregovoril ni besede, ko se je odpravljala počasi, ko je tiho odšla.
«Marija Ana!* pristavi pristopivši k oknu;
 
«moje srce je zamorjeno, zamorjeno in jaz Vas
==V tihi noči==
ne morem ljubiti!*
 
In Ivan Slavelj se nasloni čez okno in zre
Ivan Slavelj je bojeval težke boje s svojo dušo in ni je umiril. Gnalo ga je tja v noč! Pokrije si glavo in hiti iz sobe po ulicah iz mesta. Prišel je v mestno sprehajališče, v dolgi drevored. Lipa je zašumevala sedaj pa sedaj v širokih vejah in tu in tam je brlela svetilnica. Ali nikogar ni bilo, da bi ga bil motil. Dobro mu je dela ta samota. Utihnile so moči razburjenega srca in mehka udanost se mu je polastila duše.
tja v lunin svit, tja na vrt, kjer so cvetke kakor
 
v spanju pobešale glavice.
Tako je slonel in izpregovoril ni besede,
ko se je odpravljala počasi, ko je tiho odšla.
X V .
V tihi noči.
Ivan Slavelj je bojeval težke boje s svojo
dušo in ni je umiril. Gnalo ga je tja v noč!
Pokrije si glavo in hiti iz sobe po ulicah iz
mesta. Prišel je v mestno sprehajališče, v dolgi
drevored. Lipa je zašumevala sedaj pa sedaj v
širokih vejah in tu in tam je brlela svetilnica.
A l i nikogar ni bilo, da bi ga bil motil. Dobro mu
je dela ta samota. Utihnile so moči razburjenega
srca in mehka udanost se mu je polastila duše.
Tiho pride nekdo za njim.
 
«Gospod doktor!*
»Gospod doktor!«
Ivan Slavelj se ozre: «Gospod baron, tako
 
pozno še tu? Sedaj je čas spanja vsakemu,
Ivan Slavelj se ozre: »Gospod baron, tako pozno še tu? Sedaj je čas spanja vsakemu, kdor ni zdravnik in kdor hoče ostati zdrav.*«
 
- 78 -
«»Jaz pa nočem ostati zdrav, in to je ravno, gospod doktor!« Te besede je govoril tako nekako mrtvaško trudno!
 
gospod doktor!» Te besede je govoril tako
»Noči se bojim, gospod doktor, noči, te temne, črne noči.«
nekako mrtvaško trudno!
 
«Noči se bojim, gospod doktor, noči, te
Dolgo že ni bil videl Otona Veldena in osupnil je sedaj o njem. Prej življenja vesel, je bil mož sedaj žalosten, in život se mu je bil sklonil kakor pod težo let.
temne, črne noči.*
 
Dolgo že ni bil videl Otona Veldena in
»Te noči, gospod doktor! Ali bi ne bilo lepše, ko bi sonce vedno sijalo?«
osupnil je sedaj o njem. Prej življenja vesel,
 
je bil mož sedaj žalosten, in život se mu je bil
Molčala sta nekaj časa oba, ker mu doktor ni odgovoril na zadnje otročje vprašanje.
sklonil kakor pod težo let.
 
«Te noči, gospod doktor! A l i bi ne bilo
»Pojdite z mano, doktor, k meni na dom. Nečete?« In prime ga za roko ter ga vleče za sabo po drevoredu. Blizu prvih mestnih hiš pa kreneta na stran, kjer je stala sredi obzidanega vrta Veldenova vila.
lepše, ko bi sonce vedno sijalo?*
 
Molčala sta nekaj časa oba, ker mu doktor
Tiho je bilo vse. Samo voda je lahno šumela, ki je leno tekla na oni strani mimo vrtnega zida.
ni odgovoril na zadnje otročje vprašanje.
 
»Pojdite z mano, doktor, k meni na dom.
Oton Velden vzame ključ ter odpre vrata v zidu. Vstopita na vrt in po peščeni poti gresta proti poslopju.
Nečete?» In prime ga za roko ter ga vleče za
»To že tudi veste, da mi je žena umrla, gospod doktor? Glejte, tako mora vse pod rušo!«
sabo po drevoredu. Blizu prvih mestnih hiš pa
 
kreneta na stran, kjer je stala sredi obzidanega
»Vse, gospod baron, vse!«
vrta Veldenova vila.
 
Tiho je bilo vse. Samo voda je lahno šumela,
»Vse, vse; in vendar nihče ne ve, kako je tam doli, gospod doktor, in to je, to je!«
ki je leno tekla na oni strani mimo vrtnega zida.
 
Oton Velden vzame ključ ter odpre vrata
Prideta do poslopja. Vhod je bil odprt. Po stopnicah stopata gori v umetnišče Oton-Veldenovo. Ta kraj je bil Slavlju dobro znan. Vstopita in Velden zapre vestno duri za sabo. Tema je bila tu notri in Slavelj obstane; Velden porine stol k njemu, naj sede. Potem pa prižge skrito svetilnico. Ali soba se ni razsvetlila, samo na podobo slikano so padali žarki; ali ta podoba je bila tudi pregrnjena s tenčico.
v zidu. Vstopita na vrt in po peščeni poti gresta
 
proti poslopju.
V Otona pa je prišlo življenje. Stopal je hitro po sobi. Na to sname v temi nekje razstene bodalo ter ga položi na mizico pred stalom, na katerem je bila podoba.
«To že tudi veste, da mi je žena umrla, gospod
 
doktor? Glejte, tako mora vse pod rušo!»
»Rafael«, reče potem zamolklo, »Rafael, nocoj sem prišel!«
«Vse, gospod baron, vse!»
 
«Vse, vse; in vendar nihče ne ve, kako je
Slavlja pa obide groza, ko je tako sam s sabo govoril in potem potegnil zagrinjalo s podobe. Žarki obsijejo obraz na platnu, obraz, katerega je poznal Ivan Slavelj. Ravno tak je bil, samo bled, mrtvaško bled je bil in oči so mu bile zatisnjene, ravno tako, kakor da bi jih bil zatisnil v groznih bolečinah; zakaj obrvi so se mu bile skrčile in na prsih mu je kipela kri iz globoke rane. Bil je Rafael Velden, umorjen, v mukah umorjen! In prav natanko je videl Ivan Slavelj, da se mu je bila po bledem licu utrnila solza izpod zatisnjene trepalnice. Rafael Velden je umrl v solzah; v solzah je zapustil lepi svet!
tam doli, gospod doktor, in to je, to je!»
 
Prideta do poslopja. Vhod je bil odprt. Po
Ivan Slavelj vzklikne pri tem pogledu. Hotel je vstati, a oni vzdigne ponosno roko in ukaže mu, naj miruje.
stopnicah stopata gori v umetnišče Oton-Velde—
 
79 -
»Rafael«, reče, »Rafael! Nocoj sem prišel, da ti povem pregrozno povest!«
novo. Ta kraj je bil Slavlju dobro znan. Vstopita
 
in Velden zapre vestno duri za sabo. Tema je
In sede k mizici, si podpre glavo z rokama in tako gleda tja v obraz na platnu.
bila tu notri in Slavelj obstane; Velden porine
 
stol k njemu, naj sede. Potem pa prižge skrito
»Rafael, tisti večer je bilo. Sedeli smo pri mizi in bili smo veseli. Govoril si mnogo in Olga se ti je sladko smejala. Tisti večer je bilo, Rafael! Se vse predobro vem. Vstal sem in šel gledat v noč. Ali predno pridem do okna, sem obrnil oči. Po naključju sem jih obrnil proti vama za mizo. In videl sem, kako sta se pogledala. Prav iz srca sta se pogledala. Ta pogled! Ta pogled mi je umoril srečo. In tebi, Rafael, je umoril življenje! Strašno me je prešinilo, Rafael! In še sedaj ne smem misliti na tisto strahoto, ki mi je prešinila dušo tedaj. Zrl sem v jasno noč. Potem pa smo se poslovili. Jaz sem šel gori v svoje umetnišče. Tu sem časi spal po noči, inti si to dobro vedel, Rafael! Tisto noč pa nisem mogel spati. Vstal sem in hotel sem iti na vrt, v hlad. Prišel sem do hišnih vrat; in vrata so bila odprta. Rafael, tedaj pa me je obsedel satan! Prav čutil sem, kako se mu je odprla duša. Urno sem se povrnil tu sem in snel sem raz stene tole bodalo! Potem pa sem lezel nazaj, na vrt. Za grmovjem po trati sem lezel proti sredi. Tja, kjer rastejo košate lipe v krogu. In v resnici: tu si bil, Rafael! Tu na klopi si sedel. V naročju pa ti je slonela ženska, katera je bila že udana drugemu. Udana za večno! Ali to te je malo skrbelo. In ti si pil med iz nje! Iz nje, ki je bila tvojega brata, Rafael! —
svetilnico. Ali soba se ni razsvetlila, samo na
 
podobo slikano so padali žarki; ali ta podoba
Jaz pa sem tičal za deblom; in poslušal sem, kaj sta si obljubovala. V grehu obljubovala! In kri po žilah se mi je izpremenila v led. Bil sem pri jasni zavesti, da moraš umreti! V trenotju umreti, Rafael! Tako je moralo biti! S poljubom sta se poslovila. Lahno je odšla po pesku. In mesec je vsipal žarke na vitko njeno telo. Ti pa si sedel; in zamišljen si zrl za njo, da se je skrila za grmovjem!
je bila tudi pregrnjena s tenčico.
 
V Otona pa je prišlo življenje. Stopal je
Tedaj pa sem stopil jaz kakor senca izza debla. Predte sem stopil.
hitro po sobi. Na to sname v temi nekje raz
 
stene bodalo ter ga položi na mizico pred stalom,
»Rafael!« in mignil sem ti.
na katerem je bila podoba.
 
«Rafael», reče potem zamolklo, «Rafael,
In iti si moral nehote za mano. Odprl sem vrtna vratca. Stopila sva izmed ozidja. Bila sva pri vodi.
nocoj sem prišel!«
 
Slavlja pa obide groza, ko je tako sam s
»Rafael!« sem dejal, »zdajle ti je umreti!«
sabo govoril in potem potegnil zagrinjalo s podobe.
 
Žarki obsijejo obraz na platnu, obraz,
In postal si čudno bled; bal si se smrti. Govoriti nisi mogel. Padel si na kolena in sklenil si roke. Pa saj veš, da si moral umreti! Globoko v prsi sem ti zasadil ostro orožje. Kratko si vzdihnil in umrl si, kakor je moralo biti! —
katerega je poznal Ivan Slavelj. Ravno tak je
 
bil, samo bled, mrtvaško bled je bil in oči so
In vzel sem ti, kar si imel kaj vrednega pri sebi, vrgel sem v vodo. Ha, ha! Kakor sem menil, tako se je zgodilo. Dejali so: roparji so ga pobili. Ha, ha! Potem pa sem te še pogledal, Rafael! — luna te je bila obsijala; obsijala bledo obličje tvoje! Bolečina ti je bila skrčila obrvi; izpod trepalnice se ti je bila prikazala solza. In solza ti je blisketala na licu. V solzah si umrl, ha, ha! In zagrebli so te in trava rase po tebi. In tudi po Olgi. Morala je umreti, ko sem ji spuščal dan na dan v dušo to strašno, strupeno povest, Rafael! In zdaj sta morebiti združena!
mu bile zatisnjene, ravno tako, kakor da bi jih
 
bil zatisnil v groznih bolečinah; zakaj obrvi so
»Združena, združena; in vendar bi ne smela biti!« ...
se mu bile skrčile in na prsih mu je kipela kri
 
iz globoke rane. Bil je Rafael Velden, umorjen,
In klel je strašno. Ivana Slavlja pa se je polastila groza. Odprl je vrata in taval je po stopnicah doli, v zapuščeni vrt. Tu sem se je culo vpitje in divjanje Veldenovo. Pobegne skozi vratca v zidu; Velden jih je bil pustil odprta.
v mukah umorjen! In prav natanko je videl
 
Ivan Slavelj, da se mu je bila po bledem licu
Kaj je naše življenje, ironija? Ironija ali pa krvava resnica!
utrnila solza izpod zatisnjene trepalnice. Rafael
 
Velden je umrl v solzah; v solzah je zapustil
lepi svet!
Ivan Slavelj vzklikne pri tem pogledu. Hotel
je vstati, a oni vzdigne ponosno roko in ukaže
mu, naj miruje.
— 8o —
«Rafael>, reče, »Rafael! Nocoj sem prišel,
da ti povem pregrozno povest!«
In sede k mizici, si podpre glavo z rokama
in tako gleda tja v obraz na platnu.
»Rafael, tisti večer je bilo. Sedeli smo pri
mizi in bili smo veseli. Govoril si mnogo in
Olga se ti je sladko smejala. Tisti večer je bilo,
Rafael! Se vse predobro vem. Vstal sem in šel
gledat v noč. A l i predno pridem do okna, sem
obrnil oči. Po naključju sem jih obrnil proti vama
za mizo. In videl sem, kako sta se pogledala.
Prav iz srca sta se pogledala. Ta pogled! Ta
pogled mi je umoril srečo. In tebi, Rafael, je
umoril življenje! Strašno me je prešinilo, Rafael!
In še sedaj ne smem misliti na tisto strahoto, ki
mi je prešinila dušo tedaj. Zrl sem v jasno noč.
Potem pa smo se poslovili. Jaz sem šel gori v
svoje umetnišče. Tu sem časi spal po noči, in
ti si to dobro vedel, Rafael! Tisto noč pa nisem
mogel spati. Vstal sem in hotel sem iti na vrt,
v hlad. Prišel sem do hišnih vrat; in vrata so
bila odprta. Rafael, tedaj pa me je obsedel
satan! Prav čutil sem, kako se mu je odprla
duša. Urno sem se povrnil tu sem in snel sem
raz stene tole bodalo! Potem pa sem lezel
nazaj, na vrt. Za grmovjem po trati sem lezel
proti sredi. Tja, kjer rastejo košate lipe v krogu.
In v resnici: tu si bil, Rafael! Tu na klopi si
sedel. V naročju pa ti je slonela ženska, katera
je bila že udana drugemu. Udana za večno!
— 81 —
A l i to te je malo skrbelo. In ti si pil med iz
nje! Iz nje, ki je bila tvojega brata, Rafael! —
Jaz pa sem tičal za deblom; in poslušal
sem, kaj sta si obljubovala. V grehu obljubovala!
In kri po žilah se mi je izpremenila v led. Bil
sem pri jasni zavesti, da moraš umreti! V trenotju
umreti, Rafael! Tako je moralo biti! S poljubom
sta se poslovila. Lahno je odšla po pesku.
In mesec je vsipal žarke na vitko njeno telo. Ti
pa si sedel; in zamišljen si zrl za njo, da se je
skrila za grmovjem!
Tedaj pa sem stopil jaz kakor senca izza
debla. Predte sem stopil.
• Rafael!« in mignil sem ti.
In iti si moral nehote za mano. Odprl sem
vrtna vratca. Stopila sva izmed ozidja. Bila sva
pri vodi.
«Rafael!» sem dejal, «zdajle ti je umreti!«
In postal si čudno bled; bal si se smrti.
Govoriti nisi mogel. Padel si na kolena in
sklenil si roke. Pa saj veš, da si moral umreti!
Globoko v prsi sem ti zasadil ostro orožje.
Kratko si vzdihnil in umrl si, kakor je moralo
biti! —
In vzel sem ti, kar si imel kaj vrednega
pri sebi, vrgel sem v vodo. Ha, ha! Kakor sem
menil, tako se je zgodilo. Dejali so: roparji so
ga pobili. Ha, ha! Potem pa sem te še pogledal,
Rafael! — luna te je bila obsijala; obsijala bledo
obličje tvoje! Bolečina ti je bila skrčila obrvi;
T a v č a r - j e v e povesti. I. 6
— 82 —
izpod trepalnice se ti je bila prikazala solza. In
solza ti je blisketala na licu. V solzah si umrl,
ha, ha! In zagrebli so te in trava rase po tebi'
In tudi po Olgi. Morala je umreti, ko sem ji
spuščal dan na dan v dušo to strašno, strupeno
povest, Rafael! In zdaj sta morebiti združena!
Združena, združena; in vendar bi ne smela
biti!« . . .
In klel je strašno. Ivana Slavlja pa se je polastila
groza. Odprl je vrata in taval je po stopnicah
doli, v zapuščeni vrt. Tu sem se je culo
vpitje in divjanje Veldenovo. Pobegne skozi
vratca v zidu; Velden jih je bil pustil odprta.
Kaj je naše življenje, ironija? Ironija ali pa
krvava resnica!
Ivan Slavelj je taval še dolgo po noči. —
 
Nekoliko dni po tem se je bralo v krajnih
Nekoliko dni po tem se je bralo v krajnih novinah:
novinah:
 
«Smrt Otona Veldena je pretresla vse tukajšnje
»Smrt Otona Veldena je pretresla vse tukajšnje kroge. Bil je gospod baron mož splošno priljubljen zaradi svoje izborne priljudnosti. In pa še ta tragična smrt! Vse je bilo razburjeno, ko se je izvedelo, da so ga našli v sobi z razbito glavo. Kaki nagibi so ga vodili, to se za dobro ne ve. A ne motimo se pač, ako jih iščemo v tako nagli smrti brata in predragemu soproge. Čudno se je vedel v zadnjem času in živel je čisto sam v svoji vili. Samo podnevi je smel biti pri njem star sluga, ki mu je stregel. Lahka mu bodi zemljica!«
kroge. Bil je gospod baron mož splošno
 
priljubljen zaradi svoje izborne priljudnosti. In
pa še ta tragična smrt! Vse je bilo razburjeno,
ko se je izvedelo, da so ga našli v sobi z razbito
glavo. Kaki nagibi so ga vodili, to se za
dobro ne ve. A ne motimo se pač, ako jih
iščemo v tako nagli smrti brata in predrage
mu soproge. Čudno se je vedel v zadnjem času
in živel je čisto sam v svoji vili. Samo podnevi
je smel biti pri njem star sluga, ki mu je stregel.
Lahka mu bodi žemljica!«
In čez nekoliko dni se je bralo zopet:
 
»Gospod doktor Ivan Slavelj je zapustil
»Gospod doktor Ivan Slavelj je zapustil naše mesto in šel na kmete; govori se, da zdravja iskat. Da bi ga skoraj videli zopet zdravega in veselega! Močno ga bodemo pogrešali.«
 
zdravja iskat. Da bi ga skoraj videli zopet zdravega
==Zopet doma==
in veselega! Močno ga bodemo pogrešali.«
 
X V I .
Po cesti je ležal debel prah; kadar je potegnila sapa, ga je vzdignila ter nesla nakvišku, da se je kadilo in da je klel voznik, ko mu je neprijetni gost polnil nos in oči.
Zopet doma.
 
Po cesti je ležal debel prah; kadar je potegnila
Ivan Slavelj je korakal proti domači vasi. Čudni občutki so se mu zbujali v srcu, ko je od daleč zagledal stare obrastene strehe. Brez blagoslova se je bil ločil od tod, in sedaj se je vračal in srce mu je bolno, bolna duša. Ona, ki sta mu dala življenje, sta ležala v grobu. Ko jima je podajal roko v prijazno slovo, nista je hotela. Umrla sta bila v srdu, da jima je razkalil edino upanje siromaškega življenja. In tako je stal tu in zrl na domače strehe. Potem pa je krenil med travnike po znani poti. Vse je bilo še tako, kakor nekdaj, ko je letal tod, otrok, za cvetjem in za metulji. Malo izpremembe! Tu poleg ceste plot; tedaj je bil nov, sedaj razpal, razmetan po tleh. Tu je stalo prej drevo, sedaj je bilo prazno mesto. Kjer je bila poprej njiva, tam je danes travnik, in kjer je bil travnik, se ziblje zlato klasje sedaj! Tako se izpreminja zemlji lice. Namestu cvetja požene čez leto in dan trnje. Tako je v našem srcu: mladosti cvetje mu odpade, zarase ga bodoče trnje starosti.
sapa, ga je vzdignila ter nesla nakvišku,
 
da se je kadilo in da je klel voznik, ko mu je
Pri cesti je bila njivica in poleg nje je stalo češnjevo drevo, ki je bilo vse rdeče tedaj od samega sadja. Med vejami pa je visel Jakope Jermenovec in je zobal češnje.
neprijetni gost polnil nos in oči.
 
Ivan Slavelj je korakal proti domači vasi.
»He, hej!« zavpije, zagledavši našega popotnika, ter se spusti urno na zemljo.
Čudni občutki so se mu zbujali v srcu, ko je
 
od daleč zagledal stare obrastene strehe. Brez
blagoslova se je bil ločil od tod, in sedaj se
je vračal in srce mu je bolno, bolna duša. Ona,
ki sta mu dala življenje, sta ležala v grobu. Ko
jima je podajal roko v prijazno slovo, nista
je hotela. Umrla sta bila v srdu, da jima je razkalil
edino upanje siromaškega življenja. In tako
je stal tu in zrl na domače strehe. Potem pa je
krenil med travnike po znani poti. Vse je bilo
še tako, kakor nekdaj, ko je letal tod, otrok,
za cvetjem in za metulji. Malo izpremembe! Tu
poleg ceste plot; tedaj je bil nov, sedaj razpal,
razmetan po tleh. Tu je stalo prej drevo, sedaj
je bilo prazno mesto. Kjer je bila poprej njiva,
- 84 -
tam je danes travnik, in kjer je bil travnik, se
ziblje zlato klasje sedaj! Tako se izpreminja
zemlji lice. Namestu cvetja požene čez leto in
dan trnje. Tako je v našem srcu: mladosti cvetje
mu odpade, zarase ga bodoče trnje starosti.
Pri cesti je bila njivica in poleg nje je stalo
češnjevo drevo, ki je bilo vse rdeče tedaj od
samega sadja. Med vejami pa je visel Jakope
Jermenovec in je zobal češnje.
«He, hej!» zavpije, zagledavši našega popotnika,
ter se spusti urno na zemljo.
»Dober dan, pravim, če je prav!«
 
Postaral se je bil Jakope Jermenovec, ali
Postaral se je bil Jakope Jermenovec, ali Ivan Slavelj je vendar spoznal ta obraz. Prišli so mu na misel časi, ko je še vasoval Jakope pri njih doma, ko se je vsa hiša napolnila z nekako težkim zrakom vselej, kadar je ta »žival«, ta sitnež, ta Jakope stopil čez prag.
Ivan Slavelj je vendar spoznal ta obraz. Prišli
 
so mu na misel časi, ko je še vasoval Jakope
Jakope je bil sedaj nekako v stiski in zadregi. Popotnik mu je imel pregosposko obleka ali nagovoriti ga »po gosposko«, to je bilo Jakopetu pretežko; vajen je bil vikati samo duhovno gospodo.
pri njih doma, ko se je vsa hiša napolnila z
 
nekako težkim zrakom vselej, kadar je ta »žival
»Od kodi pa kaj? Kam pa kaj?« Tako je poskušaval v zadregi.
«, ta sitnež, ta Jakope stopil čez prag.
 
Jakope je bil sedaj nekako v stiski in zadregi.
»Ne daleč, tja v vas!«
Popotnik mu je imel pregosposko obleka
 
ali nagovoriti ga »po gosposko«, to je bilo Jakopetu
pretežko; vajen je bil vikati samo duhovno
gospodo.
«Od kodi pa kaj? Kam pa kaj?« Tako je
poskušaval v zadregi.
«Ne daleč, tja v vas!«
»V vas, v Bobovec?«
 
«V Bobovec!«
»V Bobovec!«
»Kaj pa smo, no, lejte no, kaj pa smo?«-
 
«Doma sem tam.«
»Kaj pa smo, no, lejte no, kaj pa smo?«
«Doma tam, doma tam? — Pa nisi ti tisti
 
Slavljev, ki se je bil popačil? Ti?»
»Doma sem tam.«
• Ravno tisti.»
 
Jakope obstoji in ga pogleda nekako zaničljivo:
»Doma tam, doma tam? — Pa nisi ti tisti Slavljev, ki se je bil popačil? Ti?«
«1, h gospodom bi bil šel, h gospodom,
 
pravim, pa bi ti sedaj ne bilo treba prahu požirati
»Ravno tisti.«
todi proti Bobovcu.*
 
Jakope obstoji in ga pogleda nekako zaničljivo: »I, h gospodom bi bil šel, h gospodom, pravim, pa bi ti sedaj ne bilo treba prahu požirati todi proti Bobovcu.«
 
Slavelj se nasmehne.
 
•Nič smejati; kar je res, to je!» . . .
»Nič smejati; kar je res, to je!« ...
«Kaj si pa^sedaj?* vpraša čez nekaj časa.
 
«Pa saj se ve, da ne Bog ve kaj, drugače bi
»Kaj si pa sedaj?« vpraša čez nekaj časa. »Pa saj se ve, da ne Bog ve kaj, drugače bi se vozil. Ali je kaj zaslužka, kaj? Ali je kaj zaužitka, kaj?«
 
zaužitka, kaj ?»
«»Je že!»«
 
«Je že, to je premalo; ali mlad človek nima
»Je že, to je premalo; ali mlad človek nima pameti, tudi ko bi mu je vlival; nima! Kaj pa boš v Bobovcu?«
 
boš v Bobovcu?»
«»Pogledat grem !»«
 
«Pogledat? Kaj? Tisto podrtijo, ki so ti jo
»Pogledat? Kaj? Tisto podrtijo, ki so ti jo pustili stari? Pa še dolga je nekaj. Moj brat ima nekaj, moj brat. Ali ta ne izpusti, ta maloprida, ta pošast, svetemu Mihelu pod nogami, moj brat!«
 
nekaj, moj brat. A l i ta ne izpusti, ta maloprida,
Tako se izpreminja čas, in s časom se je bil izpremenil tudi Jakope Jermenovec, tako da je sovražil celo — svojega brata!
ta pošast, svetemu Mihelu pod nogami, moj brat!»
 
Tako se izpreminja čas, in s časom se je
»Jaz sem se oženil, tega ne veš; tisto Speluzo sem vzel, tam izpod hriba.«
bil izpremenil tudi Jakope Jermenovec, tako da
 
je sovražil celo — svojega brata!
»Iz dne koče, tam za vasjo?«
«Jaz sem se oženil, tega ne veš; tisto Speluzo
 
sem vzel, tam izpod hriba.*
»Iz one hiše tam za vasjo. Tisto Speluzo tam za vasjo, ki ima tiste njive in tiste laze, tisto Špeluzo. Brat mi nič ne da, ta zgaga, ta brat!«
«Iz dne koče, tam za vasjo?»
 
«Iz one hiše tam za vasjo. Tisto Speluzo
tam za vasjo, ki ima tiste njive in tiste laze,
- 86 —
tisto Špeluzo. Brat mi nič ne da, ta zgaga, ta
brat!»
Sedaj prične prijetnejšo mu govorico:
 
«Malo te bomo veseli vBobovcu! Nisi prišel
»Malo te bomo veseli v Bobovcu! Nisi prišel do kruha. Berač si, že vidim, da si berač.*«
 
Ko je bil Jakope izgovoril te dobrovoljne
Ko je bil Jakope izgovoril te dobrovoljne besede, prideta v vas. T u so bile hiše vse take še, kakor nekdaj, samo morda malo bolj raztrgane. Pelinovec, vaški krčmar, pa si je bil hišo vzdignil in prevlekel s pisanimi bojami. Na oglu pa je visela zelena smrečica ter vabila mimo gredoče.
besede, prideta v vas. T u so bile hiše vse take še,
 
kakor nekdaj, samo morda malo bolj raztrgane.
Pelinovec, vaški krčmar, pa si je bil hišo vzdignil
in prevlekel s pisanimi bojami. Na oglu pa je
visela zelena smrečica ter vabila mimo gredoče.
Tu obstane Jakope.
 
«Za vino vem da ne daš, kali? Pa saj nimaš,
»Za vino vem da ne daš, kali? Pa saj nimaš, kako bi dal? Pa zdrav no, zdrav!«
 
In Jakope zavije po stopnicah v prijazno
In Jakope zavije po stopnicah v prijazno svetišče vinskega boga.
 
Ivan Slavelj pa je stopal po vasi do siromaške
Ivan Slavelj pa je stopal po vasi do siromaške svoje rojstvene koče.
 
Se je stala tu, ali čas se je uprl vanjo s
Še je stala tu, ali čas se je uprl vanjo s težko svojo roko. Nagnjena je bila prej na stari rob, zdaj se je nagibala še bolj. Streha je kazala gole rebri in po enih mestih se je bila tudi že udrla. Stekla ni bilo v oknih; cunje so ga nadomeščale, tuintam pa tudi ne, tako da je imela sapa prosta pota, koder se ji je ljubilo.
težko svojo roko. Nagnjena je bila prej na stari
 
rob, zdaj se je nagibala še bolj. Streha je kazala
Ivan Slavelj stopi v osamelo vežo. Samotno je tu stala posoda ter žalovala; voda v nji je bila kakor luža v ruskih stepah. Duri v hišo so bile priprte, in ko jih je Ivan Slavelj odtisnil, zaškripljejo glasno.
gole rebri in po enih mestih se je bila tudi že
 
udrla. Stekla ni bilo v oknih; cunje so ga nadomeščale,
Iz sredi hiše planejo miši, ki so mirno tu gostovale, tja po kotih v skrivna stanišča. Roj muh zleti z mize; za mizo pa je slonela stara ženska. Povzdignila je glavo ter odprla stare čeljusti: »Kdo je?« in med prsti je premikala debele molkove jagode; »kdo me moti v molitvi? Moj Bog, kdo je?»
tuintam pa tudi ne, tako da je
 
imela sapa prosta pota, koder se j i je ljubilo.
»Meta!« se oglasi Ivan Slavelj, stopi v»Meta, osamelokaj vežo.še Samotnoživiš?«
 
je tu stala posoda ter žalovala; voda v nji je
»Živim, živim«, vzdihuje starka; »sveti križ božji, kdo pa si? — Mnogo ljudi poznam, dosti ljudi; pa saj tudi ne vidim več; stare oči, stare oči! To je gosposk človek, zdi se mi; kaj hoče? Samo dva gosposka človeka bi imela tu opraviti: ali kak komisar ali pa on, ki je odšel v žalost svojim staršem; Bog mu odpusti! Ta bo morda!«
bila kakor luža v ruskih stepah. Duri v hišo
 
so bile priprte, in ko jih je Ivan Slavelj odtisnil,
zaškripljejo glasno.
- 87 -
Iz sredi hiše planejo miši, ki so mirno tu
gostovale, tja po kotih v skrivna stanišča. Roj
muh zleti z mize; za mizo pa je slonela stara
ženska. Povzdignila je glavo ter odprla stare
čeljusti: «Kdo je?* in med prsti je premikala
debele molkove jagode; «kdo me moti v molitvi?
Moj Bog, kdo je?»
»Meta!* se oglasi Ivan Slavelj, »Meta, kaj
še živiš ?»
»Živim, živim», vzdihuje starka; »sveti križ
božji, kdo pa si? — Mnogo ljudi poznam, dosti
ljudi; pa saj tudi ne vidim več; stare oči, stare
oči! To je gosposk človek, zdi se mi; kaj hoče?
Samo dva gosposka človeka bi imela tu opraviti:
ali kak komisar ali pa on, ki je odšel v
žalost svojim staršem; Bog mu odpusti! Ta bo
morda!»
Starka vstane in leze proti njemu.
 
«1 ti si, prav ti si! Zakopal si jih globoko
»I ti si, prav ti si! Zakopal si jih globoko v zemljo; Bog ti greh odpusti!*«
 
In sede zopet, premikajoč suhe čeljusti v
In sede zopet, premikajoč suhe čeljusti v molitvi. Čez nekaj časa zopet izpregovori: «»Po kaj si prišel? Vzeli so, kar je bilo, in podrtijo so meni pustili; po kaj si prišel?«
 
kaj si prišel? Vzeli so, kar je bilo, in podrtijo
In vstane in sname vrečico, ki je visela na steni poleg vrat, vzame v roko palico iz kota rekoč: »Kadar pojdeš, pa zapri! O moj Bog, moj križani Bog! Čemu smo berači na svetu, čemu berači!«
so meni pustili; po kaj si prišel?*
 
In vstane in sname vrečico, ki je visela na
Tako vzdihujoč odide. Slavelj je bil sam. Za mizo sede, za staro mizo, glavo nasloni nanjo in globoko se zamisli. Oj, sam je bil, tako sam na svetu!
steni poleg vrat, vzame v roko palico iz kota
 
rekoč: «Kadar pojdeš, pa zapri! O moj Bog,
==Tožen večer veselemu dnevu==
moj križani Bog! Čemu smo berači na svetu,
 
čemu berači!*
Bilo je proti večeru, ko je šel Ivan Slavelj iz rojstvene hiše in zaprl duri za sabo. Stopal je čez vas. Otročaji so popuščali igre, ko je šel mimo, gledali so za njim, smejali se potem, in dobro jim je dejalo.
— 88 —
 
Tako vzdihujoč odide. Slavelj je bil sam.
Približa se krčmi. Ondi sta si bila postavila mizo pred hišo Jakope Jermenovec in Lavrencij Žolna in pila sta za mizo. Ivan Slavelj pa je čul, ko je prišel k njima, ta pogovor:
Za mizo sede, za staro mizo, glavo nasloni
 
nanjo in globoko se zamisli. Oj, sam je bil,
»Jakope, poslušaj me!«
tako sam na svetu!
 
X V I I .
»Prokleto si siten, Žolna!«
Tožen večer veselemu dnevu.
 
Bilo je proti večeru, ko je šel Ivan Slavelj
»Poslušaj, malarija na les ...«
iz rojstvene hiše in zaprl duri za sabo. Stopal
 
je čez vas. Otročaji so popuščali igre, ko je šel
»Prokleta Žolna sitna!«
mimo, gledali so za njim, smejali se potem, in
 
dobro jim je dejalo'.
»Malarija na les mora taka ...«
Približa se krčmi. Ondi sta si bila postavila
 
mizo pred hišo Jakope Jermenovec in Lavrencij
Žolna in pila sta za mizo. Ivan Slavelj pa je čul,
ko je prišel k njima, ta pogovor:
«Jakope, poslušaj me!«
«Prokleto si siten, Žolna!»
«Poslušaj, malarija na les . . .»
«Prokleta Žolna sitna!«
«Malarija na les mora taka . . .«
»Pa si res sitna žival!«
 
»Taka biti, pravim, Jakope!«
 
»Žolna, smola!«
 
«Taka biti, da se lahko poliči!«
»Taka biti, da se lahko poliči!«
 
»Pa si težak, Žolna, strašno težak!«
 
«Poliči, pravim, in takisto po gosposko pogladi,
»Poliči, pravim, in takisto po gosposko pogladi, Jakope!«
Jakope!«
 
- 89 -
»Jojmene! Kdo te naj posluša, povej ti meni to, pravim!«
 
meni to, pravim!»
«»Tako je in tako!«
 
«Molči, Žolna, molči; boš videl, da bom
»Molči, Žolna, molči; boš videl, da bom jezen, boš videl.«
 
In Jakope je tedaj zagledal, z veseljem zagledal
In Jakope je tedaj zagledal, z veseljem zagledal Ivana Slavlja. Vstane in mu gre naproti.
 
«No, no«, mu reče dobrovoljno, tako da
»No, no«, mu reče dobrovoljno, tako da se mu je prav videlo in na glasu poznalo, da hoče prišlemu milost izkazati s svojo prijaznostjo. »Kaj pa je kaj novega tam pri vas, tam po svetu? Vojska bo, kaj ne, vojska? Ali se ne piše, kaj?«
se mu je prav videlo in na glasu poznalo, da
 
hoče prišlemu milost izkazati s svojo prijaznostjo.
»Ne vem.«
«Kaj pa je kaj novega tam pri vas, tam
 
po svetu? Vojska bo, kaj ne, vojska? A l i se ne
»Jaz pa vem, da bo. Kakor da bi kak kmečki človek nič ne vedel, vraga! Vojska, pa krvava vojska, kaj ne, Žolna? Pa ti reci, da ne, če si upaš, vraga!«
piše, kaj ?»
 
«Ne vem.«
»Jaz pa vem, da bo. Kakor da bi kak
kmečki človek nič ne vedel, vraga! Vojska, pa
krvava vojska, kaj ne, Žolna? Pa ti reci, da ne,
če si upaš, vraga!«
Ali Žolna je molčal in pil.
 
»Veseli, veseli!« in Jakope Jermenovec razblekne
»Veseli, veseli!« in Jakope Jermenovec razblekne usta, da glas iz grla, ki je trgal ušesa, ter zapoje:
 
ter zapoje:
<poem>En revež spod gore
Ima pisane vole,
Pa rjavo ženo,
Pa ne mara za njo.
Hejra si sa!</poem>
 
A l i v tem trenotju obledi naš Jakope Jermenovec,
Ali v tem trenotju obledi naš Jakope Jermenovec, da se je kar videlo, in kolena so se mu šibila in prav boječe se je oziral tja za mizo, kjer je izlival Žolna vzdihujoč kupico za kupico v žejno grlo. Kaj je bilo tedaj Jakopetu, da so ga tako zapustile moči? Dejali smo že, da je boječe obračal oči proti Žolni, a potem še bolj boječe proti oglu gostilne, kjer se je po stezi mu bližala zvesta zakonska polovica.
da se je kar videlo, in kolena so se
 
mu šibila in prav boječe se je oziral tja za
Bila je Špeluza, kakor je tedaj živela in dihala. Ali živela je tedaj v srdu in bliskalo se ji je iz oči.
— 9° —
 
mizo, kjer je izlival Žolna vzdihujoč kupico za
»Ta je moška!« je kričala in obstala pred njim, »ta pa je res moška! Jaz se ubijam in trudim ves božji dan in rijem po bregovih, da se pridela kako zrno in kaka bilka, ta pa naliva želodec in trosi s pestjo krajcarje!«
kupico v žejno grlo. Kaj je bilo tedaj Jakopetu,
 
da so ga tako zapustile moči? Dejali smo že,
da je boječe obračal oči proti Žolni, a potem
še bolj boječe proti oglu gostilne, kjer se je
po stezi mu bližala zvesta zakonska polovica.
Bila je Špeluza, kakor je tedaj živela in
dihala. A l i živela je tedaj v srdu in bliskalo se
ji je iz oči.
«Ta je moška!« je kričala in obstala pred
njim, «ta pa je res moška! Jaz se ubijam in
trudim ves božji dan in rijem po bregovih, da
se pridela kako zrno in kaka bilka, ta pa naliva
želodec in trosi s pestjo krajcarje!«
In trla je roke.
 
Jakope pa je stal pred njo kakor grešnik
Jakope pa je stal pred njo kakor grešnik in milo jo gledal.
 
«Koliko mi boš še snedel, koliko še pometal
»Koliko mi boš še snedel, koliko še pometal v trebuh? Ali si kaj imela, beračija beraška, raztrgana? Iz samega usmiljenja sem te vzela in očedila, da te ni snela golazen. Ti pa popivaš tod in vpiješ, da ljudje stikajo glave. Da te ni sram, grdoba stara!«
v trebuh? Ali si kaj imela, beračija beraška,
 
raztrgana? Iz samega usmiljenja sem te
In Jakope je stal skesan pred njo in roke so mu onemogle visele ob straneh.
vzela in očedila, da te ni snela golazen. T i pa
 
popivaš tod in vpiješ, da ljudje stikajo glave.
»Nikoli več, Špelica, boš videla, da nikoli več!«
Da te ni sram, grdoba stara!«
 
In Jakope je stal skesan pred njo in roke
»Nikoli več! Kolikokrat si mi že to obetal! Ali ti bi rad vse pognal po grlu, pa ne boš; jaz sem tu, da ne boš! Ne boš, ne boš!«
so mu onemogle visele ob straneh.
 
• Nikoli več, Spelica, boš videla, da nikoli
In obseli so jo hudi duhovi, in ondi iz Pelinovčeve skladalnice vzame poleno in ga zavihti tako spretno, da pade s tleskom Jakopetu ravno čez pleča.
več!«
 
«Nikoli več! Kolikokrat si mi že to obetal!
»Če nimaš ti pameti, imam jo pa jaz!« je pojasnjevala starka svoje grozovito dejanje.
Ali ti bi rad vse pognal po grlu, pa ne boš;
 
jaz sem tu, da ne boš! Ne boš, ne boš!«
In Jakope se strese:«Joj, Špelica, nikar! Ljudje vidijo, kaj poreko?«
— g l in
 
obseli so jo hudi duhovi, in ondi iz
»Domov!« je kričala babnica,«Bog nas varuj, kaj bi bilo, ko bi nam bil Bog dal otroke!«
Pelinovčeve skladalnice vzame poleno in ga zavihti
 
tako spretno, da pade s tleskom Jakopetu
ravno čez pleča.
«Ce nimaš ti pameti, imam jo pa jaz!«
je pojasnjevala starka svoje grozovito dejanje.
In Jakope se strese: «Joj, Spelica, nikar!
Ljudje vidijo, kaj poreko?«
• Domov!« je kričala babnica, «Bog nas varuj,
kaj bi bilo, ko bi nam bil Bog dal otroke!«
In zopet tleskne poleno možu na ramena.
 
• Spelica!« in Jakope urno odkorači.
»Špelica!« in Jakope urno odkorači.
»Nagi in bosi bi morali letati okrog, in
 
zavoljo tebe!« — tlesk! —
»Nagi in bosi bi morali letati okrog, in zavoljo tebe!« — tlesk! —
«Speluza!«
 
»Špeluza!«
 
Zavila sta po stezi proti domu.
 
• Nagi, pravim, in bosi!« in zopet je govorilo
»Nagi, pravim, in bosi!« in zopet je govorilo poleno.
poleno.
 
«Baba, hudič!« . . .
»Baba, hudič!« ...
Se se je culo nekaj sumnih udarcev od
 
daleč, ko sta bila že izginila gledavcem izpred
Še se je culo nekaj sumnih udarcev od daleč, ko sta bila že izginila gledavcem izpred oči. In tudi nekaj kletvine je bilo vmes, kar je pričalo, da je Jakopetu rasel pogum, čimbolj je bil od ljudi. In v resnici, pričajo nam viri, da sta si bila naša zakonska v laseh, predno sta dospela do domače koče.
oči. In tudi nekaj kletvine je bilo vmes, kar je
 
pričalo, da je Jakopetu rasel pogum, čimbolj
Tako se je bila končala slava tistega dne Jakopetu Jermenovcu!
je bil od ljudi. In v resnici, pričajo nam viri, da
 
sta si bila naša zakonska v laseh, predno sta
Ivan Slavelj pa je zapustil potem kraj žalostne dogodbe in prišel je kmalu iz vasi.
dospela do domače koče.
 
Tako se je bila končala slava tistega dne
==Modrijan na deželi==
Jakopetu Jermenovcu!
 
Ivan Slavelj pa je zapustil potem kraj žalostne
Takoj v pričetku te pripovesti smo že povedali, da vas Bobovec leži pod dolgim hribovjem. Za vasjo se dvigajo griči s smrečjem obrasteni, pred njo pa se razprostira širna ravan.
dogodbe in prišel je kmalu iz vasi.
 
— 92 —
Takoj za zadnjo bobovško hišo pa se odpira dolinica v gore. Prijazen kotiček je to, po njem teče potok z vrbovjem obdan, ki se potem vije po ravnini mimo bobovškega grada in potem dalje po zelenih travnikih.
X V I I I .
 
Modrijan na deželi.
V tem kotu je bobovško pokopališče, s starim zidom obdano in s kapelico svetega Lavrencija. Tu sem prineso vsakega, kogar smrt pokosi v Bobovcu, in vsakemu vsade na gomilo lesen križec, malo pojokajo in potem ga kmalu pozabijo. Ali vsakega prineso tu sem! In ta zavest leži nad vasjo, in če se snideta dva, katera sta bila v mladosti vkup, ta Bobovčan, oni gorjanec, pač majeta sive glave in si pravita, da sta že »blizo svetega Lovrenca«, in majeta glave in vzdihujeta.
Takoj v pričetku te pripovesti smo že povedali,
 
da vas Bobovec leži pod dolgim hribovjem.
Tu sem pride Ivan Slavelj tisti dan. Obiskal je bil žive in hotel je obiskati tudi mrtve na mirnem ležišču. Lesena vratca so bila lahko priprta. Po grobovih je rasla visoka trava in cvetje vmes. Koliko jih je ležalo tu, ki so ga nekdaj poznali, in tukaj sta ležala tudi ona, ki ju je klical nekdaj očeta in mater. Kje pač? Grob se je vrstil za grobom in trava je rasla po njih čez in čez!
Za vasjo se dvigajo griči s smrečjem obrasteni,
 
pred njo pa se razprostira širna ravan.
Ivan Slavelj hodi od križa do križa. Prav tam v kotu obstoji in gleda strmeč. Tu je bil na grobu spominek, edini na pokopališču. Ivan Slavelj se ni čudil, da ga ni videl poprej; čudil se je pa tej do srca govoreči poeziji, ki je vela iz tega spominka. Na nizkem podnožju je stal genij, izsekan iz belega marmorja. Pobesila se mu je bila glavica, na kateri se je kazala globoka toga. Pred njim pa je ležala pušica in lok prelomljen, in spodaj je bilo vsekano ime: Aleksander.
Takoj za zadnjo bobovško hišo pa se odpira
 
dolinica v gore. Prijazen kotiček je to, po
»Aleksander!«
njem teče potok z vrbovjem obdan, ki se potem
 
vije po ravnini mimo bobovškega grada in potem
Ivan Slavelj poklekne in hipoma mu je bila duša polna neizrečnih občutkov. Videl je uborno ležišče pred seboj in še bolj ubornega mrliča. In videl je tudi obrazek, mil in krasen kakor sonce!
dalje po zelenih travnikih.
 
V tem kotu je bobovško pokopališče, s
»Aleksander!«
starim zidom obdano in s kapelico svetega Lavrencija.
 
Tu sem prineso vsakega, kogar smrt
Pač je bil enak geniju; s strelami svojega duha je hotel doseči najvišje vrhove, ali zlomil se mu je lok in bil je brez vse moči.
pokosi v Bobovcu, in vsakemu vsade na gomilo
 
lesen križec, malo pojokajo in potem ga kmalu
Na grobu je bila gredica lepo osnažena, in v resnici so rasle ondi tudi vijolice, in Ivana Slavlja je objel njih rahli duh, ki je prihajal iz mrtvega srca pod gomilo in se razširjal v mrtvo srce nad gomilo.
pozabijo. A l i vsakega prineso tu sem! In ta
 
zavest leži nad vasjo, in če se snideta dva,
»Saj ima vendar dobro srce«, je vzdihoval, »dobro srce, ali jaz je ljubiti ne smem!«
katera sta bila v mladosti vkup, ta Bobovčan,
 
oni gorjanec, pač majeta sive glave in si pravita,
In dvigne se mu duša v velikem ponosu proti dekletu, katero ga je bilo zavrglo tedaj, ko je nosil njen obraz v najskrivnejšem svetišču svojega srca.
da sta že «blizo svetega Lovrenca«, in
 
majeta glave in vzdihujeta.
Tu sem pride Ivan Slavelj tisti danvstane. Obiskal
 
je bil žive in hotel je obiskati tudi mrtve na
»Ne smem, Leksa, ne smem!«
mirnem ležišču. Lesena vratca so bila lahko priprta.
 
Po grobovih je rasla visoka trava in cvetje
Duša mu je bila krepka, ponosna, ali s telesom potrtim, sklonjenim odide s kraja večnega miru.
vmes. Koliko jih je ležalo tu, ki so ga nekdaj
 
poznali, in tukaj sta ležala tudi ona, ki ju je
Zunaj pa krene po stezi čez travnik do bližnjega potoka, ki je rahlo tekel po pesku. Tu obstane ob vrbo oprt in zre tja proti pokopališču na genija in na razbiti lok njegov.
klical nekdaj očeta in mater. Kje pač? Grob se
 
je vrstil za grobom in trava je rasla po njih
Sonce se je bližalo zahodu, ko odide Ivan Slavelj. Grede zre v mimo tekočo vodo, ki je šumela in se penila okoli skalovja sredi nje.
čez in čez!
 
Ivan Slavelj hodi od križa do križa. Prav
Ivan Slavelj povzdigne obraz in vidi, da ni več sam. Tu pod vrbo je sedel nekdo, žalosten, kakor je bilo videti. Redki lasje, beli kot sneg, so mu krili glavo ter mu padali čez tilnik na umazano obleko. Obraz pa je bil zračen, prav kakor utelešena lakot je gledalo iz njega in oči so mu bile globoko vdrte. Bil je Štefan Deska. Ivanu Slavlju se je zdelo, kakor da mu je lahna rdečica prešinila bledo lice, ko je njega
tam v kotu obstoji in gleda strmeč. Tu je bil
zagledal. Z usmiljenjem je zapazil, kako je mož stiskal k sebi komolce, da bi tujec ne videl, da so cveli. Strahoma je dejal urno nogo pod nogo, da bi se ne zapazil palec, ki je gledal iz raztrganega obuvala.
na grobu spominek, edini na pokopališču. Ivan
 
Slavelj se ni čudil, da ga ni videl poprej; čudil
Ivan Slavelj stoji molče pred to žalostno prikaznijo.
se je pa tej do srca govoreči poeziji, ki je vela
 
iz tega spominka. Na nizkem podnožju je stal
Oni pa tudi ne reče besede, samo zdaj pa zdaj radovedno pogleduje proti njemu.
genij, izsekan iz belega marmorja. Pobesila se
 
mu je bila glavica, na kateri se je kazala globoka
»Prijazen kraj«, izpregovori vendar čez nekaj časa, »ta dolinica, in voda tudi šumi!«
toga. Pred njim pa je ležala pušica in lok
 
prelomljen, in spodaj je bilo vsekano ime: Aleksander.
«Aleksander!«
Ivan Slavelj poklekne in hipoma mu je bila
duša polna neizrečnih občutkov. Videl je uborno
ležišče pred seboj in še bolj ubornega mrliča.
In videl je tudi obrazek, mil in krasen kakor
sonce!
«Aleksander!«
Pač je bil enak geniju; s strelami svojega
duha je hotel doseči najvišje vrhove, ali zlomil
se mu je lok in bil je brez vse moči.
Na grobu je bila gredica lepo osnažena, in v
resnici so rasle ondi tudi vijolice, in Ivana Slavlja
je objel njih rahli duh, ki je prihajal iz mrtvega
srca pod gomilo in se razširjal v mrtvo srce
nad gomilo.
»Saj ima vendar dobro srce«, je vzdihoval,
»dobro srce, ali jaz je ljubiti ne smem!«
— 94 —
In dvigne se mu duša v velikem ponosu
proti dekletu, katero ga je bilo zavrglo tedaj,
ko je nosil njen obraz v najskrivnejšem svetišču
svojega srca.
Ivan Slavelj vstane.
«Ne smem, Leksa, ne smem!»
Duša mu je bila krepka, ponosna, ali s
telesom potrtim, sklonjenim odide s kraja večnega
miru.
Zunaj pa krene po stezi čez travnik do
bližnjega potoka, ki je rahlo tekel po pesku.
Tu obstane ob vrbo oprt in zre tja proti pokopališču
na genija in na razbiti lok njegov.
Sonce se je bližalo zahodu, ko odide Ivan
Slavelj. Grede zre v mimo tekočo vodo, ki je
šumela in se penila okoli skalovja sredi nje.
Ivan Slavelj povzdigne obraz in vidi, da ni
več sam. Tu pod vrbo je sedel nekdo, žalosten,
kakor je bilo videti. Redki lasje, beli kot sneg,
so mu krili glavo ter mu padali čez tilnik na
umazano obleko. Obraz pa je bil zračen, prav
kakor utelešena lakot je gledalo iz njega in oči
so mu bile globoko vdrte. Bil je Štefan Deska.
Ivanu Slavlju se je zdelo, kakor da mu je
lahna rdečica prešinila bledo lice, ko je njega
zagledal. Z usmiljenjem je zapazil, kako je mož
stiskal k sebi komolce, da bi tujec ne videl, da
so cveli. Strahoma je dejal urno nogo pod nogo,
da bi se ne zapazil palec, ki je gledal iz raztrganega
obuvala.
i
Ivan Slavelj stoji molče pred to žalostno
prikaznijo.
Oni pa tudi ne reče besede, samo zdaj pa
zdaj radovedno pogleduje proti njemu.
»Prijazen kraj», izpregovori vendar čez nekaj
časa, «ta dolinica, in voda tudi šumih
Ivan Slavelj molči.
 
«In voda tudi šumb, govori Deska zamolklo,
»In voda tudi šumi«, govori Deska zamolklo, »tudi šumi in vidi se na pokopališče, na križehkriže!«
 
«Na pokopališče, na križe», ponavlja Ivan
»Na pokopališče, na križe«, ponavlja Ivan Slavelj za njim.
 
Deska pa se razvname: «Na križe razpale,
Deska pa se razvname: »Na križe razpale, in to je dobro, to je tolažba. Postaral sem se in težko čakam dneva, da me poneso med grobove!«
 
in težko čakam dneva, da me poneso med
grobove!»
Ivan Slavelj se nasloni na vrbo.
 
»Med grobove!» nadaljuje Deska: »čemu
»Med grobove« nadaljuje Deska: »čemu je to naše življenje? Kaj?»«
 
«Pač res; kaj je to naše življenje?« vzdihne
»Pač res; kaj je to naše življenje?« vzdihne Ivan Slavelj za njim.
 
«Pač res, kaj je to naše življenje, prijatelj?
»Pač res, kaj je to naše življenje, prijatelj? Če je bil človek petdeset let bobovški učitelj, če je petdeset let stradal in se jezil, in če je potem, ko prenaša stare kosti, vržen v kot in mora sedaj dan za dnevom hoditi od hiše do hiše, če je ostalo kaj jedi in prenašati zavest, da imajo povsod rajši mačko, nego Štefana Desko; zakaj oba sta malo prida, ali ona vsaj miši lovi, ta pa pride vsak teden enkrat, da kaj
Ce je bil človek petdeset let bobovški učitelj,
če je petdeset let stradal in se jezil, in če je
potem, ko prenaša stare kosti, vržen v kot in
mora sedaj dan za dnevom hoditi od hiše do
hiše, če je ostalo kaj jedi in prenašati zavest,
da imajo povsod rajši mačko, nego Štefana
Desko; zakaj oba sta malo prida, ali ona vsaj
miši lovi, ta pa pride vsak teden enkrat, da kaj
poje; — če je tako, pravim, čemu je naše življenje?«
 
— 9° —
In ko Ivan Slavelj vedno molči, prične zopet: »Če pogledam tja v vodo: ribice plavajo in se grejejo na soncu; ali voda jim prinaša jedi do gobčka. In te lastovke, po zraku se izpreletavajo in muhe jim lete same v kljunčke! In tu po zemlji črviči! Povsod jih obdajajo sokovi in hladno zelenje. Samo človeku je pridobivati vse z delom in trudom; kaj je torej naše življenje?«
In ko Ivan Slavelj vedno molči, prične
 
zopet: «Ce pogledam tja v vodo: ribice plavajo
»Začel sem misliti na svoje stare dni in na to vprašanje odgovarjam tako: Čemu naše življenje? Res malo je prida! Te moči, katere so skuhale zemljo, so potrebovale nekaj takega, pravim, kar je človek. In naredile so ga, in sedaj mora živeti, kakor more. Vi me bodete umeli, ali kdo drug v vasi? Če se me le ne naveličate poslušati?«
in se grejejo na soncu; ali voda jim prinaša jedi
 
do gobčka. In te lastovke, po zraku se izpreletavajo
Ivan Slavelj mu prikima z glavo, naj le govori. Temu se je pa kar videlo, kako dobro mu de priložnost, izprazniti si srce.
in muhe jim lete same v kljunčke! In
 
tu po zemlji črviči! Povsod jih obdajajo sokovi
»Vi me bodete umeli, ako rečem, da mora živeti. Oj kolikokrat bi pač vrgel s sebe to slabotno odejo življenja! — Ali človek mora živeti! Zakaj pogledite«, pristavi s tisto naivnostjo, ki je lastna starim ljudem, »ako bi bilo tako, potem bi nekega dne dejala ta voda: teči več nočem; in ta drevesa: nočemo rasti; in sonce: nočem sijati. In vse bi se uprlo in zemlja bi prišla pod nič in vode bi jo pokrile. Vidite, zatorej mora živeti Štefan Deska!«
in hladno zelenje. Samo človeku je pridobivati
 
vse z delom in trudom; kaj je torej naše življenje?
«
• Začel sem misliti na svoje stare dni in na
to vprašanje odgovarjam tako: Čemu naše življenje?
Res malo je prida! Te moči, katere so
skuhale zemljo, so potrebovale nekaj takega,
pravim, kar je človek. In naredile so ga, in sedaj
mora živeti, kakor more. V i me bodete umeli,
ali kdo drug v vasi ? Če se me le ne naveličate
poslušati ?»
Ivan Slavelj mu prikima z glavo, naj le
govori. Temu se je pa kar videlo, kako dobro
mu de priložnost, izprazniti si srce.
«Vi me bodete umeli, ako rečem, da mora
živeti. Oj kolikokrat bi pač vrgel s sebe to slabotno
odejo življenja! — A l i človek mora živeti!
Zakaj pogledite«, pristavi s tisto naivnostjo, ki
je lastna starim ljudem, «ako bi bilo tako, potem
bi nekega dne dejala ta voda: teči več nočem;
in ta drevesa: nočemo rasti; in sonce: nočem
sijati. In vse bi se uprlo in zemlja bi prišla pod
nič in vode bi jo pokrile. Vidite, zatorej mora
živeti Štefan Deska!«
— 97 -
Nekaj časa molči.
 
«Čemu je vendar človek? To je vprašanje,
»Čemu je vendar človek? To je vprašanje, to se vpraša, moj Bog, to se vpraša! Čemu sem bil jaz, Štefan Deska, moj Bog, to se vpraša!«
 
bil jaz, Štefan Deska, moj Bog, to se vpraša!«
In kakor da bi bil sam, zre tja v večerni mrak, ki je bil legel na dolino. Štefan Deska se je bil pogreznil v modrijanske misli.
 
mrak, ki je bil legel na dolino. Štefan Deska
»In ako bi vendar vladala nad nami dobra roka, čemu smo?«
se je bil pogreznil v modrijanske misli.
 
«In ako bi vendar vladala nad nami dobra
roka', čemu smo?»
Govoril je sam s seboj.
 
»Morebiti zato, da bi si iskali ljubezni tu
»Morebiti zato, da bi si iskali ljubezni tu v tem siromaštvu. To je! Ljubezen? Morda! Kaplja na veji se druži s kapljo; riba pri ribi, tica pri tici: to bo, to bo!«
 
Kaplja na veji se druži s kapljo; riba pri ribi,
tica pri tiči: to bo, to bo!»
In počasi vstane in prime Slavlja za roko.
 
«Mladi človek, to je! Ljubezen, to je! In
»Mladi človek, to je! Ljubezen, to je! In nekaj sem grešil, grešil, da je nisem iskal nikdar! Sam sem bil, sam sem ostal, v samoti so mi osiveli lasje, v samoti mi je prazno srce. V samoti ti bode umreti, Štefan Deska!«
 
Sam sem bil, sam sem ostal, v samoti so mi osiveli
lasje, v samoti mi je prazno srce. V samoti
ti bode umreti, Štefan Deska!»
In zamisli se.
 
«To je moja pregreha! In zato čakam, da
»To je moja pregreha! In zato čakam, da se mi odpre grob tamle, da me pokrijejo z rušami na večno. To je, to je!«
 
rušami na večno. To je, to je!»
In nasloni se Slavlju na roko; in ko se zopet dvigne, je čutil Slavelj gorko solzo na roki.
 
zopet dvigne, je čutil Slavelj gorko solzo na roki.
«»To je, za kar je vse; zato smo tudi mi, prijatelj. Kaplja pri kaplji, tica pri tici!«
 
prijatelj. Kaplja pri kaplji, tica pri tiči!»
In čez nekaj časa si pokrije z dlanjo obraz.
 
«Ne vem, čemu sem živel!»
»Ne vem, čemu sem živel!«
T a v č a r j e v e povesti. I.
 
- 9S -
Potem pa mrmra sam pri sebi in počasi odhaja proti vasi, kjer se je bil oglasil zvon in zapel: »Zdrava Marija!«
 
odhaja proti vasi, kjer se je bil oglasil zvon in
zapel: »Zdrava Marija!«
Štefan Deska obstane.
 
»Kaplja pri kaplji! — To je gotovo, da ne
»Kaplja pri kaplji! — To je gotovo, da ne smem! — Vsak na svojem mestu, dokler ni poklican od tod. In tudi Štefan Deska pride na vrsto!«
 
od tod. In tudi Štefan Deska pride na
vrsto!»
In zopet korači dalje oziraje se v nebo:
 
«Ako bi me hoteli postaviti zopet v življenje,
»Ako bi me hoteli postaviti zopet v življenje, ne bi hotel, v drugič ne bi hotel živeti! Ne hotel!«
 
Ne hotel!«
Ivan Slavelj ga je še videl, kako je lezel proti vasi, sedal, obstajal in potem zopet koraka dalje, oziral se kvišku in tri roke.
 
proti vasi, sedal, obstajal in potem zopet korakal
dalje, oziral se kvišku in tri roke.
Naposled ga zakrije mrak Slavijevim očem.
 
Ivan Slavelj je nekaj časa sam na mestu;
Ivan Slavelj je nekaj časa sam na mestu; srce se mu topi.
 
» K a p l j a p r i k a p l j i !«
''»Kapljaprikaplji!«
Te besede mu done po srcu, ponos se mu
 
taja; oko obrača proti pustemu pokopališču, kjer
Te besede mu done po srcu, ponos se mu taja; oko obrača proti pustemu pokopališču, kjer se je videl kakor v megli beli genij nad Aleksandrovim grobom.
 
grobom.
«»Saj ima vendarle dobro srce!«
 
In Ivan Slavelj urno odide.
 
— 99 —
==Konec==
X I X .
 
Konec.
Večer se je bil naredil in samo medlo so redke svetilnice razsvetljevale mestne ulice. Bile so plemenitaške ulice, po katerih je stopal Ivan Slavelj, in visoka poslopja so ginila pri slabi luči v megleni temi. Kakor strahovi so kvišku moleli ti velikani, kakor strahovi, zaostali iz preteklih stoletij.
Večer se je bil naredil in samo medlo so
 
redke svetilnice razsvetljevale mestne ulice. Bile
Ivan Slavelj je hitel po ulicah, lice mu je gorelo; popotni prah ga je še pokrival.
so plemenitaške ulice, po katerih je stopal Ivan
 
Slavelj, in visoka poslopja so ginila pri slabi
Pred znano palačo Karlo-Saldernovo obstane. Iz nočnega mraka sta zrla vanj temna velikana, ki sta s hrbtišči podpirala obok visokega portala.
luči v megleni temi. Kakor strahovi so kvišku
 
moleli ti velikani, kakor strahovi, zaostali iz preteklih
Ivan Slavelj vstopi ter hiti gori po razsvetljenih stopnicah.
stoletij.
 
Ivan Slavelj je hitel po ulicah, lice mu je
Boginje in bogovi so živeli po stenah in zeleni oleander je rdečil svoje dišeče cvetje.
gorelo; popotni prah ga je še pokrival.
 
Pred znano palačo Karlo-Saldernovo obstane.
Pri zidu je slonel star sluga in dremal. Prehude ga koraki in kvišku šine.
Iz nočnega mraka sta zrla vanj temna
 
velikana, ki sta s hrbtišči podpirala obok visokega
»Rad bi govoril s premilostivo!« mu reče Ivan Slavelj. Sluga gre takoj kakor senca pred njim po mehkih tepihih. Zaspano maje glavo, kaj neki hoče tako pozno zvečer. Ali bil je zdravnik in morebiti so ga klicali.
portala.
 
Ivan Slavelj vstopi ter hiti gori po razsvetljenih
Ko je hotel odpreti vrata, ga prime Ivan Slavelj za roko ter mu reče, naj le pusti, kontesa že ve.
stopnicah.
 
Boginje in bogovi so živeli po stenah in
In urno odpre ter pusti slugo, ki je sklepal roke o toliki nespodobnosti.
zeleni oleander je rdečil svoje dišeče cvetje.
 
Pri zidu je slonel star sluga in dremal. Prehude
Ivan Slavelj pa vstopi.
ga koraki in kvišku šine.
 
«Rad bi govoril s premilostivo!« mu reče
Prva soba je bila prazna; a iz druge so lili svetli žarki. Niso se culi njegovi koraki po dragocenem tepihu.
Ivan Slavelj. Sluga gre takoj kakor senca pred
 
njim po mehkih tepihih. Zaspano maje glavo,
kaj neki hoče tako pozno zvečer. Ali bil je
zdravnik in morebiti so ga klicali.
Ko je hotel odpreti vrata, ga prime Ivan
Slavelj za roko ter mu reče, naj le pusti,
kontesa že ve.
— IOO —
In urno odpre ter pusti slugo, ki je sklepal
roke o toliki nespodobnosti.
Ivan Slavelj pa vstopi.
Prva soba je bila prazna; a iz druge so lili
svetli žarki. Niso se culi njegovi koraki po dragocenem
tepihu.
Pri vhodu v drugo sobo obstoji.
 
Tu je bila Marija Ana!
 
Pri klavirju je sedela ter zrla v steno, po
Pri klavirju je sedela ter zrla v steno, po kateri so se pisani cvetovi objemali s cvetovi. Luč je svetlo obsevala krasno ji lice. Ni ga čutila!
 
Luč je svetlo obsevala krasno ji lice. Ni ga
Ali Ivana Slavlja premagajo čuti srca, zastoka in onemogel obstoji pri vhodu. Ona pa obrne proti njemu bledo obličje, ki ji zardi, kakor roža pomladi.
čutila!
 
A l i Ivana Slavlja premagajo čuti srca, zastoka
Vstane, trepeta po vsem životu. On pa urno pristopi, se zgrudi na kolena in zdihne: »Marija Ana, odpusti!«
in onemogel obstoji pri vhodu. Ona pa
 
obrne proti njemu bledo obličje, ki ji zardi,
Govoriti ni mogla. Gladi mu dolge, črne lase z nežno ročico in duša se ji razlije v tisočere radosti, in cvetje ji poganja po nji, tisočero cvetje in nebeška mavrica zašije ter se razpne nad njo.
kakor roža pomladi.
 
Vstane, trepeta po vsem životu. On pa urno
»Moj Bog, moj Bog!« reče potem, »kaj bi bilo, ko bi ne bil prišel!«
pristopi, se zgrudi na kolena in zdihne: »Marija
 
Ana, odpusti!«
In Ivan Slavelj se spne kvišku in objame šibko, trepetajoče dekle. In ljubila sta se, neizrečeno ljubila!
Govoriti ni mogla. Gladi mu dolge, črne
 
lase z nežno ročico in duša se ji razlije v tisočere
Tedaj pa pristopi iz bližnje sobe Karlo Saldern. Nista ga videla. Počasi je bil pristopil, starost mu je bila sklonila telo.
radosti, in cvetje ji poganja po nji, tisočero
 
cvetje in nebeška mavrica zašije ter se
K njima pristopi in reče ginjen: »Bodita srečna!« ... »Ljubezen ima svoje pravice, svoje pravice!« zdihne in sede s trudnimi udi na blazino ter žalostno podpre glavo.
razpne nad njo.
 
«Moj Bog, moj Bog!« reče potem, «kaj bi
»Svoje pravice!« mrmra in se zamisli.
bilo, ko bi ne bil prišel!«
 
In Ivan Slavelj se spne kvišku in objame
Morda mu je bilo tedaj stopilo njegovo življenje pred duševno oko, in videl je čase pretekle, umrlih podobe!
šibko, trepetajoče dekle. In ljubila sta se, neizrečeno
 
ljubila!
»Bodita srečna!« In v resnici sta bila srečna,in Karlo Saldern je bil srečen ž njima!
1 01
 
Tedaj pa pristopi iz bližnje sobe Karlo
<center>***<\center>
Saldern. Nista ga videla. Počasi je bil pristopil,
starost mu je bila sklonila telo.
K njima pristopi in reče ginjen: «Bodita
srečna!« . . . «Ljubezen ima svoje pravice, svoje
pravice!« zdihne in sede s trudnimi udi na blazino
ter žalostno podpre glavo.
«Svoje pravice!« mrmra in se zamisli.
Morda mu je bilo tedaj stopilo njegovo življenje
pred duševno oko, in videl je čase pretekle,
umrlih podobe!
«Bodita srečna!» In v resnici sta bila srečna
,in Karlo Saldern je bil srečen ž njima!
Končno poglejmo še v stari Bobovec!
 
To ti je bil dan v tej vasi, ko se je zvedela
To ti je bil dan v tej vasi, ko se je zvedela čudna, prečudna vest, da je Slavljev sedaj gospod v bobovški graščini in zapovednik velikemu posestvu!
 
gospod v bobovški graščini in zapovednik velikemu
Viri nam poročajo, da so ta dan perice na bobovškem potoku samo klepetale, ugibale, pustile v miru perilo ter skalile čisto malo vode.
posestvu!
 
V i r i nam poročajo, da so ta dan perice
Za gotovo smo zvedeli tudi to, da je Jermenovčev Jakope, ko se mu je bilo povedalo vse to, odprl na stežaj svoja usta in da jih je šele zaprl, ko je preteklo dosti časa, in ko ga je nemilo dregnila zakonska družica, »da naj gre okopavat, lenoba, lenobasta!«
na bobovškem potoku samo klepetale, ugibale,
 
pustile v miru perilo ter skalile čisto malo vode.
Vse se je čudilo, vse je strmelo. Vse je hitelo k oknom ter gledalo od strani, ko je novi graščak stopal tisto popoldne čez vas in se mu je ženica, drobna kakor metulj, naslanjala na roko.
Za gotovo smo zvedeli tudi to, da je Jermenovčev
 
Jakope, ko se mu je bilo povedalo
In tako smo dospeli z Ivanom Slavljem do zaželjene mu sreče, katero uživa sedaj svoji rodovini v prid in v prid trpečemu človeštvu. Da bi jo užival še mnogo let!
vse to, odprl na stežaj svoja usta in da jih je
 
šele zaprl, ko je preteklo dosti časa, in ko ga
<center>***<\center>
je nemilo dregnila zakonska družica, «da naj
Neusmiljeno bi bilo, ko bi sklenili svojo povest in ne povedali usode, katera je dohitela glavne njene osebe.
gre okopavat, lenoba, lenobasta!«
 
Vse se je čudilo, vse je strmelo. Vse je
Štefan Deska je dobil, kar si, bravec, gotovo že ugenil, prostora v bobovškem gradu, kjer se vsak dan do sitega naje. To mu je pa nekoliko zmedlo »filozofično sistemo«, ker sedaj ima vsega dovolj brez truda, kakor ribice v vodi ali tiče pod nebom. Ali ljubezen do filozofije mu je ostala in poln je upanja, da se mu vendar še posreči rešiti težavno vprašanje: čemu je človek na svetu.
hitelo k oknom ter gledalo od strani, ko je
 
novi graščak stopal tisto popoldne čez vas in
Manj vesela je vest o Lavrenciju Žolni. Žganje mu je do smrti podpiralo muzo, ali po nesreči mu pride v roko številka slovenskega lista, v kateri se obravnava cerkvena umetnost. Mož se je polastil novih idej, in neko jutro ga najdejo brez življenja; mrtvoud ga je bil zadel na možganih. Mir mu bodi v grobu, ki si ga je zaslužil z mučeniško svojo smrtjo!
se mu je ženica, drobna kakor metulj, naslanjala
 
na roko.
Če izpregovorimo še zadnjo besedo o Jakopetu Jermenovcu in povemo, da ni dneva, da bi ga ne pokorila z vso svojo težo težka roka zakonske družice, povedali smo vse, kar je bilo mogoče.
In tako smo dospeli z Ivanom Slavij em do
zaželjene mu sreče, katero uživa sedaj svoji
rodovini v prid in v prid trpečemu človeštvu.
Da bi jo užival še mnogo let!
Neusmiljeno bi bilo, ko bi sklenili svojo
povest in ne povedali usode, katera je dohitela
glavne njene osebe.
Štefan Deska je dobil, kar si, bravec, gotovo
že ugenil, prostora v bobovškem gradu, kjer
se vsak dan do sitega naje. To mu je pa nekoliko
zmedlo «filozofično sistemo», ker sedaj ima
vsega dovolj brez truda, kakor ribice v vodi
ali tiče pod nebom. Ali ljubezen do filozofije
mu je ostala in poln je upanja, da se mu vendar
še posreči rešiti težavno vprašanje: čemu je
človek na svetu.
Manj vesela je vest o Lavrenciju Žolni.
Žganje mu je do smrti podpiralo muzo, ali po
nesreči mu pride v roko številka slovenskega
lista, v kateri se obravnava cerkvena umetnost.
Mož se je polastil novih idej, in neko jutro
ga najdejo brez življenja; mrtvoud ga je bil
— io3 —
zadel na možganih. Mir mu bodi v grobu, ki
si ga je zaslužil z mučeniško svojo smrtjo!
Ce izpregovorimo še zadnjo besedo o Jakopetu
Jermenovcu in povemo, da ni dneva,
da bi ga ne pokorila z vso svojo težo težka
roka zakonske družice, povedali smo vse, kar
je bilo mogoče.
 
[[Kategorija:Ivan Tavčar]]
1.802

urejanji