Hanka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 7:
| opombe=
| obdelano=1
| spisano=Pretipkala [[Uporabnik:Majasebjanic|Maja Šebjanič]] iz izdaje Izbrano delo Zofke Kvedrove 8 (
| vir=
}}
Vrstica 190:
»In Haman je rekel kralju Asueru: Je neko ljudstvo, raztreseno po vseh deželà tvojega kraljestva in razdeljeno med seboj, ki se drži novih postav in šeg, po vrh pa zaničuje kraljeve ukaze; in dobro veš, da kraljestvu tvojemu ni v prid, ako se prevzame zavoljo prizanesljivosti. Če ti je prav, zapovej, naj se pokonča, pa odtehtam deset tisoč zlatnikov srebra varuhom tvoje zakladnice ...«
»In poslana so bila po naglih slih pisma v vse deželé, zapečatena z njegovim prstanom, naj pobijó in ugonobé vse Žide od mladega do starega, otroke in žené, v enem dnevu, to je na trinajsti dan dvanajstega meseca, ki se imenuje Adar, njih premoženje pa naj zaplenijo … Sli, ki so bili poslani, so hiteli izvrševati kraljevo voljo. In zapoved je bila takoj nabita v Suasnu, vtem ko sta kralj in Haman obhajala gostijo in so jokali vsi Židje, ki so bili v mestu.«
»Ko je Mardohaj to slišal, je strgal obleko s sebe in si ogrnil raševnik in si s pepelom potrosil glavó; na trgu sredi mesta je na ves glas kričal in kazal bridkost svojega srca. In med vpitjem je prišel do vrat palače (dalje pa ne), zakaj nikomur, ki je bil oblečen v raševnik, ni bilo dovoljeno stopiti v kraljevski dvor. Tudi po deželah, mestih in krajih, kamor je prišlo neusmiljeno povelje kraljevo, je bilo pri Židih silno žalovanje, post, vpitje in jok in veliko jih je rabilo raševino in pepel namesto postelje. Tedaj so stopile k Esteri strežnice in skopljenci ter ji povedale (da Mardohaj zunaj joče). Ko je to slišala, se je prestrašila; in poslala mu je obleko, da bi mu vzeli raševnik in ga oblekli, on pa je ni hotel vzeti. Tedaj je poklicala skopljenca Ataha, ki ji ga je bil dal kralj za strežnika, pa mu je naročila, naj gre k Mardohaju in poizve, zakaj tako dela. Atah je šel ven in stopil k Mardohaju, ki je stal na mestnem trgu pred grajskimi vrati; in ta mu je vse povedal, kar se je zgodilo, kako je Haman obljubil, da je pripravljen založiti za ta pokolj Židov srebro v kraljevo zakladnico. Tudi pripis povelja, ki je viselo v Susanu, mu je dal, da bi ga pokazal kraljici in jo opomnil, naj vstopi h kralju in ga poprosi milost za svoje ljudstvo.«
»In zopet je Ester sporočila Mardohaju tele besede: Pojdi in zberi vse Žide, ki jih najdeš v Susanu, in molite zame! Ne jejte in ne pijte tri dni in tri noči! Tudi jaz sem bom z deklami svojimi postila, potem pa stopim h kralju, dasi bom ravnala zoper postavo, ker ne bom poklicana, in bom tvegala smrtno nevarnost.«
»Tretji dan pa je Ester oblekla kraljevska oblačila in stopila v vežo králjeve hiše, ki je bila znotraj, nasproti králjevemu stanovanju … In ko je videl kraljico Estero, kako je stala, je bila všeč njegovim očem in stegnil je proti njej zlato paličko, ki jo je držal v roki.«
»In kralj ji je rekel, ko se je obilno napil vina: Kaj hočeš, da se ti daj? In za katero reč prosiš? Tudi če zahtevaš polovico mojega kraljestva, jo dobiš. Ester je odgovorila: Želja moja in prošnja je tale: Če sem našla milost v kraljevih očeh in če je kralj voljan dati mi, česar prosim, in mi izpolniti željó: potem naj prideta kralj in Haman na kosilo, ki sem jima ga pripravila in jutri razodenem kralju željo svojo.«
»Rekel pa ji je kralj tudi drugi dan, ko se je bil razgôrel od vina: Kaj želiš Ester, da se ti daj? In kaj hočeš, da se zgôdi? Tudi že zahtevaš polovico mojega kraljestva, jo dobiš. Odgovorila mu je: Če sem našla milost v tvojih očeh, o kralj, in če si voljan, podari mi dušo mojo, za katero prosim, in ljudstvo moje, za katero te rotim! Zakaj podani smo jaz in moje ljudstvo, da nas poteptajo, podavijo in pokončajo … In kralj Asuer je odvrnil rekoč: Kdo je tisti in kakšna mu je oblast, da bi se drznil to storiti? Ester je rekla: Sovražnik in zatiralec naš je tale hudobnež tu, Haman.«
»S tem še nezadovoljna, se je vrgla kralju pred noge pa mu jokaje govorila in prosila, naj onemogoči hudobijo Hamana Agagita in zločinske naklepe njegove,ki si jih je izmislil zoper Žide … in je rekla: Ako je kralju všeč in sem našla milost v njegovih očeh in se mu prošnja moja ne zdi neprikladna, prosim, naj se z novimi listi razveljavijo stara pisma Hamana, sovražnika in zalezovalca Židov, pisma, s katerimi je ukazal pokončati jih po vseh kraljevih deželah! Zakaj kako bi mogla prenesti moritev in pobijanje ljudstva svojega?«
Oh, prijatelj moj, poslušajte:
»Zakaj kako bi mogla prenesti moritev in pobijanje ljudstva svojega?«
Kralj Asuer je dovolil Esteri in Mardohaju delati v kraljevem imenu, kot se jima zdi prav, in dá jima svoj prstan, da bi z njim zapečatila pisma in povelja, namenjena kraljevim ljudstvom. In Ester in Mardohaj sta razglasila namestnikom in knezom in oblastnikom po pokrajinah:
»Njim je kralj zapovedal, naj gredo do Židov po posameznih mestih in jim naroče, naj se zberó, da bodo branili svoje življenje, in naj pokoljejo in zatró vse sovražnike svoje z otroki in ženámi in vsemi domovi, njih premoženje pa zaplenijo. In postavljen je bil po vseh deželah en dan maščevanja, to je, trinajsti dan dvanajstega meseca Adara.«
»In zbrali so se po vseh mestih in trgih in krajih, da bi stegnili roke na sovražnike in preganjalce svoje. In nihče si jim ni upal ustavljati se, zato ker je vsa ljudstva spreletel strah pred njihovo silo … In tako so Židje z močnim udarcem pobili sovražnike; potolkli so jih ter jim vrnili, kar so oní nameravali storiti njim, dà, celo v Susanu so poklali pet sto mož, brez desetero sinov Hamanovih.«
»Drugi Židje pa, ki so živeli po kraljevih pokrajinah, so se zbrali in branili življenje svoje in si pridobili mir od svojih sovražnikov in pobili pet in sedemdeset tisoč sovražnikov svojih, ali po plenu niso stegnili roke.«
*
Prijatelj, ali ste slišali:
»Zakaj kako bi mogla prenesti moritev in pobijanje ljudstva svojega?«
Kaj bo z našim narodom, povejte mi? Že tretji mesec požigajo naše vasi, že tretji mesec rušijo naše hiše, pa preko njihovih ognjišč grade strelske jarke, a poljske sirote se potikajo po vladarjevih deželah in na tujih pragih čakajo na miloščino.
Toda v naših časih ni v našem narodu lepe Estere, ki bi se prikupila kralju Asueru, namesto neposlušne Vasti in bi rešila naš narod. Poljski narod nima modrega Mardohaja, ki bi ga združil in vodil. Troje vladarjev se trga za naše imetje, troje držav se vojskuje na naši zemlji za naša mesta in naše vasi, naše reke in naša polja. In teptajo jih in uničujejo. V treh taborih služijo Poljaki; ta brat vidi rešitev na desni, drugi na levi in velika zbeganost vlada med našim narodom. Pa ne le od tujih rok, tudi od lastnih poginjajo poljski sinovi. Ker gre sin proti očetu in brat proti bratu. Takšna je naša usoda in takšna zapoved onih, ki vladajo nad nami.
Kaj bo z nami, prijatelj moj?!
Kaj bo s Poljsko?
Poljska ― prazna je beseda, brez vsebine in brez temelja! Poetičen pojem brez resnobe. Kajti Poljske že dolgo ni več. In morda je nikoli več ne bo …
In bomo kot Židje brez zemlje in brez domačije, brez domovine. Brez pravico bomo in prezirani kot oni. In raztepli se bomo po Evropi in po svetu, kot so se Židje raztepli med tuje narode, vsem v breme in zmedo. In še več gospodarjev bo gospodovalo nad nami in še manj bo veljala poljska kri in poljska beseda.
Gorje nam, prijatelj, gorje nam!
Prišli smo pod noge velikim narodom in ne moremo vstati. Bili smo kot lahkomišljen gospodar, ki je zapravil svoje premoženje in svojo pravico in ostal pri novem gospodarju kot hlapec na svojem domu. Ubogati mora, kot mu ukažejo. Delati mora, toda ne več v svojo korist. Že dolgo bolehamo, že dolgo hiramo. Izgubljamo se, drobimo polagoma, toda brez prestanka. Zdaj pa je prišel vihar, ki se podi nad Evropo, in Bog ve, kaj bo ostalo od nas, ko se bo vse pomirilo. Kaj nam bo da, kaj odnesel?
Prijatelj moj, brezsmiselno je to moje premišljevanje, toda ne morem se mu ubraniti.
----
Novembra 1914.
Gosta bela megla se je zgrnila k mojim oknom. Skrivnostno me gleda s svojimi slepimi, neprijetnimi očmi.
Vse v hiši molči. Moji hčeri je mož zgodaj odpeljal v mesto. Nikogar ni v sobah zgornjega nadstropja.
Dolgo sem sedela pri oknu in strmela v meglo. Morala sem gledati vanjo. Pogled se potopi v njej, išče nekaj, a ne najde ničesar. Potuhnjena je bila in hudobna. Brez glasu, mrtva in sovražna. Hudobno čaka in molči. Kaj se skriva v njej?
Pritisnila sem čelo na steklo in gledala vanjo. In postalo me je strah.
Kam leze, kaj skriva?
In zakaj tako molči? Tako hudobno molči?
Ko leže na naravo, zaduši vse, vse zamori. Gluha je, prazna. Vse ugasi pred očmi. Izbriše vso lepoto, ugrabi vso prostost. Moj pogled more seči daleč, kadar je ni: preko gričev, visoko in prav do gora ali preko reke in ravni do mesta, ki se izgublja v daljavi. A megla zakrije vse, vse zastre, izbriše. Vsiljiva je. Hladno in drzno me gleda skozi steklo, če bi odprla okno, se mi zdi, da bi navalila v sobo. In bi tu pri meni pogasila vse barve, zadušila vso lepoto, pobelila stene, zamorila in oslepila vse okrog mene.
Gledala sem jo dolgo, dolgo. Nekaj me je hladno stisnilo pri srcu. Bilo me je strah, srce se mi je krčilo in kri mi je udarila v obraz.
Stopila sem semkaj k pisalni mizi, da tudi tu spet sedim brez dela. Saj nič ne delam odkar je vojna. Samo čakam, čakam. Od zore do mraka čakam. Ponoči se zbudim, strmim v temo, poslušam tišino in čakam. Čakam, da se nekaj zbudi in zgodi.
Čakam, da preneha vojna.
Čakam, da napoči mir.
Moj mož pravi, da sem razdražljiva. Posvetoval se je z mojim zdravnikom in oba sta sklenila, da moram tudi čez zimo ostati tukaj zunaj. Da ne smem v mesto. Da ne smem gledati, kako se po ulicah preriva svet, kako hodijo mimo. Ne smem videti, kako koraka vojska na fronto, kako koraka venomer po eni in isti ulici, široki in ravni, ki vodi od juga proti severu. Ne smem videti ranjencev, ki leže po šolah, muzejih, v velikem Narodnem domu, kjer je bila prej čitalnica in obsežna dvorana za koncerte in zabave. Ne smem na železniško postajo, da bi se pridružila gospem Rdečega križa, ki tam noč in dan kuhajo čaj za ranjence, ki se vozijo v dolgih vlakih z bojišča v notranjost dežele. Ne smem k znancem, ker so vse žene žalostne in zaskrbljene, kajti boje se za može, ki so jih odposlali nekam daleč, da se tam bore in tolčejo. Ne smem videti strahu žena, kadar ne sprejmejo delj časa pisem z bojišča, pisem ki se ne zapirajo in ki se zanje ne plača poštnina. Tudi mater ne smem videti, kako jokajo in kako molijo za svoje sinove, ki so odšli tako hitro, brez pravega slovesa. Ne smem videti mladih deklet, ker tudi one se več ne šalijo kot poprej. Odšli so jim bratje in zaročenci in ne ve se, koliko se jih povrne in kdo vse med njimi.
S silo sem hotela prevzeti kako zaposlitev, da bi koristila temu ubogemu ljudstvu, ki se vali po našem mestu sem in tja. Ampak moj mož tega ne želi.
Veste, resno me ljubi, pa želi, da bi mirovala …
Dal je precejšnje vsote v dobre namene, tudi svojo sestro je poklical semkaj; zdaj je bolničarka pri ranjencih in je zelo zmožna in vestna. Spi v bolnišnici in le reko, vsakih štirinajst dni se pripelje z možem k meni za uro ali dve, nič manj zaradi zraka, kot zaradi mene. Da ne bi kdo rekel, da naša družina nič ne napravi.
Moj mož me zares in iskreno ljubi in želi, da mi bo dobro …
Ampak moj mož me ne razume.
On ne ve, da bi mi bilo laže, če bi imela ves dan opravke, od jutra do večera. Težko in odgovorno delo, ki ne pusti misliti na nič drugega. Da bi mi bilo laže, če bi me zajel vrtinec tega silnega, razburjenega življenja, ki zdaj težko in bolno vre po mestu. Da bi mi bilo laže, če bi stala ob posteljah mož, ki so bili v vojni ranjeni in zdaj trpijo; prizadevala bi si, da jim pomagam in jim postrežem, kot je treba. Ali če bi delila hrano revežem. Ali če bi v kakem odboru morala pisati ženam prošnje za podporo. Vsak hip bi se prikazal pred menoj drugačen obraz, pokazala bi se drugačna usoda. Jaz pa bi mislila samo na to, kako je treba pomagati temu ali oni. Oblekla bi raztrganega otroka, starki, ki je zašla, bi našla prenočišče, ranjencu bi umila noge. Bila bi koristna.
Ali moj mož želi, da sem samo njegova žena, gospodinja njegovega doma, mati njegovih otrok.
Toda, veste, naši posli so zelo vestni in vodstvo gospodinjstva mi ne daje skoraj nikakršnega dela. In otroka …
Kaj malo sem Vam pripovedovala o svojih otrocih. Glejte, Jadviga je bila vedno tako modra in brezhibna, saj pri njej ni treba nič vzgajati. Ima petnajst let in verjemite, že dolgo, dolgo, še preden je začela hoditi v šolo, se je naučila pogovarjati z menoj na isti način kot njen oče, moj mož. Z nekim dobrohotnim nasmeškom, kakršnega imamo za ljudi, ki smo jim naklonjeni, a jih ne jemljemo resno.
Je zelo nadarjena. Vi veste, da sem se rada ponašala z njeno nadarjenostjo. Veliko se uči; temeljito in urejeno. Od svojega očeta je podedovala delavnost, voljo in vztrajnost. V vsem je dosledna in česar se loti, to tudi konča. Verjemite mi, njena krepka volja in samozavest mi vzbuja občudovanje. Seveda razumem, da ne more kdo ve kako spoštovati svoje matere, pri kateri je vse odvisno od naključja in ki se loti sto stvari, dovrši pa jih komaj dvajset, ki dela teden dni kot v ognju, slepo in strastno, potem pa tedne in mesece nič ne napravi. Ona ne razume takega dela, pa ni čudno, če da omalovažuje.
Hotela sem vzbuditi v njej zanimanje za našo zgodovino in za svoj študij.
»Zgodovina poljskega naroda,« mi je rekla in tedaj ji je bilo šele dvanajst let, »je zgodovina slabičev in neodločnežev. Mogoče tudi veleumov, vendar brez discipline. Nikdar niso vedeli, kaj prav za prav hočejo!«
Oh, prijatelj moj, verjemite, močno me je to bolelo in šla sem v spalnico, da sem se razjokala.
Res, moja Jadviga je hudo modra, dobro opazuje in ostro sodi.
»Veš, mama,« mi je rekla, ni temu še pol leta, »ti si umetniška narava. Taki ljudje so kot cvetje v vazah pri življenjskih slavnostih ― lep okras.«
»Pa prav za prav odveč,« sem ji odvrnila z nasmehom.
»Seveda, do neke mere. Če bi bili vsi ljudje umetniki, bi bil svet norišnica. Le trezni in vestni ljudje ustvarjajo napredek in vodijo človeštvo po pravi poti. ― Toda ne bodi užaljena, mama, jaz te kljub temu ljubim!«
»Kljub temu te ljubim!« mi je rekla. Očeta ljubi bolj kot mene, to vem. Njemu ne bo nikdar rekla, da ga ljubi »kljub temu«.
In Stazika?
Staziki je komaj dvanajst let, slepo obožuje svojo sestro in v vsem si prizadeva, da bi ji bila podobna.
O Bog, ko bi vedeli, kolikokrat mi je šlo na jok, kadar smo šli vsi štirje na sprehod še takrat, ko sta bili majhni. Niti sama ne vem, kako se je zgodilo, a nenadoma sta bili obe pri očetu, vsaka ga je držala za eno roko in šli so pred menoj kot skupina zase, v kateri pa sem bila jaz prav za prav odveč. Vsi trije so brbljali nemški in le toliko kot iz usmiljenja se je katerih vsakih deset minut obrnil in mi raztreseno vrgel kako poljsko besedo. Kot da ne spadam k njim, kot da sem jim tuja.
Ko bi vedeli, kako silna in vroča ljubosumnost me je razjedala! Grenkoba mi je stiskala dušo, solze pa toliko da se mi niso ulile iz težkih oči. Bila sem ljubosumna, da, ljubosumna na otroka, na moža!
Nihče ne ve, koliko sem trpela. Mučni so mi bili taki skupni sprehodi, kadar smo vsi štirje v nedeljo popoldne sedeli skupaj v sobi ali na vrtu. Kadar je bil navzoč oče, sta Jadviga in Stazika popolnoma pozabili name. Pa tudi moj mož je pozabil name, kadar sta skakljali okoli njega.
Ne vem, zakaj je bilo to tako mučno, tako grenko. Zakaj sem kot beračica stala pri njih in čakala, z drhtečim srcem čakala, da se me spomnijo. Včasih sem se poskušala boriti za njihovo ljubezen. Šla sem k možu in ga pogladila po laseh. On pa tega niti občutil ni in me ni niti pogledal. Poklicala sem deklici k sebi, češ da jima hočem popraviti obleko. Objela sem ju in poljubila, onidve pa sta se nestrpno izvili iz mojih rok. In jaz sem bila pri njih tako sama, sama.
Zakaj se mi še danes orose oči, kadar se spomnim teh svojih muk?! Kako je bilo moje srce lačno ljubezni! Kako sem hrepenela po toploti, po nekakšni skupnosti.
Tako sem trpela! Izgorevala sem od silnega, nepotešenega hrepenenja po ljubezni, moje ustnice so bile odprte in vroče, žejne, tako zelo žejne. Dozdevalo se mi je, da mi kri rdeča in topla kapljá iz ranjenega srca. Kot da jo čutim na roki, ki sem si jo stiskala na prsi.
»Stazika!« sem poklicala. »Stazika, pridi k meni! … Jadviga, kaj si pozabila name, kaj nočeš pogledati matere! … Pa ti mož, ali ne vidiš, da sem tudi jaz tukaj?!«
Dolgo sem se borila s seboj, s svojim ponosom, dokler se mi niso te besede same od sebe iztisnile iz grla.
Toda od silnega čustva so zvenele moje besede trdo in nenaravno. Obraz se mi je napel, ker sem siloma zadrževala jok. Vsa sem bila trda od bolečine, od samopremagovanja in sramu.
Niso me razumeli.
»O Bog, kako si dolgočasna,« je dejal mož. »Pusti otroka, naj se igrata! Vedno popravljaš, kritiziraš in ukazuješ!«
| |||