Jerica: Razlika med redakcijama

„Kaj prida prinese, si glavo beliti, nadaljuje učitelj, v vseh bukvah je zapisana le nadloga in trud. Srečen je ta, komur ni treba se za druge truditi, ki dela, kar ga veseli, ki mu nihče na poti ni. Bolj▼

Nato pravi Jurčkovca: "Tega niste prav povedali. Naši kmetje poznajo vse poželjenja; in kako morejo zadovoljni biti, ker skoraj nič nimajo; pa ne vem, kako je to, da vendar vedno vriskajo in pojo. Jaz imam pa, hvala Bogu, skoraj vsega dovolj; vendar sem v večkrat mislila, ko bi bila v Ljubljani gospa, kako bi bilo to lepo! Se vem, ko smo Jerico k birmi peljali, sem bila v gledišču, kako mi je neizrečeno dopadlo; ako bi bila le še nemško razumela!"▼

Zdravnik tudi ne molči, ampak beseduje: "Kmet je zadovoljen, ker je neumen; on ne želi, česar ne vidi; vidi pa šentano malo, in še manj pa previdi. Človek, ki po svetu hodi, si pa marsičesa želi. Jest sem sicer s svojim stanom zadovoljen, in ga že od nekdaj ljubim. Tudi sem že marsikaj veselih dni okusil, pa takih še nikjer nikoli ne, kakor tukaj v Krokarii, in jih bom še v prihodnje, ako privolite mamka in Jerica? Vendar lepše, se v mestu živi; ako mi kdo le pet tisuč rumenih na roko da, bi popustil zdravilstvo in opravila, bi postopal, se ve da, le z ženico, kaj ne Jerica, po zimi po Ljubljani in Gradcu, bi hodil v gledišča in na plesišča, bi poslušal, kako med prijatli zamaški pokajo; poleti bi pa ženici skazoval ptuje mesta in dežele, in se ne zmenil za starost in smert; kedar pride, naj me pobere, kakor druge."▼

„Čudna gospoda sta," reče Jerica, "nikomur ni všeč, kar dela; se ve da, če ves božji dan postopata, vaju lahko take misli obhajajo."▼

Vse te pogovore razdore Pikov Jaka, ki stopi v sobo z bičem v roci, klobuk po strani in pruštof čez pleča. Zavriškati je hottel, pa zapazil je novega gospoda. Jerica mu gre naproti in mu pruštof odloži, zdravnik mu pa po možko roko in kupico poda. Niso se ga še danes nadjali, pa ker je hotel tudi nekaj godu okusiti, se je podvizal. Vselej pa, kedar je prišel, so ga bili veseli ne samo Jurčkovi, temuč tudi vsi sosedje; in vse je gomazelo pri Jurčku, ker Jaka jih je imel za ušesi, da mu niso nikoli potekle. Vsede se k mizi, in začno mu ga nalijati. Sedel je med samo gospodo golorok; bil je velike čverste postave, širocih pers, rudečega obraza, černih kodrastih las, zdravnik pa skoraj po vsem obrazu kosmat, učitelj bled in suh, Janez pa tanek, kakor bi iz obleke skočiti hotel. Akoravno je med gospodo sedel, je vendar imel na obrazu nekaj gospodarskoponosnega, in sedel je tako, da bi ptujec mislil, da je kerčmar, ako bi vedpo biča zraven sebe ne imel. Bil je še le trideset let star, pa je imel že svoje voze in konje, akoravno ni od doma nič druzega odnesel kakor bič. Vse mu šlo po sreči; bil je vedno na nogah, utrudil se pa ni nikoli. Kolikokrat je o mraku do kolena nadelan na Zglavnik privozil, potem pa cel večer prepeval in plesal, pa ko je drugo jutro dan zvonilo, ga že ni bilo nikjer viditi!▼

tudi njegove misli mračilo; zdravnik je pa jezik verlo obračal, in se z Jakom tudi v kaj bolj resnobnega spuščal, kakor na živino in polje, na vino in terg; na kralje in cesarje; včasi je Jakova, včasi zdravnikova obveljala, kako pa, vsak je v svojem doma! Jerica jim je pa nalijala in nanašala, ali je pa na Jakovem stolu slonela, ter ga včasi, ko je nar bolje dokazoval, za uho pocukala, kar se mu je prav dobro zdelo.▼

Po Ave-Marii pride še Krevs ravno od mlatve, kar je spričevalo nekaj res, ki so se deržale las in obleke. „To je lepo,"! pravi, "tule celi popoldan sedite dobre volje, jaz, sem pa od kosila sem brez počitka sukal cep v roki. Ali mi niste mogli kaj doli poslati, da bi si bil gerlo poplaknil? Saj vem, jaz vam še v mislih nisem bil." ▼

"To ni hudo," povzame Jaka; „jaz sem pa v toliki vročini prah požiral, vi ste vsaj v senci bili."▼

„Ali si ti tukaj," Krevs veselo odgovori, „še ogledal se te nisem, tako sem na mater hud. No, uni so pred praznovali, zdaj bova pa midva. Nama se bo še le prav prileglo."▼

"In vsede se k Jaku, ter začneta nekoliko bolj tiho govoriti. Nihče ju ni motil, in tudi ona se nista zmenila za druge. ▼

Jurčkovca pa gospode prosi, naj malo zapojejo. Pripravijo se Jerica, Janez in učitelj, in zapojo nekaj prav lepih. Zdravnik in mati jih pa presojujeta; zdravnik ne more prehvaliti Jerice, mati pa učitelja. Po šesti pesmi se pa vname med Janezom in Jernejem prepir zavoljo pol glasu, in zedinjenega petja je konec. Učitelj sam pa zapoje novo pesem, ki jo je z napevom vred zložil Jerici na čast. Bila je prav umetno skovana, imela je štiri stavke, vsak stavek štiri verste, kterih začetna čerke so besedo „Jera" dajale. Le škoda, da je nisem v roke dobil. Vsi so ga hvalili, pa mu je pesem tudi iz serca tekla. Za Jernejem poskusi še Jaka ravno to pesem po starem kmečkem napevu, pa Jerica mu jo iz rok izmuzne. Vsi so se Jaku smejali. Pesem je pa šla na drobna kosce; tako je naša Vandalka plačala štirnajstdnevni trud učiteljev.▼

To je bil pa konec vsega radovanja, ker stari Krevs izza mize vstane, in te besede reče: „Matern god je danes, in prav po gosposko nas je pogostila; ali bi ne bilo prav, da bi nam tudi hči kaj praznika▼

Zdravnik in učitelj se vsedeta, sapa jima zastane, ter stermita v Jerico, ki stoji med Jakom in Krevsom in zarude v tla pogleduje, kot bi besede pobirala, ter pravi: "Če že mora biti, naj bo; izvolila sem ga v sercu že davno, in že pred bi ga bila imenovala, ako bi bili ukazali. Serce in pamet me je vleklo le k njemu. Le njega sem in bom ljubila, druzega ne morem; on je pa moj Jaka."▼

Učitelj se skoraj zgrudi na stolu, zdravnik pa kviško plane, kakor bi ga bil kdo izpod stola zbodel, in oba kmalo s čudno žalostnim glasom izdihneta; „ Jerica! ali si me pozabila?" Jurčkovca pa malo nejevoljna, vendar v sercu vesela spregovori: „Ljuba Jerica, ako bi bila pred kaj povedala, bi me ne bi zdaj tako sram. Prav si storila, pa brez mene."▼

Zdravnik se pa proseče k nji oberne: „Mamka, ali mi ne morete▼

„Ah, gospod zdravnik! Jerica naju je prekanila; proti vsakemu drugemu vam bi bila pomagala, ali proti Jaku ne vem kako. Ko bi bila to le pred vedila!"▼

In Jerica še pristavi: "Ljuba mati! ne bodite nejevoljni, da vam nisem poprej nič razodela. Kako sem legla, ker me niste nikoli nič vprašali! Vi ste tudi drugači namenovali, pa ljuba mati, jaz sem kmečka hči, nisem bila v šoli po mestih; kako bi mogla biti gospa! Kako bi z gospodom v pokoji živete, ker je drugači odgojen in vse drugači zapopada? kako bi ga mogla za zmirom na se vezati; ko sem brez omike in znanja gosposkih navad. Vi pa, gospod zdravnik, ste ljubili premoženje, da bi mogli brezskerbno živeti; ali bi vas pa ne bilo sram zarobljene kmetice po plesiščih in glediščih okoli mestnih gospodov in gospa voziti? kako bi me pogledovali? kako kmalo bi se me naveličali in se kesali, in kaj bi jaz reva na to početi mogla? In vi, gospod učitelj, ste me resnično ljubili. Pa ste pri meni le pokoja iskali. Ali ta se ne najde v kmetii, ampak samo v neutrudljivi delavnosti v lastnem poklicu. Ako so vas pa že take malenkosti ob pokoj in veselje djale, kako bi si mogli toliko skerbi zakona na glavo nakopati, in kako bi sebi in meni pomagali, kedar bi res prava nesreča prišla? Ali moj Jaka je cel mož; on ima milo serce, zraven se pa ne boji nadloge, in ne veruje ne v srečo ne v nesrečo, ampak v Boga in lastno moč."▼

Jaka ji roko poda in sercnega veselja ginjen izdihne: „Bog nama ohrani zdrave ude in pameti in hvalili ga bomo!"▼

Čez malo tednov so ju poročili. Ne dolgo potem vzame zdravnik Dolenko; učitelj se je pa zarotil in zaklel, da se ne bo nikoli▼