Vetrogončič: Razlika med redakcijama

Zdaj si si, poterpežljivi bravec, oddahnil, ker konec je dolgih popisov. Preden si je pa Janez oddahnil, in komaj je konjem ovsa podsul in jim podkve pogledal, že zasliši iz grada hude glasove, ne govornika Vetrogončiča, ampak same gospe. Janez berž vgane, da to njega zadeva, zató se poda pred gospejno sodbo. Tri velike vlade tega gradú, kterim je pridjan začasno tudi Vetrogončič, imajo zbor v veliki dvorani, in sodijo ravnanje Janezovo. Govorila sta gospá in Vetrogončič, Dankovič in gospodična sta priterjevala. Ko Janez med nje stopi, ga napade gospá z vprašanjem, zakaj je Vetrogončiču v nar slabšem kraju zadej na dvoru sobe pripravil. Janez odgovori: »Gospod Vetrogončič radi beró, zato sem jih djal k bukvarnici, in radi gledajo lepoto naravno, zato sem jih djal zad, da morajo vsako jutro gledati zarjo na planinah.«

 

 

»To se bo dalo, gospá, težko prenarediti. Spredaj so res še tri sobe prazne, pa v eni so tla strohnele, druga nima ključavnice, tretja bi bila čedna, pa je skoraj ravno nad svinjaki. Na dvoru bi pa vsaj jaz stanoval ravno pod gospodovo sobo; kedar me bodo potrebovali, naj kar poterkajo ob tla. Stanovanje je pa prav čedno; ako solnca nimajo, bo po leti še hladneje.«