|
Ali ljubezen, bodi še tako majhna, ne more ostati skrita in uiti ljubosumnim očém. Vetrogončiča, ki se je prejne dni nadjal, da bo ta pust sam postal v zakonu posestnik serca in roke gospodičine, ni majhina nevolja in klavernost objela, ko je vidil, da ga je Milika pozabila; nar huje ga je peklo in greblo, da je on sam spodrivavca v hišo pripeljal. Vendar hrabra duša nikdar ne omaga.
Kot starejemu znancu pri hiši mu je gospa rada odkrivala svoje čutja in misli, in ga včasi sveta in razsodbe praševala v tako važnih rečéh, kakor da bi bilo misliti, da je Vetrogončič tista duša na zemlji, ki ji gre nar več zaupanja, in ki ima nar več pameti. Tako ga je gospagospá tudi nekoliko izpraševala o Medji. Koliko veselje mu je bilo, pohvaliti prijatla svojega marljivost in prebrisano vedenje v pravdah, saj je že komaj ta pol leta v Ljubljani toliko pravd srečno dognal, in da vanj stavijo toliko zaupanja. S težkim sercom je pa tudi povedal, kar je hotel tu in tam slišati, da živi Medja kakor pri zlati mizi, da mu denar iz pravd sproti pohaja, da on dolžnikom bližnim in daljnim odlaša do ženitve z gospodično, s ktero se on baha, kakor bi bilo že vse sklenjeno; tudi ima on mogočne sovražnike, in ljudje nič kaj ne mislijo, da bo Medja dolgo časa pravdosrednik ostal.
Toda kaj tacega niso v Ljubljani ne stare ne mlade žlobudrale, in tudi možki niso bili Vetrogončičevih misel.
Tako hude reči slišati je bilo gospo strah, in morebiti bijebi je bilo še groza, ako ne bi bil Vetrogončič pristavil, da je vse to le govorica, da ljudje posebno v Ljubljani malo resničnega povedati vejo, in da Medja vse to, ako je res, vtegne še popraviti.
Kar je zvedila gospagospá, ni odkrila ne možu ne hčeri, to je, kakor po navadi vse reči, sama zase premišljevala. Akoravno se ji je Medja še vedno prijeten zdel, si ga vendar več ni zeta vošila, in akoravno morebiti ni bila prepričana, da je vse res, kar Vetrogončič povepové, ki je med tem vsak teden kako novo znašel, in s teškim sercom in globokim pomilovanjem gospej donašal, je vendar tudi pri njej obveljalo, kakor sicer pri drugih ljudehljudéh, da je sum huji kot resnica. Počasi pa je tudi Medja zapazil gospejno mlačnost.
Ko je šel pust h koncu, so enkrat vidili Medja v černem fraku stopiti spred praga Dankovičeve hiše, potem ga pa nihče ni vidil v tistem kraju mesta. Zvečer pa je zahajal kakor popred med stare znance, je govoril in se smejal kakor pred, omolknil je le, ako ga je kdo opomnil Dankovičevih.
|
