|
»O gospod, to mora tako biti, le berite Gervinusa.«
„In»In zdaj premišljujem, ne vem zakaj, ali bomo mi Slovani tudi kdaj imeli Šakspera ali GothetaGötheta?"«
"»Kako morete po takem branji se spominjati Slovencov? Ali vam ne stopi v domišljijo krepko življenje tevtonsko, ko te velikane berete, ali vas ne nadušuje sapa mladivne omike, ki hlapi iz serca Evropinega proti jutru in jugu?"«
"Čutim ta duh, pa pravijo, da je merzel, in da ruje naše korenine." ▼
„Da, gospod, težko je zapustiti očeta in mater in se podati v šole, težko je detetu slovo dati domači hiši in igram na trati, in iti se trudit v bukvah za blagor svoj in vseh ljudi; ravno tako težko je popustiti jezik, ki smo ga govorili kot otroci, in se navzeti duha slavnega naroda. Notrajni glas žene mladenča v šole in k omiki, in notrajni glas je, ki mu pove, kedar se duh spregleda, da je slovenski narod bila zanj le ozka zibelka, da je jezik slovenski pretesen, da bi ž njim naznanjeval misli svoje razširjene in v omiki prerojene. Ta čut in nagib od dne do dne močneje naganja serce, odtergati se korenine, ki vas kakor spona priklepa na nizko zemljo. In ko premaga ta nagon, vzamete v se vso slavo stare Nemčije; Nemec ste in ponosno rečete: slavni narod, vzemi me med se, daj da bom tebe vreden, in dodeli, da smem reči, tvoji orjaki so bili očaki mojega duha! In kot vaše bote šteli junake nemškega naroda, neumerjoče v vseh znanostih in umetnijah na kopnem in na mokrem. Kako vas bodo budile blage misli in spodbadale k duševnim delom? Kako boste veseli, da ste prostega serca prestopili k narodu, ki nar stareji med vsemi, še vedno krepko poganja, ki je vsigdar prekosil vse druge, k narodu, čigar jezik sam ima moč v sebi obseči vse vede sedajnih časov. Poglejte vaš materni jezik, ali dobite v njem besedi, da se morete samo z omikanim človekom omikano pomenkovati; ali morete v njem povedati vaše serčne čute globoke ljubezni, gorečega domoljubja, občudovanja krasnega stvarjenja? Ima ta jezik, ki so ga samo kmetje rabili in hranili, veličast v izrazih, gibčnost v oblikah, in stvarivno moc v koreninah za vseobsežno pesništvo, za resni jezik sodne zgodovine, za tanko razločevanje v modroslovju? Kako, postavim, bi pisali igrokaze? Poskusite toraj prestaviti Romeja. Kako bi pisali epopejo, ako ne morete rabiti šestomera, kteremu samo nemški jezik med novejšimi da veličastno počasnost, kakor tudi živo gibčnost in viharni tok. Saj ste vidili v „Kerstu pri Savici" kako je spodletel šestomer Prešernu, pomislite — Prešernu?" ▼▲"»Čutim ta duh, pa pravijo, da je merzel, in da ruje naše korenine. "«
▲„Da»Da, gospod, težko je zapustiti očeta in mater in se podati v šole, težko je detetu slovoslovó dati domači hiši in igram na trati, in iti se trudit v bukvah za blagor svoj in vseh ljudi; ravno tako težko je popustiti jezik, ki smo ga govorili kot otroci, in se navzeti duha slavnega naroda. Notrajni glas žene mladenča v šole in k omiki, in notrajni glas je, ki mu povepové, kedar se duh spregleda, da je slovenski narod bila zanj le ozka zibelka, da je jezik slovenski pretesen, da bi ž njim naznanjeval misli svoje razširjene in v omiki prerojene. Ta čut in nagib od dne do dne močneje naganja serce, odtergati se korenine, ki vas kakor spona priklepa na nizko zemljo. In ko premaga ta nagon, vzamete v sesé vso slavo stare Nemčije; Nemec ste in ponosno rečete: slavniSlavni narod, vzemi me med se, daj da bom tebe vreden, in dodeli, da smem reči, tvoji orjaki so bili očaki mojega duha! In kot vaše bote šteli junake nemškega naroda, neumerjoče v vseh znanostih in umetnijah na kopnem in na mokrem. Kako vas bodo budile blage misli in spodbadale k duševnim delom? Kako boste veseli, da ste prostega serca prestopili k narodunárodu, ki nar stareji med vsemi, še vedno krepko poganja, ki je vsigdar prekosil vse druge, k narodu, čigar jezik sam imaimá moč v sebi obseči vse vede sedajnih časov. Poglejte vaš materni jezik, ali dobite v njem besedi, da se morete samo z omikanim človekom omikano pomenkovati; ali morete v njem povedati vaše serčne čute globoke ljubezni, gorečega domoljubja, občudovanja krasnega stvarjenja? Ima ta jezik, ki so ga samo kmetje rabili in hranili, veličast v izrazih, gibčnost v oblikah, in stvarivno mocmoč v koreninah za vseobsežno pesništvo, za resni jezik sodne zgodovine, za tanko razločevanje v modroslovju? Kako, postavim, bi pisali igrokaze? Poskusite toraj prestaviti Romeja. Kako bi pisali epopejo, ako ne morete rabiti šestomera, kteremu samo nemški jezik med novejšimi da veličastno počasnost, kakor tudi živo gibčnost in viharni tok. Saj ste vidili v „Kerstu»Kerstu pri Savici "« kako je spodletel šestomer Prešernu, pomislite — Prešernu? "«
Našemu dijaku na čast se mora opomniti, da se mu je zdelo, da Kerst pri Savici ni pisan v šestomeru, vendar ker tega ni vedil na terdno, si ni upal odgovarjati, to je pa djal:
„Ali»Ali, gospod, kaj meni samemu pomaga, ako se Nemca spoznam, saj me vendar Nemci ne bodo čislali kot brata, ampak gledali kot podloženca".«
Vetrogončič nadaljuje: „Ako jim podaste kaj slave vrednega,
bodo branili vaše nemštvo proti vsem drugim narodom, kakor postavim pri Lessingu. Saj vam pa tudi ni treba se popolnoma odtegniti
Vetrogončič nadaljuje: »Ako jim podaste kaj slave vrednega, bodo branili vaše nemštvo proti vsem drugim narodom, kakor postavim pri Lessingu. Saj vam pa tudi ni treba se popolnoma odtegniti Slovencom. Pri Nemcih slavljenemu biti ni lahka reč; znano ime pri njih dobiti, je vam pa lože, kakor terdemu Nemcu. Nemci so že vse svoje porabili, vse prerešetali, kar je med narodom. Na Slovenskem je pa še toliko celine, toliko neporabljenega blaga! Nemci bi brali potopise, šege in značaje, kar vi veliko lože preiščete in zapišete, kakor ptujec. Koliko narodnih basen, povedk in pravljic tičí med slovenskim ljudstvom! Ni jih treba veliko piliti ali prenarejati, in kot nov dušni sad bodo vnemale Nemce, kterim zdaj tako skoraj vedno le eno brenkajo. Prinesli bote v Nemce mlad duh, in trop posnemovavcov bo razglašal vaše ime. Slovenski publikum pa, tako majhen,
Slovencom. Pri Nemcih slavljenemu biti ni lahka reč; znano ime pri njih dobiti, je vam pa lože, kakor terdemu Nemcu. Nemci so že vse
svoje porabili, vse prerešetali, kar je med narodom. Na slovenskem je pa še toliko celine, toliko neporabljenega blaga! Nemci bi brali
potopise, šege in značaje, kar vi veliko lože preiščete in, zapišete, kakor ptujec. Koliko narodnih basen, povedk in pravljic tiči med slo
venskim ljudstvom! Ni jih treba veliko piliti ali prenarejati, in kot nov dušni sad bodo vnemale Nemce, kterim zdaj tako skoraj vedno
le eno brenkajo. Prinesli bote v Nemce mlad duh, in trop posnemovavcov bo razglašal vaše ime. Slovenski publikum pa, tako majhen,
tako nerazličen, vas bo precej imenoval slavnega, ako včasi le količkaj daste slišati o sebi; ako jim oznanite, da ste tu in tam to in uno slišali, in da to in uno pišete. Kar Nemcom ne smete podati, Slovenci že plačajo z zlato hvalo; tudi nemška beseda je dobra, da
se le govorigovorí o slovenskih rečehrečéh, ali je pa v Ljubljani natisnjeno. Ako tedaj Nemcom dobro ustrežete z dobrimi izdelki, in tudi Slovencom kaj darujete, vas bodo slavili Nemci in Slovenci, Nemci večno, Slovenci, dokler jih bo kaj.«
kaj darujete, vas bodo slavili Nemci in Slovenci, Nemci večno, Slovenci, dokler jih bo kaj.
Več takih naukov je dajal učeni Vetrogončič černe šole dijaku, podiraje mu tesne opreke, ki mu tiščetiščé veliko sercesercé na enostransko narodnost, in peniteperute mu dajaje, da visoko zletizletí nad pičlo slovenstvo na nemško obnebje vseobsežno.
Nevolja te je morebiti obšla, slovenski bravec, ko si vidil, kakega sina je rodila že marsiktera Evina hči med nami. Jokaj ali smejaj se, jaz se smejam, ker po smehu ni treba solz brisati; in ker sem prepričan, da je in bo ostal pravi sin slovenski, komur med nami je stvarnica darovala z bistrim umom blago serce in prosti duh z lepotnim čutjem.
K tem koristnim naukom se je prinesel—prinesel — bilo ga je precej - tudi gospod Dankovič iz pristave. Ta je pa nekoliko ljubil slovenstvo, ker so mu nekdaj v preklicanem letu napravili prav prijazno godbo; od tod je vsako leto nar manj enkrat uprašal, kako in kaj se seje in lanježanje na polju našega slovstva. VetrogončicVetrogončič tedaj nadaljuje, tek svojega govora malo bolj proti Dankovičevemu mlinu obračaje.
»Jezik ni družega, kakor pripomoček, da se misli izrazujejo; v kterem jeziku se da to bolje in lože storiti, v tistem je bolje pisati in govoriti. Saj je duh več kakor čerka, in če je duh slovensk, je slovensk tudi v nemški obleki?"
„Po»Jezik ni druzega, kakor pripomoček, da se misli izrazujejo; v kterem jeziku se da to bolje in lože storiti, v tistem je bolje pisati in govoriti. Saj je duh več kakor čerka, in če je duh slovensk, je slovensk tudi v nemški obleki?«
»Po moji previdnosti",« povzame Dankovič, „bi»bi bilo to takale: Oženite se z lepo gospodično, čez leto in dan vam več ne dopade, in drugo vzamete, in ako tudi s to niste zadovoljni, tretjo,. duhDuh slovenski v nemški obleki se mi zdi pa tak: ako bi v nedeljo naša kuharica šla v hčerini, in Milika v kuharični obleki k maši, ali bi se ne smejali vsi ljudje, in kak ptujec bi vtegnil celo misliti, da je kuharica moja hči?"«
Na to VetrogončicVetrogončič: „Nekoliko»Nekoliko je res tako, pa ne sme se vzeti ravno tako hudo, kakor vi mislite. Pa pustimo to in poglejmo drug vzrok, zakaj je bolje, da Slovenci nemški pišemo. Med omikanimi in neomikanimi je vedno bil tako velik razloček, da nihče ne more obema kmalu všeč pisati. Omikan Slovenec pa vsak prav dobro razume nemški, vsak bere več nemških bukev in časnikov kakor slovenskih. Da je le duh iz domačih gajev, mu bo beseda nemška ravno tako umevna in ravno tako ljuba".«
"Toraj so imeli prav, ki so nekdaj francozovali nemški jezik". ▼
„Kaj? Ošabnega Francoza, ki se hoče po vsem svetu šopiriti, nosljani jezik bi smel zatirati narodnost nemško ?" zagermi slovensk Vetrogončic. ▼▲"»Toraj so imeli prav, ki so nekdaj francozovali nemški jezik ". «
„Pa slovenski jezik je veliko lepše", zopet Dankovič povzame. ▼
„To se skoraj ne more presoditi, ker vsakemu jeziku je odmerjena svoja lepota. Slovenski jezik ni še dosegel prave lepote, in ima še preveliko različnost v oblikah, in preveč menjav v navdarih; lepota nemškega jezika je pa že uterjena in obstoji v enakomernih končnicah, v enakosti navdara, v lepoti stavka in v krepkih glasovih." ▼▲„Kaj»Kaj? Ošabnega Francoza, ki se hoče po vsem svetu šopiriti, nosljani jezik bi smel zatirati narodnost nemško ? " « zagermi slovensk VetrogončicVetrogončič.
„Iz tega, kar ste rekli, po svojem sklepam, da je slovenščina lepa, ker meni se zdi v slovenščini lepo, kar vi pravite da ni. O, jaz sem vnet za narod, mfrjžj hči ravno tako, in kdor jo bo jemal, bo.moral pred meno pokazati, da je pošten Slovenec. ▼
„Pa pomislite, gospod Dankovič, koliko Slovencom iz omikanih stanov je zavoljo prepičle vaje v jeziku, zavoljo nemške odgoje v domači hiši, zavoljo prekratkega uka v šolah nemogoče slovenski pisati in brati, pa oni so, akoravno po raznih opravilih na vseh delih sveta odločeni od Slovencov, še živo vneti za svoj narod in njega napredek! Kako ljubo je takim, ako se jim v nemškem govoru pretolmačijo domače misli, da se krepča njih narodnost! Pa tudi drugim narodom je treba včasi pokazati, kako daleč smo prišli". ▼▲„Pa»Pa slovenski jezik je veliko lepše ", « zopet Dankovič povzame.
„Za peščico optujenih bolj skerbite kakor za domače, ako pa drugim narodom vedno na ušesa trobimo, da smo napregli, bomo li zavoljo tega kaj hitreje derdrali? O vi ste malo Slovenca, gospod Vetrogončic! Škoda, da imate slovensko ime kako ga bote prekerstili?" ▼
„0 ne", odgovori Vetrogončič, „gerdo in nehvaležno bi ravnal, ako bi zaničeval narod, ki me je rodil in izredil; vedno vnet sem zanj, in trudim se, da si ravno ne tako očitno kakor drugi, za njegov dušni napredek. Domovinska ljubezen polni serca mojega polovico , polovico pa ljubezen, ki sem jo vam že tudi razodel". ▼▲„To»To se skoraj ne more presoditi, ker vsakemu jeziku je odmerjena svoja lepota. Slovenski jezik ni še dosegel prave lepote, in ima še preveliko različnost v oblikah, in preveč menjav v navdarih; lepota nemškega jezika je pa že uterjena in obstoji v enakomernih končnicah, v enakosti navdara, v lepoti stavka in v krepkih glasovih. "«
▲„Iz»Iz tega, kar ste rekli, po svojem sklepam, da je slovenščina lepa, ker meni se zdi v slovenščini lepo, kar vi pravite da niní. O, jaz sem vnet za narod, mfrjžjmoja hči ravno tako, in kdor jo bo jemal, bo . moral pred menomenó pokazati, da je pošten Slovenec.
▲„Pa»Pa pomislite, gospod Dankovič, koliko Slovencom iz omikanih stanov je zavoljo prepičle vaje v jeziku, zavoljo nemške odgoje v domači hiši, zavoljo prekratkega uka v šolah nemogoče slovenski pisati in brati, pa oni so, akoravno po raznih opravilih na vseh delih svetasvetá odločeni od Slovencov, še živo vneti za svoj narod in njega napredek! Kako ljubo je takim, ako se jim v nemškem govoru pretolmačijo domače misli, da se krepčakrepčá njih narodnost! Pa tudi drugim narodom je treba včasi pokazati, kako daleč smo prišli ". «
▲„Za»Za peščico optujenih bolj skerbite kakor za domače, ako pa drugim narodom vedno na ušesa trobimo, da smo napregli, bomo li zavoljo tega kaj hitreje derdrali? O vi ste malo Slovenca, gospod VetrogončicVetrogončič! Škoda, da imate slovensko ime , kako ga bote prekerstili? "«
▲„0»0 ne ", « odgovori Vetrogončič, „gerdo»gerdo in nehvaležno bi ravnal, ako bi zaničeval narodnárod, ki me je rodil in izredil; vedno vnet sem zanj, in trudim se, da si ravno ne tako očitno kakor drugi, za njegov dušni napredek. Domovinska ljubezen polni serca mojega polovico , polovico pa ljubezen, ki sem jo vam že tudi razodel ". «
Ako je resnično, kar je djal Vetrogončič, bi ne sodili po krivici, ako rečemo, da ta gospod niso ravno precej vneti za gospodično. Poterpežljivi bravec je pa prošen, uganiti, kaka ljubezen v resnici polni nerazključljive serčne predale našega janičara.
Kdor ne ugane, naj bere prihodnji del.
|
