Sonetni venec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
slog |
||
Vrstica 8:
}}
{{wikipedija}}
<poem>
'''1'''
'''P'''oet tvoj nov Slovencem venec vije,
Iz petnajst sonetov ti tako ga spleta,
da ''magistrále'', pesem trikrat peta,
vseh drugih skupaj veže harmoníje.
Iz njega izvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:
Vse misli izvirajo iz ljubezni ene
in kjer ponoči v spanju so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.
Ti si življenja mojiga magistrále,
glasil se iz njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.
'''2'''
'''R'''an mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencem se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.
Prevzetne kakor ti dekleta zale,
ko bodo slišale teh pesmi glase,
srcá železne dijale preč opáse,
zvestó ljubezen bodo bolj spoštivale.
Vreména bodo Kranjcem se zjasnile,
jim milše zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;
vendar te bodo morebiti ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz srca svoje so kalí pognale.
'''3'''
'''I'''z srca svoje so kali pognale,
ki bolečin molčati dalj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonóre
pel Estijánke imenitne hvale.
Dasi od ljubezni usta so molčále,
ki mu mračila je mladósti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skriváj so pesmi jo razodevále.
Željá se ogenj v meni ne poleže,
dasi upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžalíti te mi jezik veže.
Bridkóst, ki od nje srcé več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrócveteče rožice poezije.
'''4'''
'''M'''okrócveteče rožice poezíje
očítajo to, kar se v prsih skriva.
Srcé mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdaj ljubezen elegíje.
Njih sonce ti si. V oknu domačíje
ne da te najti, luč ti ljubezniva,
v gledišču, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesávk vrsta se vije.
Koliko krátov me po mestu žene
zagledati tebe želja; ne odkrije
se meni obraz lepote zaželene.
V samoti iz oči mi solza lije,
zatórej pesmi, tebi v čast zložene
iz krajev niso, ki v njih sonce sije.
'''5'''
'''I'''z krajev niso, ki v njih sonce sije,
kjer
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljívost pije;
kjer se veselje po obrazu zlije,
kjer mine jeza nótranjiga prepira,
kjer petje iz polnega srca izvira,
zbude se v srcu sladke harmoníje.
Kjer porošeno od ljubezni čiste,
kalí, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budí dih pomladánski liste,
od tamkaj niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sápic pogrešivále.
'''6'''
'''C'''el čas so blagih sapic pogrešivále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso bóžicam prijetne,
ki bi bila jih oživíla, hvale.
Bilé so v strahu, da boš ti, da zale
Slovenke, nemško govoriti umetne,
jih boste, ker s Parnása so očetne
dežele, morebiti zaničivale.
Kaméne naše, zapuščene božice,
samíce so pozábljene žalivale,
le tujke so častile Kranjcev množice.
Cvetlice naše poezije stale
do zdaj so vrh snežnikov redke rožice,
obdájale so utrjene jih skale.
'''7'''
'''O'''bdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejevih strun glasóve,
ki so jim ljudstva Trácije surove
krog Hema, Ródope bilé se vdale.
Da bi nebesa milost nam skazale!
Otájat Krajna našega sinóve,
njih in Slovencev vseh okrog rodove,
z domáčimi pésmami Orfeja poslale!
Da bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtíje
in spet zedínil rod Slovenščine cele!
Da bi od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bilé vesele
viharjev jeznih mrzle domačije!
'''8'''
'''V'''ihárjev jeznih mrzle domačije
bilé pokrájine naše so, kar, Samo,
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,
pozabljeno od vnukov, veter brije.
Oblóžile očetov razprtíje
s Pipínovim so jarmom sužno ramo;
od tod samo krvavi punt poznamo,
boj Vítovca in ropanje Turčíje.
Minúli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omolknili so pesmi sladki glasi.
Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdíhljaji, solzé so jih redíle.
'''9'''
'''I'''zdíhljaji, solzé so jih redíle
s Parnása mojiga rožice pričijóče:
solzé iz ljubezni so do tebe vroče,
iz domovínske so ljubezni lile.
Skeleče misli, da Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
da tebe záme vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srcé mi napolníle.
Željé rodile so prehrepenéče,
da
domače pesmi milo se glaseče;
željé, da zbudil bi Slovenščino celo,
da bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti neveselo.
'''10'''
'''J'''im moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste, zapeljána
od mladiga sonca kopnega svečána,
aki nekaj dni se smeja ji veselo;
ali nagne žalostno glavíco velo,
megla ki od burje prileti prignana
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in polje celo.
Sijálo sonce je podobe zale,
pogleda tvojiga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.
Nad žarki sonca so se te zmotile,
na mrazu zapuščene so ostale,
ur temnih so zatírale jih sile.
'''11'''
'''U'''r temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki té ti pesmi poje;
obup, življenja gnus začela boje,
Erínije vse so se ga polastíle.
Ko v veži je Orést Diáne mile
zadóbil spet bil zdravje duše svoje,
taki bi bilé se od ljubezni tvoje
umirile prsi, lica se zjasníle.
Zbežále so te sanje kratkočasne,
biló blisk nagel upanje je celo,
ki le temnejšo noč stori, ko ugasne.
Od tod ni več srcé biló veselo;
kakó bilé bi poezije jasne!
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!
'''12'''
'''L'''ej, torej je bledó njih cvetje velo
in redke so in slabe, nebogljene,
v zidéh taki podrtíje zapuščene
rasejo včasih rože neveselo,
ki jim kropiv krdelo rejo vzelo
in kar nežláhtnih zélišč kal tam žene;
ali aki v gredice vrta jih zelene
kdo presadi, cvetejo koj veselo.
Taki blizu mojiga bi srcá kraljice,
bi blizu tebe, sonca njih, dobile
moč kvišku rasti poezij cvetlice;
aki hočeš, da bi zaljši cvet rodile,
veselo vele vzdignile glavice,
jim iz oči ti pošlji žarke mile!
'''13'''
'''J'''im iz oči ti pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo bógajo viharjev sile.
Skrbí verige bodo odstopíle,
odpadlo bo železje njih okorno,
s preblago tvojo pomočjo podporno
vse njih se rane bodo zacelíle.
spet upanje bo v srcu zelenelo
in ústom dalo sladke govoríce;
na novo bo srcé spet oživelo,
v njem rasle jasnih poezíj cvetlice
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.
'''14'''
'''I'''n gnale bodo nov cvet bolj veselo,
ko rože, kadar mine zima huda
in spet pomlad razklada svoja čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.
In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovju slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo celo.
O, vem, da niso vredne take sreče,
od straha, da nadležne poezije
bi ne bilé ti, mi srce trepeče.
Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije,
ki iz njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencem venec vije.
'''Magistrale'''
'''P'''oet tvoj nov Slovencem venec vije,
'''
'''
'''M'''okrócveteče rožice poezíje.
'''
'''C'''el čas so blagih sapic pogrešivále,
'''O'''bdájale so vtrjene jih skale,
'''V'''iharjev jeznih mrzle domačije.
'''I'''zdíhljaji, solzé so jih redíle,
'''J'''im moč so dale rasti neveselo,
'''U'''r temnih so zatirale jih sile.
'''L'''ej, torej je bledo njih cvetje velo!
'''J'''im iz oči ti pošlji žarke mile
'''I'''n gnale bodo nov cvet bolj veselo.
</poem>
[[Kategorija:Poezije (Prešeren)]]
[[Kategorija:Soneti]]
[[Kategorija:Pesmi z akrostihom]]
| |||