Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

odstranjenih 12 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
}}
 
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je jeza »stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsmi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika gnusnobe, blodnje in malikovstva v Rimu s krono v tri gube. Še druga znamenja so bile bolezni. Bolezen bolne sle je bila, moška polt, ki je imela sestro v hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz hotljivosti je bila umazana rana, ki je imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska, galijska, napoljska in še veselih imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti svetega Grobijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil lek: emplastrum, quod fit ex medulla cervi in qua coquuntur vermes terrae cum modico croco et vino sublimato - sublimatno vino, žafran in lajnasta mast kuhanih zemeljskih glist. Še druge bolezni so bile: bolezen nezmernih v pijači — podgrom in bolezen nezmernih v misli — melanholija. Bolni so bili vsi: bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah, bakalavreji, magistri, textuales in locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v divji strasti, Martin v jezi besede. Iz Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa so snažili z besedo in snago svojo knjigo.
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je jeza »stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega
Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo
manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika
gnusnobe, blodnje in malikovstva v Rimu s krono v tri gube. Še druga znamenja so bile bolezni. Bolezen bolne sle je bila, moška polt, ki je imela sestro v hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz hotljivosti je bila umazana rana, ki je imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska, galijska, napoljska in še veselih imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti svetega Grobijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil lek: emplastrum, quod fit ex medulla cervi in qua coquuntur vermes terrae cum modico croco et vino sublimato - sublimatno vino, žafran in lajnasta mast kuhanih zemeljskih glist. Še druge bolezni so bile: bolezen nezmernih v pijači — podgrom in bolezen nezmernih v misli — melanholija. Bolni so bili vsi: bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah, bakalavreji, magistri, textuales in locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v divji strasti, Martin v jezi besede. Iz Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa so snažili z besedo in snago svojo knjigo.
 
Wittemberški labod je pel o jagnjetu, ki je premagalo zmaja, »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino sveta nase in odrešilo od žlahte do žlahte. Labod ni bil prvi bogovec, a je bil srečnejši kot češka gos, katero so pekli na grmadi. Pel je kakor slavec, a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim, ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu sanja, da je, in se zbudi in je prazna duša njegova in se žejnemu sanja, da pije, in se zbudi in je žalostno njegovo srce ...
»Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof.
 
Veder je odšel od igre. Celo dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu ...
et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu ...
 
DUHOVINA.<br />
1.
 
Poznojesenskega popoldne v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamena, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po kamenu in šel z blodnim nasmehom za besedami ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamenato pločo, da bi si pozimi noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami. Bridko, kakor da govori težke uroke, je bral popotni samega sebe raz kamen:
in šel z blodnim nasmehom za besedami
ki so bile vklesane v kamen, in je
videl, da so ime in geslo raz vrata njegove
hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski
prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali.
Kamen nad vrati so izbili in vrgli
pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je
pobrala kamenato pločo, da bi si pozimi
noge grela v postelji. Ko pa je videla
pisano, se je ustrašila in pustila ležati
kamen med pristavami.
Bridko, kakor da govori težke uroke, je
bral popotni samega sebe raz kamen:
„§ie $ctettl Šhufffl fvtfbkant,
Mfyn ©terflj ftetl) in ®otte§ §anbt!"
Predikant Jernej, za Gašperjem Eakovcem drugi bogovec v Kranju, je globoko zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano pametjo in je tonulo v bolni in blodni mrak oči. Bil mu je obraz iz očeta in matere in dedov in še iz bolezni, ki so jih trpeli: iz lakote, sušice, davice, bodilja in kostenice. Bile so gube ubite 2 tlačanske očetne upornosti. Bile so črte žalostnega materinega telesa: neutešena sla in žalostna kri, ki je bila spočela v strahu in nasilno, preden se je zavedela, da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče krvi in vzhičene želje. Komaj vidno so se risali možu v skrajnih kotih gorenje ustnice redki umazano svetli brki, bolno skodrana je senčila skromna brada obbradek in čeljusti. Bilo je lice človeka, ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela iz besed prerokov in razodetja, ki je hrepenela v širino razgleda in ni mogla preko ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila. bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera in motnega dremca v bolečino strezavega jutra in morečega dnevnega opravka. Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja in kamenja, ko je lezel za borovnicami, jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino prstov, ki mu je ostala izza šolskega kalefaktorstva in cestnega kantorstva; bral si prvo telesno žalost nedozorele sle,
Predikant Jernej, za Gašperjem Eakovcem
drugo neusopljenega nagona in še preobilje sholarske pijače in bakalaverske šale; bral si prebujenje v mesu in duhu, prvi verski upor in zadnji boj in obzir pred razločenstvom; bral si kratko veselje poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi, ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino ob drugi ženi, ki mu je bila prešuštna in je blagroval njeno smrt; bral si prvo veselje v sreči evangeljske službe in prvo nadlogo preganjanja in strahu pred vozo, prvo razočaranje v Kranju, Karlovcu in Ljubljani, v srenji, ki mu ni hotela biti pridna, prvo starost in osamelost na Brdu in prvo hudičevo misel, da raste nekje drevo, kjer bi ob visel na samem; bral si prvi obup, da ni znamenja, prvo pijačo iz obupa, ker ni znamenja, drugo iz pijače, tretjo; bral si prvo še nejasno bolestno slo iz pijače: nagon jezne živali, ki jo poja hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hotljivosti in tako maščevati se lepi, neposlušni poluverki babelski z lastnim
drugi bogovec v Kranju, je globoko
ponižanjem v lajnu lotriškega sadla. Predikant se je sklonil po kamen in ga dolgo držal v rokah pred seboj kakor list pergamena. Potem mu je bolno zadrhtelo v gostih gubah kraj oci. Kamen je padel rezko iz njegovih dlani in se prelomil na tleh. Trpek nasmeh je vzvalovil mrzlično
zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel
hladnost bogovčevega lica. Z besedo človeka, ki besedo iz vina sanja in se joče, je zamrmral: »Hie Bartl! Nečimurnost moja mlada. Norska je pamet mladih let!« Z jezno naglico je stopil po poti naprej. Mirneje, manj bridko je čuvstvoval:
z roko mimo čela, ki je bilo samo vase
»Norska je tista pamet, a sladko je bloditi mlademu človeku. Dobro je v duši in pokojno je v srcu. Ni žalosti v udih, ni bolezni v mislih. Če je bolnost, je kakor bežen tresljaj mrzlice, veselje pa je kakor trata v cvetju: skozenj brodiš, rosa oblija noge in pesem in ženo imaš.«
pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano
Vstale so besede vanj, ki jih že davno ni več čuvstvoval: »O! Nichts Lieberes auf Erden, denn Frauenlieb wem's kann werden!« Kakor že tolikrat v svoji osamelosti in tegobi je utonil v motnem hrepenenju po davno minulem. »O! Nichts Lieberes auf Erden, denn Frauenlieb wem's kann werden,« je ponovil in zaječal od ganotja. »Vse je minulo,« je občutil. »Utrpel sem vso sladost življenja. Samotno je moje ležišče. Tisto telo, ki mi je služilo v sli, je sprhnelo in le mrzla duhovina vstaja v mojega življenja večer.« Šel je in je še tonul v mislih na pokojno. Potem pa je, kakor da ga duši, bruhnil predse trpko, v onemogli želji:
pametjo in je tonulo v bolni in
»Agnes, du mein viellieb weylant Gemahel! « — Vstopil je bil v mesto, da sam ni vedel kdaj, in je šel, da sam ni vedel kam. Po srednji ulici je šel, tesno ob hišah in se vedno zopet pripogibal pod nizkimi nadzidki. Ko pa je stal pred farno cerkvijo, je obstal nenadoma in zastrmel
blodni mrak oči. Bil mu je obraz iz
blodno okoli sebe. V vratih sosedne hiše je stal mlad človek, ga zagledal, spoznal in se zelo začudil. Strmel je nekaj hipov neverjetno v predikanta. Potem pa se je zganil, snel dijaško pokrivalo in se poklonil. Predikant ga ni opazil. Še vedno je topo in blodno strmel v zaprte cerkvene duri. In glej, tisti hip jih je nekdo od znotraj odprl. Mladi človek v sosednih vratih se je približal predikantu in pozdravil s prosečim 3 klicem: »Here Meister!« In še ga ni opazil predikant. Eezko je bil sklonil život kakor za skok. Vstopil je v cerkev. Mladec je strmel z odprtimi usti za njim. Potem je stopil s trdo žalostjo v bledem licu nazaj ob hišo nasproti cerkvi in ni odmaknil pogleda od cerkvenih vrat. Potem se je strelovito zasukal in vstopil v hišo. Vrnil se je skoro trenotno z nenavadno težkim dijaškim mečem ob strani.
očeta in matere in dedov in še iz bolezni,
Desnica je nemirno tipala ob ročaju, bledo lice pa je bila zalila mlada kri in v očeh se je vžigalo oprezujoče navzgor in navzdol po ulici. Ko se je nekoliko pomiril, se je nasmehnil bridko in zamrmral: »Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigilat.« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin, Knafljev najvernejši orožnik v mestu . . . Predikant Knafelj je premotril mrak hladne cerkve in ni našel, da bi bil kdo v njej, in je ugibal, kdo neki mu je odprl. Še vedno bolj nagonsko nego zavedno je stopil k stopnicam, ki so držale v stolp, in je našel tudi tam odprto. Vedra misel se je vnela v njem in je občutil: »Kakor da je vedel, da pridem, in kakor da se mu je kakor meni razodelo, da bom prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga ne poznam.« Zavedel se je nagiba, ki ga je bil dvignil s samote na Brdu na pot v prepovedano mu mesto in mu vodil nogo na stopnice v zvonove. Po mrakotnih lestvah se je živahno pel navzgor in se besedno spominjal klica iz sanj. »Saj ni imelo obličja, a po glasu sem jo spoznal svojo duhovino in je rekla, naj grem in bom znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči.« In še se je spominjal: >: Zbudil sem se iz sna in sem oči odprl in glej! Spal sem z glavo na knjigi in je bilo odprto v Ecehielu na dvanajstem poglavju
ki so jih trpeli: iz lakote, sušice, davice,
in sem bral, da poslej nobeno videnje ne bo več prazno.« Zasopel se je oddahnil v temi sredi lestva in ponovil ukaz iz sanj in na glas:
bodilja in kostenice. Bile so gube ubite
»Pojdi v višavo pod zvonove in boš znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!« »Kakšno znamenje bom imel! Kaj bo vstalo?« je spraševal nezaupno sam v sebi. Tedaj je leglo svetlo od zgoraj in je slišal škripanje tečajev pri pokrovu na lini v zvonove in je zopet verjel, da mu nekdo čudežno odpira. Tajnostna groza mu je zagomazela v život. Krčevito se je oprijel držaja in segal z nogo in roko v lestvo
2 tlačanske očetne upornosti. Bile so črte
navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi, ki so težki viseli nad njim in je v največjem nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal. Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp, odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj obudilo v njegov spomin tisto grozno, ki se je bilo dogodilo tam doli v temi na tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je bil pred dvajsetimi leti prilezel cerkveniku Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal. Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil
žalostnega materinega telesa: neutešena
iz zvonov in je otroče telebnilo v globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov lastni prvorojenčič. »V skušnjavah nas ne pusti in od zlega nas reši!« je zamrmral nesrečni oče in se začudil: »Kako da nisem mislil na tisto? Ali bi bil prešel, da sem mislil?« Iz vere, da ne bi bil prešel mesta, kjer je še vedno temna krvava pega pričala o smrti njegovega sina, se je zopet usopil v trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh,ki ga je bil pozval na pot: »Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!« Stopil je k lini in zaprosil: »Gospod, pozval si me. Glej, čakam. Razodej!« In je šel z očmi na jug in vzhod čez polje, ki je tam ležalo sredi med gasnočim dnem in daljnim mrakom. Hrepeneče se je nagnil polju naproti skozi lino. Wassermannov Erazem doli na ulici ga je opazil in vzkliknil: »Gospod Jezus! V zvonove je šel. Kdo ga umej?« Predikant pa je iskal v polje, da so se mu oči orosile in omeglile, in ni našel. In je iskal v drugo smer, v zeleno goro pred seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo nečednega pastirja Jurija Otave do Cerkljan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil evangeljskega Krištofa Schwaba. Iz solnca v čad in mrak se je pogrezala široka ravan s svojimi polji, močadami in lesovi pod zelenomodrim, mrzlim nebesom, kamor je bil iz sivine na vzhodu vstal polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec, strmolski breg, Kopa, Štepanja gora in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Potoška gora, Mehka dolina, Hudičev boršt in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senarjev brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli log in Zalog pod cretjem, močvirja pod Golnikom in Ve vodni boršt. Tostran je bilo solnce že zatonilo, savski bregovi so ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je
sla in žalostna kri, ki je bila spočela v
bilo kakor širok hrbet pol v luči pojemajoče zvezde, pol v hladu vzhoda, odkoder je rosila noč. Lepota razgleda je zbrisala za nekaj časa
strahu in nasilno, preden se je zavedela,
spomin najbližjega čuvstva iz predikantovih misli. Slovesno občutje se ga je polastilo in mu je bilo iz Pisma, kakor da je prerok in vidi daleč z gore Tal-Abiba, kamor ga je bil vzdignil Gospod. In iz preroka je vzrastla čudno sveta jeza vanj in je mislil krčevito z besedo in snago svojih knjig: »Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi menihi, malikovski poluverci, papeževi
da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče
sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj udarim ob tla in zakličem joj! radi vseh gnusob Izraelove hiše. Eoke sklepam in z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber, neukretni blodež, lakomni stražar norskega Tomaža Ljubljančana, ki je erbič zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom in si zadnji papežnik na pridižnici v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji, ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.«
krvi in vzhičene želje. Komaj
 
vidno so se risali možu v skrajnih kotih
Erazem Wassermannov pod cerkvijo je s hrepenečo gorečnostjo gledal v višino. In mu je prišlo, da bi predikanta opozoril nase, in je zapel:
gorenje ustnice redki umazano svetli brki,
„2lu§ ttefer %lot fdjtet ttf) §u $)tr, §erre ®ott, erljor tnetn Žhtfen!" Predikantu je omahnil pogled nad mesto, ki se je bilo vzviličilo v tri ulice od špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki je vsako leto bruhal črne jate vran na mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške Matere in špitalske kapele. Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo mesto iz polja in pristav, iz petaka, ki ga je plačeval tovornik v Lahe, iz cehov, ki so živeli svojo topo vsakdanjost iz dedov\ dede, iz vina, ki ga je bilo v mestu več
bolno skodrana je senčila skromna brada
ko vode, iz besniških drva, iz rib v Kokri in Savi, iz sejmov svetega Marka in četrtkov v mesecu, ki so poznali tržiško usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske volnene jopice, loško platno, jeseniško železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci, kostanj Podgorcev, poljanske konjarje, ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre in jazbečje sadlo, terijak in mitridat, album nigrum za zaprte dojence, oglejski žafran, avgsburgški parhent, muzansko steklo, adiantum za mlade norske ljudi, pilule »sine quibus esse nolo« za stare device, nože, orožje, bičevnike in še nemški letak o davno pozabljenih turških vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo
obbradek in čeljusti. Bilo je lice človeka,
5 novih in zadnjih, Predikant je premotril strehe pod seboj kakor so se vezale v treh pramenih iz severa na jug. Mrmral je ali z ljubeznijo
ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo
ali s srdom, kakor že je bila ali hiša evangeljskega meščana ali dom papežnikov: »Vzdajem vam dober večer, vi moji verni orožniki. Vam pa vzdajem hudiča, ogenj in lajno, ki ne rodite za besedo čiste resnice.« Šel je za drago strmih streh in jih je vedel po vrsti: »Martin Kunstl moj,Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt moji, Urh Sparer, Klemen Rasa Treiberjeva;vdova Kristančeva moja, Omersa,Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič, Bogat, Treiber jevi, seme papežniško . . .«
duše, ki je strašno in venomer trpela iz
besed prerokov in razodetja, ki je hrepenela
v širino razgleda in ni mogla preko
ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto
Mrtvo morje zalijala, težila in dušila.
bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera
in motnega dremca v bolečino strezavega
jutra in morečega dnevnega opravka.
Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost
bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja
in kamenja, ko je lezel za borovnicami,
jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost
šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino
prstov, ki mu je ostala izza šolskega
kalefaktorstva in cestnega kantorstva;
bral si prvo telesno žalost nedozorele sle,
drugo neusopljenega nagona in še preobilje
sholarske pijače in bakalaverske
šale; bral si prebujenje v mesu in duhu,
prvi verski upor in zadnji boj in obzir
pred razločenstvom; bral si kratko veselje
poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino
ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi,
ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino
ob drugi ženi, ki mu je bila prešuštna in
je blagroval njeno smrt; bral si prvo
veselje v sreči evangeljske službe in prvo
nadlogo preganjanja in strahu pred vozo,
prvo razočaranje v Kranju, Karlovcu in
Ljubljani, v srenji, ki mu ni hotela biti
pridna, prvo starost in osamelost na Brdu
in prvo hudičevo misel, da raste nekje
drevo, kjer bi ob visel na samem; bral si
prvi obup, da ni znamenja, prvo pijačo
iz obupa, ker ni znamenja, drugo iz pijače,
tretjo; bral si prvo še nejasno bolestno
slo iz pijače: nagon jezne živali, ki jo poja
hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hotljivosti
in tako maščevati se lepi, neposlušni
poluverki babelski z lastnim
ponižanjem v lajnu lotriškega sadla.
Predikant se je sklonil po kamen in ga
dolgo držal v rokah pred seboj kakor list
pergamena. Potem mu je bolno zadrhtelo
v gostih gubah kraj oci. Kamen je padel
rezko iz njegovih dlani in se prelomil na
tleh. Trpek nasmeh je vzvalovil mrzlično
hladnost bogovčevega lica. Z besedo človeka,
ki besedo iz vina sanja in se joče,
je zamrmral:
»Hie Bartl! Nečimurnost moja mlada.
Norska je pamet mladih let!« Z jezno
naglico je stopil po poti naprej. Mirneje,
manj bridko je čuvstvoval:
»Norska je tista pamet, a sladko je bloditi
mlademu človeku. Dobro je v duši in
pokojno je v srcu. Ni žalosti v udih, ni
bolezni v mislih. Če je bolnost, je kakor
bežen tresljaj mrzlice, veselje pa je kakor
trata v cvetju: skozenj brodiš, rosa oblija
noge in pesem in ženo imaš.«
Vstale so besede vanj, ki jih že davno ni
več čuvstvoval: »O! Nichts Lieberes auf
Erden, denn Frauenlieb wem's kann
werden!« Kakor že tolikrat v svoji osamelosti
in tegobi je utonil v motnem hrepenenju
po davno minulem.
»O! Nichts Lieberes auf Erden, denn
Frauenlieb wem's kann werden,« je ponovil
in zaječal od ganotja.
»Vse je minulo,« je občutil. »Utrpel sem
vso sladost življenja. Samotno je moje
ležišče. Tisto telo, ki mi je služilo v sli, je
sprhnelo in le mrzla duhovina vstaja v
mojega življenja večer.«
Šel je in je še tonul v mislih na pokojno.
Potem pa je, kakor da ga duši, bruhnil
predse trpko, v onemogli želji:
»Agnes, du mein viellieb weylant Gemahel!
« — Vstopil je bil v mesto, da sam
ni vedel kdaj, in je šel, da sam ni vedel
kam. Po srednji ulici je šel, tesno ob hišah
in se vedno zopet pripogibal pod nizkimi
nadzidki. Ko pa je stal pred farno cerkvijo,
je obstal nenadoma in zastrmel
blodno okoli sebe. V vratih sosedne hiše
je stal mlad človek, ga zagledal, spoznal
in se zelo začudil. Strmel je nekaj hipov
neverjetno v predikanta. Potem pa se je
zganil, snel dijaško pokrivalo in se poklonil.
Predikant ga ni opazil. Še vedno je topo
in blodno strmel v zaprte cerkvene duri.
In glej, tisti hip jih je nekdo od znotraj
odprl.
Mladi človek v sosednih vratih se je približal
predikantu in pozdravil s prosečim
3 klicem:
»Here Meister!«
In še ga ni opazil predikant. Eezko je bil
sklonil život kakor za skok. Vstopil je v
cerkev. Mladec je strmel z odprtimi usti
za njim. Potem je stopil s trdo žalostjo v
bledem licu nazaj ob hišo nasproti cerkvi
in ni odmaknil pogleda od cerkvenih vrat.
Potem se je strelovito zasukal in vstopil
v hišo. Vrnil se je skoro trenotno z nenavadno
težkim dijaškim mečem ob strani.
Desnica je nemirno tipala ob ročaju, bledo
lice pa je bila zalila mlada kri in v očeh
se je vžigalo oprezujoče navzgor in navzdol
po ulici. Ko se je nekoliko pomiril,
se je nasmehnil bridko in zamrmral:
»Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigilat.
« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin,
Knafljev najvernejši orožnik v mestu . . .
Predikant Knafelj je premotril mrak
hladne cerkve in ni našel, da bi bil
kdo v njej, in je ugibal, kdo neki mu je
odprl. Še vedno bolj nagonsko nego zavedno
je stopil k stopnicam, ki so držale
v stolp, in je našel tudi tam odprto. Vedra
misel se je vnela v njem in je občutil:
»Kakor da je vedel, da pridem, in kakor
da se mu je kakor meni razodelo, da bom
prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga
ne poznam.«
Zavedel se je nagiba, ki ga je bil dvignil
s samote na Brdu na pot v prepovedano
mu mesto in mu vodil nogo na stopnice
v zvonove. Po mrakotnih lestvah se je
živahno pel navzgor in se besedno spominjal
klica iz sanj.
»Saj ni imelo obličja, a po glasu sem jo
spoznal svojo duhovino in je rekla, naj
grem in bom znamenje imel in bo vstalo
med zarjo in mrakom noči.«
In še se je spominjal:
>: Zbudil sem se iz sna in sem oči odprl in
glej! Spal sem z glavo na knjigi in je bilo
odprto v Ecehielu na dvanajstem poglavju
in sem bral, da poslej nobeno videnje ne
bo več prazno.«
Zasopel se je oddahnil v temi sredi lestva
in ponovil ukaz iz sanj in na glas:
»Pojdi v višavo pod zvonove in boš znamenje
imel in bo vstalo med zarjo in
mrakom noči!«
»Kakšno znamenje bom imel! Kaj bo
vstalo?« je spraševal nezaupno sam v sebi.
Tedaj je leglo svetlo od zgoraj in je slišal
škripanje tečajev pri pokrovu na lini v
zvonove in je zopet verjel, da mu nekdo
čudežno odpira. Tajnostna groza mu je
zagomazela v život. Krčevito se je oprijel
držaja in segal z nogo in roko v lestvo
navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi,
ki so težki viseli nad njim in je v največjem
nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je
bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal.
Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela
po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp,
odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj
obudilo v njegov spomin tisto grozno, ki
se je bilo dogodilo tam doli v temi na
tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je bil
pred dvajsetimi leti prilezel cerkveniku
Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal.
Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil
iz zvonov in je otroče telebnilo v
globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov
lastni prvorojenčič.
»V skušnjavah nas ne pusti in od zlega
nas reši!« je zamrmral nesrečni oče in se
začudil:
»Kako da nisem mislil na tisto? Ali bi bil
prešel, da sem mislil?«
Iz vere, da ne bi bil prešel mesta, kjer je
še vedno temna krvava pega pričala o
smrti njegovega sina, se je zopet usopil v
trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh,
ki ga je bil pozval na pot: .
»Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo
in mrakom noči!«
Stopil je k lini in zaprosil:
»Gospod, pozval si me. Glej, čakam.
Razodej!«
In je šel z očmi na jug in vzhod čez polje,
ki je tam ležalo sredi med gasnočim dnem
in daljnim mrakom. Hrepeneče se je nagnil
polju naproti skozi lino. Wassermannov
Erazem doli na ulici ga je opazil
in vzkliknil: >
»Gospod Jezus! V zvonove je šel. Kdo ga
umej?«
Predikant pa je iskal v polje, da so se mu
oči orosile in omeglile, in ni našel. In je
iskal v drugo smer, v zeleno goro pred
seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo
senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za
sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo
nečednega pastirja Jurija Otave do Cerk-
Ijan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil
evangeljskega Krištofa Schwaba.
Iz solnca v čad in mrak se je pogrezala
široka ravan s svojimi polji, močadami
in lesovi pod zelenomodrim, mrzlim nebesom,
kamor je bil iz sivine na vzhodu vstal
polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod
planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec,
strmolski breg, Kopa, Štepanja gora
in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Potoška
gora, Mehka dolina, Hudičev boršt
in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo
zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senarjev
brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta
Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli
log in Zalog pod cretjem, močvirja pod
Golnikom in Ve vodni boršt. Tostran je
bilo solnce že zatonilo, savski bregovi so
ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev
in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je
bilo kakor širok hrbet pol v luči pojemajoče
zvezde, pol v hladu vzhoda, odkoder
je rosila noč.
Lepota razgleda je zbrisala za nekaj časa
spomin najbližjega čuvstva iz predikantovih
misli. Slovesno občutje se ga je polastilo
in mu je bilo iz Pisma, kakor da je
prerok in vidi daleč z gore Tal-Abiba,
kamor ga je bil vzdignil Gospod. In iz
preroka je vzrastla čudno sveta jeza vanj
in je mislil krčevito z besedo in snago
svojih knjig:
»Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo
s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi
menihi, malikovski poluverci, papeževi
sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže
Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim
zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel
Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj
udarim ob tla in zakličem joj! radi vseh
gnusob Izraelove hiše. Eoke sklepam in
z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber,
neukretni blodež, lakomni stražar norskega
Tomaža Ljubljančana, ki je erbič
zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine
in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti
telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo
srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom
in si zadnji papežnik na pridižnici
v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki
ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji,
ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.
«
Erazem Wassermannov pod cerkvijo je s
hrepenečo gorečnostjo gledal v višino. In
mu je prišlo, da bi predikanta opozoril
nase, in je zapel:
„2lu§ ttefer %lot fdjtet ttf) §u $)tr,
§erre ®ott, erljor tnetn Žhtfen!"
Predikantu je omahnil pogled nad mesto,
ki se je bilo vzviličilo v tri ulice od
špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki
je vsako leto bruhal črne jate vran na
mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva
svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške
Matere in špitalske kapele.
Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo
mesto iz polja in pristav, iz petaka, ki ga
je plačeval tovornik v Lahe, iz cehov, ki
so živeli svojo topo vsakdanjost iz dedov
\ dede, iz vina, ki ga je bilo v mestu več
ko vode, iz besniških drva, iz rib v Kokri
in Savi, iz sejmov svetega Marka in
četrtkov v mesecu, ki so poznali tržiško
usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske
volnene jopice, loško platno, jeseniško
železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od
Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci,
kostanj Podgorcev, poljanske konjarje,
ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre
in jazbečje sadlo, terijak in mitridat,
album nigrum za zaprte dojence, oglejski
žafran, avgsburgški parhent, muzansko
steklo, adiantum za mlade norske ljudi,
pilule »sine quibus esse nolo« za stare
device, nože, orožje, bičevnike in še nemški
letak o davno pozabljenih turških
vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo
5 novih in zadnjih,
Predikant je premotril strehe pod seboj
kakor so se vezale v treh pramenih iz
severa na jug. Mrmral je ali z ljubeznijo
ali s srdom, kakor že je bila ali hiša evangeljskega
meščana ali dom papežnikov:
»Vzdajem vam dober večer, vi moji verni
orožniki. Vam pa vzdajem hudiča, ogenj
in lajno, ki ne rodite za besedo čiste
resnice.« Šel je za drago strmih streh in
jih je vedel po vrsti: »Martin Kunstl moj,
Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen
moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher
moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt
moji, Urh Sparer, Klemen Rasa Treiberjeva;
vdova Kristančeva moja, Omersa,
Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič,
Bogat, Treiber jevi, seme papežniško . . .«
Kakor da sočuvstvuje z besedo predikantovo,
se je razvnela pesem iz nižine v